Monte Piombada 1.744 m
Planina nad Ajdovščino 277 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Matej, Jana, Marjan, Maks, Mitja, Tanja, Roman, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Primož
trajanje: 3 h 40 min
višinska razlika: 790 m
dolžina: 5 km
Monte Piombada ali snežna pravljica s pridihom Pinele
Za uvod v december smo tokrat izbrali Italijo. Naš prvotno zastavljen cilj je bil sicer 1.611 m visok Monte Postoucicco (Postovčič) v Julijski Alpah, ki pa je zaradi preobilice snega odpadel, zato smo se odločili za plan B in se podali na »rezervno«, 1.744m visoko goro Monte Piombada.
Monte Piombada je del dolge gorske verige, ki se dviguje nad vasjo Alesso in vključuje še redko obiskana in osamljena vrhova Piciat in Bottai. Vse skupaj je del občine Verzegnis, izhodišče naše poti pa je bila Sella Chianzutan.
Tokratni start je bil za zimski čas naših pohodov sila zgoden in sicer že ob 4. uri. Za tako rano uro smo se odločili iz prav posebnega razloga, saj so nas po vrnitvi z gore čakale neodložljive in sila pomembne obveznosti na točno določenem mestu in seveda tudi ob točno določenem času in, ker s tem ni šale, je bila že prej omenjena rana ura odhoda edina smotrna in modra odločitev.
Kakor že nekajkrat letos smo jo mahnili proti Tolmezzu, vendar smo ga tokrat »napadli« s primorske in ne z gorenjske strani. Na Petrolu na Lomu smo dokaj hitro popili kavo iz avtomata in degustirali Klavdijino jabolčno pito.
Obetajoča vremenska napoved je kazala na sončen dan in, ko smo se vozili čez Črni Kal nas je pozdravila debela gospa Luna, ki je bila samo en dan pred njeno polnostjo, bila je res ogromna in pravi pokazatelj, da se pred nami dela resnično lep zimski dan.
Toplo zavetje kombija in avtomobila je prekinila kruta realnost, saj je bilo zunaj precej frišno in kar hitro smo se oblekli, nataknili gamaše ter v svitu novoporajajočega dneva strumno zagazili proti vrhu. Snega je bilo precej že na začetku, z vsakim višinskim metrom pa je njegova višina samo še naraščala.
Najprej smo se vzpenjali po smučišču, ki na prvi pogled ne daje vtisa, da sploh še obratuje, pa tudi izgled same žičnice je bil še najbolj podoben tistim, kakršne so na naših smučiščih, torej, muzej v naravi.
Po smučišču je gaženje šlo še dokaj lahko od nog, ko pa je pot prešla v že poraščen del, je bilo gaženje vedno bolj naporno, pa čeprav je bil sneg popolnoma suh, tak, res »taprav« pršič.
Del sicer 13 članske odprave se je že na začetku malce oddaljil od glavnine in s Primožem na čelu utiral gaz ostalim. Pot se je začela postavljati vse bolj pokonci in s tem je gaženje postalo vse napornejše zato smo Primoža malce »izpregli« in v nekaj izmenah nadaljevali utiranje poti.
Večja, ko je bila strmina, bolj se je udiral nepredelan sneg in ponekod smo se pogrezali vanj vse do moških draguljev in še čez. Nenehno smo opazovali greben, ki nas je čakal, a se je pot do njega vlekla korak za korakom in na momente se je zdelo, da ga nikoli ne bomo res dosegli.
Že smo ugledali kovinske konstrukcije, ki preprečujejo plazenje snega v dolino, kar je pomenilo, da do vrha grebena ni več daleč. Prav na tem delu poti nas je za nameček pozdravil še silovit veter, ki je nosil po zraku sneg in nas prezebel do kosti.
Sneg je bil tukaj skoraj popolnoma spihan in spodaj je bilo čutiti led. Padla je odločitev, da od tu naprej samo še z derezami in cepinom. Veter je še naprej neusmiljeno vlekel in nas, pa čeprav smo orng dedci, včasih kar malček premaknil.
