Stogi in Ogradi, 18. 7. 2004

FIVE OF A KIND
Vrhovi: M. Stog 1.879 m, Jezerski Stog 2.040 m, Prevalski Stog 2.075 m, Adam (in Eva) 2.019 m, Eva (in Adam) 2.012 m, Ogradi 2.087 m
 
udeleženci: Čevl, Robi, Šaro, Čojbl, Boni
trajanje: 8 h 55 min  
višinska razlika: cca 1.900 m

Po precej dolgem gorniškem mrtvilu smo se zopet "u'kup uzel", ter v hribe zavili. Tudi vremenska napoved je bila prava poletna: sonce, sonce in še enkrat sonce.

Pohod smo pričeli s Planine Blato, od koder se pot počasi vzpenja proti našemu cilju. Slabi dve uri in že se je naša čredica družno hladila na planini Krstenica v napajalniku za okoliško živino.

Rahlo osveženi smo nadaljevali pot na Mali Stog, naš prvi cilj. Prebijajoč se skozi ruševje smo preko grebena kmalu stali na vrhu našega prvega cilja. Par požirkov vode, nekaj modrih misli vrednih izkušenih gornikov, in že smo jo mahali proti Jezerskemu Stogu.

Večji del lepa pot postane proti vrhu precej strma, in se konča s cca dvajsetimi metri plezalnega dela. Na vrhu smo si privoščili kratek počitek, da ulovimo sapo, se odžejamo in na zemljevidu preverimo naše nadaljnje korake.

Pot na Prevaljski Stog, nas je razdelila na dve skupinici. Šaro, Čojbl in Boni so šli po poti začrtani v gorskem vodniku (beri po otroški poti), medtem, ko sva midva s Čevlom (pustolovca kakršna sva) ubrala novo prvenstveno (sedaj imenovano Mostar-Petrinova) plezalno smer.



 Saj ne, da bi se hvalil, vendar sva določene dele najine poti ocenila z "najtežja možna plus". Več o tem boste verjetno lahko prebrali v novem Planinskem vestniku.

Na vrhu sva se razpakirala, se napila, najedla, nakar je prišel drugi del naše planinske odprave. Po precej dolgem postanku sta se Boni in Čojbl odločila, da gresta z nami še na Adama in Evo, nato pa jo mahneta v dolino. Rečeno storjeno.

Dokaj hitro smo osvojili naslednja dva dvatisočaka, se poslovili od naših dveh planinskih prijateljev, ter jo mahnili proti petemu dvatisočaku imenovanemu Ogradi.

Slabo uro smo hodili, da smo prišli do vznožja Ogradov. Vzpon na naš zadnji današnji dvatisočak se prične skozi ruševje brez prave poti, kar je bilo precej boleče in dokaj zoprno (bili smo vsi popraskani od vej in iglic).

Zadnjih dvajset minut hoje pa poteka po lepi manj zahtevni plezalni poti, vse do vrha Ogradov. Na vrhu smo prvič danes srečali malo večje število planincev.

Ugotovili smo, da so člani nekega štajerskega planinskega društva, ki se nikakor ne morejo zediniti glede pozicije nekega vrha v daljavi. "Uh bejžmo mi hitr naprej jest jih mam pouhn k..." je rekel Čevl in že smo jo mahali v dolino.

Sicer dobro zastavljena pot do avtomobila, se nam je ponesrečila, saj smo zgrešili odcep za Planino Blato, ter po daljši poti preko Planine pri Jezeru vseeno vsi dodobra utrujeni, prepoteni in ožgani od sonca končno prispeli na naš cilj.

Še obvezno kosilo, obnova ture in že smo se peljali proti Ljubljani.

Spisal Robi

Fotografije

 

 

Ratitovec, 30. 5. 2004

Ratitovec (Gladki vrh 1667 m in Altemaver 1678 m) 

udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy  
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m

V visokogorju je še kar zima, zato smo zopet planili v sredogorje, tokrat je bil na vrsti Ratitovec. Ponavadi se ga naskakuje iz Prtovč, mi pa smo se odločili za varjanto iz doline, z Jesenovca, vasice malo naprej od Železnikov.

