Voluharski potopisi

Kožljek, Koreno nad Horjulom, 9.10.2010

Kožljek, 788 m
Koreno nad Horjulom, 745 m

udeleženci: Luka, Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 8min
višinska razlika: cca 500 m

Po dolgem času sem se ta vikend končno spet pridružil naši pohodniški ekipi na turi. Tokratno turo smo zaradi Tomaževega nedeljskega izleta v neznano prestavili kar na soboto. Tura pa je bila precej prilagojena meni, saj je bila nekoliko krajša ker sem bil popoldan prisoten na delavnem mestu. Tako smo tokrat odšli na Kožljek in kasneje na Koreno nad Horjulom.

Zbirno mesto je bilo kot po navadi brodska pivnica, kjer smo na hitro srknili kavo in se odpeljali proti Vrhniki. Od Vrhnike smo peljali proti Horjulu, kjer smo na koncu Horjula, v naselju Vrzdenec zavili s ceste do bližnjega zaselka, kjer smo zapustili Robijevo "črno strelo" in se podali v breg. Tokratni izlet je bil tudi moj prvi, na katerem sem bil z našim novim članom, Tomaževim prijaznim štirinožnim prijateljem Pazom.

Pot, katero smo ubrali je bila kar razgibana in bila na nekaterih mestih dokaj strma. Po kakšni slabi urici hoda smo naposled prišli ven z gozda na planjavo, na kateri je ležala vas Samotorica. Seveda je bilo takoj nekaj brihtnih izjav, kako so vaščani prišli do tako izvirnega imena. Nekoliko ven z vasi pa smo zavili s ceste na levo, na dokaj slabo shojeno pot, ki se je na koncu travnika izgubila v gošči. Bil je ozek prehod v gost, v kateremu smo se hitro dvignili po stopničasti poti na vrh našega prvega cilja, Kožljeka.

Po kratkem odžejanju tistih, ki so seboj vzeli kaj za odžejat, smo pot nadaljevali do kapelice, kjer smo nekoliko prej zapustili cesto. Po cesti smo pot nadaljevali v smeri Korena. Že na poti do vrha, kjer smo najprej nameravali imeti postanek, smo opazili simpatično krčmo "pri Janš". Ker kasnejša krčma ni bila po našem okusu, saj je imel horjulski vrtec športni dan, smo se odločili, da po obisku vrha obiščemo raje krčmo "pri Janš", kjer bomo imeli predvsem veliko več miru. Ker nekateri poznajo rek "Ni ga mulca čez Horjulca!", je bila to pametna ideja.

Na vrhu Korena nad Horjulom smo poslikali še velikanski križ, že rahlo zanemarjeno cerkev in pa posebno pasmo goved, ter jo ubrali proti krčmi. Ob kozarcu rujnega smo predebatirali dnevne novice in debate in se počasi spustili proti avtomobilu. Med sestopom je Robi nabral še nekaj kostanja za večerjo in jo spravil v svoj ne prevelik nahrbtniček okoli pasu in naša tura se je zaključila.

Ker je ta tura potekala v obdobju "predvolilnega molka", vam ne smem povedati, da smo blatili "naše", "vaše" in "njihove" županske kandidate preko cele ture. Tako da ne veste tega.

Spisal Luka

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž

Kojnik, Jampršnik, 3.10.2010

Kraški rob
Kojnik 802 m,
Jampršnik 649 mnm

udeleženci: Robert, Tomaž, Nataša, Marjan, Rozi, Paz, Primož
trajanje: 5h 45min
višinska razlika: cca 824 m

Naš gorniški vodnik se je tokrat odločil za obisk Kraškega roba na Primorskem, kot destinacija je bil določen eden izmed vrhov, Jampršnik, obiskali pa smo tudi sosednji nekoliko višji Kojnik. Kot ponavadi smo se izletniki dobili na parkirišču brodske biljardnice v zgodnjih jutranjih urah, ob šestih. Nabrala se je simpatična zasedbica petih hribolazcev in dveh zvestih štirinožnih spremljevalcev.

