Tolminski Migovec, Grušnica, Javor, 20. 7. 2013

Tolminski Migovec 1881m,
Grušnica 1570 m,
Javor 1361 m

 udeleženci: Dule, Robert, Tomaž
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 1050 m 

Pa je prišel letni dopust, 14 dni v kampu Lazar v Kobaridu. Oboroženi z opremo, literaturo in elektronskimi gereti, smo v petek popoldan prispeli v Lazarja. Ker smo imeli kar nekaj zalog vsega in smo si na enem od geretov ogledali  izobraževalne oddaje se je v soboto zjutraj predvideni štart nekoliko zamaknil.

Zapeljali smo se proti Tolminskim Ravnam in ker itak vemo kje so, ker smo tam itak že bili, smo itak zgrešili odcep za Žabče. Po korekturi smeri smo se pripeljali so izhodišča. Dodaten zaplet je povzročila ena od mojih palic, ki se ni hotela več raztegnit in je ostala v avtu.

Midva peš, Dule pa na kolesu smo jo mahnili proti planini na Kalu. Plan je bil podoben kot pred 9 leti, a tudi tokrat smo že vedeli, da ne bo realiziran zaradi pozne ure in popoldanskih neviht. Midva enakomerno, Dule pa malo na kolesu, malo ob njem, malo pa kolo na njemu, smo prispeli na planino na Kalu.

Od tu naprej ga je le še nosil vse do vrha Tolminskega Migovca. Tu smo nadaljnje plane dokončno skenslali, midva z Robijem pa sva se odločila za sestop čez Grušnico in Javor. Na vrhu smo imeli še cel foto sešn s slikanjem Duleta med vožnjo. »Dej tlele stoj pa me z mojim fotoaparatom sliki k se mem pelem« In potem zaplet »U ne, sm ti na 10 sekund naštimov« In sta ponovila vajo.

Ob sestopu je Dule prišel na svoj račun, na Kalu naju je še počakal, potem pa smo se poslovili. On jo je mahnil po poti vzpona do Tolminskih Raven in potem po cesti in bližnjicah do Tolmina. Midva pa še na Grušnico in potem brezpotni sestop čez Javor, ki je turo dodatno popestril, saj je bilo na nekaterih mestih precej strmo.

Pot omenja Habjan v Brezpotjih in po slemenu sva tu pa tam naletela na nekaj stezici podobnega in uspešno sestopila v Tolminske Ravne. Zapeljala sva se v Tolmin, kjer sva pobrala Duleta in kjer so se že zbirali udeleženci prihajajočega metal festa, mi pa smo odšli v našo bazo v Kobarid.

Spisal Tomaž


 
 
0 komentarji

Rheinwaldhorn, 13. - 14. 7. 2013

Rheinwaldhorn (Adula)    3402 m,
Capanna Adula CAS        2012 m,
Capanna Adula UTOE    2393 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Jani, Marjan Š., Nevenka, Slavko, Edo, Maks, Sašo, Primož
trajanje: 3 h prvi dan, 7 h drugi dan
višinska razlika: 1700 m

Tura na Rheinwaldhorn oziroma Adulo se je kot običajno pričela v Šentvidu. Ob 5:30 smo se odpravili na 650 km dolgo pot, ki nas je vodila mimo Benetk, Milana, Lugana, Bellinzone v dolino reke Brenno. V kraju Olivone smo mimo kampa Blenio krenili proti jezeru Campietto.

Vožnja po gorskih cestah nas je kmalu pripeljala na višino 1600 m, kjer se nam je odprl pogled na impozanten jez Luzzone. Poti oziroma ceste od jezu so speljane skozi pravi labirint predorov. Uspelo nam je izbrati pravi predor, ki poteka po vrhu jezu Luzzone, proti kočam Adula CAS in UTOE.

