Zahomec / Schoenwipfel / Monte Acomizza 1813 m,
Ojstrnik / Oisternig / Monte Osternig 2050 m,
Rifugio Nordio-Deffar 1412 m
udeleženci: Gregor, Primož, Robert, Tomaž, Bojan, Paz
trajanje: 6 ur 35 min
višinska razlika: 1170 m
dolžina: 14,5 km
Bila je prva nedelja v svečanu. Vremenska napoved je obetala topel zimski dan, bogato obsijan s soncem. Ob pol šestih, se nas je šestnajst gornikov odpravilo proti Bovcu, ki se je pred nami pojavil po številnih predelskih ovinkih. Ob osmih so zabrneli stroji, vrsta se je premaknila, še trenutek in že smo sedeli v jajčnih lupinah kabinske žičnice.
Ob vedno močnejšem soncu so se na obrazih začele kopičiti velike količine kreme, ki jo pogosteje srečamo v kakšnem obmorskem letoviškem kraju. Ob zmernem napredovanju se je pred nami odprl pogled na snežna pobočja današnjega cilja. Smiselni naravni prehodi so kar sami vabili, da korak obrnemo proti vrhu. Srce je pelo ob vzpenjanju in že smo bili smo na prvem Grdem vršiču.
Človek se vpraša, kaj je nekoga gnalo, da je tej lepi gori dal tako neprijetno ime. Verjetno bi moral odgovor poiskati v kopnem letnem času. Po kratkem premoru smo se podali nazaj proti sedlu. Sledil je vzpon še na drugi Hudi vršič, ki s svojo velikostjo prekaša vse sosede. Dosegli smo ga ob enih. Na njem se je odprl pogled na vse strani. Krivico bi delal, če bi hotel izpostaviti, katero od lepot.
Vendar si vseeno dovolim napisati še nekaj besedi o vzhodni sosedi. Pogled nanjo je odkril piramidasto obliko, steno s številnimi neprehodnimi skoki, ki so primerni le za alpiniste. Po višini skromnejša, po zgodovini močnejša s številnimi ostanki prve svetovne vojne. Za seboj skriva nekoliko nižjo sosedo, ki je z naše strani ni bilo mogoče uzreti. Bila je Velika Črnelska špica. Gora na katero smo se želeli prvotno podati, a srce je tokrat odločilo drugače. Obljubimo pa si, da se bomo nanjo podali v kopnih razmerah iz doline Možnice.
Spust je v prvem delu potekal po smeri pristopa. Sneg se je v vročini že močno omehčal in med derezami se je nabirala cokla. Takoj ko je strmina nekoliko popustila, smo nekateri sneli železje in sledilo je uživaško »smučanje« proti dolini. Pri spustu smo se držali še nekoliko bližje grebena Jelenka in se poti pristopa pridružili šele malo nad Za Lego.
Avtomobila smo pustili na manjšem parkirišču, se preoblekli in ob pol osmih pot nadaljevali peš. Zaradi precej mrzlega jutra saj je termometer kazal devet stopinj pod ničlo smo se s povečano frekvenco korakov zapodili v breg.
Tudi ta vikend smo imeli lepo, sončno vreme. Idealno za v gore. Človek si v gorah dejansko »izprazni glavo«, naužije čistega zraka in pripravi za »probleme« v prihajajočem delovnem tednu. Priznam. Tudi če bi bilo vreme slabo, bi odšel na sprehod višje od Šmarne gore.
Jutranja kava je bila na kamniški obvoznici – OMV črpalka. Od tam smo nadaljevali pot na izhodiščno točko – prelaz na Črnivcu. Ko smo se pripeljali na parkirišče, je bilo megleno, pihal je relativno močan veter - burja in kar mrzlo je bilo. Vasja je povedal, da mu termometer v avtomobilu kaže 9 stopinj pod ničlo. Po bregovih je bilo zaznati novo zapadli sneg.
Da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber, smo na sedlu pod Kašno planino zavili levo na gozdno cesto. Po njej smo v snegu hodili v smeri Črnivca, kamor smo prispeli v slabi uri. Pred odhodom v Ljubljano smo si v gostišču privoščili kavo, malo nikotina in premlevali o novih voluharskih podvigih. Lepa snežna tura. Glave so pripravljene za nov delovni teden. 
Prvi del poti gre po SPP, med sopihanjem navkreber pa sva se z Robijem ukvarjala z imenom Sorica. Če pravilno naglasiš je lahko to ženska, ki veliko govori sorry. Malo pred Lovčevim bivakom pri Koucah smo zavili s SPP desno v breg. Sneg je odjuga precej pobrala, le na naši mulatjeri so bili še pomrznjeni ostanki, vsake toliko pa je bila čez pot nagrmadena pomrznjena plazovina. Zaradi tega sva z Robijem nataknila dereze, Paz pa jih ima že serijsko. 
To nedeljo je vodnik Tomaž iz svoje “izletniške malhe privlekel” izlet na Begunjščico. Ob 6.00 h poberem Tomaža ter njegovega zvestega štirinožnega kamerata in že jo mahamo proti bencinskemu servisu na Voklem. Tu si s Tomažem privoščiva jutranjo kavo, Paz pa še eno kitico dremeža.
Pešačiti smo pričeli deset minut čez sedem, še v temi. Prvi del poti je potekal po cesti ob potoku Begunjščica, po približno dvajsetih minutah hoje pa se je pot odcepila levo v breg. Precej visoke temperature za ta letni čas v povezavi z dežjem so botrovale, da smo “ogvantani” v zimsko opremo hodili po kopnem, o snegu pa ne duha ne sluha.
V slabi uri smo prišli do koče na planoti Planinca, kjer smo si privoščili kratek postanek. Ob srebanju čaja sem kar malo pogrešal Tomaževo hvalisanje svojega z “zlato šeflo” nagrajenega čaja. Hja, verjetno je zatajil skrivnostni recept Šarčeve familije, ali po domače povedano ga je pozabil sladkat. 
V domu sva se ob srebanju čaja in medice odločila, da vrh obiščeva drugič ob prijaznejšem vremenu. V dolino smo se spustili po isti poti in malo čez enajsto že bili pri avtomobilu. Obiskali smo še gostišče v Dragi kjer sva z Tomažem predebatirala plan poletnega potepanja po hribih, Paz pa se je repenčil na mimo vozeče avtomobile.
