Gmeineck, 23.9.2017

Bergfriedhütte 1.780 m,
Gmeineck 2.592 m,
Steinkopf 1.976 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Kristina, Maks, Juso, Brane, Metod, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: ca 1.550 m
dolžina: 21,5 km


Zaradi zapadlega snega smo spet izbirali nadomestno turo. Namesto najvišjega vrha Lienških Dolomitov in s tem tudi Ziljskijh Alp, Grosse Sandspitze, je bil izbran Gmeineck.




Vrh se nahaja nad Špitalom ob Dravi in je dobro viden že z avtoceste, ko se bližamo Špitalu. Tu je tudi začetek Visokih Tur.

Na spletni kamerah se ni čisto dobro videlo koliko je snega, a bilo je jasno, da ga je manj kot pri nas v Julijcih. In tako smo se ob 5h zjutraj zapeljali v Avstrijo.





Parkirali smo malo nad vasico Altersberg na višini 1.100 m. Po gozdni cesti gre pot 564 in po njej smo vijugali vse do koče Bergfriedhütte na višini 1.780 m.

Dokler gre cesta po gozdu je bilo okoli nas vse polno gob, užitnih in strupenih. Na avstrijskem Koroškem je za nabiranje gob potrebna brezplačna vinjeta, vendar po 15. septembru ni dovoljeno nikakršno nabiranje gob.

Do koče smo prišli nekaj minut pred oskrbnikom in oskrbnico, ki sta se pripeljala s terencem. Po pašniki smo nadaljevali proti grebenu in malo pod njim naleteli na prve snežne flike.

Snega je bilo še manj kot smo pričakovali in še ta je sproti kopnel. Na grebenu se začne konkretna strmina, ki se po cca 300 višincih položi, a vrh je še daleč.

Le tu, kjer smo prečili pobočja proti vrhu je bilo mestoma nekaj več snega. In po dobrih štirih urah in pol smo sneguljčica in sedem palčkov osvojili s soncem obsijani vrh.

Nismo bili edini, na vrh je prišlo še nekaj Avstrijcev. Po sončenju in šaljenju na račun tistih, ki so z udeležbo scagali zaradi vremena, smo sestopili.

Sprva po isti poti in povsem južnem snegu do odcepa za kočo. Od pa naprej kar po grebenu. Spotoma smo pobrali še skoraj dvatisočak Steinkopf.

Greben se potem kmalu konča in razširi v gozdno pobočje. Po brezpotju mimo labirinta gozdnih cest, čez pašne ograje nazaj do naše ceste. Gob seveda nismo nabirali, vsaj ne da bi vodnik vedel za to.

Po dobri osmih urah smo prišli nazaj do kombija. Odpeljali smo se v Slovenijo na analizo ture v piceriji Gorenc. Uspela nam je še ena krasna tura

Spisal Tomaž





Votlo Sleme, 9. 9. 2017

Votlo Sleme 2029 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Klavdija, Kristina, Srečo, Maks, Brane, Janez
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 13,5 km


Watzmann v Berchtesgadenskih Alpah v Nemčiji naši gorniški skupini ne dovoli stopiti na njegov vrh. Že tretjič so nam vremenske razmere celo s sneženjem preprečile ta vzpon. Namesto tega je bilo izbrano Votlo Sleme visoko 2029 m v Martuljkovi skupini, po brezpotju. A tudi za Julijce so meteorologi napovedovali slabo vreme.

Osem udeležencev se nas je z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Kranjski gori. Ustavili smo se naprej od Mojstrane, na parkirišču za starim železniškim mostom, kjer je danes speljana kolesarska steza. Nameravali smo prehoditi krožno pot s povratkom v Mojstrano.

Zato je bilo treba eno vozilo odpeljati tja, kamor naj bi se popoldne vrnili. Ko smo bili vsi zbrani, smo se odpravili preko mostu čez Savo Dolinko, desno do table Triglavski narodni park.

Nadaljevali smo desno do potoka in ga prečili, nato pa po prijetno mehki stezi, na debelo posuti z listjem. Kmalu smo prišli do prve močne strmine, ki jo vsaj malo ublažijo serpentine.

Po uri in pol hoje skozi gozd, smo prišli do slapa Skočniki, ki pa očem ni dosegljiv, le slišali smo njegovo bučanje. Nekoliko višje smo strugo prečili proti levi strani in prišli do platoja z lovsko kočo.

Po stezi sodeč sem lovci večkrat prihajajo, saj je steza naprej komaj opazna. Orientacija pa zahtevnejša. Sledil je krajši vzpon , nato pa spust v grapo, ki nam je vzela kar nekaj časa. Po opisu je treba tukaj prečiti grapo, njen breg pa je zelo strm in krušljiv ter težko prehoden.

Razporedili smo se po dolžini grape in iskali možne prehode. Našel ga je, kdo drug, kot naš vodnik, ki se je postavil na najnižje mesto. Očitno bi se morali v grapo spustiti še malo nižje.