Iz predora pa se je vožnja nadaljevala proti planini Campietto skozi približno 600 m dolg predor, ki je bil tako ozek, da je bilo potrebno na kombiju poklopiti ogledala. Primožu je kombi uspelo pripeljati skozi predor nepoškodovan – bravo Primož.

Vožnjo s kombijem smo zaključili pri jezu Campietto, na višini 1690m. Odpravili smo se na pot proti koči Adula CAS. Vačinoma ravninska pot poteka skozi čudovito dolino Val di Carassino pod obronki gorovja Adula na levi in vrha Cima di Pinadee na desni strani doline.

Ob poti smo kmalu naleteli na planino Carrasino, kjer imajo v ponudbi domač sir in druge specialitete. Do koče Adula CAS na višini 2012 m smo prispeli po približno dveh urah hoje.

V koči Adula CAS smo za dobre pol ure postali in se okrepčali pred vzponom do koče Adula UTOE, ki smo jo že opazili na pobočju za kočo. Vzpon do druge koče je trajal eno uro. V koči Adula UTOE smo pred zasluženim nočnim počitkom še večerjali in poskusili izvrsten švicarski Merlot.

Zajtrk je bil dogovorjen že za 5. uro zjutraj, kar je pri nekaterih verjetno vzbudilo manjšo mero nelagodja in so že ob 4. uri pričeli s pripravami na nadaljevanje ture, kar pa je zmotilo druge, ki so želeli čas za počitek izkoristiti. Po obilnem zajtrku smo se odpravili proti našemu cilju. Pot nas je sprva vodila po grebenu in kasneje pod obronki 2999m visokega vrha Cima della Negra.

Prečili smo še nekaj snežišč in se pred vstopom v ledenik ustavili.  Po krajšem postanku in okrepčilu smo si nadeli čelado, pas, dereze in cepin ter formirali tri ledeniške naveze. Pred nami je bil še zaključni vzpon po ledeniku, premagati smo morali še približno 600 m višinske razlike po snegu, ki je bil ravno dovolj trd, da so dereze dobro prijemale in da se ni ugrezalo.

Pot nas je vodila do manjšega sedelca v grebenu, kjer smo si privoščili nekaj minut počitka. Od sedelca smo nadaljevali po vršnem grebenu in vrh Rheinwaldhorna  osvojili po treh urah hoje od koče Adula UTOE.

Na vrhu nas je v idealnem vremenu pričakal čudovit razgled na vršace daleč naokoli. Po čestitkah in nekaj posnetkih pa smo sestopili po poti vzpona, saj nas je čakala še dolga vožnja v Ljubljano.

Pri koči Adula UTOE smo si privoščili krajši postanek z okrepčilom in sestop nadaljevali do kombija pri jezu Campietto. Spotoma smo se ustavili še na planini Campietto in poskusili domače švicarske sire in si privoščili vročini primerno pijačo.

Adrenalinskega predora smo se tokrat lotili tako, da se nas je nekaj peš odravilo na drugo stran predora, da bi morebitna nasproti vozeča vozila ustavili, saj je bilo srečanje v predoru nemogoče, vzvratna vožnja s poklopljenimi ogledali pa seveda ni možna. Primož je ponovno prikazal svoje vozniške sposobnosti in kombi nepoškodovan popripeljati skozi predor. V Ljubljano smo prispeli nekaj minut pred deseto zvečer.


Spisal Sašo






0 komentarji

Ortler / Ortles, 29. 6. - 1. 7. 2013

Rifugio Tabaretta Hütte 2556 m,
Rifugio Julius Payer Hütte 3029 m,
Ortler / Ortles 3905 m

 udeleženci: Marjan G., Maks, Slavko, Nevenka, Marjan Š., Nataša, Edo, Tomaž, Robert
skupno trajanje tur:  16 h
skupna višinska razlika: cca 2300 m

Tokratni izlet na Ortler / Ortles (3905 m) in Zufallspitze / Monte Cevedale (3769 m), planiran že lani, je bil do zadnjega pod vprašajem. Navkljub spremljanju enajstih vremenskih napovedi in “pregrevanju” Tomažovega “procesorja” še ob odhodu v soboto zjutraj nismo bili sigurni v izvedbo ture. Spremenljivo vreme in na novo zapadli sneg sta nam delala sive lase.

