Sonntagshorn, 11. 2. 2023

Sonntagshorn 1.961 m,
Perchthöhe 1.667 m,
Peitingköpfl 1.720 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Grega, Tomaž, Anka, Nevenka, Marjan, Matjaž
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca. 1.100 m
dolžina: 10,8 km


Cilj februarske ture gorniške skupine je bil tokrat na skrajnem severu alpskega loka v Kimskih Alpah / Chiemgauer Alpen, Sonntagshorn. Zaradi nekoliko daljše vožnje do našega izhodišča, se še v trdi temi odpravimo iz Šentvida proti karavanškemu tunelu.

Nadaljujemo po turski avtocesti do Salzburga, kjer nas navigacija usmeri proti Münchnu in kmalu zatem na jugozahod, spet nazaj v Avstrijo, do vasice Unken. Naše izhodišče je plačljivo parkirišče pri kmetiji v dolini Heutal.

Krog in krog obdana z gorami, vzbuja vtis snežnega žepa in ponuja številne športno rekreativne dejavnosti. Seveda, v prvi vrsti od smučanja in pohodništva, do teka na smučeh in sankanja.

Manjše smučišče na zahodnem delu doline je zaradi blagih strmin turistično manj oblegano in je zato poznano kot družini prijazno smučišče. Širna pašna pobočja pa so v zimskih mesecih pravi magnet za številne turne smučarje.

Najbolj je v modi smučanje s Sonntagshorna, saj nudi do sedla Roßkarsattel lahek dostop. Nadaljevanje od sedla je bolj zahtevno, saj strmina doseže tudi do 30 stopinj naklona.

Naša predvidevanja so bila potrjena že takoj na parkirišču, kjer so bili turaši v primerjavi s krpljarji v veliki številčni premoči. Začnemo po asfaltni cesti, a le do odcepa markirane poti, kjer si olajšamo nahrbtnike s krpljami, ki so ostale na nogah prav do povratka.

Prvi cilj, Visoko planino / Hochalm smo dosegli prav ekspresno, zahvaljujoč predvsem dobrim snežnim razmeram in lepi špuri. Ekspresno je šlo tudi do sedla, a tokrat bolj zaradi mrzlega vetra. Na sedlu se markirana pot razcepi.

Nadaljujemo na sever, v strmo pobočje. Dva turaša pred nami imata težave z zdrsavanjem in si zato nameščata srenače. Seveda imamo tudi mi s seboj vso potrebno tehnično zimsko opremo za strma in poledenela pobočja.

Više se strmina nekoliko poleže, špur je veliko, iščemo pa najdaljše, beri najbolj položne cikcake. V manj kot uri od sedla dosežemo vrh Sonntagshorna. Naredimo krajši odmor za malico in fotografiranje.

Med udeleženci se odpre dilema, zakaj smo šli na turo v soboto, saj bi moral biti izlet glede na ime vrha na nedeljo. Najvišji vrh pogorja pa ni dobil imena po dela prostem dnevu, kot bi sodili po prevodu, temveč po obliki vrha, ki z južne strani še najbolj spominja na streho z bolj blagim naklonom in je zaradi svoje relativno nizke višine v zimskem času iz doline videti kot bleščeče sonce.

A o soncu danes ni bilo ne duha ne sluha, zato smo vrh preimenovali v Wolkenshorn. Kljub temu za razglede nismo bili prikrajšani. Na severu Ruhpolding, znano biatlonsko središče, za njim Kimsko jezero / Chiemsee, ter v daljavi prestolnica Bavarske.

Na jugu pa Berchtesgadenske Alpe, pogorje Loferer in Leogang, Wilder Kaiser, ter za njimi Visoke Ture. Sestopimo po poti vzpona, na sedlu pa nadaljujemo proti jugu in v dobre pol ure smo že pri križu na vrhu razglednega vrha.

Tudi tu je veliko turašev, saj je vrh prav lahko dosegljiv iz več dolin. Spustimo se do planine, kjer nadaljujemo po oziroma ob sankaški progi. Tu pade prav zanimiv predlog za analizo ture.

To je nekaterim že znana odlična pivnica v Berchtesgadnu. Pa še Watzman v zimski preobleki smo si lahko v živo ogledali. Lepa krpljarska tura na meji med Bavarsko in Tirolsko nam je uspela.