Pet nas je krenilo proti vrhu, ki pa ga nismo dosegli v popolnosti, saj je bil greben do njega precej izpostavljen, silovit veter pa je preprečeval, da bi to bil povsem nedolžen sprehod. Ob spustu smo srečali še preostale, ki so se odločili, da gredo za nami, nekaj pa se jih je odločilo, da sta tokrat veter in mraz premočna, da bi nadaljevali pot.
Pri vzponu jo je še najbolj skupil Maks, ki ga je del zmrznjenega snega, ki je z vetrom prifrčal po zraku, zadel direkt v glavo. No, k sreči nič hujšega.
Sledil je dokaj zabaven, pa kljub temu naporen spust, saj se je ponovno udiralo, za zabavni del pa je poskrbela strmina, saj si se na nakaterih delih lahko enostavno spustil kakor po toboganu.
Nekje na sredi spusta se nas je ustavila manjša skupinica in iz nahrbtnikov so prilezle same dobrote pa tudi nekaj »kačje sline«, ki nam je ogrela otrple in premražene ude.
Tako podprti smo lažje nadaljevali pot do izhodišča. Tam smo se na hitro preoblekli in se toplo oblekli. Počakali smo, da se vsi vrnejo z gore in se nato podali proti domovini, kar pa ne pomeni, da tudi že proti domu.
Vsi smo se čudili kako je lahko tura gorniške skupine že tako kmalu končana in ugotavljali, da imamo še nekaj časa, zato smo v Wajdoušni (Ajdovščina) poiskali lokalček kjer smo popili kavico in ostale osvežujoče napitke.
Ker je tokrat šlo za zadnjo letošnjo turo GS, smo bili v vasi Planina pri Ajdovščini dogovorjeni, da se pri tamkajšnjih vinarjih oglasimo na njihovem dnevu odprtih vrat. Parkirali smo pred osnovno šolo kjer smo dobili vsak svoj kozarec in kupon za kasnejšo malico.
Tudi tukaj je brilo okoli vogalov in ušes, burja je pokazala svoje zobe in kapa na glavi nikakor ni bila odveč. Degustacijsko pot smo začeli pravzaprav ravno obratno kakor si sledijo vse kleti v Planini, pri kmetiji Ferjančič, kar se je izkazalo za sila modro potezo, saj je bil nabor vin in razlaga kaj sploh pijemo tu zagotovo na najvišji ravni, pa tudi sama kvaliteta vin je bila več kakor odlična.
Gospodar, ki nam je najprej razkazal klet, nam je točil v kozarce, gospodarica pa je prinesla pol hlebca odličnega kravjega sira, manjkala nista niti dva namaza in vse to človeka sila užeja. K sreči rešitev našega problema ni bila daleč in nikakor ne edina.
Nekako nam je tu borbončice najbolj razvnela Pinela, ki je bila tudi siceršnji hit popoldneva, oz. večera, bil bi pa precej pristranski, če ne omenim še ostalih vin kot je npr. Zelen, Rebula, Muškat, Rose, Cabernet Sauvignon in Merlot in vsak naredi v ustih svojo zgodbo.
Pri Ferjančičevih ne smem pozabiti omeniti njihovega psa, ki nas je vodil praktično po vseh, pa čeprav konkurenčnih kleteh, brez njega bi se zagotovo izgubili in tam ne bi pomagala niti nova Tomaževa ura, še manj pa tista navigacija s katero nas vodi po najbolj senčnih poteh vseh mogočih hribovij.
Prijetno ogrete in razvnete nas je pot nesla naprej, naša naslednja »žrtev« je bilo Kletarstvo Petrič, kjer smo bili ponovno deležni vrhunske kapljice, na mizi pa odličen narezek domače salame in sira, prelitega z oljčnim oljem. Marsikdo si bo to klet najbolj zapomnil po odličnem Merlotu in tukaj so se opravili že prvi nakupi žlahtne tekočine, ki bo doma, v tem decembrskem vzdušju, prišla še kako prav.
