Javoršček, 31. 7. 2005

Javoršček 1557 m

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 6 ur 13 minut
Višinska razlika: cca 1200 m

Tokratna tura se je začela z vstajanjem ob 5h30, nafilavanjem želodca s kruhom in salamo, jutranjim umivanjem ter obveznim sra..em. Po dobre pol ure sva se vsedla v avto ter se podala proti najinemu izhodišču Kal-Koritnica.

Markirana pot se začne v vasi kal, ter se prek travnikov spusti do Soče. Tam sva naletela na kamp še spečih tabornikov iz Kopra, ga obšla ter prek brvi prečila Sočo.

Na drugi strani vode naju je pričakala lepa, vendar strma pot, ki mimo samotne kmetije skozi gozd vodi na planino Golobar. Malo pod 1000 m višine sva šla mimo zapuščenega propadajočega doma proti prelazu Čez Utro, kjer na višini 1305 m stoji partizanski spomenik (v čast 42 pobitim partizanom).

V treh urah sva prisopihala na vrh Javorščka. Na vrhu se lepo vidi Krasji vrh (že osvojen) ter greben Polovnika na eni strani, ter Svinjak (že osvojen), Jerebica (zaradi sfiženega vremena neosvojena), Rombon (že osvojen) in Kanin (tudi že osvojen) na drugi strani.

Po ogledu okoliških vršacev sva se razkomotila ter pomalicala. Pot v dolinio je potekala po isti trasi kot navkreber, le da je bilo sopihanja ter potenja nekoliko manj.

Edina sprememba poti se je zgodila za čas mojega vodenja, ko sem spregledal odcep in sva na planino Golobar prišla z druge strani kot sva hotela. Iz krempljev Šarčevega zbadanja v stilu “sej ne veš kot hodiš” so me rešile jagode in maline na novo odkritem botaničnem vrtu.

Na koncu današnjega izleta sva se z avtom odpeljala do Soče, se umila ter odpeljala do gostilne Žvikar na zaslužena zrezka XXL velikosti.

Spisal Robi

Fotografije

Razor, Planja, 30. 7. 2005

Pogačnikov dom 2050 m, Razor 2601 m, Planja 2453 m

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 9 ur 31 minut
Višinska razlika: cca 2050 m

Leto je naokoli in spet je čas za Nadižo. Že takoj na začetku pa kraljevska tura; Razor in Planja iz Trente, točneje iz Zadnjice.

Z Robijem sva vstala že ob pol petih in še v temi pozajtrkovala. Nato sva se odpeljala v Trento in ob pol sedmih začela turo s parkirišča v Zadnjici.

Pot je udobna mulatjera, ki so jo zgradili Italijani med obema vojnama in se sprva vije nad grapo Belega potoka. Prvo uro je bil Robi precej bogi, kar je bila posledica dvodnevnega veseljačenja ob nastopu dopusta.

Po dobri uri mu je šlo vendarle na bolje, prijetno pa je bilo tudi dejstvo da sva prvih 1000 višinskih metrov naredila v senci.

Potem se je prikazalo sonce, a ura je bila še zgodnja in pripeka ne prehuda. Malo pod Pogačnikovim domom sva zavila s poti in si ogledala Spodnje Kriško jezero.

Sledil je kratek vzpon do Pogačnikovega doma, ki stoji na skalni grbi, imenovani Griva na južnem robu Kriških podov. Tu sva pomalicala in občudovala razgled na Trento.

Po malici sva nadaljevala pot proti sedlu Planja in kazalo je da bo precej vroče. Za to soboto so bile napovedane rekordne temperature in tudi nad 2000 m je v skalah in na meliščih precej žgalo.

 

A zelo hitro se je pooblačilo, malce je še zapihalo in nama precej olajšalo vzpon. Ko sva prilezla do Sedla Planja je bilo že vse zabito, a oblaki so imeli bazo nad vrhovi in ni kazalo, da se bo vlilo.

Na sedlu sva se usmerila proti Razorju in kmalu prišla do velike votline, kjer je bil še sneg in iz katere je zelo hladno pihalo. Višje je sedelce od koder pelje pot v zahodno steno in potem po grebenu na vrh, na katerega sva prišla po petih urah in dvajsetih minutah.