Vožnja proti Primorski je hitro minila, vreme je kazalo kar dobro. Naše izhodišče je bila mala kraška vasica Hrastovlje, ki je znana po freskah lokalne cerkve imenovanih mrtvaški ples, v njej pa najdemo tudi zanimivo gostišče in kmečki turizem.

Pot se je izven vasi začela na blatnem kolovozu, zatem smo po poti med grmičevjem kmalu dosegli cerkev sv.Štefana, ki je zanimiva razgledna točka. Nato pa nas je pot vodila skozi vasico Zanigrad po ozki ravni dolini proti vasi Zazid.

Občasno se je pod kraškim robom pripeljal vlak, njegov ropot je odmeval po dolini, zato je Robi prehitro sklepal, da je vaška električna napeljava nekaj metrov od nas sestavni del železniške proge, in skoraj naplahtal Tomaža ter iztiril njegov šarmin.

Po tričetrt ure smo dosegli Zazid, končno pa se je začela vzpetina, znašli smo se pri zapuščeni železniški postaji, mimo katere je čez progo potekala naša trasa proti Kraškemu robu. Zmeren vzpon gozdne steze je kmalu zamenjala strma ozka stezica, ki je bila sorazmerno kratka.

Hitro smo dosegali višino, odprl se je lep razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Ko smo dosegli višinski nivo Kraškega roba, smo se odločili obiskati Kojnik, zato smo na razpotju zavili desno. Pot je nezahtevna, ob njej so dobro opazna kraška brezna in luknje.

Na Kojniku smo se malo oddahnili in pomalicali, v daljavi se je lepo videl Slavnik. Kmalu smo sestopili, plan je bil obiskati še Jampršnik. Pot proti omenjenemu vrhu je stalno potekala po robu, ker pa Kraški rob ni raven, je vrh na njem malce težje določiti, saj ima več neizrazitih vzpetin.

Na Jampršniku smo imeli krajši postanek, zatem je pot vodila do zanimivega obrambnega stolpa iz petnajstega stoletja, ki smo si ga tudi od blizu ogledali. Od stolpa smo se spustili v vas Podpeč, se sprehodili skozi njo po glavni ulici. Prišel sem na svoj račun in si privoščil nekaj fig, ki so rasle ob cesti in se izzivalno ponujale.

Iz vaške ceste smo opazovali steno Kraškega roba, ki je nad nami delovala res mogočno. Po travniku smo se nato sprehodili do našega izhodišča, Hrastovelj, kjer smo si v domači gostilni privoščili težko pričakovano okrepitev s kalorijami z okusom hmelja. Tam se je druženje z Marjanom in Natašo zaključilo, odločila sta se še malo ostati, mi pa smo se vrnili proti Ljubljani.

Spisal Primož

Fotografije Primož

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Hoher Göll, Kehlsteinhaus (Eagle's Nest), 22.9.2010

Purtschellerhaus, 1692 m
Hoher Göll, 2522 m
Kehlsteinhaus, 1834 m

udeleženca: Primož, Tomaž
trajanje: 9h 25min
višinska razlika: cca 1800 m

S Primožem sva se na dopustniško sredo odpravila v hribe v Nemčijo, na ogledno turo. Sredi noči sva se odpravila v Avstrijo in malo pred Salzburgom v kraju Hallein zavila z avtoteste. Zapeljala sva v Nemčijo in mimo rudnika soli Berchtesgaden prišla do panoramske ceste Rossfeld. Ta je plačljiva, a sva bila prezgodna in v mitnici ni bilo še nikogar zato je bila za naju zastonj.

S parkirišča na 1520 m sva se najprej spustila na sedlo Eckersattel (1413 m). Ker sva hodila po nemško-avstrijski meji se je od tu pot razdelila na avstrijsko in nemško. Šla sva po nemški in odločitev hitro obžalovala, ker je bila blatna za popi..it, tako da sva jo poimenovala »usrana nemška«.

Ob 8h zjutraj sva že prišla do koče Purtschellerhaus, ki ima na internetu strani nemško domeno, ob koči pa visi avstrijska zastava. Po krajšem postanku sva jo mahnila naprej.