Spisal Marjan


Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive


Kamniti lovec / Cima del Cacciatore, 8. 2. 2023

Kamniti lovec / Cima del Cacciatore 2.071 m,
Svete Višarje / Monte Santo di Lussari 1.766 m

udeleženci: Janez, Marjan, Gašper, Katja, Nevenka, Anka, Deja, Tomaž, Stane, Matjaž, Jože
trajanje: 8 h 15 min
višinska razlika: 1400 m
dolžina: 16,3 km


Praznični dan so izkoristili za turo v visokogorje. Glede na razmere smo se odločili za Kamniti lovec, ki smo ga v podobnih razmerah obiskali že štiri leta nazaj.

Napovedan je bil precejšen mraz in takoj za mejo v Ratečah je bilo -18,5 °C. Ker je tam vedno najhladneje, smo napovedali, da se bo do izhodišča "ogrelo" na 12 °C.

Malo pred izhodiščem smo šli še na jutranjo kavo v prenovljeni lokal Dawit. Po kavi smo parkirali nekaj 100 m stran, kjer se je napoved skoraj uresničila, bilo je -13 °C.

Hitro smo nase navlekli vse potrebno, pa še vedno ne dovolj hitro, da nas kljub rokavicam ne bi v roke zeblo še prvih 15 minut hoje.

Počasi pa smo se le ogreli in po uri in pol hoje v senci v Višarskem grabnu smo prišli na sonce. Na sedlu tik pod Višarjami smo zavili proti Kamnitemu lovcu.

Sneg je bil trd in krplje so ostale na nahrbtnikih. Smo pa kmalu nataknili dereze in čelade ter v roke vzeli cepine. Vreme je bilo odlično, a kot leta 2019 tudi tokrat ni bilo nikjer nikogar.

Malo je pihal veter, ki je kmalu prinesel oblake in bili smo izmenjaje v soncu in v oblakih. Ko smo po strmem pobočju prišli v krnico, smo nadaljevali po sledeh po desni strani krnice.

Sledi so nas pripeljali do grape in nekam čudno položna je bila. Tudi nadaljevanje v desno je bilo čudno in vrha kar ni bilo. In ko smo prišli do ozkega ledenega prehoda smo raje obrnili.

Vrnili smo se do grape in šli na vrh levo od grape. Od tu smo šele zagledali naš vrh s križem in zvončkom in ugotovili, da smo grapo, ki vodi iz krnice na vrh, zgrešili.

Našli smo gaz, ki pa je šla tokrat po letni varianti in kmalu smo prišli na vrh Kamnitega lovca. Kljub temu, da se je vreme že slabšalo, smo na vrhu ujeli otok sonca v okoliški oblačnosti.

Sestopili smo po poti pristopa in naredili le ovinek za postanek na Višarjah, kjer pretirane gneče ni bilo.

Še sestop po Višarskem grabnu, ki se je malo vlekel in končali smo odlično turo. Na poti domov smo se ustavili še v gostilni Zelenci na analizi ture.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Deja

Fotografije Gašper

Relive

 

 

Menina planina, 4. 2. 2023

Dom na Menini planini 1453 m,
Vivodnik 1508 m

udeleženci: Sabina, Janez, Marija, Marjan, Emil, Gašper, Marko, Marko, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje: 6 h 50 m
višinska razlika 1120 m
dolžina: 14,4 km


Veliko snega, ki je zapadlo prejšnji mesec in nevarnosti plazov, nas je prisililo v mirovanje in čakanje na boljše razmere. Zato je bila tokrat izbrana Menina planina in vrh Vivodnik, 1508 m.

Iz Kamnika smo se zapeljali preko Črnivca, še na debelo pokritega s snežno odejo, in se spustili do Gornjega grada. Parkirali smo v mestu, za cerkvijo, na višini 413 m. 

Po nekaj korakih smo prišli do smerokaza Dom na Menini planini – levo čez Šemprimožnik, desno čez Borovnico. Izbrali smo levo smer. Za začetek je bilo pred nami nekaj ravne poti, nadaljuje pa se kar strmo navzgor.

Bilo je kopno, a zelo blatno, ker zemlja ni bila zmrznjena, temperatura pa 5 stopinj. Malo višje smo zavili levo, kjer je bilo manj strmo in tudi manj blata.

Hodili smo po gozdni cesti, malo po kopnem in malo po snegu. Sneg ni bil zmrznjen, ni drselo in hoja je bila kar prijetna. Prišli smo do razpotja, naravnost je krajša pot, naprej po cesti pa daljša. 

