Königstuhl 2336 m,
Friesenhalshöhe 2246 m,
Seenock 2260 m,
Vogelsangberg 2207 m,
Sauereggnock 2240 m,
Stubennock 2092 m,
Dr. Josef-Mehrl-Hütte 1730 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franc, Matija, Ivo, Stojan, Radovan, Peter, Nevenka, Franci, Marta, Tomaž, Peter
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 790 m
dolžina: 11,4 km
Kot običajno v tem času je zaradi vremenskih in snežnih razmer potrebno kar nekaj napora za izvedbo izleta gorniške skupine. Velikokrat je potrebno najti drugo turo glede na predpisano in tudi tokrat je bilo tako.
Glede na vremensko in snežno napoved smo se odločili za vzpon na Koenigstuhl, ki leži na tromeji med Koroško, Solnograško in Štajersko.
Tokrat se nam je pridružila še skupina iz Celja, s katero smo popotovanje pričeli s skupnim srebanjem kavice na radovljiški OMVjki.
Ko smo se prešteli, smo družno smuknili skozi karavanški predor do
Gmünda, kjer smo se odpeljali z avtoceste v ozko dolino do smučišča Innerkrems. Še malo naprej se dolina zaključi s sedlom in simpatično kočo Dr. Josef Mehrl Huette.
Vreme je bilo obetavno, nadeli smo si krplje in ostalo zimsko-smučarsko opremo ter po urejeni tekaški poti napredovali vzdolž doline. Proga je postajala vedno ožja, vendar nas to ni oviralo, saj je naša smučarska predhodnica dobro opravila svoje delo.
Dobro smo se ogreli in uhodili ter ob tem pogledovali v nebo. Izmenjevala sta se sonce in oblaki, ki pa so bili vedno bolj v prednosti.
S pridobljeno višino je tudi veter pokazal svoje zobe, zato je vodnik še pravočasno naredil postanek, da smo se podkrepili in oblekli za to, kar nas je v nadaljevanju čakalo.
Nadaljevali smo po sledi, ki nam je olajšala navigacijo, saj se je veter še stopnjeval, pridružila pa se mu je še sestra megla. V pravem viharju smo cik-cakali po strmem pobočju navzgor in zgolj približno slutili, kje smo.
Videli smo namreč do nosa, kaj več naprej pa ne.
Po prečenju bodeče žice smo zaslutili, da smo prišli na sedlo, od koder je bilo še dobrih sto višinskih metrov do vrha. Ko se ni dalo več naprej, smo bili na vrhu, kar je dokazoval tudi zasneženi križ.
Časa je bilo dovolj le za oblačenje zamudnikov in nepogrešljivo gasilsko sliko. Razgleda ni bilo nobenega, lahko bi bili kjerkoli.
Pogumno smo se spustil navzdol in hitro zgubili pristopno pot. Da bi "poenostavili" smo se kljub viharju odločili, da ne gremo po pristopni poti v dolino.
S sedla smo nadaljevali po grebenu proti Freisenhalshoehe, ki smo ga obhodili po zahodni strani. Naslednji v seriji je bil Seenock, na katerem smo za nekaj minut zgrešili pravo smer.
Nadaljevanje grebena se ni ujemalo s podatki na Garminu.
Nazaj, malce iskanja, odkritje pravega grebena in gremo naprej. V nadaljevanju proti Vogelsangbergu se je prvič malo razkadila megla, da smo vsaj videli kje smo in kam sploh gremo. Smer je bila prava, vodnik si je malo oddahnil in kljub silovitemu vetru mirneje nadaljeval proti Sauereggnocku.
Greben ni bil več tako ozek, prehodi so bili lepši in ko smo prišli na Sauereggnock je vse skupaj postalo bolj uživaško. Na vrhu Stubennocka je veter pojenjal, pokazalo se je sonce in v dolini smo že zagledali našo Dr. Josef Mehrl Huette.
Končni spust je bil na trenutke kar naporen zaradi strmine in pršiča, v katerem se krplje niso ravno najbolje izkazale. To pa nas ni oviralo da ne bi kmalu prišli do izhodišča in si ogledali kočo tudi od znotraj.
Po druženju ob kapljici smo se poslovili od celjskih prijateljev in se odpravili do Gorenca, kjer smo ob dobri hrani z zadovoljstvom pokramljali o dobro opravljeni turi v pravih zimskih razmerah.
Boštjan
Tu smo ubrali precej ozko "bližnjico" in nadaljevali po normalki do gorske vasice Rivalpo.
Pot 410 je prečka proti zahodu, v naravi markirana, na zemljevidu ne. Od nje se odcepi v naravi nemarkirana, na zemljevidu markirana pot 410. Rahla zmeda torej, brez elektronskih zemljevidov bi bili malce zmedeni tudi mi.
Po zasneženi cesti, po poti 409 smo šli na vzhod, obšli Cima Valmedan (1800 m) in se spustili slabih 100 m do zgornje planine Valmedan.
Greben je bolj planota, ki precej spominja na Struško. Po štirih urah in petnajstih minutah smo prilezli na vrh, kjer je poleg križa še kipec Marije, verjetno izdelan iz lokalnega apnenca. 
Po sedmih urah smo se vrnili do kombija in avta pri cerkvici San Martino.
