Košutnikov turn, Ostrv, Macesje, Užnik, Perilnik, Tegoška gora, 1. 11. 2009

Košutnikov turn, 2133 m
Ostrv,
2104 m
Macesje,
2124 m
Užnik,
2079 m
Perilnik,
2041 m
Tegoška gora,
2044 m

Udeleženci: Jasna, Luka, Robi, Tomaž
Trajanje: 6h 44min

Višinska razlika: cca 1250 m


Med sestopom našega prejšnjega izleta, sestopom z Križevnika, je Tomaž predlagal, da bi lahko to nedeljo obiskali Karavanke. Ker smo bili zainteresirani, je med tednom skoval plan, da bi si ogledali greben Košute.




Zbiranju na Brodu in kavi nekje na poti, je sledila vožnja proti Tržiču, skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol vse do mesta, od koder smo jo mahnili peš.

Po kratkem sprehodu skozi pomrznjen gozd, smo prišli do planine Dolga njiva, od koder pa je naprej vodila le stezica. Najprej smo jo mahnili na 2133 m visok Košutnikov turn. Na poti do vrha, nas je začel spremljati sonce, ki je dodobra ogrel nas in odtalil pomrznjeno zemljo ki je na določenih mestih bila prav spolzka.

Dokler smo hodili po poti, ki jo je obdajalo visoko rastje, smo imeli prelep specter jesenskih barv, kasneje pa je bila le trava in na koncu skalovje. Kmalu smo videli križ na vrhu, kjer smo imeli kratko pavzico z opisovanjem v knjigo obiskovalcev.

Ker smo to delikatno delo prepustili izkušenem lektorju Robiju, smo vsak za nasmešek dobili novo ime. Tako je Tomaž postal “lepi”, Jasno je okrstil za “miss”, mene pa je okronal z nazivom “bistri”. Tomaž je takoj popravil tudi njegovo ime in tako je Robi postal “jekleni”. Po kratkem fotografiranju in hranjenju naših novih pernatih prijateljic Kavk, smo jo po grebenu mahnili proti zahodu.

Naslednja destinacija, ki se nam je nasmihala je bil 2104 m visok Ostrv. Pot smo kar hitro nadaljevali po grebenu naprej preko 2124 m visokega Macesja in za njim 2079 m visokega Užnika, kjer sem sam izkoristil kratek postanek za malico. Razgled na grebenu in vrhovih je bil edinstven.

Sonce, iz meglenega morja, ki je zalival obe strani, in slovensko in avstrisko, pa so štrleli osamljeni vrhovi, in pa Tomaževa prijava, da je idealna svetloba za fotografiranje, je botrovalo našim foto seansam.

Pot naprej nas je vodila do “No name” vrha, katerega ime je kasneje Tomaž izvohal da je 2041 m visok Perilnik, in naprej vse do Tegorške ali “Teološke” gore, katere vrh je 2044 m visok. Tu pa smo si privoščili dalši počitek za malico kar vsi. Topel čaj, sladki in slain prigrizki, sončenje na toplem jesenskem soncu smo izkoristili do konca.

Za sestop pa smo jo mahnili kar po travnatem bregu naravnost navzdol, kjer smo že z vrha videli pot, ki nas bi pripeljala do našega jeklenega konjička. Ko smo sestopili z gore, nas je pri prej omenjeni poti, ki je kar naenkrat ni bilo, presenetil Tomažev “Šarmin” ki je nekajkrat preračunaval in iskal našo pot.

Njegovo preračunavanje se je obrestovalo po nekaj minutnem gobarskem pohodu skozi gozd, kjer smo naleteli na stezo.

Pot smo zaključili v Tržiču, kjer smo še na sončku zvrnili hladno pivo in predebatirali naš izlet. Bil je prelep dan in prav je bilo, da smo ga izkoristili za tak izlet.

