Wilde Kreuzspitze / Picco della Croce, 10. - 11. 8. 2013

Brixner Hütte / Rifugio Bressanone 2300 m, 
Wurmaulspitze / Cima di Valmala 3022 m, 
Wilde Kreuzspitze / Picco della Croce 3132 m

PD Rašica
udeleženci:  Mirjana, Milena, Marjeta, Jovan, Janez, Jana, Marjan G., Maks, Ana, Silva, Jan, Vasja, Robert M., Jože, Vida, Irena, Robert P., Mihela, Edo, Tomaž, Radoš, Ivan
skupno trajanje: 14 h 50 min
skupna višinska razlika: cca 2500 m

Tokratni vikend smo preživeli v odlični družbi Vodniškega odseka PD Rašica. Dva kombija in osebni avto so dvaindvajset grl odpeljali v Zillertalske Alpe. Ob 5.00 h smo izpred društva krenili po gorenjski avtocesti, skozi karavanški tunel, naprej do Špitala, Lienza v Italijo, natančneje v Pustriško dolino.

Mimo Brunecka smo do izhodišča, velikega parkirišča v kraju Vals prispeli ob 9.50 h, si nadeli gorniške oprave in ob 10.15 h pričeli s turo.

Sprva smo hodili po široki poti, bližnjici asfaltirane ceste po kateri je za 2.50 eure lokalna taksi služba vozila »jate« turistov na bližnjo planino Fane Alm / Malga Fane. Kmalu smo prišli do prej omenjene, najlepše planine Južne Tirolske, ki leži na višini 1739 m.

Idilična planina, »usajena« med travnate dvatisočake, »posuta« z lesenimi kočami pred katerimi ti postrežejo z domačimi dobrotami. Prvobitnost starinskih, lesenih koč in travnate okolice je nekoliko skazila le množica turistov, ki je planini dajala priokus industrije.

Sprva makadamska cesta, proti koncu pa lepo uhojena planinska pot nas je ob vodi s tisočerimi slapovi kmalu pripeljala do Brixner Hütte / Rifugio Bressanone, do koče na 2300 m nadmorske višine, v kateri imamo rezerviran polpenzion.

Privoščili smo si dobro uro dolgo pavzo, se napojili, nakrmili in odpočili. Ob 13.00 h se nas je petnajst odpravilo naprej na 3022 m visoki Wurmaulspitze / Cima di Valmala.

Po ozki ne prestrmi poti smo ob pogledih na bližnje Blickenspitz / Cima di Vista 2988 m, Wilde Kreuzspitze / Picco della Croce 3132 m in kasneje na Hochfeiler / Gran Pilastro 3510 m počasi „nabirali“ višino. V ključih smo se preko sedla ob 15.10 h vzpeli na naš današnji tritisočak. Sledila je obvezna pavza za uživanje v razgledih, za fotografiranje in za »dolivanje goriva«.

Sestopili smo po isti poti in se brez posebnosti ob 17.00 h vrnili v  Brixner Hütte. Sledila je dobra ura »afngunca« na terasi pred kočo in okoli pol sedmih nenavadna, vendar okusna večerja. Juhi je sledila glavna jed sestavljena z plasti krompirja, na kateri je bila obilna plast slanine na njej pa sta se bohotili dve na oko pečeni jajci.

Noč so nam popestrili »domači« mladci, ki so cele ure ob pijači dvorili mladima natakaricama. Očitno jih je omenjena »rabota« precej udobrovoljila saj so se pozno »priguncali« spat. Po dobti uri hihitanja, oponašanja domačih živali in »zganjanja« lokalnih vragolij so končno pospali.




Nedeljskemu poznemu ustajanju je ob 6.30 h sledil zajtrk in ob 7.10 h odhod proti 3132 m visokemu Wilde Kreuzspitze / Picco della Croce. Sprva smo hodili v senci in preko potoka počasi prešli na skalnat svet katerega je že grelo sonce. Po melišču smo preko snega ob 8.45 h dosegli Rauchtaljoch / Passo Val di Nebbia 2808 m visoko.

Sledil je še zadnji del vzpona in kmalu smo se šopirili na novem tritisočaku.

