Dammastock, 3630m in
Nadelhorn, 4327m
Nadelhorn, 4327m
Trdinov vrh, 25. 6. 2009
Trdinov vrh 1178m
Udeleženci: Šaro, Robi, Tadej
Trajanje: 4h 15min
Višinska razlika: cca 830m
V sredo dopoldne sem se jezil, ker mi je vreme pokvarilo načrte za moj mini dopust, saj je bil naslednji dan dela prost. Vedel sem,da doma ne mislim ostati.
Kot nalašč me je poklical Šaro s predlogom. Z Robijem naj bi šli na Trdinov vrh. Nemudoma sem privolil, nato pa šel malo »počekirat« naš hrib na internet. Nahaja se na dolenjskem koncu, visok je 1187 m n.v., ca 2 uri hoje – to bo sigurno prijetno zapolnilo naš dan.
Naslednji dan smo, po kratki kavici, odrinili proti Brežicam, natančneje Artičam, kjer je bil Šaro dogovorjen za nakup objektiva.
Seveda nismo našli hiše »iz prve«, po spraševanju in klicanju, nam jo je vendarle uspelo najti. Gospodična na GPS napravi pač ni vsemogočna. Po uspešno opravljeni kupčiji smo nadaljevali pot proti Gabrjam, našemu izhodišču, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Otočca.
Tako smo začeli naš pohod proti vrhu. Naš prvi postanek je bil pri izviru Gospodična, kjer stoji tudi istoimensko gostišče. Pot nas je vseskozi vodila skozi gozd, večkrat smo prečkali cesto, ki je speljana na vrh. Steza je bila blatna in spolzka, a smo vseeno držali tempo vse do zaključka.
Po 1 uri in 20 minut smo prišli na vrh, kjer sva z Robijem na hitro pomalicala, Šaro pa je veselo testiral svojo novo pridobitev.
S Trdinovega vrha se odpira zares enkraten pogled na Hrvaško in Dolenjsko, videl se je tudi Kum, naša prejšnja destinacija. Sedaj vem, zakaj je strateško tako pomemben. Ogledali smo si televizijski stolp, vojašnico slovenske vojske in cerkvico sv. Jere.
Pot v dolino je bila izredno spolzka, zato smo šli do Gospodične raje po makadamski cesti. S Šarotom sva skočila do šanka, kjer so imeli pestro ponudbo domačih »ta kratkih«.
Naša izbira je bila rmanovo žganje. Po dobri pijači in jedači smo previdno opravili z zadnjim delom našega izleta. Vsi smo se strinjali, da je bil naš »praznični« potep zadetek v polno, saj je tudi vreme zdržalo do Ljubljanje, kjer nas je pričakal dež.
Spisal Tadej
Trajanje: 4h 15min
Višinska razlika: cca 830m
V sredo dopoldne sem se jezil, ker mi je vreme pokvarilo načrte za moj mini dopust, saj je bil naslednji dan dela prost. Vedel sem,da doma ne mislim ostati.
Kot nalašč me je poklical Šaro s predlogom. Z Robijem naj bi šli na Trdinov vrh. Nemudoma sem privolil, nato pa šel malo »počekirat« naš hrib na internet. Nahaja se na dolenjskem koncu, visok je 1187 m n.v., ca 2 uri hoje – to bo sigurno prijetno zapolnilo naš dan.
Naslednji dan smo, po kratki kavici, odrinili proti Brežicam, natančneje Artičam, kjer je bil Šaro dogovorjen za nakup objektiva.
Seveda nismo našli hiše »iz prve«, po spraševanju in klicanju, nam jo je vendarle uspelo najti. Gospodična na GPS napravi pač ni vsemogočna. Po uspešno opravljeni kupčiji smo nadaljevali pot proti Gabrjam, našemu izhodišču, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Otočca.Tako smo začeli naš pohod proti vrhu. Naš prvi postanek je bil pri izviru Gospodična, kjer stoji tudi istoimensko gostišče. Pot nas je vseskozi vodila skozi gozd, večkrat smo prečkali cesto, ki je speljana na vrh. Steza je bila blatna in spolzka, a smo vseeno držali tempo vse do zaključka.
Po 1 uri in 20 minut smo prišli na vrh, kjer sva z Robijem na hitro pomalicala, Šaro pa je veselo testiral svojo novo pridobitev.
S Trdinovega vrha se odpira zares enkraten pogled na Hrvaško in Dolenjsko, videl se je tudi Kum, naša prejšnja destinacija. Sedaj vem, zakaj je strateško tako pomemben. Ogledali smo si televizijski stolp, vojašnico slovenske vojske in cerkvico sv. Jere.Pot v dolino je bila izredno spolzka, zato smo šli do Gospodične raje po makadamski cesti. S Šarotom sva skočila do šanka, kjer so imeli pestro ponudbo domačih »ta kratkih«.
Naša izbira je bila rmanovo žganje. Po dobri pijači in jedači smo previdno opravili z zadnjim delom našega izleta. Vsi smo se strinjali, da je bil naš »praznični« potep zadetek v polno, saj je tudi vreme zdržalo do Ljubljanje, kjer nas je pričakal dež.Spisal Tadej
Kum, 6. 6. 2009
4. voluharska tura, Kum 1220m
Udeleženci: Šaro, Robi, Sandi, Jasna, Tadej, Brvar
Trajanje: 6h 34min
Kum. Sprva je bil plan, da ta vikend uberemo dvodnevno turo na Raduho in okolico, a nam jo je vreme kar precej zagodlo. Na kriznem sestanku, smo prišli do zaključka, da vsekakor nekam odrinemo in to v zasavje ali pa na Pohorje. Zadnja odločitev je tako padla da gremo na Kum. Lep vrh v Zasavju, v neposredni bližini Zagorja, Hrastnka in Zidanega mostu.
Zbor in odhod je bil ob osmih na tradicjonalnem zbirališču. Odhod po avtocesti do Zagorja in potem preko Hrastnika do Suhodola, kjer smo malo naprej, pri zanimivi gondoli čez Savo pustili avtomobila.
Pot preko Save, katero nam je omogočila dondola na ročni motor, je bil pravi mali “zabaviščni park”. Ko smo se uspešno vsi prepeljali preko vode, smo nasmejani odrinili proti Kum-u.
Pot smo nadaljevali po nekakšni potočni soteski, ki ji pravijo “Škratova dolina”. Že takoj na zažetku te doline, opazimo delujoči mlin Trbežnik, ki jim je služil za pridobivanje elektrike. Po nekaj minutah hoje, pa smo že naleteli na nekaj novih mlinov, ki pa so bili že zapuščeni in nedejavni.
Pot mimo njih se je vila ob potoku, čez potok in v potok. Zaradi dežja prejšnji dan je bilo kar precej razmočeno in blatno. Zaradi takega terena sem se odločil, da bom pot nadaljeval kot zadnji, a mi ni bilo prizanoseno.
Ni bilo nobenega zdrsa ali rahlega padca v potok. Rahlo razočaran sem sledil skupini naprej po soteski do roba jase, na kateri sta bili dve kmetiji. Pot mimo njih je bila predvsem po travi na koncu druge kmetije pa smo prišli do utrjene asvaltne poti.
Asvaltna pot nas potem odpelje do nedaleč ležečega naselja Ključevica , pri katerem smo spet zavili na gozdno pot.
Tik pred križiščem smo naleteli na večjo skupino turističnih pohodnikov, pred katero smo do vrha Kuma nekako bežali in se jim odmikali, da smo v koči lahko dobili primerno prosto mesto za obedek.
Po srečanju z le to družbo pohodnikov, pot zavije skozi pas smrekovega gozda, ki izgleda ravno tako, kot da bi tu živela Janko in Metka, in bi po tej potki posipala kamenje, za lažjo pot bomov. Ko se ta pas konča, pridemo do majhnega zaselka, kjer so gojili koze. Ugotovili smo, da se eden od članov naše ekipe zna sporazumevati z njimi.
Ko nam je uspelo zaključit njuhov pogovor, in ko smo se vsi okrepčali s malim šilcem, smo jo po poti preko električnega pastirja ubrali naprej.
Pot je vila še kakih dvajset minut, potem pa smo čez liste košatih bukev videli že prve obrise oddajnikov na Kumu. Kmalu za tem smo že pricepljali na vrh, kjer smo se v koči okrepčali z dobrim kosilcem. Vreme nam je bil celo pot kar naklonjeno. Le na vrhu Kuma je nekoliko pihalo.
Pot za sestop smo ubrali isto. Le da se nam je na poti nazaj prismukl še en krajši postanek pri domačiji Kovaček, kjer smo z asvaltne poti spet zavili na gozdno. Tu je iz kmetije privihrala simpatična ženica in nam ob šilcu domačega, ki ga sama pripravlj, obrazložila, kake probleme ima s svojim nekumunikativnim sosedom.
Od ženice nas je pot vodila le še čez travnato planjavo do vhoda v “Škratovo dolino”.
Na koncu smo se ustavili še pri delujočem mlinu kjer smo se osvečili in jo potem z gondulo švignili čez Savo do avtomobilov. Zaradi nizke vrednosti sladkorja v krvi smo se seveda ustavili še na krofih pri gostišču Trojane. Pot domov je tako lažje minila.
Spisal Brvar
Višinska razlika: cca 1060m
Kum. Sprva je bil plan, da ta vikend uberemo dvodnevno turo na Raduho in okolico, a nam jo je vreme kar precej zagodlo. Na kriznem sestanku, smo prišli do zaključka, da vsekakor nekam odrinemo in to v zasavje ali pa na Pohorje. Zadnja odločitev je tako padla da gremo na Kum. Lep vrh v Zasavju, v neposredni bližini Zagorja, Hrastnka in Zidanega mostu.Zbor in odhod je bil ob osmih na tradicjonalnem zbirališču. Odhod po avtocesti do Zagorja in potem preko Hrastnika do Suhodola, kjer smo malo naprej, pri zanimivi gondoli čez Savo pustili avtomobila.
