Monte Chiadin, 15. 6. 2019

Balo dal Chiadin 1.929 m,
Monte Chiadin da Forni Avoltri 2.252 m,
Monte Chiadin da Sapadda 2.287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Anja, Nevenka, Antonija, Klavdija, Katja, Tomaž, Nataša, Ivan
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1.400 m
dolžina: 14 km


Gorniška skupina je šla prvič letos v Karnijce. Cilj je bil Monte Chiadin, gora s podorom. Gora in podor sta lepo vidna s ceste, ki mimo Forni Avoltri pelje proti Sappadi. Monte Chiadin smo tako že večkrat opazovali, ko smo se vozili kam drugam.

In sedaj je končno prišel na vrsto. A skoraj ne bi. Dobil sem namreč informacijo, da je bil tam lansko jesen hud vetrolom in da so posledice precej hude. Sledila je akcija, mail z vprašanji o prehodnosti poti na CAI Forni Avoltri in CAI Sappada in izbira morebitne rezervne ture.

S CAI Sappada je prišel spodbuden odgovor, da so poti prehodne. In tako smo odšli po planu. Po jutranji kavi smo se odpeljali do naselja Forni Avoltri, oziroma malo naprej do hotela Miravalle.

Tu smo parkirali in začeli s turo. Začeli smo po cesti in nekaj časa hodili v galeriji. Če se ulije smo pod streho, smo si rekli. Kmalu za galerijo se začne pot 168. Pot se strmo dviga in kmalu so se nam začeli odpirati razgledi po okolici.



Lepo se je videla dolina Degano po kateri smo se pripeljali. Ta je ena izmed sedmih dolin Karnije. Dolga je 31 km, po njej pa teče istoimenski potok, ki se pri Villi Santini izliva v Tilment.

Razgledi pa so pokazali tudi posledice vetroloma. Na ozkih pasovih je ležalo podrto drevje, kot bi čez pobočja divjal tornado. A vse to je bilo daleč od nas in razen tega, da smo šli okoli nekaj podrtih smrek nismo imeli nobenih težav.

Na manjšem sedelcu se priključi pot 168a, naša pot pa je zavila proti zahodu, oziroma bolj jugozahodu. Že nižje nas je prehitela skupina kakšnih desetih mladcev in mladenk in ko se nam je odprl razgled na naš prvi današnji vrh, smo jih zagledali, kako se sončijo na njem.


Balo dal Chiadin se imenuje ta vrh. Je nekoliko stran od poti in tudi mi smo ga obiskali. Vreme ni bilo najboljše za razglede, bližnjih Dolomitov se skoraj ni videlo. Direktno pred nami pa so se lepo videli Pesarinski Dolomiti, a ti so resnici še Karnijci.

Nadaljevali smo naprej, na prvega od obeh Chiadinov, Monte Chiadin, da Forni Avoltri. Kratek postanek in že smo nadaljevali naprej. Z vrha se je potrebno nekoliko spustiti, saj greben ni prehoden.

Po strmih travah in grušču smo prečili do glavnega vrha, Monte Chiadin da Sapadda. Ta brezpotni del je bil ta, ki je popestril turo. Tak je bil vsaj načrt. Na glavnem vrhu smo se zadržali več časa.

Razgledi kot rečeno, tako, tako. A marsikaj se je le videlo. Videli smo tudi izstop brezpotne poti označene z rdečimi pikami. Ta na vrh pripelje nekje iz zahoda. Sestopili smo po poti 174.

Ta pripelje do planine, kjer se levo in desno cepita oba kraka poti 139. Desno gre pot proti reki Piavi in Sappadi, levo pa naša pot. Celo turo sem rahlo sumil, da nas v tem delu morda čakajo dogodivščine.

In res so nas. Takoj za odcepom je zmanjkalo markacij. Hodili smo po visokih travah zapuščene planine, kjer je sicer bila neka smerna tabla. A markacije in pot so se pojavile šele čez slabih 10 minut.

In tam se je začela tudi strmina po kateri se je elegantno vila ta pot. In nato se je začelo, podrte smreke, ena čez drugo in vse čez pot. Kar nekaj je bilo takih mest, kjer smo plezali dobro dvojko v lesu.

Vsakič je bilo potem potrebno spet najti pot in prav zanimivo je, ko 14 ljudi takole lomasti po terenu. Ko že misliš, da je konec, se pojavi nov mikado smrek, ko kdo že vidi cesto, se ta izkaže za grapo

In tako vse do trenutka, ko se je res pojavila gozdna cesta. In kmalu tudi potoček z bistro studenčnico. Še pol ure in vrnili smo se k parkiranima kombijema. Odpeljali smo proti domu. Analizo ture smo opravili Pri Martinu v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž







Relive

 

Graslitzen, 8. 6. 2019

Graslitzen 2.044 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Maja, Vesna, Vasja, Andreja, Rok, Cilka, Robi, Estera, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ivan, Vanja
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1450 min
dolžina: 11,7 km


Odšli smo v Ziljske Alpe. Cilj je bil Graslitzen, najvzhodnejši dvatisočak v grebenu od Šmohorja (Hermagor) proti Dobraču. Po jutranji v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo zapeljli v Avstrijo in po dolini reke Zilje do vasi Borlje (Förolach).

