Turska gora, 17. 12. 2016

Turska gora 2251 m
Bivak pod skuto na Malih podih 2045 m

udeleženci: Jernej, Boštjan, Janez, Anamari, Aleš, Barbara, Sašo, Alja, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Slavko, Nina
trajanje: 7h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 11,5 km



Spet smo šli pogledat v Kamniški konec. Turska gora čez Gamsov skret in čez Žmavčarje dol. Kar 12 se nas je zbralo zjutraj na OMV Kamnik.





Zapeljali smo se do Žagane peči in pri -4 °C krenili v breg. Čez Črni gozd smo se ognili Malem Hudem grabnu in ga prečili višje, ter po travah prišli do stene Kogla in Gamsovega skreta.

Nadaljevali smo ob lovski jeklenici in po strmih travah prišli do razcepa pobočij. Ubrali smo jo desno, direktno proti bivaku. Prišli smo malo nad bivakom in prihranili obisk za sestop.

Na poti proti izstopu Turskega žleba so se pojavila prva snežišča s trdim, pomrznjenim snegom, ki pa se jih je dalo izogibati. Vse do vrha Turske gore nismo rabili ne cepina, ne derez, kar pa ne velja za Rinke in Skuto.

V teh razmerah je vsaj za Skuto en cepin premalo, potrebna sta dva. Na vrhu Turske gore je neprijetno pihalo, sicer bi bilo vreme prav kičasto.

Nismo se dolgo zadrževali na vrhu, sestopili smo do novega bivaka in tu pomalicali. Tu smo tudi izvedeli, da je smukaška števILKA 1 spet zmagala, kar nam je še polepšalo martinčkanje na toplem soncu.

Med našim martinčkanjem je nad bivak prišla še ena ekipa, manj zgodnjih gornikov, ravno tako namenjenih na Tursko goro. Nina se je odločila, da ne gre na Tursko goro in je sestopila z nami.

Tako smo skozi Žmavčarje sestopali s plusom v moštvu in ob treh popoldan zaključili s turo. Analizo ture smo opravili v Titovem kotu Pri Jurju.

Spet ena lepših sobot 

Spisal Tomaž





Cuel de la Bareta, Goriška Brda, 3. 12. 2016

Cuel de la Bareta 1522 m

udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž, Slavko, Primož
trajanje: 6 h
višinska razlika: 1250 m
dolžina: 14 km

Kot vsako leto smo tudi tokrat gorniškemu izletu dodali nekaj turistične ponudbe, tako da smo izletu na Cuel de la Bareta dodali degustacijo vrhunsko ponudbe vin pri Borisu Martiniču v Vedrijanu.



Zjutraj smo se točno ob uri zbrali pod uro v Šentvidu, od koder smo se zapeljali najprej na Radovljiško OMV-jko na obvezno kavo, potem pa naprej mimo Kranjske Gore in Trbiža do Železne doline / Canal del Ferro.


Naše izhodišče je bilo skromno postajališče ob stari cesti nekaj kilometrov pred Klužami / Chiusaforte. Prvih sto metov nas je pot vodila po stari magistralki do brvi čez Belo / Fella, potem pa pod avtocesto in ob njenem postajališču.

Stopili smo še čez staro železnico, sedaj kolesarsko stezo, nato pa strmo v breg po stari, atraktivni mulatjeri.






Hitro smo se dvigovali nad avtocesto v vstopili v sotesko Rio Cadramazzo, kjer nas je lepo speljana pot št. 619 peljala varno nad reko.







Počasi so se razgledi pričeli odpirati in tudi pot se je malo položila. Kmalu se nam je pridružila pot št. 920 iz Patoca, ki nas je odpeljala desno proti severu in našemu cilju naproti.


Naklonine je bilo vedno manj in pristopili smo na greben, kjer smo srečali ohranjene temelje stare žičnice, ki je v prvi svetovni vojni služila za oskrbo.