Razgled ni bil ravno blesteč in na vrhu nisva vztrajala prav dolgo, le toliko, da se je lahko Robi dvakrat preoblekel, kot da je na modni reviji.

Sledil je spust do sedla Planja in nato še kratek vzpon na Planjo. Pot gre mimo Utrujenega stolpa, ki naslanja svojo glavo na plečati bok Planje. Na Planji je spet sledila modna revija potem pa sestop do Pogačnikovega doma.

Imela sva precejšen tempo, prehiter in na zajli čez glajen prag sem izgubil ravnotežje in se prav komično zaguncal. Prav smešna fotka bi bila, če bi me kdo slikal. Sicer pa dobro, da v visokogorju nosimo čelade.

Pri Pogačnikovem domu sva imela postanek za čaj, luštrek in novo modno revijo. Robi je modro sklenil, da gre v dolino z vetrovko, ker da ga malce zebe.

Nisva se spustila niti 100 višinskih metrov, ko mu je postalo malce prevroče in spet je sledil postopek, ruzak dol, zlaganje vetrovke, brskanje po ruzaku… Šel sem kar naprej in Robi me je ujel nekoliko nižje.

Po poti, ki je bila zjutraj v senci, je sedaj lepo žgalo, vreme se je namreč zopet zjasnilo. Pot se kar vleče in na koncu sva se precej naveličano vlekla in gledala na uri koliko višine je še.

Po devetih urah in pol sva se le privlekla nazaj do avta in se takoj odpeljala do tolmunčka v potoku Krajcarica osvežit utrujene noge. Krajcarica te res osveži, saj ima voda 7° C in v tolmunu ne moreš stati dlje kot nekaj sekund (če seveda nisi Čevl).

Po osvežitvi sva se odpeljala še na kosilo v Martinov hram v Bovcu in potem precej utrujena nazaj na Nadižo.

Spisal Šaro

Fotografije

Storžič, 19. 6. 2005

Sv. Lovrenc 892 m,
Storžič 2132 m,
Bašeljski vrh 1744 m,
Kališče 1534 m

Udeleženca: Tomaž, Robi
Trajanje: 7 h
Višinska razlika: cca 1640 m

Današnji dan se je za naju s Tomažem pričel že zelo zgodaj. Ob petih zjutraj sem ga pobral pred njegovo hišo, ter ga zapeljal na bencinskem servis na kavo. Kmalu po pričetku kazanja prvih znakov življenja, sva nadaljevala pot do kamnoloma v Bašlju, najinega izhodišča današnje ture.

Pot naju je vodila mimo planinskega doma na Svetem Lovrencu. Dom je dobro poznan večjemu delu voluharjev, saj je bil prizorišče dveh precej podivjanih vikendov dobro desetletje nazaj. Ura je bila 6.20, včasih čas za v posteljo, danes pa čas za nadaljevanje poti proti Storžiču.

Zgodnja ura je bila najin zaveznik, saj sva dobršen kos poti prehodila v senci. Višje kot je bilo sonce, bolj strma je postajala pot, ter daljša sta bila najina jezika. Vendar to Tomažu ni vzelo volje po fotografiranju doline pod nama, ter nekaj unikatnih botaničnih primerkov.

Na vrhu sva presenečena naštela precej veliko število planincev, saj na najini poti nisva srečala skoraj nikogar. Po obveznem okrepčilu, zbujanju skominov Čevlu (SMS) ter uživanju razgledov v krasnem vremenu, sva se spustila približno petsto metrov niže na Bašeljski preval. Pot navzdol je precej strma in spolzka.

Na prevalu sva zavila levo z glavne poti na Bašeljski vrh. V cca dvajsetih minutah sva si že gasila žejo na klopci na vrhu najinega drugega cilja. Na vrh sta malo za nama prilomastili še dve planinki in Tomaž se je takoj zapletel v planinsko-ženski pogovor, tako da sem ga komaj spravil v pogon.

Spust sva nadaljevala proti domu na Kališču, kjer sva se okrepčala z borovničkami in čajem, nato pa sva se spustila do Bašlja kjer sva imela parkiran avto.

