Dolomiti, 13. - 16. 8. 2020

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Andrej, Maja, Gašper, Stojan, Melita, Anja, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Ana, Igor, Matjaž

1. dan
Nuvolau 2.574 m
Rifugio Averau 2.413 m
Averau 2.648 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1.260 m vzpona, 680 m sestopa
 

V Gorniški skupini smo bili v zadnjih letih vsepovsod v Alpah, na Dolomite pa smo malo pozabili. Zato smo letos organizirali turo v osrčje Dolomitov.

14 se nas je zbralo v četrtek zjutraj. Prvič v več kot dvajsetletni zgodovini Gorniške skupine je bilo v ekipi več žensk kot moških, kar morda pojasni naše kasnejše težave z dežjem.

Začeli smo z jutranjo kavo na OMV Radovljica in s kavo nadaljevali na zeleni pumpi v Lienzu. Nato smo se zapeljali skozi Cortino in se ustavili na prelazu Giau.

Tu smo začeli s štiridnevnimi pohodi po Dolomitih. Vremenska napoved je kazala na nestabilno vreme, a bilo je suho. Naš prvi cilj  je bil Nuvolau po lahki ferati Ra Gusela. Ferata je težavnosti A in precej obljudena. 

Na vrhu smo se ustavili v koči Novulau in se odločali o nadaljevanju na Averau. Sprva je kazalo slabo, vse se je zapiralo. A se je kmalu začelo jasniti, zato odločitev, da gremo na Averau.

Ferata Averau je težavnosti B in tudi precej obljudena, zato na njej nastajajo neprijetni zastoji. Začeli smo po navpični varianti in se izognili nekaterim drugim, ki so šli skozi kamin.

Sledi polica v desno in nato strm žleb in že je konec ferate. Po skrotrastem pobočju smo nadaljevali na vrh. Averau je izreden razglednik, a tokrat je bil razgled zaradi oblačnosti nekoliko okrnjen.

Po postanku na vrhu smo sestopili in tiokrat izbrali varianto skozi kamin. Vrnili smo se do sedla Novulau in koče Averau in se po drugi strani Novulaua vrnili na sedlo Giau.

Vsedli smo se v kombi in avto in nadaljevali z vožnjo do parkirišča pri koči Trieste. Tu smo v nahrbtnike spakirali vse potrebno za naslednje dva dni in se podali proti koči Vazzoler.



Vreme se je medtem toliko popravilo, da smpo se vzpenjali v pravi popoldanski vročini. V koči so nas nastanili v dislocirani depandansi, ki smo jo imeli le zase. Glede korone so bili v Italiji veliko bolj striktni kot so bili v Avstriji.

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive Nuvolau, Averau

Relive Vazzoler

 

2. dan
Via feratta Attilio Tissi,
Rifugio Maria Vittoria orrani 2.984 m,
Monte Civetta 3.220 m,
Rifugio Adolfo Sonnino Al Coldai 2.132 m

trajanje: 12 h 30 min
višinska razlika: cca 1.700 m vzpona, 1.200 m sestopa

Vremenska napoved za petek, nestabilno vreme in možnost popoldanskih ploh ali neviht. Gremo pogledati do vstopa v ferato Tisi in potem bomo videli, smo si rekli.

Ferata Tissi je poimenovana po alpinistu Attiliu Tissiju. Zgrajena je bila leta 1938 in je na ta način ena najstarejših ferat v Dolomitih. Premaga tristo metrov visoko steno in dosega največjo težavnost C/D.

Do njenega vstopa smo potrebovali 2 uri in 45 minut od koče Vazzoler. Opremili smo se s samovarovalnimi kompleti in vstopili v ferato.

Skala ni bila povsod suha, poznalo se je da je ponoči precej nalivalo. Tudi v daljavi okoli nas so bile ponekod dežne zavese, kakšna kaplja je padla tudi na nas. Ferata je relativno kratka, uro in pol smo rabili, da smo bili vsi izven ferate.

Čez snežišče smo nadaljevali do koče Torrani, kjer smo si privoščili postanek. Nato smo skočili na vrh Civette. Vrh je bil v megli, prav škoda za razglede.

Ker smo v daljavi zaslišali prvo grmenje smo vrh hitro zapustili. Vrnili smo se do koče Torrani in po kratkem postanku nadaljevali s sestopom po Via normale.