Krasen razgledni vrh in jasno vreme sta nam omogočila »firbcanje« po okoliških Monte Cevedale 3769 m, Königspitze / Gran Zebru 3851 m, Monte Zebru 3735 in Ortler / Ortles 3907 m,

Marmolada 3343 m, Sass Rigais 3025 m, Piz Boe 3152 m,

Plattkofel / Sassopiatto 2969 m, Langkofel / Sassolungo 3181 m, Cima della Vezzana 3192 m …

Do sedla  Rauchtaljoch / Passo Val di Nebbia smo sestopili po isti poti, nato pa smo zavili desno mimo čudovitega gorskega jezera Wilder See / Lago Selvaggio 2538 m,

ter se spustili na Labiseben Alm / Malga Labiseben 2138 m, kjer smo si v družbi malih prašičkov privoščili okusno kosilo.Čakala nas je še ura in pol spusta do parkiranih avtomobilov in štiriurna vožnja domov.

Lepo vreme, dobra družba, krasna okolica z prelepimi dolinami, planinami in jezerom so nam polepšali dan in skupaj s tehnično nezahtevno potjo na oba tritisočaka »naredili« vikend nepozaben.

Spisal Robi






Poliški Špiki, pot Ceria Merlone, 2. 8. 2013

Špik nad Špranjo / Modeon del Buinz 2554 m,
Špik nad Nosom / Foronon del Buinz 2531 m,
Rifugio di Brazza 1660 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m

Dan pred odhodom domov je sledila še zaključna tura dopusta. Midva sva jo mahnila na prečenje glavnega grebena Poliških Špikov po legendarni poti Ceria Merlone, Dule pa na drugo stran sedla Na Žlebeh / Sella Nevea, na Prevalo in proti Vrhu Laških Brežičev.

Na Žlebeh sva Duleta in bicikel vrgla iz avta in nadaljevala na planino Pecol. Pozabljanje fotoaparatov je bilo še vedno v akciji, tokrat sem v kampu pozabil oba svoja fotoaparata. Ker nisem ravno MacGyver, da bi si iz pribora prve pomoči, kakšne flaše in okoliškega lesa sestavil novega, sem bil tokrat na fotografskem dopustu.

Za Cerio Merlone sva izbrala smer v nasprotni smeri urinega kazalca, da sva z zoprnim ravnim delom do planine Krni dol / Cregnedul di Sopra opravila na začetku. S planine sva se vzpela na sedlo Passo degli Scalini, kjer se pokaže koča Corsi in nato na Škrbino Prednje špranje / Forcella Lavinal dell Orso, kjer je vstop v Cerio Merlome.

Tu sva srečala skupino treh slovenskih gornikov, ki so že zaključili z Merlonko. Pojasnili so, da so spali v bivaku na Špiku nad Nosom in si prejšnji večer privoščili krasen sončni zahod. Malo smo se še pomenili o prehojenem te dni in o planih za naprej ter se poslovili.

Prvi del je najbolj strm, vse do škrbine pod Vrhom Krnega dola / Monte Cregnedul. Zakaj nisva stopila s poti in stopila še na ta vrh, ne vem, pa tudi na Špice v Planji / Punta Plagnis bi lahko stopila pa se nama je mudilo na najlepši del Merlonke, pot po izpostavljenih policah italijanskih položajev iz 1. svetovne vojne.

Robi je hodil spredaj in se stalno obračal in slikal. Bil sem skoraj tolikokrat fotografiran kot tisti mali prestolonaslednik, tretji v vrsti. Ko sva prišla okoli Špika nad Špranjo, kje sva že zagledala bivak na Špiku nad Nosom, sva se odločila, da  popraviva napako od prej in skrenila z Merlonke na Špik nad Špranjo.

Vrh je brezpoten, z možici, ki so zdaj bili, zdaj ne. Ves čas so naju kontrolirali kozorogi in se previdno umikali. Ob sestopu z vrha pa so nama malo ponagajali in prožili kamenje z vrha.  Do Špika na Nosom, edinega vrha, ki je striktno na poti Ceria Merlone, ni bilo več daleč.



Že dalj časa, z vrha pa še malo bolj detajlno, sva opazovala  požar nad Reklanico. Ozračje je počasi postajalo malce motno od dima. Čakal pa naju je le še zadnji del Merlonke, do sedla Škrbina nad Tratico / Forca de lis Sieris, potem pa še malo vzpona in sestop v popoldanski vročini do koče Brazza.

O koči sami res ne bi izgubljal besed, ker te ne bi bile lepe. Pozitivno pa je bilo, da ob prihodu nisem bil tretji v vrsti kot kakšen princ, temveč takoj na vrsti za pivo. In to, da smo se srečali z  Marjanom, Slavkom, Janijem, Barbaro in Blažem, ki so ta dan delali Amalio (foto Slavko) in smo bili dogovorjeni, da se dobimo na Brazzi in šoferja zapeljemo v Zajzero, kjer so imeli avto.