Spisal Robi.

 

Fotografije

 

 

Blegoš, Koprivnik, 24. 4. 2005

Blegoš 1562 m, Koča na Blegošu 1391 m in Koprivnik 1393 m

Udeleženci: Robi, Dule, Lussy, Šaro
Trajanje: 4h
Višinska razlika cca 960 m

Tale potopis bi moral pisati Dule, pa se kar ne da prepričati v pisanje, pametuje pa zelo rad.

Torej, bila je nedelja, napoved pa sončno in toplo. V resnici pa je bilo nekoliko drugače. Zjutraj, ko smo se zbrali je še kazalo, da bo lep dan, ko pa smo se peljali proti Škofji Loki pa se je vreme že počasi slabšalo. Ko smo prišli do Gorenje Žetine je bil vrh Blegoša že skrit v oblaku. Parkirali smo pri kmečkem turizmu in se podali na pot.

Prvih 150 višinskih metrov do sedla Črni kal gre pot po cesti, najprej po asfaltu in potem po makadamu. Črni kal (1103 m) je križišče 6 cest (ena je bolj kolovoz), te ceste pa izvirajo s konca 30. let. Bile so namreč infrastruktura za gradnjo in oskrbovanje Rupnikove linije, ki so jo gradili na jugoslovanski strani Rapalske meje v letih pred 2. svetovno vojno.

Od vsem izobilju možnih cest smo mi izbrali planinsko pot, ki vodi na vrh Blegoša. Že kmalu, po približno 100 višinskih metrih sem vedel, da tokrat ne bo moj dan. Ponočevanje prejšnjega dne se je precej poznalo in komaj sem lezel navkreber. Dneva pravzaprav ni imel nihče, zaradi sončne in tople napovedi sta bila Robi in Dule brez kap in rokavic, Dule je imel sabo celo kratke hlače, jasno hribi so kot plaža, čudno, da ni imel še brisače čez ramo in natikačev.

Namesto sonca in toplote pa je bila megla in mrzel veter. Na vrhu Blegoša je bil še sneg, vidljivost slabih 20 m, nobenega planinca razen nas, brilo pa je tako da smo se nemudoma pobrali proti koči na Blegošu. Tu smo se okrepčali s čajem, “blegoško rožco” in čipsom. Malo smo popametovali in nadaljevali s potjo. Najprej spust po poti do ceste, potem pa po cesti, eni od tistih šestih, nazaj na Črni kal.

Na Črnem Kalu smo zavili levo na kolovoz proti naselju Martinj Vrh. Od kolovoza se kmalu odcepi pot proti Koprivniku našemu naslednjemu cilju. Prej kot v uri kot je markirano smo prisopihali na vrh in bili pred dilemo. Nadaljevati turo ali jo prekiniti. Planiran je bil namreč se obisk Mladega in Starega vrha.

A že je rahlo deževalo in odločili smo se za povratek proti Žetini. Tu smo se ustavili še na kmečkem turizmu, na čaju, “rožcah” in krofu. Turo pa bo definitivno treba ponoviti v polnem obsegu, a v lepšem vremenu. In z Duletovim potopisom.



Spisal Šaro

Fotografije

 

 

Vrtaški vrh, 3. 4. 2005

Vrtaška planina 1462 m, Vrtaški vrh 1899 m, Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robi M.
trajanje: 8h 22min
višinska razlika: cca 1800 m

Po razmeroma dolgem hribovskem mrtvilu smo se končno zopet spravili v pogon. Tokratno turo smo pričeli že ob 5.30h, ko me je Šaro zbezal iz toplega varnega stanovanja. Na poti do Mojstrane smo se ustavili na Petrolovem bencinskem servisu gorenjske avtoceste, kjer sva s Šarotom ob srebanju kave “obglodala pezdeta“ Sojerja (“tud jest bi šou z vami, tud jest bi hodu u hribe“ citiram Solerja).

“Clio-ta 1.4, 16v, havba se zapira“ smo pustili v Mojstrani (665 m nadmorske višine), se “pregvantali“ v gorniško opravo in se podali v breg.

Obetal se je krasen sončen dan in temu primerna spomladanska, visokogorska tura. Sojer, lahko ti je žal!