Nedaleč naprej se je pred nam odprl vrh naše ture, ki je skrival italijansko topniško utrdbo.

Kar zazijali smo od razsežnosti utrdbe, ki je bila zvrtana pod celo dolžino vršnega dela s samostojnimi kavernami za topniške položaje.

Očitno so italijansko vojaki zgradili na vrhu manjše mestece za zaščito položajev, ki pa niso bili nikoli zares izpostavljeni vojni vihri.

Na samem vrhu se nam je odprl lep pogled na zahodne Julijce in Karnijske Alpe, zanimivo pa je, da kljub bližini Slovenije ni mogoče videti nobenega slovenskega vrha.

Sestop nas je vodil nazaj po poti do odcepa poti št. 619, kjer sta nas Tomaž in Primož požrtvovalno zapustila in se po pristopni poti spustila do kombija.

Nam je bi namenjena fantastična pot proti vasi Patoc, ki nas je vodila po strmih soteskah, vodila preko potokov in prečila strme skalne stene.

Vsega lepega vajeni in razvajeni gorniki smo bili navdušeni nad slikovitimi pogledi, ki jih ne morem opisati z besedami. Prizori divje narave na meji med zahodnimi Julijci in Karnijskimi Alpami so nam jemali dih.

Vrhunska panoramska pot, ki je zlepa ne moreš pozabiti, se je preko sedla Forca Galandin počasi pričela spuščati in nas varno pripeljala do prvih hiš.

Slikovita vasica Patoc nas je presenetila uličicami in lepimi hišicami, ki se jih kar nismo mogli nagledati. Na parkirišču sta nas že čakala Tomaž in Primož s kombijem.

Preoblekli smo se in po avtocesti hitro smuknili v Furlansko nižino mimo Vidma / Udine v Goriška Brda. Po začetnem okrepčilu Hruševljah smo se zapeljali v Vedrijan na degustacijo odličnih briških vin.

Boris je vrhunsko izpeljal degustacijo in nam predstavil letnik 2016. Ko so buteljke pošle, smo šli v klet, kjer je bilo v sodih žlahtne kapljice na pretek. Tako je Gorniška skupina zaključila leto 2016.

Spisal Boštjan








Hochturm, 26. 11. 2016

Hochturm 2081 m,
TAC-Spitze 2019 m,
Vordernberger Griesmauer 2015 m,
Leobnerhütte 1582 m

udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Nevenka, Sašo, Barbara, Janez, Peter, Franci, Marko, Sabina, Kristina
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 14,1 km


Gorništvo narekuje stalno aktivnost, pa tudi izbiranje cilja glede na vremenske razmere. Dolgo novembrsko deževje in slaba napoved za soboto nista nudila dobre izbire v bližnji soseščini, zato smo se namenili v vzhodno Avstriji, v skupino Hochschwab.

Pravzaprav so se tako odločili člani PD Celje, njim pa smo se priključili tudi mi, osmerica gornikov iz PD Rašica.

Ob pol petih zjutraj smo se v megleni noči odpeljali proti Mariboru in Šentilju, kjer smo se našli s Celjani. Po jutranji kavi smo brez zaustavljanja prečkali avstrijsko mejo.

Vozili smo mimo Gradca proti Leobnu in našemu izhodišču Präbichl. Še nekaj ovinkov po lokalni cesti, nato pa smo parkirali ob izteku smučarske proge, ki pripelje s 1910 m visoke gore Poister. Za vožnjo smo potrebovali cele tri ure.

Hoditi smo začeli v megli, ki se ves čas ni razkadila. Najprej po lepi gozdni poti do planine, ki je sicer velika planjava pod kočo Leobnerhütte, a mi smo videli le nekaj metrov pred seboj. Prišli smo do razpotja, ena smer vodi do te koče, druga pa na sedlo Lamingsattel, kamor smo se napotili.