Kljub temu, da so nam v vseh kleteh ob vinu nudili tudi majhne prigrizke, nam je vseeno malce preglodalo naše želodčke in odločili smo se, da se vrnemo do šole, kjer so nam nudili topel obrok na žlico in sicer polento z golažem.
Po topli malici smo se podali naprej po vasi in že v mraku zavili k Pipanovim. Tam sta nas v prijetni kleti, na poveznjenem sodu že čakali ocvirkova in skutina pogača, ki sta se več kakor odlično podali k prav vsem Pipanovim vinom in, če bi ne bilo v kleti gneče, bi tam skoraj zagotovo ostali dlje časa, ker pa imamo manire, smo prostor odstopili tudi drugim obiskovalcem dneva odprtih vrat, ki se je že prevesil v večer.
Vsi smo si bili enotni, da nam je doslej najbolj dopadla kapljica iz Ferjančičeve kleti, zato smo se še enkrat podali na konec vasi. Gospodar nas je bil kljub velikemu številu žejnih grl ponovno vesel, kako tudi ne, saj smo se vrnili tudi zato, da kupimo kakšno steklenico, čisto tako, da bo čez prihajajoče praznike doma kaj postaviti na mizo, ko pridejo obiski.
Ob nakupih je spet potekala degustacija in ponovno je slavila kraljica Pinela, ki smo jo potem že preimenovali v Mirela in še nekaj podobnih imen. Stežka se je bilo ločiti od prijetnega vzdušja pri Ferjančičevih, a imeli smo še en cilj preden se podamo domov.
Za zadnji obisk smo si izbrali posestvo Štokelj kjer pa se je kar zavleklo in prešerno omizje se kar ni in ni znalo odpraviti domov, nekaj zaradi odlične Mirele, upssss, Pinele in morda nekaj tudi zaradi limon in pomaranč, ki so jih v klet premestili, da prežive zimo in si zaradi njih pristonosti in seveda zaradi pristnosti opojnih substanc lahko za hip pomislil, da se nahajaš povsem nekje drugje kakor streljaj od Ajdovščine.
Ker je ura že bila proti osmi, je bil res že čas, da naše današnje hribolazenje in kletarjenje zaključimo in se odpravimo proti domu, trenutek slovesa je bil res težak, a kar se mora, se mora. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Maksu in Romanu, našima šoferjema, ki sta nesebično in suhih grl ves čas mirno in brez sitnarjenja prenašala naše, ne prav kratko, pokušanje vin.
Verjetno bo marsikdo pogrešal več fotografij, predvsem tistih z gore, a moram povedati, da je bilo tako presneto mraz, da se je fotoaparat ves čas rosil, poleg tega pa je bilo potrebno za fotografiranje roke potegniti iz toplih rokavic, kar ni bilo niti najmanj prijetno.
Pomembno je, da so vsi trenutki tokratnega snidenja (upam, da vsem) ostali v naših srcih in mislih, saj je bilo tudi tokrat prisotno obilo smeha in židane volje in to je tisto, kar je najpomembnejše, to je tisto zaradi katerega človek vedno znova in znova komaj čaka, da se ponovno vidimo in srečamo ob novih gorniških podvigih.
Spisal Matej
Razmere so bile videti odlične, skoki zaliti, zato smo za hip postali in po krajšem razmisleku krenili v grapo. Spodaj je bil sneg še mehak, kljub stopinjam predhodnikov se je udiral, višje pa je bila podlaga trša, stopinje komaj zaznavne.
Na sestopu smo kmalu srečali Aleša, ki je pripravljal smuči za spust in se odpravil proti vrhu. Mi smo se ponovno razdelili v dve skupini. Ena je sestopila po Pripravniški grapi, druga pa po normalki čez Grebenc.
