Hochturm 2081 m,
TAC-Spitze 2019 m,
Vordernberger Griesmauer 2015 m,
Leobnerhütte 1582 m
udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Nevenka, Sašo, Barbara, Janez, Peter, Franci, Marko, Sabina, Kristina
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 14,1 km
Gorništvo narekuje stalno aktivnost, pa tudi izbiranje cilja glede na vremenske razmere. Dolgo novembrsko deževje in slaba napoved za soboto nista nudila dobre izbire v bližnji soseščini, zato smo se namenili v vzhodno Avstriji, v skupino Hochschwab.
Pravzaprav so se tako odločili člani PD Celje, njim pa smo se priključili tudi mi, osmerica gornikov iz PD Rašica.
Ob pol petih zjutraj smo se v megleni noči odpeljali proti Mariboru in Šentilju, kjer smo se našli s Celjani. Po jutranji kavi smo brez zaustavljanja prečkali avstrijsko mejo.
Vozili smo mimo Gradca proti Leobnu in našemu izhodišču Präbichl. Še nekaj ovinkov po lokalni cesti, nato pa smo parkirali ob izteku smučarske proge, ki pripelje s 1910 m visoke gore Poister. Za vožnjo smo potrebovali cele tri ure.
Hoditi smo začeli v megli, ki se ves čas ni razkadila. Najprej po lepi gozdni poti do planine, ki je sicer velika planjava pod kočo Leobnerhütte, a mi smo videli le nekaj metrov pred seboj. Prišli smo do razpotja, ena smer vodi do te koče, druga pa na sedlo Lamingsattel, kamor smo se napotili.
Prečkali smo potoček in šli naprej po gozdni stezi, ki se vzpenja po desnem pobočju masiva Hochturm, našega prvega cilja. Vzpon ni prehud, vendar so bila tla zelo blatna, sivkasto rjava ilovica se je nabirala na čevlje in tudi na hlače.
Še vedno je bilo megleno, tako da nismo imeli nobenega razgleda, sledili smo le markacijam. Na sedlu je večje razpotje, na eno stran od koče Leobnerhütte v sosednjo dolino, mi pa smo krenili v drugo smer.
Po travnatem in odprtem pogorju nas je dosegel hladen veter in nas spremljal vso pot. Nadaljevali smo po zelo dolgi prečnici, kjer bi se ponujali lepi razgledi, vendar megla ni popuščala. Hodili smo po severni strani gore, zato je bilo kar nekaj prehodov preko smučišča.
Sneg pa je dovolj mehak, da smo jih z malo večjo pazljivostjo prehodili brez derez. Pot je markirana in na karti je označen odcep na levo proti vrhu.
Iskali smo markacije, vendar jih ni bilo. Zato smo nadaljevali po markirani poti, ko pa se je začela spuščati, smo se skupaj odločili, da se vrnemo do odcepa ter z nekaj plezanja obvladali skalni del.
Potem še nekaj travnatega terena in prišli smo na kopasti vrh Hochturm, 2081 m. Z druge strani pride tudi markirana steza, s katere smo se mi pod vrhom vrnili na neoznačeno smer. Hodili smo 2 uri in 30 minut. Videlo se ni nikamor, zato smo si le malo odpočili in se okrepčali.
Vračali smo se po markirani stezi vse do sedla Lamingsattel, kjer smo se odcepili in krenili proti naslednjemu cilju TAC-Spitze. Po začetnem vzponu se steza izravna in se nadaljuje v dolgo prečenje po južni strani gorskega masiva.
Po lepi panoramski stezi bi lahko občudovali dolino pod nami, vendar megla … Prišli smo do drugega sedla Hirschengsattel na višini 1700 m. Tukaj smo skrenili proti severu, strmina se poveča, najprej po travnatem terenu, nato po grušču do skal in med balvani naprej.
Pod vznožjem dveh vrhov je široko sedlo z odcepom na TAC-Spitze in sosednji Griesmauer. Najprej smo se hoteli povzpeti na bolj oddaljeni Tatz-Sptze. Po kratkem ravninskem delu se pot usmeri v strmino do zelo ozkega in na drugi strani prepadnega sedla, kjer se začne kar strma a kratka ferata.
Še malo in že smo stali na 2018 m visokem vrhu TAC-Spitze. Ker nismo imeli kaj videti, smo se spustili po isti poti do odcepa na naslednji vrh. Pot ni markirana, očitno zaradi manjšega obiska tudi steza ni dobro uhojena in se nam je izgubila.
Ker se je zelo slabo videlo, je nismo iskali, pa tudi videli nismo, kateri je pravi vrh. Na širšem raztežaju smo poskušali najti prehode in ko smo prišli skoraj do vrhnjega grebena, smo stopili na stezo, ki nas je pripeljala na vrh Vordernberger Griesmauer, 2015 m.
Zaradi vetra in megle smo našli zavetje malo nižje, ker smo napravili postanek za okrepčilo. Vrnili smo se po isti poti do sedla Hirschengsattel, od tod na drugo stran do koče Leobnerhütte, 1582 m.
V tem času koča ni oskrbovana. Megla se je le nekoliko dvignila, da smo na nasprotnem bregu videli traso naše začetne poti, občasno pa se nam je pokazal celo Hochturm s križem na vrhu.
Po zelo strmi travnati stezi smo se spustili do spodnje postaje tovorne oskrbovalne žičnice za kočo, kjer smo zaključili krog in se po lepi gozdni cesti sprehodili do parkirišča.
Za pot smo porabili 7 ur in 30 minut ter prehodili več kot 14 km, višinske razlike pa je 1300 m. Pivo smo si privoščili v prvi gostilni in se po treh urah vožnje pripeljali do našega jutranjega zbirališča.
Spisal Janez
Zapeljali smo se do Žagane peči in pri -4 °C krenili v breg. Čez Črni gozd smo se ognili Malem Hudem grabnu in ga prečili višje, ter po travah prišli do stene Kogla in Gamsovega skreta.
Zjutraj smo se točno ob uri zbrali pod uro v Šentvidu, od koder smo se zapeljali najprej na Radovljiško OMV-jko na obvezno kavo, potem pa naprej mimo Kranjske Gore in Trbiža do Železne doline / Canal del Ferro.
Hitro smo se dvigovali nad avtocesto v vstopili v sotesko Rio Cadramazzo, kjer nas je lepo speljana pot št. 619 peljala varno nad reko.
Počasi so se razgledi pričeli odpirati in tudi pot se je malo položila. Kmalu se nam je pridružila pot št. 920 iz Patoca, ki nas je odpeljala desno proti severu in našemu cilju naproti.
Potem še nekaj travnatega terena in prišli smo na kopasti vrh Hochturm, 2081 m. Z druge strani pride tudi markirana steza, s katere smo se mi pod vrhom vrnili na neoznačeno smer. Hodili smo 2 uri in 30 minut. Videlo se ni nikamor, zato smo si le malo odpočili in se okrepčali.