Nad vasjo smo poiskali parkirišče in se pripravili za pohod. Pozdravit so nas prišli domači konji, ki se prosto pasejo na bližnjem travniku. Planirali smo krožno turo, po zahodni varianti gor, po vzhodni dol.

Kar strmo gre pot skozi gozd. Približno dve uri smo rabili do lovske koče na višini 1.454 m. Tu gozd počasi postane redkejši, razgledi pa čedalje lepši.

Nasproti nas Ojstrnik, Strahand, Lepi Vršič in Kok v grebenu Karnijskih Alp.






Za njimi Zahodne Julijske Alpe z Višem in Montažem. Spodaj pa Ziljska dolina in Preseško jezero (Pressegger See), 9. največje jezero na avstrijskem Koroškem.

Po dobri uri od lovske koče smo prišli na sedlo na glavnem grebenu Ziljskih Alp. Malo smo si oddahnili nato pa krenili na vrh Graslitzna. Vreme in razgledi, da bi vriskal.

Z vrha smo nadaljevali po čudoitem grebenu proti vzhodu. Po kilometru in pol smo prišli na vzhodni vrh Graslitzna. Sestopili smo čez nekaj planin, do razcepa poti na planini Geißrücken.

Tu smo se usmerili proti Borljam in po strmi poti hitro prišli nazaj do izhodišča.

Žal smo imeli že drugo turo zapored poškodovan avto. Tokrat so konji na izhodišču nekoliko poškodovali enega od parkiranih avtomobilov. Seveda storilcev ni bilo nikjer, nekam so se poskrili.

Zapeljali smo se k Martinu v Kranjsko Goro na analizo ture. Če izvzamemo smolo na parkirišču, smo preživeli čudovit dan. Neverjetno je, da je tako atraktiven vrh, tako blizu Slovenije, tako malo poznan in obiskan.

Spisal Tomaž

  

 

Monte Vualt, 25. 5. 2019

Monte Vualt 1725 m

PD Rašica
udeleženci: Kristina, Jana, Marjam, Juso, Vesna, Vasja, Kaja, Robi, Tomaž, Ivan, Alenka
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: cca 700 m
dolžina: 11,8 km

Na dan mladosti smo se odpravili v Karnijske Alpe. Cilj je bil Monte Vualt, razglednik nad Aupasko dolino (Val Aupa).

Imeli smo dve varianti pristopa, daljšo iz Dordolle in krajšo iz stranske doline Alba.

Ker je bilo vreme nestabilno je bila že vnaprej izbrana krajša varianta. Dopoldne bo suho, popoldan pa plohe je bilo rečeno.

Po jutranji kavi v Trbižu smo se zapeljali po stari cesti do Mužca (Moggio Udinese).

Nekje na poti je začelo deževati in do Mužca je že prav lilo. Nismo se zmedli in nadaljevali z vožnjo proti našemu izhodišču. In počasi, počasi je dež popuščal in do prihoda na izhodišča popolnoma ponehal.

Malo pred osmo smo začeli s turo. Po cesti smo od našega parkirišča nadaljevali do koče Vualt. Tu smo zavili na pot 425 in se vzpeli na sedlo Vualt. Od tu naprej gre pot z modrimi pikami po grebenu.

Na tem grebenu nas je malo pralo, a hujšega ni bilo in dež je kmalu odnehal. Z vrhom je malo zmede, vrha na karti ni mogoče doseči drugače kot skozi ruševje.

Zato smo se povzpeli na naslednji vrh v grebenu, ki je izgleda uradni Monte Vualt, saj je na njem tudi majhen križ.

Ravno na vrhu smo naleteli na najlepše vreme dneva. Po postanku smo nadaljevali naprej proti bivaku Cjasut dal Scior in potem desno navzdol do ostankov vojaške bolnišnice iz prve svetovne vojne.

Sledil je sestop do izhodišča in le nekaj minut pred koncem ture se je spet ulilo. Nič ne de, uspela nam je krasna tura. Zapeljali smo se do Kranjske Gore na analizo ture v gostilno Pri Martinu.




Še vožnja do Šentvida in slovo do naslednjič. A tokrat ni šlo tako rutinsko. Na parkirišču nas je čakalo neljubo presenečenje. Razbito zadnje steklo na enem od naših avtomobilov.

Verjetno je šlo za jutranjo objestnost obiskovalcev bližnjega nočnega lokala, Takoj smo šli v akcijo, policija, nakup polivinila in zasilna sanacija.