Spisal Luka

 
 

Križevnik, 25. 10. 2009

Križevnik, 1910 m

Udeleženci: Alenka, Ana, Angela, Boštjan, Jasna, Luka, Marija, Mili, Robi, Tomaž
Trajanje: 4h 18min
Višinska razlika: cca 660 m



Tokratni nedeljski izlet smo udejanili v okiru Planinskega društva Rašica, pod vodstvom vodnika Planinske zveze Slovenije Boštjana Čampa-zaljubljenega.

Pred sedežem planinskega društva na Prušnikovi ulici v Šentvidu se je zbralo enajst hribov željnih planincev, se skockalo v tri avtomobile, ter se preko Kamnika podalo v smeri prelaza Črnivec. Malo pred vrhom prelaza smo zavili z glavne ceste proti planini Ravne, kjer smo parkirali jeklene konjičke, si nadeli planinsko obutev in jo mahnili proti Križevniku.

Pot se je počasi vzpenjala ter nas skozi jesensko obarvano naravo pripeljala na planino Polšak, kjer se nam je odprl krasen pogled proti Raduhi. V nadaljevanju je postala pot strmejša, ter orientacijsko malce zahtevnejša kar je botrovalo majšemu kiksu. Mali možic postavljen na razpotju nas je zavedel in poslal v nepravo smer, kar smo po cca 500 m ugotovili, ter postavili stvari na svoja mesta. Zadnji del tik pred vrhom nas je med rušjem privedel na vrh Križevnika.

Na vrhu je sledilo obvezno polnenje želodčka ter fotoseansa nadobudnih fotografov. Sončen in topel dan nas je na vrhu zadržal precej dlje kod je to drugače v navadi, vendar je po dobre pol ure napočil čas za spust po isti poti nazaj v dolino do avtomobilov.

Na poti nazaj do zbornega mesta v Šentvid se je del ekipe ustavil na prelazu Črnivec na pijači, kjer smo premleli dogodke tega dneva in se zadovoljni nad izletom odpeljali domov.

Spisal Robi


Velika planina, 18. 10. 2009

Velika planina, 1666m
Udeleženca: Robi, Tomaž

Trajanje: 5h 2min

Višinska razlika: cca 1180m



Glede na čudno vremensko napoved smo planirane Julijce nadomestili z Veliko planino. Ko je udeležbo odpovedal Luka, sva z Robijem ostala edina kandidata.

Na Veliko planino sva jo mahnila po zanimivi lovski stezi čez Rigelj. Avto sva pustila pri spodnji postaji nihalke in mimo Kraljevega hriba prišla na lovsko pot. Ta se po uvodnem zložnem delu kmalu začne vzpenjati v ključih.

Hitro sva se vzpenjala, edine oznake na poti pa so bile zelene lovske tablice. Na približno 1200 metrih sva naletela na sneg, ki pa ga je bilo le kakšen centimeter ali dva. Kmalu sva prišla do prvih koč in do markirane poti Šimnovec - Zeleni Rob.

Pred postankom na Zelenemu Robu sva skočila še na Gradišče, najvišji vrh Velike planine. Tu nisva bila dolgo, veter in megla sta naju pregnala v zavetje gostišča Zeleni Rob, kjer sva se okrepčala z materino dušco in tavženrožo.

Po postanku sva nadaljevala pohod in se najprej ustavila pri koči Vesna, ki smo jo obiskovali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Čakalo naju je veliko presenečenje, saj koče Vesne ni več, namesto nje pa na istem mestu stoji nova koča.

Nadaljevala sva do Konjske planine in planine Dol ter po Dolskem grabnu sestopila v dolino. In ravno ko sva prišla do avta je začelo deževati.

Kljub oblačnemu in vetrovnemu vremenu je bila lepa tura in je pravzaprav prva zimska v novi sezoni.

Spisal Tomaž

Veliki Nabojs, 20. 9. 2009

Veliki Nabojs (Monte Nabois Grande) , 2313m

udeleženci: Bojan,
Luka, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 8h 37min

višinska razlika: cca 1450m



Zadnji poletni vikend. V petek popoldne smo se z Lukom, Alenko in Ano odpravili proti lepotam zahodnih Julijcev - Bovec.

