Ciprnik 1746 m,
Visoka peč 1749 m,
Vitranc 1636 m,
Mojčin dom na Vitrancu 1555 m
udeleženci: Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 1200 m
To sredo je bilo v načrtu, da s Primožem, »kameratom« iz PD Rašica raziščemo greben med Ciprnikom in Visoko pečjo.
Ustajanje ob 4.00 h, odhod iz kampa ob 5.10 h, vožnja mimo Bovca, čez Predel v Kranjsko Goro, kjer ob 6.15 h pobereva Primoža. Ob 6.40 h parkiram avtomobil pred Domom v Planici, od koder se vsi trije po lovski stezi odpravimo v breg nasproti skakalnic.
Prijetna, lepo speljana pot nas mimo razgledišča v senci dreves popelje navkreber in kmalu se pod nami prične kazati dolina Tamarja z Jalovcem in Ozebnikom ob svoji levi strani.
Po poti malce višje na desni strani ugledamo Ciprnik in Visoko peč. Ob 8.20 h pridemo na markirano pot, ki iz Kranjske Gore preko Vitranca vodi na Ciprnik, zavijemo desno in po njej v dvajsetih minutah pridemo na naš današnji prvi cilj.
Ciprnik je eden izmed tistih vrhov na katerega se mora povzpeti vsak gornik, saj je napor ob vzponu poplačan z enkratno panoramo na dolino Tamarja in na Julijce od Ponc preko Jalovca, Prisanka, Škrlatice, Špika, Frdamanih polic, vse do Riglice in Rušice.
Pogled na dolino Tamarja nam nekoliko kvari greben pred nami z Visoko pečjo na koncu. Naš načrt je videti v Tamar brez motečih elementov pred seboj.
S Ciprnika se zapodimo v ruševje. Malo pod, malo nad, malo pa v ruševju se počasi prebijamo naprej po grebenu. Malo ga odrivamo, malo ga objemamo, malo se z njim ravsamo, skratka ruševje je povsod, pod nami, nad nami in okoli nas.
Ob 9.25 h pridemo na Visoko peč. Tu se Tomaž odloči, da ima poln k... ruševja, da se bo obrnil in naju počakal na Ciprniku. S Primožem pa greva naprej, navzdol proti sedlu približno 300 višinskih metrov nižje.
Hodiva malo po redkem ruševju, ostalo pa po precej strmi grapi. Nekje na sredini se stvar malce zaplete zaradi česar se ustaviva. Primož gre malo naprej preverit teren, ugotovi, da bi se za nadaljno pot morala varovati, zaradi česar se odločiva, da »pot udenemo« kdaj drugič v obratni smeri, Tamar sedlo, Visoka peč in se obrneva.
Sledi zopet ravs z ruševjem in preko Visoke peči in Cipernika ob 10.50 h »pohodimo« 1636 m visoki Vitranc. Od tu sledi približno dvajset minutni spust mimo zgornje postaje nedelujoče sedežnice Vitranc 2 do zapuščene brunarice Mojčin dom ob ravno tako zapuščenem Domu na Vitrancu.
Tu nama Primož razloži, da je letos kupil zapuščeno brunarico Mojčin dom s pripadajočim zemljiščem, da zaenkrat še ureja papirologijo, ko pa »poštima« to plat zgodbe, postavi novo brunarico v stilu gorske koče s ponudbo hrane in pijače.
Kot prvima »VIP« gostoma nama postreže s hladnim pivom. Ob pijači uživamo v razgledih na Dobrač in tromejo za nami in na Julijce pred nami, od Rušice, Rigljice, Frdamanih polic, Špika, Škrlatice, Dolkove špice, Stenarja, Razorja vse do Prisanka.
Krasna razgledna točka in Primožove dolgoletne gorniške izkušnje sta obetavna kombinacija za premik na bolje v tem koncu. Gremo še malo naprej mimo Doma na Vitrancu do vzletne steze za zmajarje od koder se poleg že omenjenih Julijcev vidi tudi doberšen del Zahodnih Karavank s Kranjsko goro in Jasno pod nami.
V dolino se spustimo ob sedežnici Vitranc 2, do poligona letnega sankališča in »bike« parka, spodaj prečimo kranjskogorska smučišča in ob 14.00 h pridemo v center Kranjske gore. Izlet zaključimo z okusnim kosilom v Martinovem hramu.
Spisal Robert
Že dalj časa, z vrha pa še malo bolj detajlno, sva opazovala požar nad Reklanico. Ozračje je počasi postajalo malce motno od dima. Čakal pa naju je le še zadnji del Merlonke, do sedla Škrbina nad Tratico / Forca de lis Sieris, potem pa še malo vzpona in sestop v popoldanski vročini do koče Brazza.
Ker je v ponedeljkovem neurje padalo še tudi ponoči smo bujenje za torkovo turo nastavili šele ob 7h, da se do najinega prihoda trave na Babanskem Skednju in Duletovi tereni nad Mangartsko planino že posušijo. Skupaj smo se odpeljali proti Bovcu. Duleta sva odložila pri trdnjavi Kluže in se vrnila v Bovec in potem po makadamu proti B postaji kaninske gondole.
Na izhodišču pod planino Gozdec je Robi ugotovil, da je v kampu pozabil fotoaparat. »Šit, pa tak dan za fotografirat« je malce bentil na začetku ture. Sicer pa je šlo vse po planu. Z markirane poti sva zavila levo po cca 15 minutah in po slabi uri prišla iz gozda in pred sabo zagledala vrh Kopa in sleme Ruša.
