Montaž, 7. 8. 2009

Montaž (Jôf di Montasio) 2.753 m, 

udeleženca: Tomaž, Robi
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1260 m

Vreme in zdravje sta se popravila in padla je odločitev, da jo ta petek mahneva na Montaž, drugi najvišji vrh Julijskih Alp.

Jutranje vstajanje ob 4.30h sem popestril in kolesarju Duletu z lepilnim trakom prelepil obroče na njegovem kolesu.

Po zajtrku sva se odpravila preko Predela na Nevejsko sedlo, tam zavila na planino Pecol kjer sva na cca 1500 m parkirala. 
 
Termometer v avtu je kazal 12 stopinj zunanje temperature, tako, da sva v rekordno kratkem času navlekla nase dolge hlače, sam še puli in se odpravila proti koči Brazza.

Koča je postavljena na vzpetinici nad dolino z enkratnim razgledom in enkratnim precej glasnim pasjim čuvajem. 
 
Lajež sva slišala kmalu po odhodu z parkirišča, neprestano oglašanje kosmatinca pa ni prenehalo niti po končanem postanku. Ob prihodu na teraso sicer lepe koče pa je sledilo presenečenje.

Na terasi so bili ob mizah postavljeni ceneni plastični stoli, ki nikakor ne sodilo v naravno okolico. Drugo presenečenje pa je sledilo, ko sva dobila račun za dva čaja, 4 eure je veliko predrago, saj se oskrbnik do koče pripelje z avtom.

Pot sva nadaljevala v smeri Pipanove lojtre. Pred skalnatim delom sva pospravila palice, si nataknila čelade ter rokavice in se zapodila v skale. Pot cik cak vodi med skalami navkreber proti steni. V steni sva videla celo čredo kozorogov kako se lahkotno premikajo preko strmega pobočja Montaža.

Nekje vmes je Dule po mobitelu poslal SMS sporočilo, češ da je zadovoljen z lepotnimi popravki njegovega kolesa, le barve so premalo žive. Pred 60 metrov visoko Pipanovo lojtro sva se odžejala in se zapodila navkreber.

Na vrhu lojtre se je zopet javil Dule, tokrat s precej drugačnim SMS sporočilom. Odstranjevanje lepilnegai traku s kolesa mu ni šla najbolje od rok. Dobljena informacija me je spravila v dobro voljo, mi napolnila baterije in kmalu je bil dosežen vrh.

Malo pred vrhom sva naletela na vrv na kateri je bilo obešenih precej ženskih tangic. Srečko pravi »kapo dol«, na prej omenjenem mestu pa pogumna dekleta »tangice dol«.

Z vrha na eno stran meji dolina Zajezera, na drugo pa Nevejsko sedlo s Kaninskim pogorjem. 
 
Sestop v dolino sva opravila po isti poti, zaradi lepih razgledov pa sva se ponovno ustavila v koči Brazza, mastno plačala zapitek (pivo in čaj 6,50 eura) se skockala v avto in odpeljala na kosilo.

Spisal Robi

 
 
 

Kolovrat, 6. 8. 2009

Kuk 1243m, Nagnoj 1193m, Na gradu (Klabuk) 1114m, Ježa 949m
Udeleženca: Robi, Tomaž
Trajanje: 3h 40min
Višinska razlika: cca 630

Pred jutrišnjim Montažom je bila danes na vrsti tura na Kolovrat, greben nad Sočo, kjer so bile italijanske zaledne utrdbe med 1. svetovno vojno, danes pa po večini grebena poteka državna meja z Italijo.

Zapeljala sva se proti Liveku im med potjo srečala naša kolesarja, ki sta gonila navkreber proti Matajuru. Od Liveka sva se zapeljala proti Kolovratu in šla mimo luksuznega turističnega naselja Nebesa, ki ima res nebeški razgled in malo nad Livškimi Ravnami prvič parkirala.

Sprehodila sva se na prvi vrh v grebenu Kolovrata, Kuk in potem še na Nagnoj, od koder je razgled po celem grebenu Kolovrata. Nagnoj je znan po tem, da ga je med 12. soško ofenzivo zavzel sam Rommel, takrat še nadporočnik in pri tem zajel cel bataljon Lahov. Nekaj dni kasneje je Rommel zavzel še Matajur.

Spustila sva se do avta in se odpeljala nekaj kilometrov naprej, kjer je okoli vrha Na gradu ali po domače Klabuka muzej na prostem s sistemom utrjenih rovov in s sledovi terasastih pobočij, kjer so taborili vojaki.