Do Vrtaške planine je bila pot kopna, vendar strma za popiz.... Če med potjo je par prelepih razglednih točk s katerih se lepo vidijo Rjavina, Cmir in Triglav, vsi trije visoki preko 2000 m.

Po uri in petinštiridesetih minutah borbe s strmino smo vsi zadihani prilomastili do planšarije na Vrtaški planini. Z Lussy vred smo se strinjali, da je čas za kratko pavzo.

Pot proti Vrtaškemu vrhu je bila bolj položna in prekrita s snegom. Zaradi sorazmerno zgodnje ure (med 9.20 do 10.20h) je bila podlaga še trda, tako, da je bila hoja navkreber prijetna.

Na Vrtaškem vrhu sva se ločila, Šarotu je precej moči pobral ravnokar preboleli prehlad, zategadelj se je odločil sestopiti, sam pa sem nadaljeval pot na Vrtaško Sleme. Domenila sva se, da se dobiva na planšariji na Vrtaški planini.

Po cca 200 višinskih metrov spusta je sledilo 400 m vzpona. Navkljub močnemu soncu je bila snežna podlaga še vedno precej trda, ponekod tudi poledenela, kar je narekovalo uporabo cepina in deset zobih derez.

Glede na to, da so planinske dereze še vedno nekje v trgovini, je pot na vrh vzela malo več časa, saj je bilo potrebno za vsak korak v sneg narediti oporo za gojzar. Približno štiri metre pod vrhom pa je bil sneg spihan tako, da je bila podlaga preveč ledena za mojo gorniško opremljenost in pametneje se je bilo obrniti, kot pa zaradi pomanjkljive opreme (nujne za tako turo) zgrmeti v dolino.

Pot nazaj je vodila preko Vrtaškega vrha, do koder je bila snežna podlaga še pomrznjena, od tu naprej do Vrtaške planine pa se je zaradi odjuge že vdiralo do kolen, pa tudi utrujenost je naredila svoje. Skratka moja avantura na Vrtaško Sleme in nazaj do planšarije na Vrtaški planini je trajala dobri dve uri in pol.

Ob snidenju na planšariji, Šarotovem “mau doug si hodu“, Lussy-inem pasjem pozdravu smo se odločilo, da se spustimo v dolino po lovski poti mimo slapa Peričnik.

Na poti do slapa smo zašli, tako da se je bilo potrebno vrniti cca dva kilometra nazaj. Šaro je modro ugotovil, da so lovske poti dobile naziv zategadelj, ker moraš biti stalno na preži (da ne zaideš). Malo nad slapom smo naleteli na vodo v kateri se je Lussy namočila, midva s Šarotom pa osvežila.

Po brezpotju (beri po posluhu), sva prilomastila do vrha slapa Peričnik, vendar z vrha nisva videla prav veliko. Ob spustu do vznožja slapa pa se odpre krasen pogled na spodnji Peričnik in Šaro si je zopet dal duška, ter brezglavo bezljal pod slapom s fotoaparatom v rokah.

Zadnji dokaj nezanimiv del poti je potekal po makadamski cesti (cca 4 km), na pričetek naše pešpoti do avtomobila.

Spisal Robi

Fotografije

 

 

Komna, 20. 2. 2005

Dom na Komni 1520 m, 
Koča pod Bogatinom 1513 m, 
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 4 ure 5 min
višinska razlika: 870 m
dolžina: 14,6 km

Čeprav vreme ni kaj prida obetalo, smo s Šarotom in pa Lussy malo po sedmi uri zjutraj krenili proti Bohinju, točneje proti parkirišču pri domu Savica. Po dobri uri vožnje končno parkiramo, se preobujemo, opremimo z vsem potrebnim in kaj kmalu že zagrizemo v hrib.

Sprva po ravnem, do razkrižja poti, kjer po eni poti prideš do slapa Savica (le kdo ga ne pozna…) in druge poti, proti domu na Komni.