V nedeljo se je nama z Lukom dan začel ob 5 uri zjutraj s turško kavico in glasno sovo. Malo pred šesto zjutraj sva se odpravila proti Trbižu. Zmenjeni smo bili s Tomažem, Robijem in Tadejem (seveda brez zamude ni šlo).

Iz Trbiža smo pot nadaljevali še približno 10 km proti zahodu, v dolino Zajzero. Parkirali smo na višini 897m in od tu nadaljevali peš. Pot čez reko nam je vzela dodatne pol ure časa, ker je hudournik odnesel stari most. Vrniti smo se morali do novega mostu in od tam nadaljevati pot.

Po uspešnem prečkanju reke, smo po makadamski gozdni cesti prišli do tovorne žičnice na višini približno 1177m. Nadaljevali smo po vijugasti stezici. Po dveh urah hoje smo preznojeni prispeli do koče Pellearini (1499m). Privoščili smo si enourni postanek s čajčkom in šnopčkom.

Nadaljevali smo proti zahodu po poti št. 616. Na višini, kjer smo za seboj pustili še zadnje drevje in grmičevje, smo dosegli dno široke doline, ki se vzpenja do Nabojseve škrbine. Vzpon na vrh se je odcepil desno malo pod škrbino (na V strani). Stari sin Šarc ga je spregledal in tako smo pot še malo podaljšali.

Čez strmo pečevje, travnata pobočja in vršno skalovje smo s pomočjo jeklenice prispeli na razgledni vrh. Po dve urni hoji nas je na vrhu Nabojsa (2313), čakal velik železni križ z Marijo in lepim razgledom na kozoroge in okolico.

Po postanku z malico, mojemu dvakratnim srečanjem s križem in fotografiranjem smo se po isti poti vrnili nazaj proti koči, kjer je bilo treba razkužit usta …Po dve rundah razkuževanja in lenarjenja na sončku smo se počasi odpravili nazaj proti dolini.

Naše druženje smo uspešno zaključili na koncu doline z mrzlim pivom, kjer smo zadovoljni in nasmejani nazdravili in ob dobri debati o ekologiji in o tem, da dandanes še vedno delajo reklame ljudje, ki so naredili našo prelepo reklamo Slovenija moja dežela, katere podatke nam je zaupal Robi in uspešno zaključili turo.

Spisal Bojan



Säuleck, 29. - 30. 8. 2009

Udeleženci: Bobi, Bojan, Janez, Luka, Matija, Tadej, Tomaž, Vasja

1. dan - Koča Arthur von Schmid, 2275m
Trajanje: 2h 38min
Višinska razlika: cca 850m

Ljubitelji gora si svoje gorske pohode in destinacije izbiramo sami. Na to vpliva zelo veliko dejavnikov (število pohodnikov, kondicija, starost pohodnikov, realne zmožnosti, itd..)

Tudi VOLUHARJI smo se že v spomladanskem času odločili, da bi obiskali višinsko točko, ki bi bila višja od 3000 metrov. Žal te možnosti v Sloveniji nimamo. Zviti voluhar Tomaž pa je že imel v mislih obisk Alp v Avstriji. Kmalu smo izvedeli za termin 29. in 30.08.2009 - vrh Säuleck, 3.086m.

Seveda je bilo potrebno najprej sprejeti prijave voluharjev in seveda rezervirati kočo pod vrhom. V napetem pričakovanju je prišel čas odhoda. Prijavljenih je bilo skoraj 20 voluharjev, na koncu jih je resnih ostalo le 10. Dva sta se naknadno premislila zaradi slabega vremena oz. dežja.

Na dan odhoda se nas je sedem voluharjev zbralo na že tradicionalnem zbirnem mestu – Biljardnica Kaval na Brodu. Po kavici in pametovanju glede vremena, smo v vozila nametali svojo opremo in odrinili v smeri Kranja, kjer nas je že nestrpno čakal Matija.


Zadnja postaja je bila na BS Hrušica, kjer so nekateri opravili nujne fiziološke potrebe, potem pa start. Skozi tunel v Avstrijo in naprej do kraja Mallnitz (ca 180 km). Ves čas vožnje do tja je močno deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na cilj - manjši parkirni prostor v dolini Dösen, na nadmorski višini 1.493 m.