Ko sva opravila z ogledom sva se odpravila naprej do planinske koče pod Ježo. Od tam pa na Ježo, 949m visoki vrh.

Ker se Robi še ni čisto znebil prehlada, sva s tem vzponom zaključila turo in se odpeljala po najkrajši poti proti dolini Soče, glede na novo karto Krn (1:25.000) .

Pot je šla nekaj kilometrov po kolovozu, a v naselju Volčanski Ruti sva spet prišla v civilizacijo in hitro sva bila v dolini Soče.

Izlet sva zaključila z odličnim kosilom v gostilni Vuga na Mostu na Soči.

Spisal Tomaž

 


Kobariški Stol, 5. 8. 2009

Kobarški Stol, 1673m
Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 4h 27min
Višinska razlika: cca 1030m

Zaradi mojega prehlada in sinočnjega rajanja sva s Šarotom ob 4h30 zjutraj prestavila turo, prvo na kasnejše vstajanje (5h30), nato pa je vzpon na Rdeči rob nadomestil izlet na Stol.

0b 10h45 sva štartala s parkirišča malo nad Breginjem. Že po nekaj prvih minutah hoje me je začel oblivati pot, korak pa je postajal čedalje težji.

Po prvi tretjini poti sva se ustavila pri cerkvici sv. Marjete, kjer sem komaj lovil sapo, poleg tega pa je od tam naprej gozd zamenjala trava, senco pa žgoče sonce.

Šaro je veselo skakljal naokoli in neumorno fotografiral vse kar mu ni pobegnilo, sam pa sem s težavo hropel proti vrhu.

Ves trud je bil poplačan, ko se je malo pod vrhom odprl pogled na Padsko nižino in Jadransko morje.


Na vrhu sva pomalicala ribe, se nadihala in po isti poti odpravila v dolino.

Spisal Robi

Tonocov grad, 4. 8. 2009

Tonocov grad, 412m
Udeleženca: Robi, Tomaž
Trajanje: 51min
Višinska razlika: cca 180m


Po včerajšnemu totalno deževnemu dnevu in svalkanju po Posoških lokalih, se je vreme dopoldne toliko zrihtalo, da vsaj scalo ni več. Z Robijem sva se odpravila v kamp Lazar pri Kobaridu in od tam na Tonocov grad, največjo kulturno znamenitost Kobarida.

Pot gre najprej po zanimivi poti, mimo ostankov bunkerjev iz I. svetovne vojne. Ko preči cesto Kobarid-Bovec pa po betonskih stopnicah strmo navzgor vse do vrha vzpetine in ostankov poznoantičnega naselja iz 4. in 5. stoletja.

Po krajšem razgledovanju in širjenju kulturno zgodovinskih obzorij sva se odpravila v dolino. Turo sva zaključila v palačinkarni kampa Lazar z njihovo specialiteto, palačinkah polnjenih s sirom in mesnim nadevom.


Spisal Tomaž

 

Mangart, 2. 8. 2009

Mangart, 2679m, iz Loške Koritnice
Udeleženci: Robi, Tomaž, Tadej
Trajanje: 7h 54min
Višinska razlika: cca 2030m vzpona, cca 860m spusta

Tokrat sem se odločil pridružiti Tomažu in Robiju pri njunem vzponu na peti najvišji vrh Julijcev – Mangart. Dobili naj bi se v Logu pod Mangartom, v nedeljo ob šesti uri zjutraj. Sam sem štartal iz Kranjske Gore, moja sotrpina pa iz Kobarida oz. kampa ob Nadiži, kjer sta preživljala svoj dopust.

Brez zamude seveda ni šlo (pravljica o Robiju, novem šotoru in gojzarjih), kar sem izkoristil in še malce zadremal v avtu na parkirišču ob reki Predelnici. Ko sta le prišla, smo se odpeljali do Loške Koritnice, kjer se začenja osrednji del TNP-ja. Pot nas je sprva vodila po makadamski cesti, nato smo zavili na gozdno pot, ki pelje proti vrhu doline.

Z vsakim korakom smo nabirali višinske metre, dolina pod nami pa se je zdela vedno večja in daljša. Prve tri ure hoje, so nam senco nudile okoliške gore, med njimi tudi Jalovec in Loške stene (Brvar, na drugi strani je tvoja Bavšica).

