Hajnžev Praprotnik 1727 m
udeleženci: Sašo, Marjan, Maks, Janez
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 13 km
Za ves teden po Veliki noči je bila slaba vremenska napoved, le za ponedeljek so bili za obisk gora dobri obeti. Prvotna zamisel je bilo področje Obirja, toda zaradi opravičene odsotnosti načrtovalca, smo morali program spremeniti.
Štirje gorniki PD Rašica smo se odpeljali in med vožnjo nizali predloge, kam naj se usmerimo. Na postojanki za jutranjo kavo v Tržiču pa smo se odločili za 1727 m visoki Praprotnik na avstrijskem Koroškem, severno od naših Karavank.
Na mejnem prehodu Ljubelj so nam avstrijski policisti pregledali dokumente. Potem smo se spustili do Podljubelja, kjer se cesta odcepi proti Borovljam in naprej proti Selam, vendar smo se že prej, pri izlivu potoka Ribnica v Mrzli potok, odpeljali v ozko dolino do naselja Mihič.
Na parkirišču osnovne šole, 666 m visoko, smo pričeli turo. Čisto blizu teče Hanžev potok, ki ustvarja veliko brzic in slapov, zato je ob njem speljana turistična pot »32 mlinov«, v katerih so nekoč te slapove izkoriščali za pogon mlinskih kamnov.
Danes je obnovljen samo en mlin, pa še ta v turistične namene. Steza nas vodi čez številne mostičke in prehode, ki pa so zelo spolzki, ker je ponoči deževalo. Na koncu te poti smo nadaljevali po poti 650.
Še vedno je teren zelo položen, saj smo v eni uri hoje pridobili le nekaj deset višinskih metrov. Klančina se je potem le malo povečevala, vse do odcepa na pot 651. Ustavili smo se in ogledovali severno stran naše Košute z vsemi vrhovi, Košutnikov turn, Kladivo in Veliki vrh.
Na slovenski strani so povečini travnati, tukaj na severni strani pa neprehodne kamnite stene z ozkimi grapami, ki so morda prehodne z dvema cepinoma ob ustreznih snežnih razmerah. Tod se dolina tudi konča, po slovensko z imenom Kot po nemško pa Winkel.
Pot pelje naprej proti Hanževemu sedlu, mi pa smo šli desno proti svojemu cilju, vendar nam ga je gozd še zakrival. Vedno bolj je bilo strmo. Nekaj časa smo še ostali na markirani stezi proti Dovjakovemu sedlu.
Kmalu pa se je steza izgubila in morali smo slediti lastni orientaciji. Zapustili smo gozd in prišli na navpično travnato strmino. Ob vsaki stopinji je bilo treba najti podlago za odriv v naslednji korak. Po ostankih starega snega so se stopinje ravno prav udirale.
Kjer pa smo prišli do novega, ki je zapadel preko noči, je bolj drselo in smo teže napredovali. Približno 200 višinskih metrov je bilo take strmine, nato pa smo prišli na greben in tudi na vrh Praprotnika, 1727 m. 3 ure in 40 minut smo hodili.
Na koncu pristop sploh ni enostaven za goro takšne višine. Razgled je bil zelo dober, posebno na našo Košuto, pa tudi na avstrijski Grlovec, Obir, Setiče, ki smo jih že osvojili v prejšnjih letih.
V daljavi je odmevalo grmenje, pa tudi napoved za popoldne je bila bolj slaba. Zato smo se brez postanka odločili za krožni povratek. Pot pelje proti zahodu, a se nam je kmalu skrila med borovim grmičevjem, pokritim s sveže zapadlim snegom.
Že sama goščava je dokaj neugodna, zaradi novega snega pa smo še težje napredovali. Ponekod so bili borovci malo porezani, kar nam je potrjevalo, da smo na pravi poti in vztrajali smo naprej.
Na koncu tega lomastenja smo bili premočeni in kar nekaj sledov je ostalo na naših oblačilih, kar smo ugotovili, ko smo prišli na markirano pot.
Spustili smo se po gozdu do mesta, kjer smo se pri vzponu odcepili. Prišli smo do lepe gozdne ceste, ki smo jo dvakrat prečili, nato pa do lovske koče.
Tu nismo šli v grapo »232 mlinov«, ampak spet po lepi gozdni cesti do kmetije Gornik in Mlečnik, od tod pa spust po zelo strmi stezi do našega izhodišča. Za povratek smo potrebovali skoraj tri ure, skupaj 6 ur in 40 minut ter okrog 13 kilometrov.
Spisal: Janez
Potok smo prečili in nadaljevali po gozdni stezici. Na začetku le-te smo najprej naleteli na živo blato, v nadaljevanju pa je stezica prav prijetna.
Višje smo spet prečili potok, pritok Pontebbane, Rio Pradulina. Po bukovem gozdu smo se dvignili še za 400 višincev in prišli na planino Pradulina.
