Monte Tersadia, 11. 3. 2017

Monte Tersadia 1959 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Boštjan, Janez, Kristina, Silva, Jana, Marjan, Emil, Maks, Stojan, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje 7 h
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 16,6 km

Tudi marčne ture gorniške skupine nismo uspeli izvesti po programu. Zaradi obilice novega snega smo se morali odpovedati turi na Mohar v skupini Goldberg v Avstriji.

Namesto tega smo izbrali Karnijske Alpe in skoraj dvatisočak Monte Tersadia. Ob petih zjutraj smo štartali iz Šentvida. Bilo nas je 13 in tako letos ohranjamo zelo visoko udeležbo na turah.

Veter je ponoči popustil, napovedano je bilo sončno vreme. Iz avtoceste Alpe-Adria smo zapeljali v Tumeč / Tolmezzo in po lokalni cesti nadaljevali do kraja Cedarchis.





Tu smo ubrali precej ozko "bližnjico" in nadaljevali po normalki do gorske vasice Rivalpo.

Parkirali smo pri cerkvici San Martino nad vasjo. Oprtali smo si težke nahrbtnike in krenili. Za začetek po cesti in v kopnem.

Tristo višincev smo tako naredil po serpentinasti cesti in bližnjicami, nato pa zavili na markirano pot 410. S tem smo se izognili nadaljnjim 300 višinskim metrom do zgornje planine Valmedan.

Pot 410 je prečka proti zahodu, v naravi markirana, na zemljevidu ne. Od nje se odcepi v naravi nemarkirana, na zemljevidu markirana pot 410. Rahla zmeda torej, brez elektronskih zemljevidov bi bili malce zmedeni tudi mi.

Tako pa smo brez težav prišli najprej do spodnje planine Cucco in potem v čedalje višji snežni odeji še do zgornje planine Cucco. Na planini je bil čas za krplje, je menila slaba polovica udeležencev.





Po zasneženi cesti, po poti 409 smo šli na vzhod, obšli Cima Valmedan (1800 m) in se spustili slabih 100 m do zgornje planine Valmedan.

Od tu pa spet navkreber proti vršnemu grebenu Tersadie. Počasi so kapitulirali vsi brez krpelj, na polovici brega smo bili vsi okrpljani.

Ves čas nas je spremljalo sončno vreme, brez oblačka in na grebenu so se odprli še razgledi na vse strani, razen na vzhod, kjer nam je razglede zakrival vrh Tersadie.






Greben je bolj planota, ki precej spominja na Struško. Po štirih urah in petnajstih minutah smo prilezli na vrh, kjer je poleg križa še kipec Marije, verjetno izdelan iz lokalnega apnenca.

Po dobre pol ure uživanja na vrhu, smo po isti poti sestopili do zgornje planine Valmedan.

Od tu smo sestopili po serpentinasti cesti in nekje pri spodnji planini Valmedan sneli krplje, saj je snega naenkrat zmanjkalo.







Po sedmih urah smo se vrnili do kombija in avta pri cerkvici San Martino.

Od tu smo se odpeljali do Martina v Kranjski Gori na analizo ture in tako zaključili še eno kičasto soboto.

Spisal Tomaž





Raduha, 4. 3. 2017

Raduha 2062 m

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Marjan, Jana, Emil, Mateja, Alenka, Roman, Sašo
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1550 m

dolžina: 21 km

Raduha je bila izbrana kot prva tura v marcu predvsem zaradi snežni razmer in slabega vremena na zahodu Slovenije.

Trije gorniki smo se ob 5:30 odpeljali iz Ljubljane in v Vodicah spotoma vkrcali še dva sotrpina ter se odpeljali proti Lučam.

Spotoma smo se prepustili prebujenju na bencinskem servisu v Kamniku ob obvezni jutranji kavici. Vožnja proti Lučam preko Kranjskega Raka in Volovjeka ni tako dolga, kot je zamudna.

Parkirali smo na parkirišču pred mostom čez Savinjo, kjer sta nas že čakala še dva udeleženca ture. Dva ostala udeleženca pa sta se odločila za slabo uro kasnejše prebujenje in hitrejši pristop - zanimivo, srečali smo se pri sestopu z vrha Raduhe.





V Lučah smo prečili most čez Savinjo in se po nekaj metrih usmerili proti planini Loka in Raduhi naravnost na greben, od koder je lep razgled na Luče.

Pot nas je sprva vodila po gozdu, mimo kapelice, čez senožeti in nas čez slabe pol ure privedla do manjšega zaselka.

Mimo hiš smo nadaljevali skozi gozd in sledili markacijam po cesti ali gozdnih poteh proti planinama Loka in Arta.







Na poti smo si privoščili krajši postanek za okrepčilo, saj nas je vreme navdajalo z mešanimi občutki, ker se je oblačnost pričela spuščati. Pri razpotju poti smo se odločili za pot preko planine Arta.

Kmalu smo si nadeli krplje, saj je bil sneg zaradi visokih temperatur razmočen, zato se je brez krpelj udiralo do tal. Po slabih treh urah smo prispeli do planine Arta, ki jo je pričela prekrivati megla. 

Od planine smo se usmerili na pot proti Raduhi, ki nas je vodila po robu oziroma grebenu naravnost navzgor. Debelina snežne odeje je z višino rasla, krplje so se izkazale kot odlična izbira za turo, žal pa je z višino rasla tudi gostota megle in jakost vetra.

Na vršnem grebenu in na vrhu Raduhe je bila gosta megla in  zelo močan veter, zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali.







Sestopili smo po poti vzpona, ker sta nas dva udeleženca počakala pod vršnim grebenom. Malico smo si privoščili v zavetju planine Arta, saj je pričelo rahlo deževati. Analizo ture smo opravili na izhodišču v Lučah.

Spisal Sašo




 

Spirzinger, Spazeck, 19. 2. 2017

Südwiener Hütte 1802 m, 
Spirzinger 2066 m, 
Spazeck 2065 m

udeleženci: Primož, Alenka, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franc, Božo, Miriam, Marko, Stojan, Marko, Roman, Peter, Dragan, Mateja, Martina, Franci, Tomaž, Andreja
trajanje: 6 ur 15 min
višinska razlika: 860 m
dolžina: 11,9 km


Šli smo tja kjer je več snega. Zato smo morali čez tunel Katschberg, skozi Obertauren in vse do planine Gnadenalm (1250 m) med smučiščema Obertauren in Zauchensee.





Pričakala nas je snežna idila s 15 cm pršiča na dobrem metru podlage. V senci pri -6 °C smo pešaki nataknili krplje, turni smučarji pa smučke in krenili na pot.

Najprej do zgornje planine Gnadealm, kjer se je na soncu že prijetno ogrelo, nato pa cik-cak po dovozni cesti do koče Südwiener (1802 m).

V ne prav prijazni koči se gredo sankaški in turnosmučarski turizem, toliko krplarjev kot nas je bilo danes pa najbrž ne vidijo prav pogosto.





Po postanku smo nadaljevali na prvi vrh, 2066 m visoki Spirzinger. Vreme povsem brez oblačka, le veter je malo kvaril idilo.

Kar na nekaj vrhovih, ki smo jih gledali z vrha, smo že bili, še posebej lepa je bila silvestrska tura 2013 na Seekarspitze.






Po foto terminu z ducatom fotoaparatov smo po grebenu nadaljevali na meter nižji Spazeck.

Od tu so se turni smučarji vrnili po poti pristopa, pešci pa smo krplje zamenjali z derezami, palice pa s cepinom in po spihanem grebenu sestopili na Hafeichtscharte.





Spet smo menjali dereze za krplje in sestopili po zimski varianti, kjer Grapa Finder (kot smo poimenovali GPS na telefonu, ki vedno najde grapo) tudi tokrat ni razočaral.

Po sestopu ob strmi grapi smo se vrnili na zgornjo planino Gnadealm in tako zašpilili klobaso. Le še povratek po poti pristopa na izhodišče na spodnji planini.

Ker je bila tura malenkost krajša, dan pa je že precej daljši, smo lahko na pivo spili na popoldanskem soncu. Spet krasna tura in družba.