Ob peti uri zjutraj se z Broda odpeljemo skozi Karavanke, mimo Lienza, skozi Pustriško dolino mimo Brunnecka, na avtocesto proti Modeni do Bolzana, kjer zavijemo desno proti Švici. Peljemo mimo Merana, Val Venoste do doline Sulden, kjer parkiramo kombi.

Vseh devet “posortira” nahrbtnike in se poda po poti številka 4, mimo koče Tabaretta 2556 m visoko. Med hojo nas spremlja občasno rosenje, oblaki nad 2500 m in trdna volja, da se bo vreme “pošlihtalo”.

Od koče Tabaretta naprej se dež spremeni v sneg, razglede nam kroji megla, za nameček s hriba prihrumi  manjši plaz in nam pred nosom odnese del poti. Po treh urah in pol hoje z grebena v daljavi zagledamo naš današnji cilj, kočo Payer 3029 m visoko.

Po odlični večerji, ki nam je povrnila moči smo ugotovili, da so v koči še tri naveze, vendar vse vodene z lokalnimi gorskimi vodniki, ter da je v tem tednu zapadlo 40 cm snega. Padla je odločitev, da se zjutraj odpravimo na vrh, vendar pred sebe spustimo naveze vodene s “profiji”, glede drugega planiranega cilja, Monte Cevedale imenovanega pa se odločimo po povratku s prvega.

Odpravimo se spat. Ker je bila koča odprta šele tri dni nazaj se spalni prostori niti slučajno še niso ogreli, tako, da je bilo spanje vsaj kar se temperature tiče povsem podobno bivakiranju. S polovico vsebine nahrbtnika na sebi smo se vsaj nekateri naspali.


Fotografije Robert, 1. dan


Bujenje je bilo precej pozno, ob 4.00 h, zajtrk ob 4.30 h in odhod ob 5.25 h. Edo se je zaradi slabega počutja tokrat odrekel vrhu. Ostali smo že pred kočo nase “navlekli” vso opremo, saj se takoj z dvorišča stopi na ozko potko v steni. Nadalje smo prečili snežišče, zavili levo in že se je začel “ rock 'n' roll”. 

Prečili smo steno, se spustili v škrbino, nadaljevali po grebenu, … Iz minute v minuto nam je grebenski del poti na Ortler postregel z novimi presenečenji, z novimi izzivi in poskrbel, “da smo še švicali adrenalin”.

Tik pred koncem grebena smo po približno uri in pol “prilezli” do najtežjega dela izleta, do dela s skokom in gladko skalo, ocenjenim s III. težavnostno stopnjo. Marjan nas je “pozihral” preko najtežjega dela, sledilo je še nekaj metrov grebena, prečenje pobočja in že smo bili pred ledenikom.

Formirali smo dve navezi s po štirimi grli in “zagrizli” v precej strm ledenik. Vzpenjali smo se mimo serakov, do sedla z bivakom Ortles na višini 3316 m. Vreme se je že dodobra “poštimalo” in na modro nebo nad nami je le še sem ter tja zataval kak nebodigatreba oblak. S krajšimi občasnimi postanki smo počasi brez težav napredovali, le jaz sem imel veselico v želodcu.

Mi je krulil, se oglašal na nešteto različnih načinov in mi “delal bruko na stritu”. Posledično je “zmešal” glavo kar je pomenilo, da je izjavi, da bi moral it “na stran” kmalu sledila izjava “ah, sej bo šlo”, pa je spet začelo tiščat … No tisti, ki je te reči počel v snegu, na štriku navezan na zbadajoče prijatejle v vetru in na minusu, ve, da …, celo “sranje”.