Pot je postala strma in nekoliko izpostavljena, pojavile so se tudi prve jeklenice. Kmalu se pot razcepi na lažjo desno pot in težjo Schusterroute na levo. Ker za potrebe izleta potrebujeva lažjo varianto, sva se podala na ogled desne poti.

Na grebenu se obe poti združita in od tam do vrha je le še sprehod. Malo pred 11. uro sva že bila na vrhu Hoher Gölla, ki ga je 4. septembra 1800 prvi osvojil Valentin Stanič, ki je takrat v Salzburgu študiral filozofijo in teologijo.

Po malici sva se spustila nazaj po grebenu do razpotja poti. Zavila sva na greben Mannl po katerem se nadaljuje ferata Schusterroute. Na grebenu je težavnost ferate med B in C in je zelo razgibana ter pelje čez prehode skozi katere se je treba skoraj splaziti.

Na koncu grebena je vrh Kehlstein in malo pod njim Kehlsteinhaus, bajta, ki je bolj znana pod imenom Orlovo gnezdo. V nacistični Nemčiji je dal stavbo zgraditi Martin Borman, za darilo Hitlerju, za njegov 50. rojstni dan.

Hitler Orlovega gneza ni prav veliko uporabljal, bolj se je zadrževal v bližnji rezidenci Berghof, ki je bila med zavezniškimi bombardiranji močno poškodovana, po vojni pa uničena, da ne bi postala nacistično svetišče.

Danes je Kehlsteinhaus restavracija z lepim razgledom na Berchtesgaden in okoliške hribe, obiskuje pa jo na stotisoče turistov letno iz celega sveta, najbolje pa se tam počutimo turisti iz zavezniških držav.

Do parkirišča pod bajto vodi pešpot, ki sva jo uporabila midva, turisti pa bolj uporabljajo dvigalo iz katerega je do parkirišča še 100 metrski rov. Do parkirišča vozijo lokalni avtobusi iz Obersalzberga midva pa sva jo mahnila po asfaltni stezici navzdol in iskala lovsko pot za v dolino.

Lovsko pot je mojster Primož našel, ugotovila pa sva, da je za potrebe izleta vendarle preveč »lovska«. V dolini sva prišla do panoramske ceste Rossfeld. Čakalo pa naju je še za Šmarne gore vzpona do parkirišča kjer sva imela parkiran avto.

Ogledno turo sva zaključila z ogledi parkirišč in izhodišč za potrebe izleta, potem pa sva se vrnila v Ljubljano, kamor sva prispela zgodaj zvečer.

Spisal Tomaž

Fotografije

Hohe Warte, 11.9.2010

Koča Lambertenghi Romanin, 1955 m
Hohe Warte, 2780 m
Pic Chiadin, 2302 m
Koča Marinelli, 2122

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tadej, Aleš, Tomaž, Janez, Edo, Matic, Marjan, Robert
dolžina: 8h 30min
višinska razlika: cca 1500 m

Današnjo sončno soboto sem preživel v družbi Gorniške skupine planinskega društva Rašica. Podali smo se na najvišji vrh Karnijskih Alp Hohe Warte in sicer po ferrati Weg der 26er, najtežji v Karnijskih Alpah z oceno težavnosti D+ (po Avstrijski lestvici).

Zbor je bil ob peti uri zjutraj na običajnem mestu, pred sedežem planinskega društva na Prušnikovi 99 v Šentvidu. Osem udeležencev se je po hitrem postopku skockalo v dva avtomobila in se odpeljalo na Petrolov bencinski servis Hrušica kjer smo spili jutranjo kavo, napolnili avtomobilske rezervarje, sam pa sem po dveh letih srečal bivšega sodelavca Bukija.

Presenečen nad jutranjim srečanjem mi je razložil, da “kolesarska zalega” ta vikend naskakuje kucle okoli Cortine d Ampezzo. Zaradi časovne stiske sva si obljubila bližnje srečanje in se na hitrico poslovila. Pot nas je peljala naprej čez Trbiž in Tolmezzo do Colline in našega izhodišča koče Edorado Tolazzi 1350 m visoko.