Prečkali smo potoček in šli naprej po gozdni stezi, ki se vzpenja po desnem pobočju masiva Hochturm, našega prvega cilja. Vzpon ni prehud, vendar so bila tla zelo blatna, sivkasto rjava ilovica se je nabirala na čevlje in tudi na hlače.

Še vedno je bilo megleno, tako da nismo imeli nobenega razgleda, sledili smo le markacijam. Na sedlu je večje razpotje, na eno stran od koče Leobnerhütte v sosednjo dolino, mi pa smo krenili v drugo smer.

Po travnatem in odprtem pogorju nas je dosegel hladen veter in nas spremljal vso pot. Nadaljevali smo po zelo dolgi prečnici, kjer bi se ponujali lepi razgledi, vendar megla ni popuščala. Hodili smo po severni strani gore, zato je bilo kar nekaj prehodov preko smučišča.

Sneg pa je dovolj mehak, da smo jih z malo večjo pazljivostjo prehodili brez derez. Pot je markirana in na karti je označen odcep na levo proti vrhu.

Iskali smo markacije, vendar jih ni bilo. Zato smo nadaljevali po markirani poti, ko pa se je začela spuščati, smo se skupaj odločili, da se vrnemo do odcepa ter z nekaj plezanja obvladali skalni del.




Potem še nekaj travnatega terena in prišli smo na kopasti vrh Hochturm, 2081 m. Z druge strani pride tudi markirana steza, s katere smo se mi pod vrhom vrnili na neoznačeno smer. Hodili smo 2 uri in 30 minut. Videlo se ni nikamor, zato smo si le malo odpočili in se okrepčali.

Vračali smo se po markirani stezi vse do sedla Lamingsattel, kjer smo se odcepili in krenili proti naslednjemu cilju TAC-Spitze. Po začetnem vzponu se steza izravna in se  nadaljuje v dolgo prečenje po južni strani gorskega masiva.

Po lepi panoramski stezi bi lahko občudovali dolino pod nami, vendar megla … Prišli smo do drugega sedla Hirschengsattel na višini 1700 m. Tukaj smo skrenili proti severu, strmina se poveča, najprej po travnatem terenu, nato po grušču do skal in med balvani naprej.

Pod vznožjem dveh vrhov je široko sedlo z odcepom na TAC-Spitze in sosednji Griesmauer. Najprej smo se hoteli povzpeti na bolj oddaljeni Tatz-Sptze. Po kratkem ravninskem delu se pot usmeri v strmino do zelo ozkega in na drugi strani prepadnega sedla, kjer se začne kar strma a kratka ferata.

Še malo in že smo stali na 2018 m visokem vrhu TAC-Spitze. Ker nismo imeli kaj videti, smo se spustili po isti poti do odcepa na naslednji vrh. Pot ni markirana, očitno zaradi manjšega obiska tudi steza ni dobro uhojena in se nam je izgubila.

Ker se je zelo slabo videlo, je nismo iskali, pa tudi videli nismo, kateri je pravi vrh. Na širšem raztežaju smo poskušali najti prehode in ko smo prišli skoraj do vrhnjega grebena, smo stopili na stezo, ki nas je pripeljala na vrh Vordernberger Griesmauer, 2015 m.

Zaradi vetra in megle smo našli zavetje malo nižje, ker smo napravili postanek za okrepčilo. Vrnili smo se po isti poti do sedla Hirschengsattel, od tod na drugo stran do koče Leobnerhütte, 1582 m.


V tem času koča ni oskrbovana. Megla se je le nekoliko dvignila, da smo na nasprotnem bregu videli traso naše začetne poti, občasno pa se nam je pokazal celo Hochturm s križem na vrhu.

Po zelo strmi travnati stezi smo se spustili do spodnje postaje tovorne oskrbovalne žičnice za kočo, kjer smo zaključili krog in se po lepi gozdni cesti sprehodili do parkirišča.

Za pot smo porabili 7 ur in 30 minut ter prehodili več kot 14 km, višinske razlike pa je 1300 m. Pivo smo si privoščili v prvi gostilni in se po treh urah vožnje pripeljali do našega jutranjega zbirališča.