Dule je med tem končal svojo turo in naju čakal ob Rabeljskem jezeru / Lago del Predil, kjer si je našel primerno družbo. Večerjo so tokrat kuhali pri Žvikarju, dopust pa se je tako končal. Naslednji dan smo spakirali in odšli domov. Za "veličasten" odhod je poskrbel moj Clio, ki ni vžgal in se je čez cel kamp odpeljal na kamionu. Na servisu v Kobaridu so ga prej kot v uri popravili, tako da smo se  lahko vsi odpeljali v Ljubljano.

Lep dopust smo preživeli. Veliko smo za to naredili sami, a tudi Kamp Lazar, ki je prva liga, je mnogo prispeval k temu.
 
Spisal Tomaž

 
 

Ciprnik, Visoka peč, Vitranc, Mojčin dom na Vitrancu, 31. 7. 2013

Ciprnik 1746 m, 
Visoka peč 1749 m, 
Vitranc 1636 m, 
Mojčin dom na Vitrancu 1555 m

udeleženci: Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 1200 m

To sredo je bilo v načrtu, da s Primožem, »kameratom« iz PD Rašica raziščemo greben med Ciprnikom in Visoko pečjo.

Ustajanje ob 4.00 h, odhod iz kampa ob 5.10 h, vožnja mimo Bovca, čez Predel v Kranjsko Goro, kjer ob 6.15 h pobereva Primoža. Ob 6.40 h parkiram avtomobil pred Domom v Planici, od koder se vsi trije po lovski stezi odpravimo v breg nasproti skakalnic.

Prijetna, lepo speljana pot nas mimo razgledišča v senci dreves popelje navkreber in kmalu se pod nami prične kazati dolina Tamarja z Jalovcem in Ozebnikom ob svoji levi strani.

Po poti malce višje na desni strani ugledamo Ciprnik in Visoko peč. Ob 8.20 h pridemo na markirano pot, ki iz Kranjske Gore preko Vitranca vodi na Ciprnik, zavijemo desno in po njej v dvajsetih minutah pridemo na naš današnji prvi cilj.

Ciprnik je eden izmed tistih vrhov na katerega se mora povzpeti vsak gornik, saj je napor ob vzponu poplačan z enkratno panoramo na dolino Tamarja in na Julijce od Ponc preko Jalovca, Prisanka, Škrlatice, Špika, Frdamanih polic, vse do Riglice in Rušice.


Pogled na dolino Tamarja nam nekoliko kvari greben pred nami z Visoko pečjo na koncu. Naš načrt je videti v Tamar brez motečih elementov pred seboj.

S Ciprnika se zapodimo v ruševje. Malo pod, malo nad, malo pa v ruševju se počasi prebijamo naprej po grebenu. Malo ga odrivamo, malo ga objemamo, malo se z njim ravsamo, skratka ruševje je povsod, pod nami, nad nami in okoli nas.

Ob 9.25 h pridemo na Visoko peč. Tu se Tomaž odloči, da ima poln k... ruševja, da se bo obrnil in naju počakal na Ciprniku. S Primožem pa greva naprej, navzdol proti sedlu približno 300 višinskih metrov nižje.

Hodiva malo po redkem ruševju, ostalo pa po precej strmi grapi. Nekje na sredini se stvar malce zaplete zaradi česar se ustaviva. Primož gre malo naprej preverit teren, ugotovi, da bi se za nadaljno pot morala varovati, zaradi česar se odločiva, da »pot udenemo« kdaj drugič v obratni smeri, Tamar sedlo, Visoka peč in se obrneva.

Sledi zopet ravs z ruševjem in preko Visoke peči in Cipernika ob 10.50 h »pohodimo« 1636 m visoki Vitranc. Od tu sledi približno dvajset minutni spust mimo zgornje postaje nedelujoče sedežnice Vitranc 2 do zapuščene brunarice Mojčin dom ob ravno tako zapuščenem Domu na Vitrancu.

Tu nama Primož razloži, da je letos kupil zapuščeno brunarico Mojčin dom s pripadajočim zemljiščem, da zaenkrat še ureja papirologijo, ko pa »poštima« to plat zgodbe, postavi novo brunarico v stilu gorske koče s ponudbo hrane in pijače.

Kot prvima »VIP« gostoma nama postreže s hladnim pivom. Ob pijači uživamo v razgledih na Dobrač in tromejo za nami in na Julijce pred nami, od Rušice, Rigljice, Frdamanih polic, Špika, Škrlatice, Dolkove špice, Stenarja, Razorja vse do Prisanka.