Od tod dalje se je strmina postavila čisto pokonci. Povsem navpično smo se morali vzpenjati večinoma med ruševjem, ki nam je bilo celo v pomoč na strmem in spolzkem terenu. Prišli smo pod steno in jo obšli po desni strani.

Nadaljevali smo, še vedno strmo navzgor, po kratkih serpentinah do manjšega sedla na 1500 m. Samo kratek čas za okrepčilo, nato pa spet zelo, zelo strmo navzgor.

Pokazale so se rdeče pike, katerim smo sledili po spolzkem gozdnatem, delno travnatem terenu, čez ruševje in goščavo do grebena, kje se nam je odprl razgled na okoliške vršace in na naš ciljni vrh.

Videti je bil blizu, toda morali smo prehoditi še kar nekaj spustov, prehodov in neugodno ruševje. Po nekaj, tudi zelo strmih delih smo prišli na 2029 m visoko Votlo sleme. Od začetka vzpona je minilo 4 ure in 30 minut.

Vrh je poraščen z borovim ruševjem. Vmes je le nekaj kvadratnih metrov golega prostora, bilo je ravno zadosti za našo skupino. Odprl se nam je zelo lep razgled na celo verigo Karavank, proti jugu so vrhovi vzhodnih Julijcev, proti zahodu pa bližnje Vrtaško Sleme in mogočna Kukova špica.

Ta dva vrhova sta zastirala pogled na osrednje Julijce. Začelo je rahlo deževati, zato smo se primerno oblekli in opustili misel, da bi se vzpeli še na Vrtaško Sleme. Ob borovcih in preko njih smo se spustili na sedlo, od tod pa na markirano pot, ki pride sem iz Mojstrane.

Kmalu pa je prenehalo deževati, celo sonce je posijalo. Pospravili smo dežno opremo  v nahrbtnike in se strmo spustili na planino Njivice. Potem smo hodili skoraj po ravnini  pod Vrtaškim vrhom in spet močnejši spust na Vrtaško planino, 1462 m, s pastirsko kočo.

Živina je že v dolini, zato je bila tudi koča zaprta. Klopce pred njo smo izkoristili za krajši počitek, jesenski sončni žarki so nam postanek še polepšali. A nič ne da nič, morali smo naprej, saj nas je čakalo še 800 m spusta.

Sprva je pot še ravninska, nato pa se naklon zelo poveča, občasno tudi zelo močno. To je tudi pot, po kateri vodijo živino na planino pa tudi nazaj v dolino. Kako lahko živali premagujejo tako strme in skalnate predele, posebno navzdol, si ne znam predstavljati.

Za povratek smo porabili 2 uri in 40 minut, za celotno turo pa 7 ur in 30 minut. Višinska razlika je 1350 m. Kljub slabi napovedi smo imeli na vzponu primerno vreme, razen samega začetka pa na spustu celo lepo vreme.



Avtomobila sta bila na različnih mestih. Večina se nas je odpravila peš do gostišča Danica pri spomeniku Jakobu Aljažu v Dovjem, šoferja pa sta nato pripeljala še vozili.  Spet smo se razdelili v dve skupini in odpeljali  na analizo ture h Gorjancu v Kranj.

Spisal: Janez

Wilder Kaiser, 25. - 27. 8. 2017

Bergdoktorhaus 850 m,
Anton Karg Haus 829 m,
Hans Berger Haus 936 m,
Kleine Halt 2.116 m,
Gamshalt 2.291 m,
Ellmauer Halt 2.344 m,
Unteres Gamskarköpfl 1.975 m,
Gamskarköpfl 2.040 m,
Sonneck 2.260 m

udeleženci: Sabina, Nina, Matej, Jana, Marjan, Maks, Leopold, Sašo, Maja, Nevenka, Tomaž, Ivan
skupno trajanje: 27 h
skupna višinska razlika: cca 4.150 m
skupna dolžina: cca 55 km


Ko smo se leta 2013 na poti na Bettelwurf pripeljali v z zelenimi hribi obdani Kitzbühel, nam je prvič v oči padlo skalno gorovje v daljavi na severu.

To je majhna alpska skupina Kaisergebirge, ki se deli na dve podskupini, nižjo Zahmen Kaiser in višjo ter bolj znano Wilder Kaiser. In sem smo bili namenjeni tokrat.

Wilder Kaiser je tudi gorska kulisa za nadaljevanko Gorski zdravnik. Tako smo se na poti proti Kufsteinu ustavili še v Ellmau, da si pogledamo prizorišče nadaljevanke.

V samem Ellmau sicer ni nobenih lokacij, malo nad vasico pa je ordinacija gorskega zdravnika, kjer vas pričakajo gneča, kartonasti dr. Gruber in malce kičasti spominki.