Po desni strani smo obšli nekakšen predvrh in po petih urah hoje prišli na 3905 m visoki Ortler. Na vrhu je bila v začetku kar precejšna gneča, saj je bilo tam vseh 22 jludi, ki je danes obiskalo ta vrh, 18 kameratov iz Payer hutte in štirje turni smučarji, ki so prišli iz sosednje doline.

Ostali so kmalu zapustili vrh in jo mahnili v dolino, mi pa smo se še malo pomartinčkali, sam sem imel zopet napad “črvičenja”, 3905 m visoko postavil višinski rekord v … (saj vemo v čem) in počasi smo se tudi mi odpravili v dolino.

Spust po ledeniku je minil  brez težav, v veselem tacanju po do kolen segajočem snegu. Čakalo nas je še prečenje grebena, tokrat je bil najtežji del na začetku. Marjan je zopet napeljal štrik, nižje spodaj pa sva s Slavkotom povezala dva “prusika” in z najtežjim delom smo opravili brez kakršnih koli težav.

Zaradi utrujenosti smo preostali greben prečili malce počasneje in se okoli 14.45 h vrnili v kočo. Ob zasluženem pivu smo zunaj na terasi opustili misel, da še danes sestopimo v dolino, se povzpnemo v drugo kočo in v ponedeljek naskočimo Monte Cevedale (3769 m). Bilo bi prenaporno.

Velja omeniti, da so Nevenka, Marjan in Tomaž veselo posedali za mizo na kateri je “ždel” napis “pozor sneg pada s strehe”, omenjene “rabote” niso prav dolgo “vršili”, saj je na tabli obljubljeni sneg kaj kmalu prišel na obisk in omenjene tri junake “ofrajhal”. Hja, precej smešno jih je bilo gledati kako si od povsod “trebijo” sneg.






Še enkrat smo prespali v koči, vstali ob 5.00 h, zajtrkovali ob 5.30 h, se ob 6.25 h v lepem sončnem vremenu spustili v dolino Sulden in ob 9.00 h bili pri parkiranem kombiju. Na poti domov smo obiskali še prelaz med Južno Tirolsko in Bormiom, 2760 m visoki Stilfser Joch oziroma Stelvio. Prelaz sam ni bil nič posebnega, razen razgledov na “naš” včeraj osvojeni tritisočak z malce drugačne perspektive.

Menim, da lahko v imenu vseh napišem, da bo najvišji vrh nekdanje Avsrtro-Ogrske pri vseh udeležencih našel mesto med tistimi nekaj osvojenimi cilji s predpono NAJ, da bo zapisan med tiste tako imenovane “kraljevske vrhove”.

Spisal Robert




0 komentarji

Feldseekopf, Vorderer Geiselkopf, 22. 6. 2013

Feldseekopf 2864 m,
Vorderer Geiselkopf 2974 m,
Hagener Hütte 2446 m

 Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Janez, Marjan G., Maks, Marjan Š., Nataša, Nevenka, Slavko, Sašo, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: 1500 m

To je bila prva letošnja tura, ki smo jo izpeljali po letnem načrtu. Vse druge so bile sicer ob planiranem času, vendar zaradi vremena prestavljene v druga gorovja. Tudi tokrat je bilo napovedano poslabšanje vremena v popoldanskem času, vendar se to ni zgodilo.


Deset gornikov se nas je ob petih zjutraj zbralo v Šentvidu. Odpravili smo se preko karavanškega predora do Mallnitza in po dolini Tauerntal do parkirišča na višini 1650 m. Presenetilo nas je šumenje vodovja, saj so poletne temperature topile sneg na vršacih, od tam pa si je voda v neštetih potokih ter večjih in manjših slapovih utirala pot proti dolini.

Po gorskem kolovozu smo že v petnajstih minutah prišli na planino Jamnigalm, 1745 m, kjer je tudi gozdna meja. Večkrat smo morali prečiti hudournike in izbirati najprimernejše prehode. Ko smo prišli na bolj strma pobočja, smo hodili med preprogami rododendronov ter šopki zlatic in encijanov.

