Okić 499 m,
Plešivica 779 m,
Oštrc 752 m
PD Rašica
udeleženci: Janez, Leja, Sašo, Miriam, Kaja, Anja, Deja, Tomaž, Renata, Urša
višinska razlika: cca 1.200 m
trajanje: 7 h 35 min
dolžina: 22,3 km
PD Rašica je v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani izvedla turo po Samoborskem gorju. S kombijem in enim osebnim avtomobilom smo se v zgodnjem nedeljskem jutru odpeljali iz Ljubljane proti Novemu mestu, kjer so se nam pridružile še tri pohodnice.
Po avtocesti smo nadaljevali proti Zagrebu, do odcepa za Mokrice. Slovensko-hrvaško mejo smo prestopili na mejnem prehodu Slovenska vas. Peljali smo se mimo Samobora po gorski cesti z neštetimi križišči, strmimi vzponi in ostrimi ovinki, skozi zaspane vasi do našega cilja Klaka.
Parkirali smo pri „etno kući“ na višini približno 330 m. Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na gozdno stezo proti prvemu cilju Okić. Zmerna strmina je bila pravšnja za začetek.
Tako je bilo skoraj do vrha, ko se je pojavilo skalovje in je bila pot bolj strma. 40 minut smo potrebovali za 499 m visoki Okić grad. Ime nam pove, da vrh zavzemajo razvaline gradu iz 12. stoletja.
Težko si je predstavljati, komu je služil ta grad v zelo odročnih krajih brez zaledja in komunikacij. Nismo se zadrževali, saj zaradi razvalin ni bilo dobrega razgleda.
Le Sljeme nad Zagrebom z visokim antenskim stolpom je videti zelo mogočno.
Po isti poti smo se spustili do sedla, prečkali cesto in se po strmi spolzki stezi povzpeli na greben. Po njem smo prišli na cesto proti naselju Kotari. Hoja po asfaltni cesti ni posebno prijetna, pa še kar dolga je bila.
Na parkirišču pred odcepom nas je v dobro voljo spravila tabla domiselnega avtorja z žgečkljivim napisom.
Malo naprej smo zapustili cesto in nadaljevali po stezi Kotari – Plešivica po grebenu do stičišča z drugo potjo, imenovano Jaskanski planinarski put.
Tudi ta se vzpenja po grebenu in se povzpne na 763 m visoki Veliki vrh, se spusti nekaj deset metrov do sedla, nato pa se dvigne na Medar, visok 766 m.
Čakal nas je še spust in vzpon na naš drugi cilj Plešivica, 779 m. Malo pred tem smo srečali tudi edinega pohodnika na vsej naši poti. Na vrhu je majhna jasa in razgledni stolp. Nanj smo se povzpeli po železni lestvi, nagrajeni pa smo bili z lepim razgledom na vse strani.
Lepo se je videl Okić, ki smo ga že osvojili in tudi Oštrc, kamor smo bili še namenjeni. Vreme na vsej poti je bilo vetrovno, ker pa smo večinoma hodili po grebenih, smo veter še toliko bolj občutili. Za počitek in okrepčilo smo si vzeli le malo časa, nato pa se spustili na prelaz Poljanice.
Gornik, ki smo ga srečali malo prej, je povedal, da je koča na planini odprta. Steza je bila prijetna, pokrita z debelo plastjo odpadlega listja, le v zadnjem delu je bilo nekaj ovir zaradi posekanega drevja. Že smo bili na prelazu in na cesti Jastrebarsko – Samobor ter pri koči ob njej.
Sonce je prijetno grelo in počitek se je prav prilegel. V koči, ki je na višini 581 m, so sprejemali tudi evre, zato smo si privoščili malo daljši počitek za malico iz nahrbtnika.
Po odmoru smo se spustili do ceste, vendar smo šli takoj na levo ter po gozdni cesti s ponavljajočimi se položnimi, strmimi in ravninskimi deli prešli Rencerje 748 m, nato še spust in vzpon na Preseko, 683 m.
Končno smo po petih urah prišli do Železničarskega doma pod Oštrcem od koder je le deset minut do vrha. Če smo do sem srečali le enega pohodnika, pa jih je bilo od tod dalje veliko, tudi skupine, v koči pod Oštrcem in na vrhu pa skoraj toliko kot na Šmarni gori.
Tudi mi smo si v koči odpočili in okrepčali. Nato pa zelo, zelo strm spust v dolino na 300 m za vasjo Braslovlje in naprej v Rude. Pot pa se tu ni končala. Naše izhodišče je daleč tam pod Okićem.
Morali smo se povzpeti po cesti proti Kotari za 290 višinskih metrov in spust do našega izhodišča, kjer smo malo pred mrakom po sedmih urah in pol zaključili pot.
Analiza ture smo napravili v gostilni Rorman v Tomažji vasi v bližini Dobruške vasi. Po zaključku pa nas je študentka Teja povabila še domov na pokušnjo cvička, kar smo z veseljem sprejeli in se ji za to lepo zahvaljujemo.
Spisal: Janez
PD Rašica je v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani izvedla turo po Samoborskem gorju. S kombijem in enim osebnim avtomobilom smo se v zgodnjem nedeljskem jutru odpeljali iz Ljubljane proti Novemu mestu, kjer so se nam pridružile še tri pohodnice.
Parkirali smo pri „etno kući“ na višini približno 330 m. Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na gozdno stezo proti prvemu cilju Okić. Zmerna strmina je bila pravšnja za začetek.
Na parkirišču pred odcepom nas je v dobro voljo spravila tabla domiselnega avtorja z žgečkljivim napisom.
Malo naprej smo zapustili cesto in nadaljevali po stezi Kotari – Plešivica po grebenu do stičišča z drugo potjo, imenovano Jaskanski planinarski put.
Morali smo se povzpeti po cesti proti Kotari za 290 višinskih metrov in spust do našega izhodišča, kjer smo malo pred mrakom po sedmih urah in pol zaključili pot.
Analiza ture smo napravili v gostilni Rorman v Tomažji vasi v bližini Dobruške vasi. Po zaključku pa nas je študentka Teja povabila še domov na pokušnjo cvička, kar smo z veseljem sprejeli in se ji za to lepo zahvaljujemo.
Od tam smo nadaljevali na vrh Galetovca. Vrh pravzaprav ni najbolj razgleden, razgledna točka je malo nižje.
Sestopili smo na sever in preko nekaj planin prišli do Iglice, vrha nekaj deset metrske stene nad zgornjim delom vasi Bohinjska Bela. Med stenami Iglice teče potok Suha na katerem je 24 m visok slap čez navpično steno.
Nekaj metrov stran pa je strma soteska skozi katero so bile nekoč speljane lesene lestve. Aprila letos pa so postavili kovinske lestve in po njih smo se spustili v vas.
Elegantno pri tej turi je bilo, da smo analizo ture opravili kar na izhodišču, v gostilni Batišt, nasproti železniške postaje.
Malce višje se je začelo dolgo prečenje po ostenjem Monte Ghisniza. Pot preči nekaj grap in ponekod je potrebno nekaj previdnosti.
Tu so se naša pota spet ločila, šesterica je šla po svoje, ducat pa po svoje in sicer na analizo ture k Martinu v Kranjsko Goro. 