Hoher Sarstein, 18. 5. 2019

Sarsteinhütte, 1630 m,
Hoher Sarstein, 1975 m

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Stojan, Antonija, Srečko,  Maks, Franci, Marko L., Marko M., Vinko,  Marjan, Jana, Urška, Vesna, Kristina, Sabina, Niko, Andreja, Sašo
trajanje: cca. 9 h
višinska razlika po poti: cca. 1500 m
dolžina poti: cca. 18 km.


Hohe Sarstein je 1975 m visoka gora v Salzkammergutu na meji med Zgornjo Avstrijo in Štajersko. Njegova lokacija med jezeri Halltättersee, Altaussee in Grundlsee v lepem vremenu omogoča  čudovite razglede, predvsem na severno stran Dachsteina.

Sarstein na zahodni strani obkroža jezero Halltättersee, na severu Pötschenpass, na vzhodu Koppental in na jugu vas Obertraun.

Masiva Sarstein in Dachstein ločuje dolina Trauna. Masiv Sarstein, ki ga sestavlja predvsem dachsteinov apnenec, vključuje vrhove Hohe in Niedere Sarsteins (1877 m), Schwarzkogel (1800 m), Gröbkogel (1724 m) in Feuerkogel (1704 m).

Na južnem grebenu Sarsteinov leži na 1620 m Sarsteinhütte, na severni strani pa Sarsteinalm (1711 m).

V Šentvidu je odbila četrta ura zjutraj in prvi del ekipe gornikov se je v kombiju in osebnem avtomobilu odpeljal proti Jesenicam. Spotoma smo pobrali še tri gorenjske gornike, se ustavili na tradicionalni kavi in kupili še avstrijsko vinjeto.

Pot smo nadaljevali čez predor pod Karavankami, mimo Beljaka (Villach) čez predore pod Katchbergom ter avtocesto zapustili na izvozu Eben. Sledili smo oznakam za Bad Goiseren ter se čez naselja St Martin (am Tennengebirge),

Annaberg ter Salfelden pripeljali do naselja Lindenthal, kjer smo se usmerili proti vzhodu in vožnjo nadaljevali čez  prelaz Gschütt (957 m) do naselja  Gosau oziroma do jezera Halltättersee.

Jezero smo obvozili po južni strani do našega izhodišča v zaselku Obertraun, kjer so se nam pridružili še gorniki iz Celja, ki so se pripeljali iz smeri Šentilja.




Obuli smo gojzarje,  oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol osmih krenili na planinsko pot številka 692.

Avstrijci so natančno označili pot s svojimi markacijami in več rumenimi kažipoti, na katerih pa je navedena številka poti 296, kar je zrcalna slika prave številke. Zanimivo!

Dokaj realen pa je naveden čas do koče Sarsteinhütte tri ure in do vrha štiri ure in pol. Pot iz Obertrauna je sprva zelo strma, kolena smo grizli vse do koče, pri kateri je bilo nenadoma vsaj dva metra snega, ob južni strani koče je zevala globoka in strma krajna zev.





 Seveda smo si nadeli krplje in pot, ki se je nekoliko položila, nadaljevali po približno tri kilometre dolgem grebenu do vrha  Hohe Sarsteina.

Greben, orientiran proti jugu,  je zelo razgleden in ponuja fascinantne, skoraj strašljive poglede v globine Koppentala, na jezero Halltättersee, Dachstein in okoliške gore.

Zaključek poti pa nam je ponovno postregel z večjo strmino, saj križ na vrhu dosežemo, ko premagamo še zadnjih 200 metrov vzpona. Ogromne opasti so visele z robu obronka vrha, zato je bilo potrebno pot uhoditi dobra dva metra od roba.

Lepo sončno vreme nam je ponudilo enkratne razglede.  Pred našimi očmi se je bohotila severna stran Dachsteina, ledenik Hallstätter Gletcher je bil na dosegu roke, jezero Halltättersee je ležalo globoko pod nami v dolini, na vzhodu pa se je odpirala široka dolina Ausseerlanda z jezeri Altaussee in Grundlsee.

Načrtovano prečenje Sarsteina smo nadaljevali s sestopom z vrha Hohe Sarsteina po severni strani do planine Sarsteinalm.







Do planine smo se v globokem snegu spustili po strmem pobočju, kjer letna pot poteka preko strmega, skalnega terena z varovali in izklesanimi stopi.

Na planini je križišče poti 691, ki vodi do  izhodišča na sedlu Pötschenpass in poti 690, ki poteka po široki grapi Rotengraben do parkirišča na cesti Pötschenstraße (nad Pötschenkehre).

S parkirišča smo pot nadaljevali do železniške postaje Steeg-Gosau v zaselku Au. Pot je bila zaradi hoje po cestah precej sitna in za nekatere 'boleča'.

Vozniki so se z vlakom odpeljali po avte na jutranje izhodišče naše ture v zaselku Obertraun. Poslovili smo se od celjskega dela ekipe in se odpeljali proti domu. Analizo ture smo opravili v tradicionalni piceriji.

Spisal Sašo