Na štartu sem ugotovil, da sem doma pozabil palice, kar je kar malo nerodno a je Čevl rešil zadrego in mi posodil eno svojo.

Pot do Prtovč pa je kar strma in ne najbolje vzdrževana. Čez njo leži precej podrtih dreves, se vidi, da ni najbolj obljudena in tudi srečali nismo nikogar.

Po uri hoje smo prispeli do Prtovč kjer je mrgolelo parkiranih avtomobilov. Kar sploh ni čudno, dan je bil zelo lep.

Nadaljevanje poti ni bilo tako samotno kot prvi del poti. In mimoidoči si niso mogli kaj, da ne bi komentirali kako ubogi, da je pes. A Lussy gre v hrib lažje kot večina teh komentatorjev. Izkoristi pa vsako lužo, potok, mlako ali sneg za hlajenje.

V uri in pol smo tako prišli iz Prtovč mimo rudnika železa, ki je tu obratoval v predprejšnjem stoletju na Gladki vrh, ki je eden od štirih vrhov Ratitovca.

Malo pod vrhom smo se za 15 minut utaborili na bunkerju Rupnikove linije in se malo razgledali okoli in malo poslikali.

Potem pa do koče na čaj in košutnik in še skok na Altemaver. Potem pa povratek do Prtovč po drugi poti, čez Povden.

Na poti navzdol je Čevl uprizoril umetniško instalacijo v snegu, jaz sem srečal bivšega poslovnega partnerja, ki pravi, da je zdaj penzionerski vajenec, Lussy pa je pridno nabirala klope (več kot 20 jih je nabrala).

Pot od Povdna do Prtovč se je kar vlekla, naprej v dolino pa smo pridrveli ekspresno.

Čevl si je omislil še kopanje v Selški Sori. Baje, da ni mrzla.

Sledilo je kosilo Pri Pujsu v Železnikih in pivo s palačinkami pri Andreju in Karmi na Jarčjem Brdu.

Spisal Šaro

Fotografije

Velika planina, Konj, 14. 5. 2004

Velika planina 1666 m in Konj 1803 m 

Udeleženca: Čevl, Šaro
Trajanje: 7h 5min
Višinska razlika: cca 1660 m

Zgodil se je še en lep dan, še toliko lepši ker je bil dopustniški petek.

S Šarotom sva jo že navsezgodaj mahnila preko planine Dol na Veliko Planino in na sosednjega Kojna.

Ucvrla sva jo kar po Dolskem grabnu, sicer že pred leti navzdol pohojenem. Navzdol pohojenem zaradi sile razmer, saj zaradi premočnega vetra gondola v dolino ni vozila…

No ja, kljub vsemu mi je bila pot čisto neznana. Le kakšen detajl je za sekundo razjasnil sliko.

Po slabi uri sva pridrvela na planino Dol, obsijano s soncem in sem ter tja posuto z zadnjimi krpicami snega. Lepa pokrajina. Na desni se bohti Velika Planina, na levi Kojn.

Po planu prvo zavijeva na VP in po dobre pol urce že ugledava prve koče. Nisva rabila veliko, da sva našla slavno telekomovo kočo Vesna, v kateri smo ničkolikokrat nazdravili na zdravje. Se je splačalo, še smo zdravi.

Na poti proti vrhu nama je obujanje spominov vabilo nasmeške na usta, tako da je bil vrh osvojen mimogrede. Obvezno fotografiranje, menjava vode v telesu, košček čokolade in gremo naprej. Sestopila sva po skoraj po isti poti, na isto izhodišče, na planino Dol.

Pogled na uro je obetal, saj sva bila na pravem mestu v začrtanem času. Vzpon na Konja je kar malo presenetil, saj se je začel zelo strmo in tudi snega po poti ni manjkalo.

Strmino še trpiš, medtem ko je sneg, ki se vdira prava nočna mora.