Krasna razgledna točka in Primožove dolgoletne gorniške izkušnje sta obetavna kombinacija za premik na bolje v tem koncu. Gremo še malo naprej mimo Doma na Vitrancu do vzletne steze za zmajarje od koder se poleg že omenjenih Julijcev vidi tudi doberšen del Zahodnih Karavank s Kranjsko goro in Jasno pod nami.

V dolino se spustimo ob sedežnici Vitranc 2, do poligona letnega sankališča in »bike« parka, spodaj prečimo kranjskogorska smučišča in ob 14.00 h pridemo v center Kranjske gore. Izlet zaključimo z okusnim kosilom v Martinovem hramu.

Spisal Robert


Veliki Babanski Skedenj, 30. 7. 2013

Veliki Babanski Skedenj 2121 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1200 m

Ker je v ponedeljkovem neurje padalo še tudi ponoči smo bujenje za torkovo turo nastavili šele ob 7h, da se do najinega prihoda trave na Babanskem Skednju in Duletovi tereni nad Mangartsko planino že posušijo. Skupaj smo se odpeljali proti Bovcu. Duleta sva odložila pri trdnjavi Kluže in se vrnila v Bovec in potem po makadamu proti B postaji kaninske gondole.

Na izhodišču pod planino Gozdec je Robi ugotovil, da je v kampu pozabil fotoaparat. »Šit, pa tak dan za fotografirat« je malce bentil na začetku ture. Sicer pa je šlo vse po planu. Z markirane poti sva zavila levo po cca 15 minutah in po slabi uri prišla iz gozda in pred sabo zagledala vrh Kopa in sleme Ruša.

Potka naju je popeljala čez naravne prehode in hitro sva se znašla na začetku slemena Ruša. Ozračje je bilo čisto, razgledi in motivi za fotografiranje fantastični, če seveda imaš fotoaparat. Nadaljevala sva proti razcepu poti za planino Baban, a že po 100 metrih sem ugotovil, da sem tokrat jaz pozabil fotoaparat.

Vrnil sem se na mesto počitka in ga našel na velikem možicu. Mimo razcepa poti sva po vidni potki med travami prišla pod Mali Babanski Škedenj. Malo sva gledala, če bi šla še nanj, a sva ga pustila za kasneje in nadaljevala proti primarnemu cilju.



Pred nama sva zagledala tri planince, ki so šli na sedlo med Skednjema, midva pa sva se odcepila levo na potko, ki pelje na vršni greben Skednja. Pod nama je bil celoten greben Kobariškega Stola, od Kobarida do Karmana. Lepo se je videla Furlanska nižina in morje.

Ker pot ni bila ravno taka kot opisuje vodniček, sva menila, da je zgoraj še ena varianta in da gredo tisti trije po njej.  Na slemenu sva po strmih travah, ki so bile že suhe, prišla na vrh Skednja. Tistih treh planincev ni bilo od nikoder, zgleda, da so bili namenjeni nekam drugam.

Na vrhu sva pomalicala, Robi pa je, ne prvič, pomerjal kovinski klobuček. Sestopila sva po isti poti in med obema Skednjema malo gruntala,  kje bi zlezla na Malega in kateri je, pravzaprav, saj sva imel dva kandidata. Zlezla sva na sedlo med njima in se odločila za levega, saj desni od tu sploh ni bil dostopen.

Na najin vrh so vodili možici, a ugotovila sva, da ni pravi in da bi morala izbrati desni pristop na pravega, ki sva ga imela ogledanega že ob pristopu. Zdaj se nama pa ni več dalo in odločila sva se, da sestopiva v dolino. Navzdol sva odplezala na potko, ki gre čez sedlo med Skednjema in naletela na jamarsko opremo spravljeno pod streho.

Še dobro, ker sem jo hotel slikati in ugotovil, da sem spet pozabil fotoaparat. Spet ni bil daleč, ugotovila pa sva, da mora biti danes nek praznik pozabljanja fotoaparatov. Že prej sva se odločila, da je pot pristopa lepša, kot klatenje po kaninskih podih, ki smo jih itak dali skozi 10 let nazaj.

Tako sva se vrnila po poti pristopa in po poti po telefonu preverjala, če je včerajšnje neurje delalo doma kaj štale. Brod jo je, razen podrte smreke čez Tacensko, zgleda dobro odnesel, midva pa sva se z avtom odpeljala v Bovec, kjer smo se srečali z Duletom in se odpeljali nazaj v kamp.    

Spisal Tomaž