Računali smo na dež ta dan, a je vendarle kaki dve uri prehiteval in nam popestril sestop. Čeprav je normalka le težavnosti B so samovarovalni kompleti, ki smo jih obdržali na sebi, prišli prav.

Sploh v spodnjem delu, kjer so čez odseke z jeklenicami tekli pravi slapovi. Pojavljali so se različna poimenovanja za sestop, "Via Abnormale" ali "Po slapovih Civette".

Dobri dve uri je trajal sestop do vezne poti proti koči Coldai in toliko časa je trajal tudi dež. Čakali sta nas še dobri dve uri poti gor in dol do same koče.

V koči Coldai so bili dobro pripravljeni na premočene goste. V sušilnici oblek so dobro navili peč in naše stvari so se hitro posušile. Zelenjavna mineštra in grapa sta občutek še izboljšali.

Vzdušje se je toliko razživelo, da so nas morali ob 10h skoraj vreči iz jedilnice. Na izpuščeno ferato Alleghesi in s tem neopravljeno "Transcivetto" smo že pozabili.

 

  

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive

3. dan
Cima di Col Reàn 2.281 m
Rifugio Attilio Tissi al Col Reàn 2.250 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1.050 m vzpona, 1.000 m sestopa


Dan za sprostitev je pisalo v programu in res je bilo tako. Po zajtrku smo se napotili po Alta Via Dolomiti / Dolomiten Höhenweg po zahodni strani Civette. Iz koče Coldai smo šli na sedlo Coldai in nato do jezera Coldai.

Tu se nam je odprl razgled na 1.200 m visoko severozahodno steno Civete, "Parete delle Pareti", "Wand aller Wände", "Stena vseh sten". Civetta je v slovenščini čuk, v prenesenem pomenu pa lahko pomeni spogledljivko, kot jo je imenoval Tine Mihelič.

In spogledljivko smo popolnoma obkrožili. Steno vseh sten smo si ogledali še iz vrha Cima di Col Reàn in koče Tissi.

Nato pa smo nadaljevali proti koči Vazzoler. Na poti smo občudovali Torre Trieste, "Torre delle torri", "Stolp vseh stolpov", najtežje dostopen vrh Dolomitov.

Koča Vazzoler je ponujala drugačno sliko kot v četrtek zvečer, ko smo bili skoraj sami. Bila je sobota in pred kočo množice dnevnih gostov.

Tudi mi smo si privoščili daljši postanek nato pa sestopili do koče Trieste do parkiranih vozil.

Prepakirali smo stvari in se odpeljali naprej, smer Monte Pelmo. Čez prelaz Duran smo se zapeljali do slikovite vasice Zoppè di Cadore.

Tu nas je pričakal dež in tudi sicer vremenska napoved za naslednji dan ni bila obetavna. Malo smo počakali da je dež ponehal in nato krenili proti koči.


Po uri ni pol smo bili v koči. Kmalu po prihodu se je spet ulilo. V posvetu z oskrbnikom glede naslednjega dne pa je bil ta precej skeptičen, da bodo prave razmere za Pelmo.

Za vsak slučaj smo izbrali nadomestni cilj, pri večerji pa organizirali krajši MasterChef Rašica v pripravi "Solate vseh solat".

 

 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

4. dan
Diga del Vajont
Casso 964 m

trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 250 m vzpona, 750 m sestopa


Pelmo nam ni bil usojen. Zjutraj je neumorno deževalo. Kar dolgo smo čakali nato pa sestopili v dolino. Kmalu se je vreme razvedrilo.

Ker je bil za popoldan spet napovedan dež se nismo preveč sekirali za vmesno razjasnitev. Smo pa občudovali mogočnost in lepoto Pelma.

Bo že počakal do naslednjič. V blatu smo sestopili nazaj v Zoppè di Cadore in se odpeljali rezervnemu cilju naproti.

V Longaroneju smo prečkali reko Piavo in se zapeljali do jezu Vajont. Jez zgrajen konec 50-tih let je bil takrat najišji jez na svetu in ponos Italije.

A imel je napako. Gora Monte Toc na južni strani akumulacijskega jezera je imela nestabilno pobočje. Ko so jezero napolnili z vodo se je zgodilo.

9. oktrobra 1963  je nekaj sto miljonov kubikov pobočja zgrmelo v jezero in povzročilo  cunami 50 miljonov kubikov vode in blata.