No, navkljub vsemu sva v dobri urci osvojila tudi ta vrh. Odprl se je super razgled na okoliške hribe, ki so v glavnem še vsi zasneženi. Na severno stran se je odprl neverjeten prepad, ki pa je bil tudi smer najinega sestopa. No ja, sej smo mal kozli, haha. Tudi dolini Lučka Bela ne eni in Kamniška Bela na drugi strani sta zasijali v vsej svoji velikosti. Grabna za Vikat.

Pot navzdol je sprva je šla kar po grebenu, po zajlah in klinih. Skale v Kamniško Savinjski Alpah so dokaj krušljive, zato je bil korak še toliko bolj premišljen.

Planine malo drugače in take so mi všeč.

Ker se je po poti navzdol na raznih koncih poti še zadrževal sneg, je bilo treba biti spet sila previden, saj zdrsi po strmnah niso hec. Helikopter je pa tudi drag.

Malo nižje je bilo še veliko snega glede na letni čas in pravo veselje je bilo smučanje brez smučk po ravno pravšnji strmini. Mokrota v gojzarju pa itak ni več pomembna.

Le pravo veselje in občutek, da se tura bliža koncu. Po kaki uri in pol sestopa se je začel ravninski del, ki je nekako dolgočasen.

Dolgočasen v smislu hoje po skoraj ravnem in čakanju da se bo prikazal avto. Ves podvig je le nagnal nekaj utrujenosti v sicer dobro utrjene noge.

Še kosilo v gostilni Pri Planinskem Orlu v Stahovici, tuš doma in gas na morje, v Kavran, 1803 metrov nižje kot nekaj ur prej. Odlično.

Spisal Čevl.

Fotografije

 

 

Grmada, Tošč, Selo, Črni vrh, 2. 5. 2004

Božna, Kmetija Kozjek, Gonte, Grmada, Gonte, Tošč, Selo nad Polhovim Gradcem, Črni vrh nad Polhovim Gradcem, Smolnik, Božna (cca 1200 m višinske razlike)

udeleženi: Robi, Dule, Šaro, Lussy
trajanje: 7 h 25 min

"Si znoru a sploh veš kolk je snega nad dva jurja", mi je zabrusil naš gorniški starosta Šaro. Najbolje naredimo, če se zapodimo proti Polhogrjcem. No pa smo šli. Pohod smo začeli v dolini kjer se rečica Božna preko štirimetrskega slapa spusti proti glavni cesti.

Pot je že takoj na začetku kar precej strma (saj jest tko mislm), tako da smo prišli na Gonte kar precej zadihani. Pogledi so nam begali prot kmečkemu turizmu, vendar si niti jaz niti Šaro nisva upala prdlagati postanek ob pijači. Ja p'r kolesarjih nikoli ne veš (na biciklu sedijo, pa naj se še tle zasedi - kva boš pa pol).

Še mal pa smo na Grmadi. Od tu je krasen razgled na okoliško hribovje, sam k nebi blo tolk planincev! Dule ves nervozen čaka, da se spokamo nazaj na Gonte ter naprej proti našemu naslednjemu cilju Tošč-u. Z vremenom imamo srečo. Sicer so v daljavi povsod okoli nas temni oblaki, vendar dežja zaenkrat ne pričakujemo.

Daleč tale Tošč. Diham kot lokomotiva vrha pa od nikoder. Ostali trije člani današnje odprave mi pobegnejo že za kakih 15 m, ko končno zagledam vrh. Tudi tu je bilo kar nekaj ljudi, vendar smo se vseeno odločili za kratek postanek.

Malo pred Selom prične rahlo pršiti dež. Ma nej gre use u .... Ap cap pa smo preoblečeni v dežne hribovske cote. Kratek sestanek, kako naprej? Kljub nebu, ki ni obetalo nič dobrega se odločimo, da pot nadaljujemo, le Pasjo raven bomo prihranili za kakšen drug izlet. Tudi deževati je kmalu nehalo, tako da smo zopet uprizorili kratko modno revijo.