Ob osmih smo zaklenili avtomobile in jo mahnili v hrib po poti 144 proti koči Lambertenghi Romanin in sedlu Passo Volaia oziroma Wolayer pass 1955 m visoko. Pri prečenju sedla smo prešli tudi državno mejo in se spustili na avstrijsko stran do jezera Wolayer See 1951 m visoko kjer so si naši certificirani planinski fotografi dali duška in “preškljocali” vsako kaplico jezera.

Tu smo zavili na pot 403 in po njej prišli do s soncem obsijanega pobočja kjer smo se ustavili, pomalicali, mi sendviče, Tadej pa banano in si malce oddahnili. Pot smo nadaljevali in preko prelaza Valentin Torl prišli pod mogočno steno Hohe Warte, do pričetka ferrate Weg der 26er.

Nataknili smo si čelade, plezalne rokavice, in samovarovalne komplete ter se posamično podali v steno. Prvih dvesto metrov ferrate je praktično navpičnih tako da smo se vsi brez izjeme varovali. Polek konkretne globine pod čevlji sta za dodaten adrenalin poskrbeli dve prečenji skoraj povsem gladkih sten z minimalnimi oporami za noge.

V slabi uri smo opravili z prvo težjo polovico poti in si nekje na polovici 500 meterske stene privoščili kratek počitek, Tadej pa banano. Drugo polovico stene smo preplezali bolj sproščeno in hitreje, saj je precej lažja in ob 13.20 h smo dosegli naš današnji cilj vrh Hohe Warte.

Sončno vreme in uspešno preplezana stena sta pripomogla k sproščenemu vzdušju na vrhu. Ob premlevanju planiranih in realiziranih časovnih terminov današnjega izleta je malce izstopalo modrovanje Tomaža (vodniški izpit je opravil lani) in ob moji pomoči sta ga starejša vodnika pomirila, češ, da “takle zelenc nam pa že nau …”. Bobu smo rekli bob, se spočili, najedli v glavnem sendvičev, razen Tadeja ki je mlatil banano in se pripravili za nadaljevanje poti.

Sestopili smo po poti 143 kjer smo naleteli na trop koz očitno vajenih planincev in malo je manjkalo, da nam ob iskanju hrane niso pretaknile ruzakov (lahko bi Tadeju banana pojedle). Pot nas je naprej vodila preko 2302 m visokega Pic Chiadina kjer smo tik pod vrhom naleteli na kravo in bika.

Suvereno sta stala sredi poti in ker vedno popusti pametnejši smo se jima rahlo prestrašeni in pametnejši izognili. Od tu smo se mimo koče Marinelli na višini 2122 m in mimo lokalne sirarne spustili nazaj na izhodišče do avtomobilov parkiranih ob koči Eldorado Tolazzi, kjer je Tadej zopet jedel banane, ostali pa smo poskušali ugotoviti kako je v 35 litrski ruzak natlačil vse te banane.

Izlet smo zaključili na pojedini Pri Martinu v Kranjski Gori, kjer smo premleli dogodke današnjega dne in sočustvovali z lačnim Alešem čakajočim na zapozneli ričet. Ko smo dočakali ričet in ugledali sitega Aleša smo jo mahnili domov.

Spisal Robi

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Reportaža PD Rašica

Izbrane panoramske poti Bernskih in Valiških Alp, 1.9. - 5.9.2010

1. dan
Prelaz Simplon, 2005 m
trajanje: 1h 23min
višinska razlika: cca 150 m

2. dan
Zermat, 1615 m
Sunnegga, 2288 m
Berghaus Flue, 2618 m
Rothorn, 3103
trajanje:6h 4min
višinska razlika: cca 1030 m vzpona, cca 200 m spusta

3. dan
Fiesch, 1086
Fiescheralp, 2212 m
Gletscherstube Märjelen, 2360 m
Biel, 2292
Bettmeralp, 1957 m
Betten Talstation, 814 m
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 400 m vzpona, cca 670 spusta

4. dan
Saas Fee, 1809 m
Plattjen, 2570 m
Gletschergrotte, 1998 m
Hannig, 2350 m
trajanje: 5h 2min
višinska razlika: cca 520 m vzpona, cca 750 m spusta

Tokrat sem se kot pomočnik pridružil Primožu na enemu od legendarnih izletov, ki jih več kot uspešno organizira že 10 let. Tokratnji izlet je nosil naslov Izbrane panoramske poti Bernskih in Valiških Alp.

