Skupno prevoženo: 2950 km
Skupni čas na turah: 7 h 45 min
Skupna višinska razlika: 1.150 m
Skupna dolžina: 19 km
S Primožem sva odšla na ogledno turo v Romunijo. Ob pol štirih zjutraj sva se odpeljala proti Madžarski. Pred Budimpešto sva zavila na jug proti Szegedu, a že kmalu sva zavila z avtoceste in se usmerila proti vzhodu.
Zato ima Turda tudi madžarsko (Torda) in nemško ime (Thorenburg). Najbolj znana pa je po rudniku soli. In tja sva se namenila najprej, da nama ne bi rudnika prej zaprli.
Sol so tu kopali že v rimski časih, najbolj pa od leta 1862 do konca 1. svetovne vojne. Takrat so kopali v treh rovih, Jožefovem, Terezijinem in Rudolfovem. Rudnik je za turistične oglede odprt od leta 2010.
In, ko sva se namestila v hotel je začelo deževati in s tem je bilo konec suhega vremena za ta teden. Večerjo sva si privoščila v centru, nedaleč stran od hotela. Zvečer pa je hotelski wi-fi omogočil ogled tekme Nigerija : Argentina.
Zjutraj sva zapustila hotel Potaissa (ime ima po rimskem imenu za Turdo), si ogledala lokalno tržnico, malo skočila na turistične informacije in se odpeljala proti hribom.
Zapustila sva tudi Transilvanijo in prispela v zgodovinsko pokrajino Moldavija. Najin cilj je bil turističen kraj Durău, ki se nahaja v gorskem masivu Ceahlău. Masiv je del vzhodnih Karpatov.
Med vožnjo je bolj ali manj nalivalo in v tako je bilo tudi, ko sva prispela v Durău. V kraju je vse polno hotelov in lokalov, vse skupaj pa v tem dežju ni prišlo do izraza. Žal sva morala opustiti najine pohodne načrte.
Šla sva na kosilo in si lepote masiva Ceahlău ogledovala le na prospektih. Prvotni plan, da bi v Durău prespala, sva opustila in se zapeljala naprej proti Kravemu jezeru (Lacul Roșu). A do tja je bilo še daleč. Najprej sva morala okoli akumulacijskega jezera Izvorul Muntelui, oziroma jezera Bicaz, kakor se tudi imenuje.
Gre za največje akumulacijsko jezero v notranji Romuniji, dolgo je 40 km. Cesta proti Lacul Roșu gre potem skozi sotesko Cheile Bicazului, kjer sva se na kratko ustavila. Od tam do Lacul Roșu ni več daleč.
Zjutraj pa spet vožnja. Prvi cilj dneva je bilo mestece Bran, ki je nekje na tromeji med zgodovinskimi pokrajinami Transilvanija, Vlaška in Moldavija.
Nad mestom se dviga grad Bran (Castelul Bran), ki ga tržijo v povezavi z grofom Drakulo, oziroma Vladom Tepesom.Dejansko grad z njim nima prav dosti skupnega, je pa Vlad Tepes večkrat prečkal sotesko, katere vhod nadzoruje grad.
Se pa vse skupaj kar dobro prodaja, tako da je tu precej turistov. Po ogledu gradu in kosilu sva nadaljevala naprej v turističi kraj Bușteni.
Vreme je bilo slabo in tudi za naslednji dan je kazalo slabo, a polna optimizma sva se zapeljala do spodnje postaje gondole pogledat kakšen je vozni red.
Vozni red je bil tak, da ima gondola tehnične težave in zato remont. Tako da z vožnjo ne bo nič. A imela sva rešitev, južno od Buștenija je še en turistični kraj, Sinaia in tudi od tam vozi gondola.
Rezervirala sva si sobo, tokrat v penzionu brez zajtrka in se odpravila v Sinaio. Kraj izgleda kot Portorož ali Opatija, skratka kar preveč turizma.
Tukajšna gondola je obratovala, midva pa sva si od zunaj pogledala še grad Peles, ki je bil zgrajen konec 19. stoletja za romunskega kralja.
Naslednje jutro sva se vrnila v Sinaio in se z gondolo zapeljala do višine 2000 m.
Prvič na tem izletu sva imela obute gojzarje namesto kroksov, ki so bili do takrat edina obutev. Vreme je bilo kislo, z občasnim dežjem in s slabimi obeti.
Vseeno sva odšla na turo proti zgornji postaji gondole iz Buștenija. Dežnik je bila edina tehnična oprema, ki sva jo rabila. Kmalu sva stopila na prvi dvatisočak v Romuniji, Furnica (2.103 m).
Nadaljevala sva po planoti, malo gor, malo dol. V približno uri prišla do Cabane Piatra Arsă, ki je nekakšen gorski hotel, dostopen tudi vozilom po makadamski cesti.
Po kavi sva nadaljevala in po dodatni uri prišla do zgornje postaje gondole iz Buștenija in malo naprej do zaprte koče, Cabana Babele. Koča ima ime po Babelah, to so nekakšne skalne strukture, ki so nastale z erozijo.
Še malce naprej je podobna struktura, Sphinx, ki naj bi spominjala na veliko sfingo v Gizi. Naju pa je grmenje spomnilo, da je čas, da obrneva. Omu nama v takem vremenu itak ni bil dosegljiv.
Na poti nazaj sva se še enkrat ustavila v Piatra Arsă in nato odšla nazaj do gondole. Po povratku v dolino pa spet vožnja. Tokrat proti zahodu, proti mestu Sibiu.
In ravno na odcepu glavne ceste proti najinemu jutrišnjemu cilju sva našla penzion Alexandru's Royal, kjer sva se namestila.
Leta 2009 je cesta nastopala v avtomobilistični oddaji Top Gear, tu so snemali tudi prizore za film Gospodar prstanov.
Vreme nama seveda ni služilo. Kmalu sva vozila v taki megli, da je bila vidljivost le nekaj metrov. A to še ni vse. Kmalu za nekim ovinkom s stojnicami sva naletela na cestno zaporo,
V Romuniji je s prometnimi znaki itak malo zmede. Kjer je omejitev npr 7,5 ton, vozijo vlačilci in avtobusi, enako je v soteski Cheile Bicazului, kjer je omejitev dolžine vozil 10 m.
In tudi tu nihče ne spoštuje te, kao zapore, google pa ve zanjo. V totalni megli sva nadaljevala in od najlepše gorske ceste nisva imela nič. Na prelazu je najdaljši cestni tunel (884 m) v Romuniji.
Lilo je tako, da sva bila tiste tri metre od parkiranega avta do vhoda v kočo čisto mokra. Dežnika tu ni imelo smisla odpirati, ker bi ga močan veter odnesel.
Skoraj tri ure sva ždela v koči in čakala, da se vreme toliko popravi, da bova lahko skočila na Vânătarea lui Buteanu (2.507 m). Na radarski sliki na telefonu se območje z dežjem ni in ni hotelo premakniti stran od nas.
Sestopila sva nazaj do koče in v slabi dve urah končala turo. Odpeljala sva se v dolino in vreme se je že toliko popravilo, da sva malo bolje videla kako se vije cesta Transfagaraš.
Privoščila sva si večerjo v etno restavraciji v centru mesta in nato poiskala hotel v predmestju. Večer je minil v spremljanju tekme osmine finala.
Kljub slabemu vremenu je ogledna tura uspela. Romunija je mešanica dobrega in slabega. Veliko revščine in propadle infrastrukture na eni strani, na drugi pa urejena mestna središča in cvetoči turistični centri. Vsekakor je vredna obiska.
Spisal Tomaž