Cunami je zalil vasico Casso na nasprotni strani jezera, hkrati pa je cunami preskočil jez in zalil spodaj ležeči Longarone in okoliška naselja.

Bilanca, 1910 mrtvih od tega 487 mlajših od 15 let. Jez je ostal nepoškodovan, vendar od takrat ne služi več svojemu namenu.

Mi smo imel krožno turistično turo do vasice Casso. V vasici smo se ustavili v vaški gostilni, kjer se je med drugim ustavil tudi čas.
 


Iz te vasice smo leta 2016 startali turo na Monte Borgo. Z vasice se lepo vidi nasprotno pobočje, zgoraj drevesa, v spodnjem delu pa gladke skale, s katerih je zgrmelo pobočje v jezero.

Sestopili smo po drugi poti do jezu, kjer so spominska obeležja. Še skok nazaj do parkirišča, malica in vožnja domov.

Na analizi ture smo se ustavili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž, 4. dan

Relive Rifugio Venezia

Relive Casso

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

Fotografije Urška


Tirolska, 7. - 9. 8. 2020

PD Rašica
udeleženci: Janez, Leopold, Maja, Urška, Slava, Matjaž, Gašper, Nataša, Tomaž, Miro, Deja, Igor, Marjan


1. dan
Gschnitz 1.245 m,
Innsbrucker hütte 2.369 m,
Habicht 3.277 m

trajanje: 9 ur
višinska razlika: cca. 2.000 m vzpona, cca. 1.000 m sestopa
dolžina: 11,6 km


V letnem planu društva je v drugem podaljšanem avgustovskem vikendu prišel na vrsto izlet na Tirolsko. Gorata pokrajina, kjer te imenitni vrhovi spremljajo na vsakem koraku. Zato izbira ni težka, ali pač. 

Tokrat smo ostali na sončni strani Innsbrucka. Vožnje je kar nekaj, zato smo odrinili že ob 3. uri zjutraj. Do Lienza je postala vožnja kar nekaj običajnega, glede na letošnjo pogostost. Pušterska dolina se vleče, k sreči se je že zdanilo, da smo malo kukali proti Dolomitom. 

S prelaza Brenner smo na prvem izvozu zapustili avtocesto in se usmerili proti dolini Gschnitz ter istoimenski vasici. Endvatri smo spakirali in se po Jubilejni poti / Jubiläumssteig z oznako 123 na zemljevidu usmerili proti Insbruški koči / Innsbrucker hütte. 

Do tja je tri ure, oznake pa sila redke in obledele. Steza je lepo vidna, tako, da se je zgrešiti ne da. Pot smo krajšali s pogledi in fotografiranjem gora Tribulaun, ki kraljujejo na drugi strani doline Gschnitztal.

Pri koči smo se pofočkali in pustili preostalo opremo. Zaradi varnosti ni bilo možno dobiti posteljnine, kaj bo kdo vzel s sabo je bilo prepuščeno posamezniku. 

Nekateri s spalkami, spet drugi s spalnimi rjuhami in odejami. Habicht ( v prevodu kragulj ) štejejo v skupino takoimenovanih »3000akov s potjo / 3000er mit dem Weg«, torej, markirana pot, za katero zadostuje običajna planinska oprema. 

Po širokem travnatem hrbtu, kjer se pasejo ovce, kmalu zagledamo jezerce Alfaier. Višje postane pot bolj strma, za napredovanje so v pomoč jeklenice. Širok vzhodni greben nas pripelje do ostankov ledenika, ki  se ga preči brez težav, čeprav je dva dni nazaj snežilo. 

Do vrha ni več daleč, zadnji del je bolj zahteven. Plezanje na grebenu, mestoma izpostavljeno, nam lajšajo jeklenice. Habicht je zaradi razgleda, razmeroma nezahtevnega ( a dolgega! ) dostopa, predvsem pa svoje mogočnosti, najbolj obiskana gora v Štubajskih Alpah. 

Vreme nam je dopustilo daljši odmor, razglede in obvezno fotografiranje. Vzeli smo si še čas, da smo končnico imena gorske skupine Stubai poslovenili in spremenili v priimek našega Igorja. Sestopali smo previdno. 

Poznala se je že utrujenost. Dolga vožnja in 2000m višinca ni kar tako. Slednje ali pa močna paradižnikova juha sta nam vzeli apetit za glavno jed pri večerji, špageti bolonjeze. Itak so pa tradicionalna jed na Tirolskem knedli.