Spisal Janez





Mahavšček iz doline Tolminke, 13. 11. 2016

Vrh Škrli 1926 m
Mahavšček  2008 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 8h 55 min
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 19,5 km

Močno deževje je povzročilo malce zmede pri organizaciji izleta. Izboljšanje nam je omogočilo, da smo se na izbrani cilj odpravili z enodnevnim zamikom, vendar pa smo s tem izgubili nekaj prijavljenih. Šesterica gornikov se je tako v zgodnjih jutranjih urah odpravila proti Planini Polog.

Planirane jutranje kave nismo uspeli dobiti, ker so v nedeljo pred sedmo vsi lokali zaprti. Vsled tega smo bili že ob sedmi uri na izhodišču in v mrzlem jutru smo se pognali po kolovozi proti izviru Tolminke.

Hodili smo po starih poteh I. svetovne vojne mimo skalnih podorov zadnjega potresa v Posočju. Izvir Tolminke smo obšli in prečili hudournik ob veliki pregradi ter vstopili na mulatjero. V gozdu je bilo potrebno uporabiti kar nekaj domišljije, da si ohranil sled v smeri Planine Dobrenjščice.

Ko se je naklonina povečala je mulatjera postala spet bolj izrazita in končno smo začeli pridobivati višino. Odpirati se je začel razgled in v daljavi smo zagledali cerkev Sv. Duha na Javorci ter zloglasni Mrzli vrh.

Ta je pomenil eno ključnih točk v avstro-ogrski obrambi in za njegovo osvojitev je padlo več kot 100 tisoč vojakov.  Končno smo se prebili iz sence nizkega jesenskega sonca in pred nami se je kmalu prikazala lovska koča na planini Dobrenjščici, iz katere dimnika se je sukal dim.

Dva lovca sta v kočo prišla že v petek in na toplem previharila sobotni dan. Kočo so zgradili po I. svetovni vojni, ko je bila na grebenu zarisana rapalska meja in je bila zavetje za tedanje carinike.

Malce smo se okrepili, potem pa po dobri mulatjeri prečili pobočje proti Prehodcih, vendar pa smo se kmalu zakadili naravnost v breg.

Kar nekaj časa napredovali po zmrznjenem melišču, da smo se dvignili nad mejo borovcev, kjer smo z nekaj truda ponovno našli mulatjero.

Ker je bila v zelo slabem stanju smo jo težko sledili, kljub temu pa nas je pripeljala do bunkerja, v katerem so italijanski vojaki čuvali tedanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo.

Po ogledu starega bunkerja smo se povzpeli na Vrh Škrli, od koder se nam je odprl pogled na Komno in bohinjske gore.

Vrh je bil lepo zasnežen in odpravili smo se po grebenu do Mahavščka. Prihajajoča fronta nam je na jugu zaprla pogled, ki sicer sega do 300 km oddaljenih Apeninov, kljub temu smo videli Julijske Alpe in Karavanke, ugledali pa celi Bohinjsko jezero.

Veter se je okrepil, naredili smo še skupinsko fotografijo, potem pa po snegu hitro sestopili.Sestop po melišču je bil lepši, kot smo pričakovali, razen za vodnika, ki je še malo poplezal po borovcih.

Koča je bila že zaprta, lovca sta se umaknila v dolino, kamor smo se odpravili tudi mi. Tokrat smo si vzeli nekaj časa za ogled izvira Tolminke, najhladnejše reke v Sloveniji. Po kolovozu smo se vrnili do avtomobila, v katerega je bilo po celodnevni hoji kar prijetno sesti.

Pri iskanju gostilne smo imeli več sreče, analizo ture smo opravili kar v gostilni Zatolmin. Tako kot zjutraj, je tudi nazaj dvourna vožnja trajala ponoči, saj smo se po sedmi uri pripeljali v Šentvid. 

Spisal: Boštjan