Pot v hrib je položna in serpentinaste narave. Kaj ne bo, saj je to stara služnostna pot za potrebe vojske iz prve svetovne vojne. Torej do cilja je bil kar nekakšen sprehod. Pa vendar smo naredili cca 850 metrov višinske razlike. Po dobrih dveh urah prispemo do že prej omenjenega doma na Komni, ki pa je v fazi obnavljanja. Kje so našli ime dom ne vem, saj je to ogromna večnadstropna bajta, s privat tovorno žičnico.

Edina živa duša je bil na balkonu zaprt kuža, ki se mu je trgalo, ko je nadstropje nižje videl in po moje tudi vohal Lussy. Pri tem je tudi ostalo. Sprehodiva se okoli hiše in kaj hitro odrineva proti koči pod Bogatinom, ki je stran petnajst minut hoje. Po poti srečamo kar par turnih smučarjev, ki se sprehajajo s smučmi na nogah. Po moje kar zanimivo početje…

Zaradi obupnega vremena, v smislu megle in pa naletavanja snega, nismo srečali prav veliko sprehajajočih duš. Tako je bilo tudi v koči pod Bogatinom. Le obe oskrbnici in dva planinca v odhodu.

Po kratkem premisleku skleneva, da ne bova šla naprej, saj je bilo vreme nič kaj prijazno. Zatečeva se v kočo in si s šilcem domačega dodobra pogrejeva teleščke. Tudi kužatu ni bilo hudo, saj je v predprostoru dobil svoj odmerek vode in pa hrane. Nazaj grede, na poti v dolino, sva hodila malo po poti malo pa tako. Čez drn in strn. Zdelo se mi je, da sva sestopila v trenutku.

Na poti proti domu se čudiva posameznikom, ki se kaj smelo drsajo po delno zamrznjenem Bohinjskem jezeru. Zgleda, da je ob obali le dovolj trden led.

Še kofetek in hop nazaj v Ljubljano. Navkljub neprijaznemu vremenu lepa turca, taka s katere prideš nazaj že kaj zgodaj.

Z drugimi besedami… na Komno in nazaj do kosila.

Spisal Čevl.

Fotografije

 

 

Sv. Jošt, 6. 2. 2005

Sv. Jošt 847 m

udeleženci: Ali, Tomaž, Lussy
trajanje: 2 uri 
višinska razlika: 480 m
dolžina: 5,5 km

Tokrat je bila na vrsti krajša dopoldanska tura; Sv. Jošt nad Kranjem. Ob 8h zjutraj sem v avto naložil Lussy, pobral Alčija in mahnili smo jo proti Kranju. Bilo je mrzlo jutro, ko smo se peljali mimo Jeprce čez Sorško polje je termometer kazal -13° C.

Na našem izhodišču ob cesti v Spodnjo Besnico je bilo vendarle malo topleje, -9° C. Ko sva si z Alčijem nadela pohodne čevlje, smo krenili navkreber. Sprva po asfaltni cesti do vasice Zabukovje. Tu se je odprl lep razgled na Kamniške Alpe, Karavanke in ljubljansko meglo.

V vasici se cesta konča in začne se lepši del poti, ki je bila zasnežena a zgažena in prav nič ledena. Tempo smo prilagodili Alčiju in se vsake toliko ustavili.

Potem pa naenkrat slišim kletvico za seboj, obrnem se in vidim Alčija s polomljeno palico (sposojene je imel od Čevla).

Spet mu je uspelo, tokrat celo gor grede in brez padca. Le naslonil se je nanjo in “pnk“, pa je bila v dveh kosih. Neverjetno, v vseh teh letih se to ni zgodilo nikomur, zdaj pa Alčiju dvakrat zapored.

Po fotografiranju nesrečnih palic smo nadaljevali pot in se na sedelcu pod vrhom odločili, da gremo po položnejši poti okoli vrha. Poplačani smo bili z razgledom proti Staremu vrhu, Blegošu, Poreznu, Ratitovcu in Triglavu, ki je kukal čez Jelovico.

Na vrh smo prišli v dobri uri. Tu smo pomalicali in se razgledali še na drugi strani za cerkvijo proti Kamniškim Alpam. Proti Ljubljani pa še vedno megla.

Po razgledovanju smo se odpravil navzdol in bili po pol ure na izhodišču, ob 11h pa že doma.

Kratka, a prijetna tura.

Spisal Šaro

Fotografije