 

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan:
Ladins 1.350 m,
Lizumer Reckner 2.866 m,
Geier 2.857 m

trajanje: 8,5 ur
višinska razlika: 1.400 m vzpona, 2.300 m sestopa
razdalja: 19,9 km


V soboto nas je čakalo pestro dogajanje. Po k sreči zgodnjem zajtrku je sledil sestop v dolino. Pol ure vožnje proti vzhodu do izhodišča Ladins. Tuxer Alpe ležijo vzhodno od Brennerske avtoceste in južno od doline Inntal.

Nimajo tritisočakov, ne ledenikov, zato so manj znane in manj obiskane. Ime so dobile po kraju Tux. Najvišji vrh preseže Triglav za dva metra. Možnih je več dostopov, nam je bil najbljižji in najvišji iz kraja Ladins v dolini Schmirntal. 

Po poti 25A smo mimo planine Obern zagrizli v strmino. Gorovje nekoliko spominja na trentarske gore. Strme trave, ostri travnati grebeni so idilična kulisa zasneženim vrhovom v Zillertalskih Alpah. 

Po dveh urah pridemo na sedlo, kjer se pot usmeri  proti vzhodu. Hodimo po travnatem grebenu, ki je že del vojaškega vadbenega območja in je v času vaj  prehod prepovedan. 

V slabi uri pridemo do jezera Staffelsee, kjer se lepo vidi nadaljevanje do vrha. Kamnina je nekaj posebnega, zelo je podobna premogu. S sedla se pot usmeri na sever. Greben ni pretežak, mestoma je zavarovan s klini in jeklenico. 

Na vrhu ni veliko prostora, zato se hitrejši del ekipe odloči za sestop in malico na bližnjem Geierju. Napaka. Pravkar je namreč pred nami začela sestopati mlada družina z nekajletnim fantkom, opremljenim s samovarovalnim kompletom.

Kar načakali smo se. Kljub temu smo skočili še na Geier ( jastreb v prevodu ), predvsem zaradi razgleda na Zillertalske Alpe, ledenik Tux / Tuxer Ferner in seveda naš nedeljski cilj. Sestopili smo kar hitro, čakalo nas je še dve uri vožnje.

Z njo smo skoraj v celoti zaokrožili gorsko skupino Tux. Izhodišče nedeljske ture je bila koča Dominikus, ki leži v neposredni bližini umetnega jezera Schlegeisspeicher. 

Prijazna in udobna koča ima žal pomanjkljivost v kilometer dislocirani depandansi za spanje. Topel tuš, udobne sobe in dobra večerja so zgladili tudi to pomanjkljivost.

 

 

 Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive, 2. dan, sestop

Relive, 2.dan


3. dan:
Dominikus hütte 1.808 m,
Friesenberghaus hütte 2.498 m,
Hoher Riffler  3.231 m,
Petersköpfl 2.677 m,

trajanje: 9 ur 50 min
višinska razlika: 1.500 m
razdalja: 18,3 km


Nedeljo smo pač začeli nedeljsko. Kasnejši zajtrk, počasnejši tempo hoje po dveh konkretnih turah je botrovalo, da smo do koče Friesenberghaus potrebovali več kot je označeno. 

Od koče se markirana pot usmeri vzhodno proti sedlu, tu se pot usmeri v levo. Pred nami je dve uri poplezavanja po grebenu. 

Ta je lepo razčlenjen, plezanje po granitnih blokih pa psihično naporno, saj nikoli ne veš, kateri blok se lahko zamaje ali prekucne, proti vrhu narašča tudi izpostavljenost. 


Varoval ni in tudi niso potrebna. Po 5-ih urah smo v planiranem času vendarle stopili na vrh Hoher Rifflerja.  Razgledi na najvišje Zillertalske vrhove so bili veličastni. Ledenik Tuxer Ferner je bil kot na dlani, lahko smo opazovali smučarje. 

Pa še zanimiva podrobnost. Goro z istim imenom je PD Rašica obiskala avgusta 2018. Ta je najvišji vrh skupine Verwall v bližini mondenega St. Antona. 

Do sedla smo po majavih blokih sestopali skrajno previdno. Večinoma smo nadaljevali do hišne gore Friesenberghaus koče, Petersköpfl. 