Ker je razlike samo 15 minut, smo se odločili za daljšo, saj je bilo snega vedno več. Po približno pol ure smo prišli do cerkvice sv. Florjana, zavetnika gasilcev, na višini 742 m. Odprl se nam je lep pogled na dolino. 

Naužili smo se razgleda in nadaljevali po gozdni stezi. Kmalu smo prišli na spluženo cesto, posuto z debelejšim peskom, mimo vasi Šemprimožnik, a samo toliko, da smo napravili daljši ovinek.

Nadaljevali smo po stezi, kjer pa je bilo že več snega, a tudi tu ni bil pomrznjen, zato je korak bil kar stabilen. Šli smo mimo table, ki označuje višino 1000 m, in „zdaj smo vsi na ti“. Malo naprej je še tabla „kopalnica“, za kar pa ne poznam razlage.

V višjem delu gozda je bil suh sneg, ki bolj drsi, posebno na strmem terenu. Po vremenski napovedi naj bi bil današnji dan zelo vetroven. Kolikor višje smo prihajali, toliko bolj je šumelo v vrhovih dreves.

Ko smo prišli iz gozda, pa se je veter razbesnel, kot je bilo napovedano, s sunki do 90 km/h. Nanašal je suh sneg, hodili smo po celcu, po večjih ali manjših nanosih. 

Veter nas je prestavljal posebno na prečenju. V takih razmerah smo prišli na vrh strmine. Pokazal se je Dom na Menini planini. 

Na vrsti je bil še kratek spust in ravnica, mi pa smo šli mimo doma, ki je sicer oskrbovan, do našega cilja. Vivodnik, 1508 m, je od koče oddaljen kakih 15 minut. Na vrh smo prišli po štirih urah in 20 minutah.

Zaradi vetra se nismo zadrževali. Ko smo se spuščali, pa se je usmeril naravnost v nas in nam z ledenim nanosom bičal obraz. Brez očal ni bilo mogoče imeti odprtih oči. Komaj smo čakali, da se bomo umaknili v kočo. 

A koča, ki je bila obnovljena z evropskimi in državnimi sredstvi, je žal premajhna, da bi poleg enega razreda učencev in učiteljev sprejela tudi nas, enajst gornikov. V majhni vežici in zunaj pod nadstreškom smo imeli počitek za okrepčilo. 

Šele po kosilu šolarjev se je našlo nekaj malega prostora tudi v jedilnici. Za povratek smo se bolje zaščitili proti vetru. Ponovno smo si nadeli krplje in se odpravili. Steza je bila zametena vse do gozda, kjer pa so se razmere umirile.

Sprva smo se vračali po poti vzpona, kasneje pa smo se odločili za drugo, ki pelje mimo Borovnice. Ta je bolj strma, zato smo pospravili krplje in brez blata zaključili spust. Po asfaltni cesti smo prišli na parkirišče. Za povratek smo porabili dve uri.

Glede na to, da so se že v Gornjem gradu naše poti razšle, smo kar tu napravili analizo ture. Bili smo enotni, da je bila tura uspešna, zanimiva, popestrilo pa jo je lepo, a zelo vetrovno vreme.

Spisal: Janez

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Gašper

Relive

 

 

 

Strahinjščica, 14. 1. 2023

Planinarska kuća na Strahinjščici 618 m,
Sušec 846 m,
Goleš 680 m,
Slon 445 m

PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ema, Lučka, Ian, Daša, Marjan, Mojca, Katarina, Laura, Srečko, Nina, Ksenija, Črt, Maša, Tia, Robi, Gordan, Tomaž, Miro, Tinkara, Ivan, Dandi
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 12,5 km


Za prvo turo vodniškega odseka smo se odpravili na Hrvaško. Cilj je bila Strahinjščica (tudi Strahinjčica), hišna gora mesta Krapina. Do Krapine je možno priti po dveh praktično enakovrednih variantah, čez Zagreb ali čez Ptuj.

Zaradi pobiranja in posledično jutranje kave v Grosupljem smo se odločili za varianto čez Zagreb. Vse do Zagreba nam je šlo dobro, na Zagorski avtocesti pa se nam je zapletlo, ker je eden od avtov zakuhal.

Polovica udeležencev, ki je prišla direktno na izhodišče nas je zato morala malo počakati. S turo smo pričeli v zaselku Strahinje. Po poti sedmih ovinkov smo v dobri uri prišli do planinske koče na Strahinjščici.