Pot nas je naprej vodila proti Črnemu vrhu nad Polhovim Gradcem. Nekje sredi poti smo pričeli pogrešati planinske oznake (markacije), tako da je Šaro v bližnji hiši ob cesti vprašal starejšo ženico za nasvet. Ženica nas je poslala kake dva kilometra nazaj na neko gozdno pot, tako da smo prišli po veliko daljši poti nekaj sto metrov naprej od mesta kjer je Šaro zvohal ta genialni nasvet.

Ob bentenju nad žensko zlobo me je v dobro voljo spravljal naš biciklist Dule, kateri se je ob vsaki najmanjši verjetnosti za dež vztrajno oblačil, slačil, dajal anorak v rukzak, iz rukzaka, ga vezal okoli pasa....

Okoli šestnajste ure smo se spustili na parkirišče koder smo imeli parkiran avto. Sam sem bil utrujen, tako da sem takoj dobesedno padel na zadnje sedeže Šarotovega Clia. Konec dober, vse dobro!

Spisal Robi.

Fotografije

 

 

Kofce, Toplar, Kofce gora, 25. 4. 2004

Dom na Kofcah 1488 m, Toplar 2000 m, Kofce gora 1967 m

Udeleženci: Čevl, Robi, Šaro
Trajanje: 6h 5min
Višinska razlika: cca 1260 m

Plan za turo je bil enostaven, na Kofce, potem pa bomo videli. Če bodo razmere ugodne še na Veliki vrh.







Z Robijem sva jo mahnila proti Križam pobrat Čevla, ki je bil tam pri Saši na vikendu. Zaspanost je botrovala manjši orientacijski zmedi, ko sva se peljala proti Preddvoru namesto proti Golniku.

A je bila zadeva hitro sanirana in kmalu sva prispela v Križe. Po kavici smo se odpeljali v Dolžanovo sotesko, v kraj Dolina (740 m) kjer je bilo naše izhodišče.






Pot je bila že na začetku zelo strma in zelo hitro smo pridobivali višino. Malo pred prevalom Kal (1112 m) smo se slikali v kabini za slikanje ali kot jim pravijo nepoučeni, lovske opazovalnice.

Od Kala naprej pot ni bila več tako strma, pač pa zasnežena. Po skupaj slabih dveh urah smo prispeli do doma na Kofcah. Tu smo malo pomalcali, se pozanimali kako je s potjo in krenili naprej.

Malo nad Kofcami smo si nataknili gamaše in dereze, snega je bilo namreč vedno več. Gaz je bila spihana tako da smo gazili nekaj časa bočno po pobočju potem pa kar direktno v strmino.

Pot je bila utrujajoča, spredaj smo se menjavali in tako prilezli na vrh grebena Košute in potem še na Toplar (2000 m) neizrazit vrh vzhodno od Velikega vrha (2088 m).

Prvi dvatisočak letos je bil to, sicer zadnji 351. na seznamu slovenskih dvatisočakov

Sklenili smo da bo to dovolj za danes, smo kar vsi že čutili noge, pa še zoprno je pihalo čez greben in poti proti Velikemu vrhu nismo nadaljevali.

Po grebenu smo šli še do Kofce gore (1967 m) in potem po strmini dol.

Najprej smo hodili, potem pa se je Čevl odpeljal navzdol kar po riti. Z Robijem sva se najprej “zgražala” češ, poglej ga otroka, a sva se nato tudi midva odpeljala navzdol. Prav lepo je letelo, bili pa smo seveda čisto mokri.

Pri Domu na Kofcah smo bili tako zelo hitro in okrepčali smo se z borovničkami oziroma Čevl z medenim žganjem. Potem smo se spustili do Kala, kjer se je nekaj silil dež a resneje ni zapretil.

Še spust do Doline in tura je bila končana, mi pa nadpovprečno utrujeni.

V Križah pri Saši smo se ustavili še na pivu in določanju datuma za Čevla in Sašo, potem pa sva z Robijem nadaljevala pot proti Ljubljani, tokrat brez orientacijskih težav.

Zelo lepa in kar zahtevna zimska tura je bila.

Spisal Šaro

Fotografije