V programu so bili kraji kjer sem nedavno že hodil, jezerca nad Zermattom z razgledom na Matterhorn, Aletschgletcher, najdaljši ledenik v Alpah in krožna pot po krnici nad Saas Feejem.

Nabralo se je 45 planincev in v sredo, 1.9., navsezgodaj nas je voznik Nešo odpeljal proti Švici. Preko italjanskih avtocest smo se pripeljali v Švico.

Na prelazu Simplon smo se ustavili in se na krajšem pohodu razgledali po okolici. Pozno popoldne smo prispeli v naš hotel v Saas Grundu.

Zaplet s pokvarjeno črpalko in s tem povezano odsotnostjo tople vode so v hotelu hitro rešili z gratis Wochenhitom, merlotom v pollitrskih steklenicah.

V četrtek zjutraj smo odpravili proti Zermattu, oziroma Täschu, kjer je parkirišče in želežniška postaja za Zermatt. V Zermattu je namreč od leta 1947 prepovedana vožnja motornim vozilom.

Po prihodu v Zermatt smo se prestavili v podzemsko železnico in se z njo dvignili na Sunneggo. S Sunnegga paradise smo peš krenili na 5-Seenweg, pot mimo 5 jezerc v katerih se na razglednicah in reklamnih prospektih kopa Matterhorn.

Nad zadnjim jezercem smo obiskali še kočo Berghaus Flue, potem pa smo se vzpeli na tritisočak Rothorn. Z vrha Rothrna smo se z nihalko in gondolo zapeljali nazaj na Sunneggo, s podzemno v Zermatt ter z vlakom in avtobusom nazaj v naš hotel.

V petek zjutraj smo se odpravili v dolino reke Rone, v mesto Fiesch. Od tu smo se z gondolo odpeljali na planino Fiescheralp. Nadaljevali smo peš in čez atraktivni osvetljeni tunel prišli do koče Gletscherstube Märjelen.

Po kratki pavzi smo se spustili nad Aletschgletcher, najdaljši ledenik v Alpah. Dolg je 23,1 km v njem pa je 27 miljard kubikov ledu.

Dobrih 5 km njegove dolžine smo prehodili leta 2008 na odpravi na Finsterarhorn. Tokrat smo hodili po razgledni poti nad njegovim spodnjim delom.

Razgled na ledenik se je končal na sedlu Biel, kjer smo spet prišli na pobočja nad dolino Rone. Spustili smo se na planino Bettmeralp z jezercem. Z gondolo smo se spustili do Betten Talstation, kjer nas je čakal Nešo z avtobusom in nas odpeljal nazaj v Saas Grund.

V soboto zjutraj nas je čakala le kratka vožnja do bližnjega Saas Feeja. Spet smo se vsedli v gondolo in se odpeljali na razgledno točko Plattjen. Po razgledovanju po dolini Saastal, štiritisočaku Weissmeis smo jo peš mahnili po krnici nad Saas Feejem.

Najprej smo se spustili do simpatične restavracije Gletschersgrotte. Nadaljevali smo z vzponom preko ledeniške morene do restavracije Hannig. Med potjo smo lahko nad nami opazovali Mischabelhütte, kjer je gorniška skupina spala na odpravi leta 2009.

Pod restavracijo Hannig biva družina podjetnih svizcev, ki med vikendi in prazniki, ko ne zavijajo čokolade, pozirajo turistom za dodatni zaslužek.

S Hanniga smo se z gondolo spustili v Saas Fee in ob gledu vasice in pivu počakali na Nešota.

Sobotni večer nam je popestril Dejan Zavec, njegovo ubranitev naslova je namreč prenašal tudi eden od švicarskih TV programov. Wochenhit pa nas je itak spremljal vse večere, zadnjega še malo bolj.

V nedeljo nas je čakal le še prevoz iz Saas Grunda v Ljubljano. Šlo je tekoče in v desetih urah smo bili v Ljubljani, v Sloveniji smo bili celo ravno pravi čas da smo poslušali radijski prenos košarskarske tekme Slovenija : Avstralija.