Po eni uri hoje smo dosegli višino 2000 metrov, kjer smo zaslišali glasove svizcev in uzrli prve zaplate snega. Strmina je bila vse večja, pot se je izgubljala pod mehkim snegom. Iskali smo prehode po kopnih grebenih, ki pa jih je bilo vedno manj. Po treh urah hoje smo se povzpeli na sedlo Feldsee Scharte 2712 m, kjer stoji bivak za približno deset ljudi.

Le malo smo se ustavili in nadaljevali proti našemu prvemu cilju. Vzpenjali smo se po sneženem in mestoma kopnem grebenu in v eni uri dosegli vrh Feldseekopf 2864 m, kar je višina našega Triglava. Na goro v zimskem času prihajajo tudi turni smučarji. Z vrha je lep razgled na vršace v pogorju Goldberg, na Ankogel, na jezero Feldsee z jezom in na dolino Mallnitz.

Po krajšem postanku in okrepčilu smo sestopili do sedla ter se napotili k našemu drugemu cilju, vrhu Geiselkopf. Na karti je vrisan samo dostop z nasprotne smeri, kar pomeni, da je bilo za vzpon potrebno kar nekaj iznajdljivosti. Sprva smo se gori približevali z manjšimi vzponi in spusti, medtem pa ocenjevali, po kateri varianti doseči vrh.

Tomaž, vodja odprave, je odločil, da bomo šli po zelo strmi sneženi grapi. Nadeli smo si vso potrebno opremo: dereze, cepin, čelado, pas. Morali smo premagati približno 200 m višinske razlike po snegu, ki je bil ravno dovolj trd, da so dereze dobro prijemale.

Najtežji in najbolj nepredvidljivi del smo uspešno zaključili na manjšem sedlu, kjer smo sneli dereze in po kopnem grebenu prišli na vrh Geiselkopfa 2974 m.

Na vrhu so leta 2012 postavili mogočen križ, ki smo ga opazili že globoko v dolini. Tokrat je pihal mrzel veter, zato smo na hitro napravili nekaj posnetkov in se po drugi strani spustili v dolino.

Po grebenski poti, delno po snegu, delno po suhem, z  nekaj vzponi in spusti, smo se napotili proti Hagener Hütte 2446 m. Koča je bila odprta, spili smo čaj in pivo.

Oskrbnik je povedal, da so kočo prav danes odprli, tako smo bili prvi gostje. Do sem je speljana gorska, zelo kamnita cesta, po kateri pripelje tudi traktor.

Od tod smo odšli najprej po stezi in kolovozu do snežišča. Po snegu smo hitro premagali veliko višinsko razliko. Predno smo prišli do parkirišča, smo morali ponoviti vajo o prečkanju deročih voda. Zaradi višjih temperatur je bilo vode vsepovsod polno.




Ko smo se odločili za prehod, je prvi vrsti poskusil – in uspelo mu je. Odvrgel je palice in uspešno preskočil. Drugi ni odvrgel palic, se pri skoku zapletel in z eno nogo pristal v vodi. Tretji je poskusil enako, vzel zalet, se uštel, ni prišel  na korak in čof – z obema nogama v vodo.


Četrti je vzel zalet, pristal na spodjedeni brežini, ki se je odlomila in zopet z eno nogo v vodo. Petemu je uspelo preko manj zalitih kamnov prečiti brez večje mokrote.

Prav pošteno smo se nasmejali ob tej predstavi. Kako je drugih pet, ki so nekoliko zaostali, opravilo to nalogo, pa ne vem. Vsega skupaj smo hodili polnih devet ur. Z analizo ture smo zaključili pri Gorencu v Kranju.

Spisal Janez







 
 
0 komentarji
Naročite se na: Objave (Atom)