V veliko pomoč nam je bil Garmin, brez katerega bi iskanje željenega parkirnega prostora bilo zelo oteženo. Zaradi močnih nalivov ni bilo ob cesti nikogar, ki bi ga lahko povprašali za pravo smer. Po prihodu na parkirni prostor je čudežno prenehalo deževati.


Narava nam je na prijazen način tako omogočila, da smo se preoblekli, pregledali opremo, zaklenili vozila in se odpravili v smeri planiranega cilja - Koča Arthur von Schmid, 2.275 m – predviden čas hoje dve uri in pol. Že po nekaj minutah pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Dež , ki ni predstavljal resnih ovir, nas je spremljal vse do koče. Že po uvodnih metrih smo bili priča posledicam razbesnele narave v nočnem času.

Voda z bližnjih vrhov je po hudournikih v dolino prinesla polno mivke, skalovja in blata. Na nekaterih mestih se sicer shojene poti sploh ni več videlo. Hoja preko nanešenega kamenja in blata je pustila posledice – blatne gojzerje, nogavice in hlače, kar pa za stare voluharje ni predstavljalo stresnih situacij.


Po rahlo ravninskem delu smo kmalu zagrizli v kolena. Med potjo, ki je potekala preko sivega granitnega skalovja, smo nekajkrat prečkali večji potok. Pomanjkanja vode na tem območju zagotovo ne poznajo. Luža tu, manjši potok tam, pa še dež. Med hojo smo ogovarjali krave in vole, ki jih dež med pašo ni motil. Med postanki pa smo poskusili zelo sladke borovnice.

Prihod do koče je bil v okviru zastavljenega časovnega termina. Po uvodnem sprejemu in nastanitvi, smo se razgledali naokoli, vendar so bili vrhovi zaviti v oblake. Bolj prijetno je bilo v koči.

Vsi smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in uslugami, ki jih je koča ponujala. Posebna soba za sušenje obutve in oblek, urejene in čiste kopalnica z umivalniki. Z doplačilom dveh evrov celo tuš, kar je na tej višini pravo razkošje. Da ne omenjam prijaznost in profesionalnost skrbnikov koče.

Kmalu večerja in seveda pivo. Oskrbnik Hans nas je celo častil z encijanom, katerega okus še dolgo časa ne bomo pozabili. Menda gre za zelo zdravilno kapljico. Še dobro, da smo imeli nekaj bolj sladkega iz domače lekarne.

Ura je bila 20.30, ko je do našega Tomaža pristopil Hans rekoč, da ga kličejo iz Slovenije. Njegovi domači so preverjali, ali je vse v redu. V nadaljevanju pa razprava, kje za hudiča so našli telefonsko številko koče. Po večerji in popitih kozarcih piva, smo odšli na podstrešje na skupna ležišča. Utrujeni in v pričakovanju naslednjega dne, smo zaključili prvi dan.

Spisal Janez B.



----------------------------------------------------------------------------------
2. dan - Säuleck
, 3086m
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 820m

Vreme se je popravilo, tako, da smo se ob 06.00 uri prebudili v suhem in lepem vremenu. Za hribovjem pa si je sonce že utiralo pot. Po jutranjem vstajanju smo se zbrali v skupnem prostoru, kjer nas je že čakal zajtrk in jutranja kavica. S polnimi trebuhi smo jo nato v koloni eden po eden okoli 07.00 ure mahnili proti zastavljenemu cilju.