Spisal Tomaž






Königstuhl, 11. 2. 2017

Königstuhl 2336 m, 
Friesenhalshöhe 2246 m, 
Seenock 2260 m, 
Vogelsangberg 2207 m, 
Sauereggnock 2240 m, 
Stubennock 2092 m, 
Dr. Josef-Mehrl-Hütte 1730 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franc, Matija, Ivo, Stojan, Radovan, Peter, Nevenka, Franci, Marta, Tomaž, Peter
trajanje: 6 ur 
višinska razlika: 790 m
dolžina: 11,4 km


Kot običajno v tem času je zaradi vremenskih in snežnih razmer potrebno kar nekaj napora za izvedbo izleta gorniške skupine. Velikokrat je potrebno najti drugo turo glede na predpisano in tudi tokrat je bilo tako.

Glede na vremensko in snežno napoved smo se odločili za vzpon na Koenigstuhl, ki leži na tromeji med Koroško, Solnograško in Štajersko. Tokrat se nam je pridružila še skupina iz Celja, s katero smo popotovanje pričeli s skupnim srebanjem kavice na radovljiški OMVjki.

Ko smo se prešteli, smo družno smuknili skozi karavanški predor do Gmünda, kjer smo se odpeljali z avtoceste v ozko dolino do smučišča Innerkrems. Še malo naprej se dolina zaključi s sedlom in simpatično kočo Dr. Josef Mehrl Huette.

Vreme je bilo obetavno, nadeli smo si krplje in ostalo zimsko-smučarsko opremo ter po urejeni tekaški poti napredovali vzdolž doline. Proga je postajala vedno ožja, vendar nas to ni oviralo, saj je naša smučarska predhodnica dobro opravila svoje delo.

Dobro smo se ogreli in uhodili ter ob tem pogledovali v nebo. Izmenjevala sta se sonce in oblaki, ki pa so bili vedno bolj v prednosti.

S pridobljeno višino je tudi veter pokazal svoje zobe, zato je vodnik še pravočasno naredil postanek, da smo se podkrepili in oblekli za to, kar nas je v nadaljevanju čakalo.

Nadaljevali smo po sledi, ki nam je olajšala navigacijo, saj se je veter še stopnjeval, pridružila pa se mu je še sestra megla. V pravem viharju smo cik-cakali po strmem pobočju navzgor in zgolj približno slutili, kje smo.

Videli smo namreč do nosa, kaj več naprej pa ne. Po prečenju bodeče žice smo zaslutili, da smo prišli na sedlo, od koder je bilo še dobrih sto višinskih metrov do vrha. Ko se ni dalo več naprej, smo bili na vrhu, kar je dokazoval tudi zasneženi križ.

Časa je bilo dovolj le za oblačenje zamudnikov in nepogrešljivo gasilsko sliko. Razgleda ni bilo nobenega, lahko bi bili kjerkoli. Pogumno smo se spustil navzdol in hitro zgubili pristopno pot. Da bi "poenostavili" smo se kljub viharju odločili, da ne gremo po pristopni poti v dolino.

S sedla smo nadaljevali po grebenu proti Freisenhalshoehe, ki smo ga obhodili po zahodni strani. Naslednji v seriji je bil Seenock, na katerem smo za nekaj minut zgrešili pravo smer. Nadaljevanje grebena se ni ujemalo s podatki na Garminu.

Nazaj, malce iskanja, odkritje pravega grebena in gremo naprej. V nadaljevanju proti Vogelsangbergu se je prvič malo razkadila megla, da smo vsaj videli kje smo in kam sploh gremo. Smer je bila prava, vodnik si je malo oddahnil in kljub silovitemu vetru mirneje nadaljeval proti Sauereggnocku.

Greben ni bil več tako ozek, prehodi so bili lepši in ko smo prišli na Sauereggnock je vse skupaj postalo bolj uživaško. Na vrhu Stubennocka je veter pojenjal, pokazalo se je sonce in v dolini smo že zagledali našo Dr. Josef Mehrl Huette.



Končni spust je bil na trenutke kar naporen zaradi strmine in pršiča, v katerem se krplje niso ravno najbolje izkazale. To pa nas ni oviralo da ne bi kmalu prišli do izhodišča in si ogledali kočo tudi od znotraj.

Po druženju ob kapljici smo se poslovili od celjskih prijateljev in se odpravili do Gorenca, kjer smo ob dobri hrani z zadovoljstvom pokramljali o dobro opravljeni turi v pravih zimskih razmerah.

Boštjan