Pot preko Save, katero nam je omogočila dondola na ročni motor, je bil pravi mali “zabaviščni park”. Ko smo se uspešno vsi prepeljali preko vode, smo nasmejani odrinili proti Kum-u.Pot smo nadaljevali po nekakšni potočni soteski, ki ji pravijo “Škratova dolina”. Že takoj na zažetku te doline, opazimo delujoči mlin Trbežnik, ki jim je služil za pridobivanje elektrike. Po nekaj minutah hoje, pa smo že naleteli na nekaj novih mlinov, ki pa so bili že zapuščeni in nedejavni.
Pot mimo njih se je vila ob potoku, čez potok in v potok. Zaradi dežja prejšnji dan je bilo kar precej razmočeno in blatno. Zaradi takega terena sem se odločil, da bom pot nadaljeval kot zadnji, a mi ni bilo prizanoseno.Ni bilo nobenega zdrsa ali rahlega padca v potok. Rahlo razočaran sem sledil skupini naprej po soteski do roba jase, na kateri sta bili dve kmetiji. Pot mimo njih je bila predvsem po travi na koncu druge kmetije pa smo prišli do utrjene asvaltne poti.
Asvaltna pot nas potem odpelje do nedaleč ležečega naselja Ključevica , pri katerem smo spet zavili na gozdno pot.
Tik pred križiščem smo naleteli na večjo skupino turističnih pohodnikov, pred katero smo do vrha Kuma nekako bežali in se jim odmikali, da smo v koči lahko dobili primerno prosto mesto za obedek.
Po srečanju z le to družbo pohodnikov, pot zavije skozi pas smrekovega gozda, ki izgleda ravno tako, kot da bi tu živela Janko in Metka, in bi po tej potki posipala kamenje, za lažjo pot bomov. Ko se ta pas konča, pridemo do majhnega zaselka, kjer so gojili koze. Ugotovili smo, da se eden od članov naše ekipe zna sporazumevati z njimi.Ko nam je uspelo zaključit njuhov pogovor, in ko smo se vsi okrepčali s malim šilcem, smo jo po poti preko električnega pastirja ubrali naprej.
Pot je vila še kakih dvajset minut, potem pa smo čez liste košatih bukev videli že prve obrise oddajnikov na Kumu. Kmalu za tem smo že pricepljali na vrh, kjer smo se v koči okrepčali z dobrim kosilcem. Vreme nam je bil celo pot kar naklonjeno. Le na vrhu Kuma je nekoliko pihalo.
Pot za sestop smo ubrali isto. Le da se nam je na poti nazaj prismukl še en krajši postanek pri domačiji Kovaček, kjer smo z asvaltne poti spet zavili na gozdno. Tu je iz kmetije privihrala simpatična ženica in nam ob šilcu domačega, ki ga sama pripravlj, obrazložila, kake probleme ima s svojim nekumunikativnim sosedom.Od ženice nas je pot vodila le še čez travnato planjavo do vhoda v “Škratovo dolino”.
Na koncu smo se ustavili še pri delujočem mlinu kjer smo se osvečili in jo potem z gondulo švignili čez Savo do avtomobilov. Zaradi nizke vrednosti sladkorja v krvi smo se seveda ustavili še na krofih pri gostišču Trojane. Pot domov je tako lažje minila.
Spisal Brvar
Grintovec, 24. 5. 2009
Grintovec 2558 m
Udeleženci: Šaro, Robert
Trajanje: 6h
Višinska razlika: cca 1700 m
Stiska z časom zaradi nedeljskih obveznosti nama je to nedeljo narekovala malce zgodnejše ustajanje, ter časovno omejen izlet. V soboto zvečer je padla odločitev, da pridem ob 6.00 h do Šarca od tam pa jo mahneva na Grintovec.
Z avtom sva se peljala mimo Doma v Kamniški Bistrici, do spodnje postaje žičnice v Koncu kjer sva parkirala, se pregvantala v hribovske cote, navlekla nahrbtnika in jo podurhala v smeri Kokrskega sedla.
Dobro markirana pot se v serpentinah vije navkreber do višine cca 1400 m, kjer sva naletela na precej debelo snežno odejo. V kopnih razmerah se pot nadaljuje po melišču vse do Kokrskega sedla, midva pa sva jo urezala naravnost navkreber po snegu, ki je prekrival melišče. Zaradi precej hitrega tempa je bil hlad od snega dobrodošel sopotnik v lezenju proti sedlu.
V slabi uri in pol sem bil pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu 1793 m visoko. Šaro je malce zaostal (naj poudarim, da je mišljeno po poti, nikakor drugače), tako, da sva se po telefonu zmenila, da se dobiva na vrhu Grintovca.
Po kratkem postanku na sedlu sem se odpravil proti vrhu. Večina poti je prekrita z dobro predelanim ne pretrdim snegom, tako da je gojzar brez težav našel trdno oporo za siguren korak proti vrhu. Nekje na sredi »strehe« je veter razpihal oblake in pokazalo se je sonce, ki je že tako lepi turi navrglo dodano vrednost. Po dobri uri in pol sem malical na najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp.
Ob prihodu Šarota na vrh sem opazil, da so okoliški vršaci že pričeli pozirati, tako, da je tokratna foto-seansa potekala brez problemov, ter se dokaj hitro zaključila.