Kmalu smo prečkali dolino in se usmerili proti Mangartu, kar je pomenilo, da je sence konec. Ta del poti je bil verjetno najtežji, saj smo hodili po izredno ozkih stezicah pod katerimi so bili strmi prepadi, »preplezali« pa smo tudi Hudo škrbino. Po približno dveh urah smo se priključili Italijanski smeri, kasneje smo ugotovili, da smo bili edini, ki smo na vrh prišli iz Loške Koritnice.

Vmes sem naletel še na svojega soseda iz Tacna, ki ga v Ljubljani redko srečam. Na vrhu je bilo precej ljudi, večina jih je prišla bodisi po Slovenski bodisi po Italijanski smeri z Mangartskega sedla.

Po okrepčilu (Tomaž je dal ribe tudi svojim hlačam) smo se odločili, da vrh zapustimo po Slovenski smeri, ki se je izkazala za precej naporno. Še posebej smo morali paziti na delih, ki niso zavarovani.

Na skalah je bilo precej drobnega grušča, zato lahko hitro pride do kakega zdrsa. No, Tomažu je bilo bistveno lažje, saj je imel nove rokavice. Ko smo le prišli do sedla, sem se odločil, da se tu moja pot konča, saj sem spet čutil moja kolena in nisem hotel tvegati, saj bi do izhodišča potrebovali še dobri dve uri.

Dogovorili smo se, da gre eden od šoferjev v dolino po avto in pride iskat ostala dva. Na parkirišču smo za prevoz prosili par iz Nove Gorice, ki sprva nad idejo ni bil navdušen, a sta po kratkem obotavljanju le privolila. Čast za izlet v dolino je doletela mene.

Po pol ure vožnje, petih spregovorjenih stavkih in desetih melodijah Morja in sonca sta me odložila v Logu, od koder sta me čakala še dobra 2 km hoje do naših avtov. Ko sem končno prispel, sem se osvežil v Koritnici, nato pa odpeljal nazaj na sedlo, kjer sta me v koči čakala soplaninca.

Vsaj pivo sta imela. Po poti smo pobrali punco iz Muljave (Brif, navali), ki opravlja zanimivo počitniško delo na sedlu, pase namreč ovce, v prostem času pa pomaga v koči.

Dan smo zaključili s prijetnim kosilom v Bovcu, kjer smo dobro uro čakali na hrano (baje je bilo kuharju pod častjo pripraviti pomfri), a smo jo zato še z večjim užitkom pojedli. Nato so se naše poti ločile, jaz sem se odpeljal proti Ljubljani, Tomaž in Robi pa nazaj v raj ob Nadiži.

Spisal Tadej




Skuta, 26. 7. 2009

Skuta, 2532m in Štruca, 2457m čez Gamsov skret

Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 11h 36min
Višinska razlika: cca 2300m

Današnjo sončno nedeljo sva izkoristila za obisk Kamniških Alp, natančneje za vzpon čez Gamsov skret na Skuto.

Prvo presenečenje sva doživela ob prihodu do Doma v Kamniški Bistrici, kjer se je kljub dokaj zgodnji uri kar trlo ljudi. To nedeljo se je odvijal gorski tek na Grintovec.

Avto sva pustila pri koči, nase navlekla hribovsko opremo, ter se odpravila mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo.

Kmalu sva doživela prvi hladen tuš, zmanjkalo je vsakršne poti. Šaro je hodil prvi, tako, da sva krivca hitro našla. Po kratkem postanku sva ugotovila, da sva zgrešila Mali Hudi graben.

Potrebno je bilo cca. 500 m prečenja zaraščenega gozda. Lomastenje po gosti podrasti je obrodilo sadove, saj sva po dobrih dvajsetih minutah naletela na pot.

Do južne stene Kogla sva prisopihala brez orientacijskih težav, tam pa srečala planinca, ki je že dve uri brez haska iskal Gamsov skret. Družno smo porabili še dobre pol ure, da smo našli pot.

Pravzaprav sem prvi hodil jaz, prvi zagledal pravo pot in jeklenice tako sem upravičeno z velikim veseljem pametoval in napletal zgodbice o orientacijskem geniju.

Po prehodu skozi Gamsov skret nas je pot po travnatem, dokaj strmem pobočju pripeljala do klopi, ker sva z Šarotom naredila krajši postanek in občudovala prekrasen pogled na dolino Kamniške Bistrice. Možakar pa je nadaljeval pot proti Kokrskem sedlu.