Pet metrski kamin ni bil ovira za dostop na vrh, posejan s stoterimi raznolikimi možici. Res lep prizor z ledeniškim ozadjem. Pri koči smo imeli daljšo pavzo, ker smo vedeli, da bomo za analizo ture pozni. 

Vračali smo s preko prelaza Gerlos.  V poznih večernih urah smo v Šentvidu zaključili prijetno druženje v Tirolskih gorah.

Spisal Marjan

 

 

 

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotogafije Tomaž, 3. dan

Relive, 3. dan

Fotografije Gašper

Fotografije Urška

 

Prisojnik, 1.8.2020

Prisojnik 2.547 m

udeleženci: Janez, Marjan, Gašper, Stojan, Anja, Milena, Nevenka, Estera, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Jasna, Deja
trajanje: 11h 10min
višinska razlika: cca 1.420 m
dolžina: 17,2 km

Za drugi del priprav na Dolomite smo si omislili Prisojnik. Gor po Kopiščarjevi in dol po Jubilejni. Sobotno vreme je bilo idealno za kaj takega.


Napoved je bila tako dobra, da je bilo vse polno ljudi in smo za parkiranje na Vršiču izviseli. Zapeljali smo do Erjavčeve koče, kjer se je parkirišče tudi naglo polnilo.


Pol ure smo hodili skoraj po ravnem med ruševjem in macesni. Pred vstopom v plezalni del smo se opremili, pomežiknili Ajdovski deklici in začeli s plezanjem.


Kopiščarjeva pot so leta 1948 zgradili jeseniški kovinarji pod vodstvom Trentarja Antona Kravanje - Kopiščarja.

Vse do pojava športnih ferat je veljala za najtežjo pot na Slovenskem. Sploh pred obnovo, ko je bil ključni kamin opremljen z bistveno manj železa in zato precej "zaguljen".


Na Kopiščarjevi je bilo tisti dan precelj ljudi, tudi pred nami je bila večja skupina. Bili so toliko pred nami, da nam ni bilo nikjer potrebno čakati. Če pa smo se jim preveč približali smo pa malo z zgrešili pot.

In tako smo prišli do zloglasnega kamina. Visok je 15 m, na začetku nekoliko previsen nato pa navpičen in zračen. Ker v kaminu mrgoli skob le-ta ne predstavlja nobenih težav in že smo bili pri naslednji znamenitosti Kopiščarjeve poti, ozek nagnjen kamin oziroma preduh v navpični gladki steni.


Tu skozi se namesto plezanja plazi, pri čemer upaš, da se z nahrbtnikom ne zagozdiš v preduhu. Kasneje so težave popustile in kmalu smo bili pri Prednjem oknu, najbolj znanem naravnem oknu v Julijskih Alpah in eni največjih naravnih odprtin na Slovenskem.


Visoko je okoli 80 m in široko okoli 40 m. Nastalo je z udorom, ki se je s preperevanjem večal v sedanjo odprtino.


Splezali smo iz okna na trentarsko stran in se poslovili od udeleženke, ki je zaradi slabosti sestopila proti Vršiču. Ostali smo nadaljevali po grebenu in petnajst čez enajsto smo se sončili na vrhu Prisojnika.


Po martinčanju na vrhu smo sestopili in na odcepu zavili na Jubiljejno pot. Ta zelo hitro naredi vtis. Zgrajena je bila 1953 ob 60. obletnici SPD in omogoča eno najveličastnejših prečenj v Julijskih Alpah.


Po drzno izpostavljenih policah smo hodili nad brezdanjimi prepadi in uživali v vsaki sekundi. In tako smo počasi prišli do Zadnjega okna.

To je manjše od Prednjega a verjetno lepše. Za oknom je sledilo ključno mesto, izpostavljena polica, nato navpično navzdol in zopet levo v lažji svet.


Kar trajalo je še, da smo prišli pod Škrbino in se priključili magistralki Vršič - Kriški podi. Sledil je najduhamornejši del ture, povratek na Vršič. Pa smo opravili tudi s tem in turo zaključili s pivom v Erjavčevi koči.


Uspela nam je izredno lepa tura, ki ima še dodatno težo, saj so čez nekaj dni zaprli tako Kopiščarjevo kot Jubilejno pot, verjetno zaradi podorov med zadnjimi nevihtami.

Spisal Tomaž