Naredila se je krasna sobota, a koča je odprta le ob nedeljah, pa še to od pomladi do jeseni. Tako smo pomalicali iz nahrbtnikov in nadaljevali po grebenu na vzhod, na najvišji vrh Strahinjščice, Sušec.


Vrnili smo se do koče in nadaljevali po zahodnem grebenu na vrh Goleš in potem še na vrh Slon in na razgledišče na skrajnem zahodnem koncu grebena Strahinjščice.

Greben Strahinjščice je dolg 8 km in mi smo ga prehodili dobri dve tretjini. Z razgledišča smo sestopili v dolino do zaselka Podgora Krapinska in nato nazaj v Strahinje.

Za nekatere udeležence je bilo tu izleta konec, nekaj pa nas je odšlo še na ogled Krapinskega muzeja neandertalcev.

Muzej, ki je tudi prejemnik številnih nagrad, ne predstavi samo življenje neandertalca, tega mističnega evropskega pračloveka, ki je glavna atrakcija muzeja, temveč tudi zgodbo o nastanku sveta, zgodovini zemlje in prvih organizmih, prav tako pa tudi sam nastanek človeštva.

Zgodba o muzeju se je načeloma začela leta 1899, ko je krapinski učitelj našel “čudne kosti”. Te je poslal hrvaškemu paleontologu Gorjanoviću, ki je v krapinskih jamskih nahajališčih s svojo ekipo v naslednjih šestih letih našel približno devetsto »človeških fosilnih kosti« in številna kamnita orodja iz obdobja paleolitika.

Našli so tudi fosilne ostanke jamskega medveda, volka, losa, ogromnega jelena, toplokrvnega nosoroga, divjega goveda in drugih živali. Starost tega bogatega nahajališča sega 130.000 let v preteklost.


Zadovoljni s turo in ogledom muzeja smo odšli zapravit še zadnje kune v življenju. Ta dan je bil namreč zadnji, ko se je na Hrvaškem lahko plačevalo s kunami. Nato smo se odpeljali domov in se vmes ustavili še za analizo ture v gostilni Deteljica v Dobruški vasi.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

Veliki vrh nad Lomom, 7. 1. 2023

Veliki vrh nad Lomom 1071 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Maks, Mitja, Gašper, Marko, Marko, Vasja, Nevenka, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Špela, Matjaž, Nataša, Primož, Lu
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 17,5 km


Prišla je prva tura Gorniške skupine v letu 2023. Tokrat smo se odpravili na Veliki vrh nad Lomom, najvišji vrh Banjške planote.

Zbrali smo se na jutranji kavi v Baru Likarca v Idriji. Bilo se nas je 16 udeležencev in en pes. Po dolini reke Idrijce smo se odpeljali do Mosta na Soči in parkirali na železniški postaji.

S pohodom smo začeli na makadamski cesti, ki je na strmih mestih betonirana. Tako smo prišli do zaselka Klobe. Višje so se začeli odpirati razgledi, na dolino reke Soče proti Tolminu in na začetek Baške grape.

Še lepši razgledi bi bili, če bi videli tudi gore, ki so bile žal zavite v oblake. Enako je bilo v zaselku Široko, kjer je lepa razgledna točka.

Namesto pravega razgleda nam je bila v pomoč panoramska tabla, da smo si vsaj predstavljali kakšni fantastični razgledi so tu ob lepem vremenu.

Nadaljevali smo naprej in tudi mi dosegli oblačnost oziroma meglo. In spet smo na panoramski tabli videli kako je tu, ko ni megle.

Gor in dol gre pot proti Velikemu vrhu. Na vršnem grebenu smo še pred vrhom naleteli na ostanke kavern. Tu v okolici so bili v 1. svetovni vojni opazovalni položaji avstro-ogrske vojske.

Na samem vrhu se v megli in vetru nismo dolgo zadrževali. Po delno krožni poti smo sestopili nazaj v Široko in si v tamkajšnji turistični kmetiji privoščili postanek.

Sledil je sestop v dolino. Izbrali smo alternativno pot, ki gre nekako vzporedno s potjo pristopa. Prej kot v šestih urah smo končali s turo in jo zaključili na analizi v gostilni Pod Korito v Dolenji Trebuši.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž


Fotografije Srečko

Relive