Med hojo v PRELEPEM SONČNEM vremenu je za dobro razpoloženje poskrbela tudi izjava Sandija R. (tik pred zdajci je zaradi napovedanega slabega sobotnega vremena odstopil od izleta), da mu: pohodništvo ne predstavlja takega zadovoljstva, da bi moral hoditi v takem vremenu«

Na začetnem 30 minutnem vzponu od koče Arthur von Schmid smo si ogreli mišice, predihali pljuča ter zbistrili glavo po dokaj napornem sprostitvenem in spoznavnem večeru in malo krajšem nočnem spanju. Na vzpetini smo si nato nekateri slekli zgornja oblačila ter zaradi toplega vremena nadaljevali pot v oblačilih s kratkimi rokavi. Iz omenjenega mesta smo z ptičje perspektive pogledali našo kočo in jezero ter v daljavi opazili s soncem obsijano visokogorje med katerim se je v daljavi bohotil tudi Grossglockner.

Po nekajminutni hoji smo nato naleteli na označbi, ki sta označevali dve poti, ki sta vodili na vrh Saulecka in sicer se na vrh pride po dveh poteh in sicer po poti, ki vodi levo od vrha. Omenjena pot predstavlja zahtevnejši vzpon, saj tekom vzpona naletiš tako na poledenele zajle kot kline. Mi smo se odločili, da ne bomo nadaljevali vzpon po tej poti temveč smo nadaljevali pot tako da smo imeli vrh Saulecka vseskozi z leve strani pri čemer pa je sam zaključni del vzpona potekal z desne strani omenjenega vrha gledano iz vznožja omenjenega hriba.

Tekom hoje nas je fascinirala posebna sestava tal. Tla so granitna, sestavljena iz večjih granitnih skal, ki so tekom poti dokaj gladke. Ob pogledu na njih opaziš značilno temno barvo, ki je na nekaterih delih povsem črna. Prav tako pa je značilno, da so večje skale prekrite z mahom, ki pa ni običajne debeline temveč kot bi bil narisan na skalah.

Zaradi jutranjega časa in sonca, ki še ni obsijal samega skalovja poti je bilo potrebno paziti pri hoji, saj so bila tla izredno spolzka. Tekom poti smo pri vzponu na vrh trikrat prečkali tudi položnejše pobočje, ki je bilo prekrito z zmrznjenim snegom. Med hojo smo si ogledovali visokogorsko pokrajino, ki nam je zaradi odlične vidljivosti omogočala, da smo v daljavi opazili tudi Triglav.

Odlična pripravljenost in homogenost udeležencev se je kazala tudi v tem, da smo se držali v strnjeni skupini v kateri ni nihče zaostal prav tako pa nas med potjo proti osvojitvi vrha ni nihče prehitel niti nas ob osvojitvi vrha ni nihče pričakal na vrhu » MATR SMO DOBRI«.

Po približno 2 in pol urni hoji smo prispeli na vrh, kjer nam je Tomaž, ki je edini že osvajal vrhove nad tri tisoč metri čestital za osvojeni vrh. Na vrhu smo si nato v sproščenem vzdušju privoščili malico ter ogledali okoliške vrhove, saj je bila vidljivost izredna. Po isti poti smo se nato vrnili do koče pri čemer nam je sonce že osušilo skalovje tako, da se nam ni bilo potrebno drsati po njih.

V koči smo si nato privoščili eno urni počitek ter si po uspešno zaključenem vzponu privoščili točeno »grosse« pivo. Okoli 13.00 ure smo se nato odpravili do parkirišča, ki smo ga dosegli ob 14.55 uri.

Med preoblačenjem na parkirišču pa nas je nato Tadej L. nedolžno obvestil, da je malo nehote malo pa zanalašč založil ključe od svojega osebnega avtomobila in sicer jih je pustil v sobi št. 10. koče, kjer smo prespali. Takoj za tem je sledila telefonska akcija reševanja ključev (poklicali upravnika koče).

Ključi so nam bili dostavljeni preko »sherpe«, ki pogosto v kočo na lastnih ramenih prinaša robo težine 40 do 60 kg. Kljub temu, da je sestop do parkirišča trajal cca. 2 uri smo ključe prejeli po 40 minutah. Med čakanjem ključev pa je Tadej L. poskrbel, da smo čakanje popestrili z mrzlim pivom, ki sta ga z Janezom B. nabavila v bližnji vaški gostilni.

Prijetno druženje smo nato zaključili v pizzeriji na slovenski strani.

Spisal Bojan V.