Pot nazaj proti sedlu je bila tokrat nekaj posebnega. Ravno prav trd sneg, na ravno prav strmem pobočju nama je omogočil več kot 300 višinskih metrov smučanja po gojzarjih. Fantastično ...
Določene prehitre odseke spusta sva nadzorovala z svojevrstnim planinsko-smučarskim bremzanjem, z ritjo (vsi vemo, da hitrost ubija ;)). Na sedlu sva se odžejala in ponovno je sledilo nepozabno smučanje v gojzarjih, vse do višine cca 1400 m.
Nazaj pri avtu sva bila ob 13.00, se preoblekla in odpravila v dolino.
Izlet sva zaključila z obiskom Spominskega parka nad Kamniško Bistrico pri spominski plošči najinega prezgodaj preminulega prijatelja Čevla.
Spisal Robert
Udeleženci: Šaro, Robert
Trajanje: 6h
Višinska razlika: cca 1700 m
Stiska z časom zaradi nedeljskih obveznosti nama je to nedeljo narekovala malce zgodnejše ustajanje, ter časovno omejen izlet. V soboto zvečer je padla odločitev, da pridem ob 6.00 h do Šarca od tam pa jo mahneva na Grintovec.
Z avtom sva se peljala mimo Doma v Kamniški Bistrici, do spodnje postaje žičnice v Koncu kjer sva parkirala, se pregvantala v hribovske cote, navlekla nahrbtnika in jo podurhala v smeri Kokrskega sedla.
Dobro markirana pot se v serpentinah vije navkreber do višine cca 1400 m, kjer sva naletela na precej debelo snežno odejo. V kopnih razmerah se pot nadaljuje po melišču vse do Kokrskega sedla, midva pa sva jo urezala naravnost navkreber po snegu, ki je prekrival melišče. Zaradi precej hitrega tempa je bil hlad od snega dobrodošel sopotnik v lezenju proti sedlu.
V slabi uri in pol sem bil pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu 1793 m visoko. Šaro je malce zaostal (naj poudarim, da je mišljeno po poti, nikakor drugače), tako, da sva se po telefonu zmenila, da se dobiva na vrhu Grintovca.Po kratkem postanku na sedlu sem se odpravil proti vrhu. Večina poti je prekrita z dobro predelanim ne pretrdim snegom, tako da je gojzar brez težav našel trdno oporo za siguren korak proti vrhu. Nekje na sredi »strehe« je veter razpihal oblake in pokazalo se je sonce, ki je že tako lepi turi navrglo dodano vrednost. Po dobri uri in pol sem malical na najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp.
Ob prihodu Šarota na vrh sem opazil, da so okoliški vršaci že pričeli pozirati, tako, da je tokratna foto-seansa potekala brez problemov, ter se dokaj hitro zaključila.Pot nazaj proti sedlu je bila tokrat nekaj posebnega. Ravno prav trd sneg, na ravno prav strmem pobočju nama je omogočil več kot 300 višinskih metrov smučanja po gojzarjih. Fantastično ...
Določene prehitre odseke spusta sva nadzorovala z svojevrstnim planinsko-smučarskim bremzanjem, z ritjo (vsi vemo, da hitrost ubija ;)). Na sedlu sva se odžejala in ponovno je sledilo nepozabno smučanje v gojzarjih, vse do višine cca 1400 m.Nazaj pri avtu sva bila ob 13.00, se preoblekla in odpravila v dolino.
Izlet sva zaključila z obiskom Spominskega parka nad Kamniško Bistrico pri spominski plošči najinega prezgodaj preminulega prijatelja Čevla.
Spisal Robert
Mali vrh, Črni vrh, Kurji vrh, 17. 5. 2009
Mali vrh 1327m, Črni vrh 1475 m, Kurji vrh 1762 m
Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 4h 19 min
Višinska razlika: cca 1060 m
Dogovor je bil, dopoldanska turca na Kurji vrh med Gozdom Martuljkom in Kranjsko goro. Start ob 8h.
Pa se je zapletlo že pri startu. Ker sem včeraj spremljal Evrovizijo pri Andreju ob pivu, je bilo vstati nekoliko težje in start je bil premaknjen za pol ure.
Ob pol devetih sem pobral Robija in se med vožnjo po avtocesti spomnil, da sem zemljevid in vodniček, ki sem ga imel namen prebrati pred štartom, pozabil na mizi, podatek, ki je obetal pestro turo.
Ko sva parkirala v Gozdu Martuljku sva malce oprezala za morebitnimi oznakami za Kurji vrh, potem pa se zapodila po markirani poti proti Martuljškim slapovom in Bivaku pod Špikom z mislijo, bova že našla pot..
Kmalu sva testirala prvi odcep desno, ki se je izkazal za varianto sestopa.
Višje se je odcepila slaba potka, ki je bila preslaba, da bi ji sledila.
Končno sva se odcepila desno na kolovoz, ki je vodil strmo v desno. Optimistično sva mu sledila dokler se ni razcepil. Ti šment, kam pa zdaj?
Desni odcep se je zdel pravšnji in sledila sva temu. Kolovoz je postajal vse bolj čuden, dokler se ni v precej strmem svetu končal.