Čakalo naju je še dobrih 800 m višinskih metrov, s katerimi pa sva opravila brez orientacijskih težav. Na obeh vrhovih naju je pričakalo sonce, pod nama na Kamniško stran oblaki, na Jezersko stran pa krasni razgledi.

Sestopila sva mimo bivaka Pavleta Kemperla na Kokrsko sedlo, kjer sva se v Cojzovi koči pošteno »natekočinila« in se spustila v dolino Kamniške Bistrice.

V Domu v Kamniški Bistrici je bilo še precej živahno, kar je botrovalo ponovnemu postanku, ter pijački v spomin na skupnega prijatelja.

Spisal Robi

 
 

Kepa, 19. 7. 2009

Kepa, 2143m in Gubno, 2035m
Udeleženci: Robi, Tadej, Tomaž
Trajanje: 6h 33min
Višinska razlika: cca 1500m

Vremenska napoved za nedeljo je dobro kazala in treba se je bilo nekam spraviti v hribe. Po temeljiti analizi in preračunavanju je padla odločitev za Kepo, dvatisočak v Karavankah.

Ob 7h zjutraj smo se zbrali pred trgovino na Brodu, Robi, Tadej in jaz, naš Migrenko alias Luka pa je obležal doma z glavobolom.

Plan poti je predvideval kavo na pumpi v Voklem, a je bila tam nepopisna gužva zaradi avtobusnih izletnikov, tako da sva si s Tadejem kavo privoščila na pumpi na Hrušici, Robi pa je tačas v avtu odspal še eno kitico.

Po kavi smo se zapeljali v Dovje in nad vasjo, na razcepu cest za Kepo in Dovško babo parkirali avto in se zapodili v breg. Pravzaprav smo hodili po cesti, dokler nismo s pomočjo mimoidočega planinca odkrili bližnjic med cestnimi serpentinami.

Višje pa ena od teh bližnjic to ni bila, pot je postala čudna, nato bolj čudna in na koncu zelo čudna. Ugotovili smo, da gre za zajeb in se spustili nazaj kakšnih 80 višinskih metrov ter se po cesti usmerili proti Erjavčevemu rovtu. Sedaj so se pojavile tudi prve markacije, ki jih prej ni bilo.

Vreme je bilo odlično in s Tadejem sva uživala v razgledu in naštevala vrhove, ki so se videli, od Luknje peči do Mangrta, Robi pa je bil tiho, zanj je to vse isti pes.

Tempo smo imeli kar lep in po 3 urah in pol smo bili na vrhu Kepe. Pomalicali smo, Robi tradicionalno kalamare, gojene v konzervi, vsi skupaj pa čokolado, ki je bila na že vrhu Nadelhorna, pa sem jo takrat pozabil pojesti.

Ljudi je bilo kar nekaj na vrhu, tako naših, kot avstrijskih planincev. Razgledali smo se in nafotografirali ter se odpravili v dolino. V planu je bila tudi osvojitev obeh stranskih dvatisočakov Kepe, Dovške Male Kepe in Gubna, a smo zaradi Robijevega godrnjanja »Saj je vse isti pes« osvojili le Gubno.

Nato smo sestopili in se ustavili pri studencu na razpotju poti za Kepo in sedlo Mlinca. Ugotovili smo, da voda iz studenca pomlajuje, zato se je Robi zbal, da pomlajuje tako zelo, da bo za naju s Tadejem, ki sva vodo pila, potreboval plenice.

Malo pod lovsko kočo smo se spet ustavili pri studenčku, ki menda prispeva h brihtnosti, saj da vsebuje substanco brihtol. Spet sva pila samo s Tadejem, saj ima Robi baje brihtola dovolj že po naravi in bi mu ta iz vode le škodil.

Ko smo sestopali naprej smo ob poti naleteli na črno, dobrega pol metra dolgo kačo. Umaknila se je nekaj metrov stran in med tem, ko sem montiral teleobjektiv tudi izginila nekam pod zemljo. Robi je predlagal, da bi se namesto fotografiranja kač lahko lotil fotografiranja polžkov, ki jih bo on potem v Photoshopu obdelal, da bodo zgledali zajebano in strupeno. Ja, res mu ne manjka brihtola.

Z raznimi domislicami smo nadaljevali vse do avtomobila. Hitro smo se preoblekli in se odpeljali. Spet smo zgrešili in šli na uvoz Dovje-vzhod. Tadej je hitro popravil in nas preko izvoza Dovje-center pripeljal v Aljažev hram na točeno temno, oziroma mešano Laško.



Spisal Tomaž