Mi smo se sprehodili še malo višje, kjer se odpirajo res lepi razgledi na Wilder Kaiser. Videla sta se tudi dva naša cilja, Ellmauer Halt in Sonneck.

Vrnili smo se v Ellmau in se zapeljali še v vasico Going am Wilden Kaiser, pogledat zunanje lokacije gorskega zdravnika. Gostilna Wilder Kaiser ni obratovala, lastnica pa je le kartonasta.

Odpeljali smo se naprej, do našega izhodišča, mesteca Kufstein. Parkirali smo na obrobju in si oprtali težke nahrbtnike. Čakalo nas je dve uri in pol hoje po dolini Kaiser, do naših koč.





Imeli smo namreč dve, 10 nas je prenočevalo v koči Anton Karg Haus,

dva pa cca 100 m višje v koči cca Hans Berger Haus.










Zjutraj nas je čakala najdaljša tura izleta. Deseterica nas je odšla do zgornje koče po preostala dva. Nismo pobrali le niju, ampak tudi krajšo ploho in tako smo v zgornji koči malo vedrili.

Dež je hitro ponehal in ko smo v temi našli še pravo pot, se je začel pohod proti sedlu, ki smo ga prejšnji večer zaradi rahle podobnosti krstili za Kamniško sedlo.

Tri urice smo rabili do nekakšnega vmesnega sedla, kjer je bil vstop v ferato Kaiserschützen, ki je težavnosti do C. Sprva sledi lažji del do grape po kateri smo prišli med vrhova Kleine Halt in Gamshalt.

Najprej smo skočili na Kleine Halt. Tisti dež od zjutraj je bil že zdavnaj zgodovina in sedaj smo se kopali v soncu.

Sestopili smo nazaj do razcepa in po težjem delu ferate nadaljevali pod stenami Gamshalta in tako prišli na drugo stran gore na sedlo med Gamshaltom in Ellmauer Haltom.

Najprej skok na Gamshalt in potem še na glavni cilj dneva Ellmauer Halt. Ta je z 2.344 m najvišji vrh Wilder Kaiser in tako tudi celotne skupine Kaisergebirge.

Na vrhu je bila kar gneča, saj na vrh pripelje tudi pot iz Ellmaua, oziroma planine Wochenbrunner nad njim. Zaradi gneče sploh nismo prišli do slikanja s križem in smo gasilsko naredili na skala nasproti njega.

Tudi mi smo sestopili na drugo stran iz katere so prihajale množice, saj je zgornji del skupen z našo krožno potjo. Gre za ferato Gamsängersteig težavnosti B/C, ki se konča pri našem razcepu.

Na odcepu smo zavili proti sedlu Rote - Rinn in od tam sestopali po zoprnem grušču, vse do prijetnejšega melišča.

Po melišču smo kmalu prišli do jutranjega odcepa v ferato in s tem zaključili krožni del ture.

Le še sestop do koč nas je čakal, vleklo se je in vleklo do piva v zgornji koči. Tu smo naredili načrt za naslednji dan.

Zaradi težav z roko sta se spontano formirali dve skupini, ena za v težjo ferato in ena za normalko na Sonneck




Kar je bilo kar pametno. Že po težavnosti današnje ferate smo sklepali, da bodo težki odseki več kot samo D.

Tako smo naslednje jutro vsi skupaj startali od spodnje koče. Dobri
dve uri smo rabili do vstopa v ferato Kufsteiner. Šesterica se je opremila in vstopila v ferato, druga šesterica pa je krenila po normalki.

Ferata se konča na Unteres Gamskarköpfl, mormalka pa gre okoli na drugo stran in potem naprej na Gamskarköpfl, kjer smo zagledali naše kako se pnejo navpično, če ne celo previsno po ferati.

Mi smo nadaljevali naprej in po štiri urah in pol prilezli na vrh Sonnecka in malo pred tem videli naše na vrhu Unteres Gamskarköpfla.

Kmalu so sestopili in tudi mi smo jim sledili, ter med potjo ugotovili, kako hitro se človek izgubi v hribih brez vodnika.

Vsi skupaj smo se spet dobili v koči Anton Karg Haus, kjer so prva skupina povedala, da v ferati ni bilo heca. D+ so rekli za najtežja mesta, če ne celo mali e.

Nato smo spakirali vso kramo, ki smo jo pustili v koči, malo pomalicali in imeli krajšo slovesnost, ker se je nekomu bližal jubilej.

In potem malo mučen sestop do Kufsteina, sestop, ki gre tri četrt časa rahlo navkreber in na koncu po strmih stopnicah priletiš v nevihti v Kufstein.

Zadnje pol ure je namreč grmelo in potem zadnjih 5 minut lilo kot iz škafa. Ampak, saj je bilo v programu, da bo v nedeljo ob sestopu najbrž dež, tako da nekih pritožb ni bilo.

Še vožnja v Ljubljano in zaključek izleta. Spet nam je uspel presežek.

Spisal Tomaž