Odločila sva se za nadaljevanje po brezpotju in po nekoliko sitni strmini prilezla na Mali vrh, prvi neplanirani cilj. Od tam sva jo mahnila po kao potki na drugi neplanirani cilj, Črni vrh.
Prave poti še kar ni bilo od nikjer, zato sva se kar po šrek spustila na sedelce med Črnim in Kurjim vrhom, od tam pa naprej na pamet navkreber.
Malo nad sedelcem je Robi, ki je hodil spredaj, le našel potko in veselo sva jo mahnila naprej po njej do razcepa, kjer sva ugotovila, da ena pot vodi v dolino in jo bova uporabila za sestop, druga pa na vrh in mahnila sva jo po njej.
A tudi ta se je takoj razcepila na dve potki in ne vem zakaj, a šla sva vsak po svoji. Počasi sem napredoval po strmem snežišču navkreber in premišljeval, da me bo Robi najbrž čakal na vrhu, ker mi je spremljanje Evrovizije pobralo precej moči in ravno nimam tempa.
A glej ga zlomka, ko sem prišel na vrh, tam ni bilo nikogar. Poleg tega je bil pristop samo z moje smeri in iz Velike Pišnice in hitro se mi je posvetilo, da je morala biti njegova pot malce za lase privlečena.
Poklical sem ga po telefonu in zatrdil mi je, da je tik po vrhom. Kje pod vrhom, hudiča, če ne vidim nikogar. No ja, se bo že pojavil, sem si mislil in naju zabeležil v vpisno knjigo. Obiska ni prav dosti, zadnji vpis je bil 4 dni nazaj.
Kratkočasil sem se s fotografiranjem in občudovanjem razgleda na Martuljško skupino in sploh grebena od Rigljice do Frdamanih polic, ki smo ga preplezali septembra.
Po dvajsetih minutah Robija še vedno od nikoder in postal sem malce nemiren. Spet sem ga poklical po telefonu in ker se ni javil, sem ga klical še glasovno.
Ni bilo odziva in odločil sem se, da grem nižje po svoji poti pogledat kaj se dogaja, ko se je primajal iz rušja.
Povedal je, da je njegove poti na lepem zmanjkalo in da je moral lomastiti in se valjati čez rušje. Morda je snemal reklamo za Mobitel, »A si spet v rušju? Jaaaaaaaaa!«
Kmalu sva si nataknila dereze in se odpravila navzdol. Nižje sva izbrala varianto poti navzdol, ki sva jo odkrila gor grede in računala da je najinih orientacijskih težav konec.
A ko sva prišla do melišč pod severnim ostenjem Rigljice, so bila ta prekrita s snegom in brez vsakih sledi, gazi ali vidnih možicev.
Kje gre sedaj pot? Nekaj časa sva prečila po snegu in ko se je odprla pot med rušjem pod nama, pičila naravnost navzdol.
Kmalu sva bila v gozdu in kmalu tudi na kolovozu, ki je vodil navzdol. Hitro sva prišla do razcepa pod Malim vrhom, kjer sva gor grede izbrala desno varianto, zdaj pa sva se vrnila po levi in od tam naprej po poti pristopa navzdol do avta.
Lepa brezpotna dogodivščina je to bila.
Spisal Šaro
Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 4h 19 min
Višinska razlika: cca 1060 m
Dogovor je bil, dopoldanska turca na Kurji vrh med Gozdom Martuljkom in Kranjsko goro. Start ob 8h.
Pa se je zapletlo že pri startu. Ker sem včeraj spremljal Evrovizijo pri Andreju ob pivu, je bilo vstati nekoliko težje in start je bil premaknjen za pol ure.Ob pol devetih sem pobral Robija in se med vožnjo po avtocesti spomnil, da sem zemljevid in vodniček, ki sem ga imel namen prebrati pred štartom, pozabil na mizi, podatek, ki je obetal pestro turo.
Ko sva parkirala v Gozdu Martuljku sva malce oprezala za morebitnimi oznakami za Kurji vrh, potem pa se zapodila po markirani poti proti Martuljškim slapovom in Bivaku pod Špikom z mislijo, bova že našla pot..
Kmalu sva testirala prvi odcep desno, ki se je izkazal za varianto sestopa.Višje se je odcepila slaba potka, ki je bila preslaba, da bi ji sledila.
Končno sva se odcepila desno na kolovoz, ki je vodil strmo v desno. Optimistično sva mu sledila dokler se ni razcepil. Ti šment, kam pa zdaj?
Desni odcep se je zdel pravšnji in sledila sva temu. Kolovoz je postajal vse bolj čuden, dokler se ni v precej strmem svetu končal.
Odločila sva se za nadaljevanje po brezpotju in po nekoliko sitni strmini prilezla na Mali vrh, prvi neplanirani cilj. Od tam sva jo mahnila po kao potki na drugi neplanirani cilj, Črni vrh.Prave poti še kar ni bilo od nikjer, zato sva se kar po šrek spustila na sedelce med Črnim in Kurjim vrhom, od tam pa naprej na pamet navkreber.
Malo nad sedelcem je Robi, ki je hodil spredaj, le našel potko in veselo sva jo mahnila naprej po njej do razcepa, kjer sva ugotovila, da ena pot vodi v dolino in jo bova uporabila za sestop, druga pa na vrh in mahnila sva jo po njej.
A tudi ta se je takoj razcepila na dve potki in ne vem zakaj, a šla sva vsak po svoji. Počasi sem napredoval po strmem snežišču navkreber in premišljeval, da me bo Robi najbrž čakal na vrhu, ker mi je spremljanje Evrovizije pobralo precej moči in ravno nimam tempa.
A glej ga zlomka, ko sem prišel na vrh, tam ni bilo nikogar. Poleg tega je bil pristop samo z moje smeri in iz Velike Pišnice in hitro se mi je posvetilo, da je morala biti njegova pot malce za lase privlečena.Poklical sem ga po telefonu in zatrdil mi je, da je tik po vrhom. Kje pod vrhom, hudiča, če ne vidim nikogar. No ja, se bo že pojavil, sem si mislil in naju zabeležil v vpisno knjigo. Obiska ni prav dosti, zadnji vpis je bil 4 dni nazaj.
Kratkočasil sem se s fotografiranjem in občudovanjem razgleda na Martuljško skupino in sploh grebena od Rigljice do Frdamanih polic, ki smo ga preplezali septembra.
Po dvajsetih minutah Robija še vedno od nikoder in postal sem malce nemiren. Spet sem ga poklical po telefonu in ker se ni javil, sem ga klical še glasovno.
Ni bilo odziva in odločil sem se, da grem nižje po svoji poti pogledat kaj se dogaja, ko se je primajal iz rušja.
Povedal je, da je njegove poti na lepem zmanjkalo in da je moral lomastiti in se valjati čez rušje. Morda je snemal reklamo za Mobitel, »A si spet v rušju? Jaaaaaaaaa!«
Kmalu sva si nataknila dereze in se odpravila navzdol. Nižje sva izbrala varianto poti navzdol, ki sva jo odkrila gor grede in računala da je najinih orientacijskih težav konec.
A ko sva prišla do melišč pod severnim ostenjem Rigljice, so bila ta prekrita s snegom in brez vsakih sledi, gazi ali vidnih možicev.Kje gre sedaj pot? Nekaj časa sva prečila po snegu in ko se je odprla pot med rušjem pod nama, pičila naravnost navzdol.
Kmalu sva bila v gozdu in kmalu tudi na kolovozu, ki je vodil navzdol. Hitro sva prišla do razcepa pod Malim vrhom, kjer sva gor grede izbrala desno varianto, zdaj pa sva se vrnila po levi in od tam naprej po poti pristopa navzdol do avta.
Lepa brezpotna dogodivščina je to bila.
Spisal Šaro
Komen, Krnes, Smrekovec, Dom na Smrekovcu, 1. 5. 2009
Komen 1684, Krnes 1613, Smrekovec 1577, Dom na Smrekovcu 1377 m
Udeleženci: Šaro, Dule, Robert
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 1360 m
Tokratni sončni praznični dan smo se odločili preživeti na Koroškem koncu Slovenije. Šaro je “stenstal” krožni pohod po hribih nad Ljubnim.
Na poti do izhodiščne točke smo se ustavili v lokalu na vrhu Černivca na jutranji kavi. Ob srebanju kave smo opazovali katastrofalne posledice poti lanskoletnega orkanskega vetra. Okoliška sedaj večinoma gola hribovita narava si še dolgo ne bo opomogla od divjanjanja vetra.
Po dobri uri in pol vožnje smo avto parkirali v kraju z precej nenavadnim imenom Ljubenske Rastke. Vsi zagreti smo se zapodili proti hribu in silni vnemi zgrešili sicer dokaj slabo viden pričetek markirane poti.
Na srečo smo se kmalu vrnili do ovinka pri vaški cerkvici, se podali čez dvorišče hiše nasproti cerkve do markacij. Pot na Komen je slabo obiskana in vodi delno po cesti, na gozdnem in travniškem delu pa se je potrebno orientirati po markacijah, saj poti praktično ni.
Dve uri in pol smo rabili, da smo se ob malici razkomotili pri kočici na Komnu. Pot nas je vodila naprej po grebenu, večinoma po dobro “uležanemu” snegu preko Krnes-a do Smrekovec-a.
Spust do Doma na Smrekovcu nama je z Duletom popestril Šarotov ”virtuozni baletni dodatek” in pristanek v blatu, na srečo brez popškodb.
V koči smo si privoščili zaslužen divjačinski golaž, ter ob analiziranju dosedanje poti opazovali hitro se bližajoče temne, dežne oblake.
Siti in spočiti smo se počasi odpravili v dolino. Po slabe pol ure hoje, so oblaki uresničili naše bojazni.
Dež nas je ujel pri prečkanju hudournika, kjer smo zaradi naglice prečkanja in oblačenja pelerin zgrešili markacije, kar smo ugotovili po cca 20 min hoje, ter se vrnili nazaj do hudournika na markirano pot.
Zaradi dežja spolska gozdna pot nas je kmalu pripeljaja na asfaltirano cesto le ta pa na izhodišče do avta.
Spisal Robert
Udeleženci: Šaro, Dule, Robert
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 1360 m
Tokratni sončni praznični dan smo se odločili preživeti na Koroškem koncu Slovenije. Šaro je “stenstal” krožni pohod po hribih nad Ljubnim.
Na poti do izhodiščne točke smo se ustavili v lokalu na vrhu Černivca na jutranji kavi. Ob srebanju kave smo opazovali katastrofalne posledice poti lanskoletnega orkanskega vetra. Okoliška sedaj večinoma gola hribovita narava si še dolgo ne bo opomogla od divjanjanja vetra.Po dobri uri in pol vožnje smo avto parkirali v kraju z precej nenavadnim imenom Ljubenske Rastke. Vsi zagreti smo se zapodili proti hribu in silni vnemi zgrešili sicer dokaj slabo viden pričetek markirane poti.
Na srečo smo se kmalu vrnili do ovinka pri vaški cerkvici, se podali čez dvorišče hiše nasproti cerkve do markacij. Pot na Komen je slabo obiskana in vodi delno po cesti, na gozdnem in travniškem delu pa se je potrebno orientirati po markacijah, saj poti praktično ni.
Dve uri in pol smo rabili, da smo se ob malici razkomotili pri kočici na Komnu. Pot nas je vodila naprej po grebenu, večinoma po dobro “uležanemu” snegu preko Krnes-a do Smrekovec-a.Spust do Doma na Smrekovcu nama je z Duletom popestril Šarotov ”virtuozni baletni dodatek” in pristanek v blatu, na srečo brez popškodb.
V koči smo si privoščili zaslužen divjačinski golaž, ter ob analiziranju dosedanje poti opazovali hitro se bližajoče temne, dežne oblake.Siti in spočiti smo se počasi odpravili v dolino. Po slabe pol ure hoje, so oblaki uresničili naše bojazni.
Dež nas je ujel pri prečkanju hudournika, kjer smo zaradi naglice prečkanja in oblačenja pelerin zgrešili markacije, kar smo ugotovili po cca 20 min hoje, ter se vrnili nazaj do hudournika na markirano pot.Zaradi dežja spolska gozdna pot nas je kmalu pripeljaja na asfaltirano cesto le ta pa na izhodišče do avta.
Spisal Robert
Porezen, 12. 4. 2009
Porezen 1630 m
udeleženca: Šaro, Franci
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 830 m
Ja, čim se začnejo toplejši in lepši dnevi, takoj človeka potegne ven. Če pa vzamemo v obzir še velikonočne praznike (3 dni frej), pa ni drugega, kot da se odpravimo v hrib.
Ker sem se že malo preveč polenil in izpustil kar nekaj Voluharskih vzponov, sem se konec tedna že začel zanimati za kakšen pomladansko snežni vzpon.
Bodoči vodnik prve klase Šaro, se je nemudoma odzval na idejo in vnaprej najavil, da bo treba "v nedeljo kam pičt".Ker nimava obveznosti z nedeljskimi mašami in žegnanji, sva v soboto telefonsko odredila najin nedeljski cilj.
Prvotna ideja je bila vzpon na Veliko planino. Tej ideji sem se po informaciji, da bi vzpon trajal okoli tri ure, odločno uprl. Naslednja ideja, katera se je izkazala za izvrstno, pa je bila Porezen. Dogovor ni trajal dolgo, le okoli pet sekund.
Mislil sem sicer, da se nama bo pridružil se kaken član, vendar nama tudi tako ni nič manjkalo. Z leti človek ne potrebuje več toliko spanja, tako da je bil zbor ob osmih zjutraj pred trgovino na Brodu.
Oba sva bila točna kot ura, jaz še malo bolj, ker je bila Celovška ob tem času popolnoma prazna, tako da sem brzel po njej, kot v časih ko sem še živel na Brodu in sem podiral nočne hitrostne rekorde skozi rumeni val.
Na hitro sva se spakirala v Šarotov avto, prižgala GPS, vpisala cilj, in se mu odpeljala naproti. Za izhodišče sva izbrala Petrovo brdo. No, ker pa je bila ura vseeno precej zgodnja, sva se v Škofji loki najprej ustavila na OMV pumpi na eni kavici.
Prav zanimivo je videti Škofjeloške mladce, kako v nedeljo zjutraj naročujejo runde Laškega. Klub temu da se na ta praznik nisem obril, sva uspešno našla štart v Petrovem brdu in pa seveda prvo markacijo.
Po nekaj sto metrih sva prišla do izvrstnega razgledišča, od koder se je odprl lep pogled na Črno prst in okolico. Na kažipotu je bila pričakovana informacija: Porezen 2 h.
Strumno sva zakorakla in kmalu sva se srečala z zasneženo gozdno strmino. Prav prijeten vzpon po senčni strani planine. Ostro oko je v snegu odkrilo sledove zgodnejših planincev, katerih pa do vrha nisva dohitela.
Po cca. 1,5 h se je izza smrek prikazal turni smučar, kateri nama je potrdil da je Dom na Poreznu na praznični dan zaprt. Čakalo naju je še zadnje pol ure vzpona, kateri pa je minil v bolj vročem razpoloženju, kajti gozda je bilo konec in sonce je začelo delati svoje delo.
Strmina, sneg, vzpon so naredile svoj posel in znoj mi je začel polzeti s čela direktno v levo oko, ki me je začelo pečti. Tako sem počasi napredoval proti vrhu enoočno.
Na živce mi gre pa tudi, ker si še vedno nisem kupil sončnih očal. Malo pred vrhom je sledil zadnji postanek, od koder se je odprl pogled na vrh in na kočo.
Opazila sva nekaj planincev, ki so se motali okoli zaprte koče.Vsega skupaj jih je bilo okoli šest. No, teh nekaj zadnjih metrov višinske razlike nama ni predstavljalo težav, tako da sva se hitro znašla na vrhu.
Do vrha sva potrebovala dobri dve uri. Z vrha pa se je odpravljal še eden turni smučar. Zaželela sva mu srečen spust. Po obveznem fotkanju na vrhu, je sledilo zasluženo razkužilo.
Bolj sladko zeliščno Šarotovo in bolj ojstro moje. Ker se lakoti ne pustiva presenetiti, sva se okrepčala s seboj prinesenimi sendviči in pa s pivom. Ja, lažje je nesti na vrh pivo, ga popiti in ko greš navzdol si lažji (sploh če med potjo še stopiš vstran), kot pa tovoriti s seboj štiri objektive in ostalo fotografsko opremo (Šaro).
Ker pa ni manjkalo signala mobilne telefonije, sem bil na zvezi z očetom, ki naju je od navdušenja nad najinim podvigom, povabil na kosilo v Zali log. Pri sestopu sva se še malo pofotkala, sploh pri zasneženem domu, na katerega sem se brez težave povzpel na streho (pa tega ne govoriti okoli, da me ne bodo ganjali...).
Sestop pa je bil prav zabaven, kljub temu da se je sneg pod koraki znal udreti tudi po pol metra. Zanj sva potrebovala precej manj časa kot za vzpon, tako da sva si na klopci na ragledišču privoščila malo počitka in pa aperitiv pred kosilom v Zalem logu.
Pri Slavcu je pa itak standard: goveja župca, potem pa postrv, pečenka, kompir pa solata. Pa tut turško kafo znajo skuhat. Ja, prav fletno je bilo, edino mene je čakalo še nedeljsko delo in sicer nadaljevanje miksanja prve nove plošče Buld09i-ov.
Spisal Franci
udeleženca: Šaro, Franci
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 830 m
Ja, čim se začnejo toplejši in lepši dnevi, takoj človeka potegne ven. Če pa vzamemo v obzir še velikonočne praznike (3 dni frej), pa ni drugega, kot da se odpravimo v hrib.
Prvotna ideja je bila vzpon na Veliko planino. Tej ideji sem se po informaciji, da bi vzpon trajal okoli tri ure, odločno uprl. Naslednja ideja, katera se je izkazala za izvrstno, pa je bila Porezen. Dogovor ni trajal dolgo, le okoli pet sekund.
Mislil sem sicer, da se nama bo pridružil se kaken član, vendar nama tudi tako ni nič manjkalo. Z leti človek ne potrebuje več toliko spanja, tako da je bil zbor ob osmih zjutraj pred trgovino na Brodu.
Oba sva bila točna kot ura, jaz še malo bolj, ker je bila Celovška ob tem času popolnoma prazna, tako da sem brzel po njej, kot v časih ko sem še živel na Brodu in sem podiral nočne hitrostne rekorde skozi rumeni val.
Prav zanimivo je videti Škofjeloške mladce, kako v nedeljo zjutraj naročujejo runde Laškega. Klub temu da se na ta praznik nisem obril, sva uspešno našla štart v Petrovem brdu in pa seveda prvo markacijo.
Strumno sva zakorakla in kmalu sva se srečala z zasneženo gozdno strmino. Prav prijeten vzpon po senčni strani planine. Ostro oko je v snegu odkrilo sledove zgodnejših planincev, katerih pa do vrha nisva dohitela.
Po cca. 1,5 h se je izza smrek prikazal turni smučar, kateri nama je potrdil da je Dom na Poreznu na praznični dan zaprt. Čakalo naju je še zadnje pol ure vzpona, kateri pa je minil v bolj vročem razpoloženju, kajti gozda je bilo konec in sonce je začelo delati svoje delo.
Na živce mi gre pa tudi, ker si še vedno nisem kupil sončnih očal. Malo pred vrhom je sledil zadnji postanek, od koder se je odprl pogled na vrh in na kočo.
Bolj sladko zeliščno Šarotovo in bolj ojstro moje. Ker se lakoti ne pustiva presenetiti, sva se okrepčala s seboj prinesenimi sendviči in pa s pivom. Ja, lažje je nesti na vrh pivo, ga popiti in ko greš navzdol si lažji (sploh če med potjo še stopiš vstran), kot pa tovoriti s seboj štiri objektive in ostalo fotografsko opremo (Šaro).
Sestop pa je bil prav zabaven, kljub temu da se je sneg pod koraki znal udreti tudi po pol metra. Zanj sva potrebovala precej manj časa kot za vzpon, tako da sva si na klopci na ragledišču privoščila malo počitka in pa aperitiv pred kosilom v Zalem logu.
Spisal Franci
Naročite se na:
Objave (Atom)