Rheinwaldhorn (Adula) 3402 m,
Capanna Adula CAS 2012 m,
Capanna Adula UTOE 2393 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Jani, Marjan Š., Nevenka, Slavko, Edo, Maks, Sašo, Primož
trajanje: 3 h prvi dan, 7 h drugi dan
višinska razlika: 1700 m
Tura na Rheinwaldhorn oziroma Adulo se je kot običajno pričela v Šentvidu. Ob 5:30 smo se odpravili na 650 km dolgo pot, ki nas je vodila mimo Benetk, Milana, Lugana, Bellinzone v dolino reke Brenno. V kraju Olivone smo mimo kampa Blenio krenili proti jezeru Campietto.
Vožnja po gorskih cestah nas je kmalu pripeljala na višino 1600 m, kjer se nam je odprl pogled na impozanten jez Luzzone. Poti oziroma ceste od jezu so speljane skozi pravi labirint predorov. Uspelo nam je izbrati pravi predor, ki poteka po vrhu jezu Luzzone, proti kočam Adula CAS in UTOE.
Iz predora pa se je vožnja nadaljevala proti planini Campietto skozi približno 600 m dolg predor, ki je bil tako ozek, da je bilo potrebno na kombiju poklopiti ogledala. Primožu je kombi uspelo pripeljati skozi predor nepoškodovan – bravo Primož.
Vožnjo s kombijem smo zaključili pri jezu Campietto, na višini 1690m. Odpravili smo se na pot proti koči Adula CAS. Vačinoma ravninska pot poteka skozi čudovito dolino Val di Carassino pod obronki gorovja Adula na levi in vrha Cima di Pinadee na desni strani doline.
Ob poti smo kmalu naleteli na planino Carrasino, kjer imajo v ponudbi domač sir in druge specialitete. Do koče Adula CAS na višini 2012 m smo prispeli po približno dveh urah hoje.
V koči Adula CAS smo za dobre pol ure postali in se okrepčali pred vzponom do koče Adula UTOE, ki smo jo že opazili na pobočju za kočo. Vzpon do druge koče je trajal eno uro. V koči Adula UTOE smo pred zasluženim nočnim počitkom še večerjali in poskusili izvrsten švicarski Merlot.
Zajtrk je bil dogovorjen že za 5. uro zjutraj, kar je pri nekaterih verjetno vzbudilo manjšo mero nelagodja in so že ob 4. uri pričeli s pripravami na nadaljevanje ture, kar pa je zmotilo druge, ki so želeli čas za počitek izkoristiti. Po obilnem zajtrku smo se odpravili proti našemu cilju. Pot nas je sprva vodila po grebenu in kasneje pod obronki 2999m visokega vrha Cima della Negra.
Prečili smo še nekaj snežišč in se pred vstopom v ledenik ustavili. Po krajšem postanku in okrepčilu smo si nadeli čelado, pas, dereze in cepin ter formirali tri ledeniške naveze. Pred nami je bil še zaključni vzpon po ledeniku, premagati smo morali še približno 600 m višinske razlike po snegu, ki je bil ravno dovolj trd, da so dereze dobro prijemale in da se ni ugrezalo.
Pot nas je vodila do manjšega sedelca v grebenu, kjer smo si privoščili nekaj minut počitka. Od sedelca smo nadaljevali po vršnem grebenu in vrh Rheinwaldhorna osvojili po treh urah hoje od koče Adula UTOE.
Na vrhu nas je v idealnem vremenu pričakal čudovit razgled na vršace daleč naokoli. Po čestitkah in nekaj posnetkih pa smo sestopili po poti vzpona, saj nas je čakala še dolga vožnja v Ljubljano.
Pri koči Adula UTOE smo si privoščili krajši postanek z okrepčilom in sestop nadaljevali do kombija pri jezu Campietto. Spotoma smo se ustavili še na planini Campietto in poskusili domače švicarske sire in si privoščili vročini primerno pijačo.
Adrenalinskega predora smo se tokrat lotili tako, da se nas je nekaj peš odravilo na drugo stran predora, da bi morebitna nasproti vozeča vozila ustavili, saj je bilo srečanje v predoru nemogoče, vzvratna vožnja s poklopljenimi ogledali pa seveda ni možna. Primož je ponovno prikazal svoje vozniške sposobnosti in kombi nepoškodovan popripeljati skozi predor. V Ljubljano smo prispeli nekaj minut pred deseto zvečer.
Spisal Sašo
Tura na Rheinwaldhorn oziroma Adulo se je kot običajno pričela v Šentvidu. Ob 5:30 smo se odpravili na 650 km dolgo pot, ki nas je vodila mimo Benetk, Milana, Lugana, Bellinzone v dolino reke Brenno. V kraju Olivone smo mimo kampa Blenio krenili proti jezeru Campietto. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar