Grčija in Albanija, 30. 4. - 5. 5. 2013


udeleženci: Primož, Robert, Tomaž, Tine
bruto čas izleta: 142 h
skupno prevoženo: 1800 km 
skupno prepluto: 1500 km
skupno trajanje pohodov: 15 h  30 min
skupna višinska razlika: 3100 m


torek, 30. 04. 2013

Za letošnje prvomajske praznike je Primož iz svoje zakladnice izletov potegnil popotovanje po grški Zagori in po Albaniji.Štirje smo v torek ob petih zjutraj krenili iz Ljubljane v smeri italijanskega pristanišča Ancona.




Tja smo prispeli po šestih urah vožnje, opravili vse potrebne formalnosti in se ukrcali na “grdosijo” od trajekta Cruise Olympia imenovanega. Naš prevoz čez Jadransko morje je bil 225 m dolg, 30,4 m širok, z 11. nadstropji.


Lepo, sončno vreme, predvsem pa vragolije Tomaža z vinom so poskrbele za odlično počutje in obilico smeha in zbadljivk. Proti večeru smo zapustili palubo in odšli v notranjost poiskat mirni kotiček, našo nocojšnjo spalnico.




 
sreda, 01. 05. 2013


Precej topla in svetla spalnica je botrovala malce slabšemu spancu, na kar pa smo kmalu pozabili, saj nam je pritisk dvignil račun, ki je za štiri jutranje kave v ladijskemu baru znašal 16 evrov. Definitivno zbujeni smo ob 9.30. uri prispeli v grško pristaniško mesto Igumenitsa, zapustili trajekt in se odpravili proti gorski vasici Kapesovo.


Na poti smo se ustavili pri starem kamnitem mostu v zgornjem delu soteske Vikos. Opravili smo krajšo foto seanso, preracali most po dolgem in počez, ter se odpravili naprej.


Okoli enajste ure smo prispeli v Kapesovo. Tu smo krenili po stari kamniti poti, ki vklesana v skalo povezuje vasico Kapesovo s približno 300 m višje ležečo vasico Vradeto.

Skozi zgornjo vasico smo šli naprej in v pol ure prispeli na razgledišče Beloi, kjer so se nam odprli enkratno razgledi na srednji, najglobji del soteske Vikos. Ob uživanju v pogledih na sotesko pred nami smo si napolnili želodce in nabrali moči za povratek.

Ob povratku smo se v zgornji vasici Vradeto v lokalnem gostišču ustavili na pijači. Prijazni gostitelj nam posreže s hladnim pivom, obenem pa nam ponudi še kosilo in prenočišče. Glede na to, da se turistična sezona še ni pričela ga vprašamo od kdaj je gostišče odprto? Odgovori nam, da ga odprejo čez 10 dni.

Skupaj se nasmehnemo, spijemo pivo, zahvalimo za ponudbo in odpravimo nazaj po kamniti poti proti spodnji vasici Kapesovo. Pri avtomobilu se preoblečemo in odpravimo v bližnjo vasico  Tsepelovo na kosilo in na ogled idilične, v kamen oblečene gorske skupnosti.

Siti se po končanem ogledu spustimo v dolino v malce večjo vasico Aristi imenovano, kjer si poiščemo domek za nasledna dva dneva. Ustalimo se v manjšem družinskem hotelu Zissis kjer nam prijazno osebje ponudi dve dvoposteljni sobi z zajtrkom.

Zvečer na prijetni hotelski terasi ob pivu predebatiramo in “pošlihtamo” dogodke in doživetja iztekajočega se dne.



četrtek, 02. 05. 2013

Po zajtrku ob sedmi uri se odpravimo v bližnje pogorje Timfi. S hojo štartamo na drugi strain doline, v vasici Mikro Papigko, slabih 1000 metrov nad morjem.

Najdemo začetek poti in se podamo proti sedlu, kjer na višini 1930 m stoji koča Astraka pod istoimenskim dvatisočakom. Med potjo navzgor se nam odpirajo krasni razgledi nazaj v dolino proti našemu domeku v Aristiju, naprej na v sneg ovite vrhove Astraka, na najvišji vrh pogorja Timfi, Gamila in na ostale mogočne, v sneg ovite očake.

Pri koči spijemo pijačo, pustimo Tineta, ostali trije pa v roke vzamemo cepine in pot nadaljujemo po snegu. Spustimo se za približno 200 višinskih metrov, prečimo dolino in se dvignemo 2003 m visoko na sedlo do jezera Drakolimni. Malico in odmor si privoščimo dobrih 100 m nad jezerom na neimenovanem vrhu z razgledi na bližnjo in daljno okolico.

Nazaj v dolino po zasneženi grapi po gojzarjih odsmučamo v stilu Herminatorja in se ob 13.10 uri vrnemo do koče k Tinetu.

Sledi spust v Mikro Papigko, postavljeno pod mogočne skalne vrhove, sicer tipično kuliso za dolomitske vasice in prebukiranje v sosednjo malce večjo vasico, Papigko imenovano. Po ogledu in odličnem kosilu smo se odpravili proti Aristi.

Na poti proti hotelu je naš ljubiteljski merilec Primož dodobra premeril in skotiral manjši most in nekaj “ostrih” ovinkov, da se prepriča kako se bo na teh ozkih gorskih cesticah “obnašal” avtobus ob obisku teh krajev drugo leto.

Večer izkoristimo za podrobnejši ogled vasice Aristi, našega trenutnega domovanja.



petek, 03. 05. 2013

Današnji dan smo zaključili bivanje v Aristiju, zapustili naš domek in krenili do reke Voithomatis kjer smo trije šli peš ob reki od konca soteske Vikos do Kadihonije, Tine pa se je z avtomobilom odpeljal na naš dopoldanski cilj.

Ob reki smo hodili mimo veličastnih dreves, si ogledali samostan Anarghiri in po uri in pol prišli do veličastnega izhoda iz soteske z starim kamnitim mostom iz leta 1700.

Sledila je pot do mesta Kakavija, mejnega prehoda z Albanijo. Prehod grško-albanske meje nam je vzel dobri dve uri časa. Po opravljenih formalnostih in menjavi denarja smo se odpravili v mesto Gjirokastër.



V starodavnem mestu je veliko znamenitosti in tako kot v ostali Albaniji polno kontrastov ter neverjetno veliko mercedezov. Med drugim smo si ogledali veliko vojaško trdnjavo nad mestom v kateri se nahaja vojaški muzej.

Sam sem tudi prvič “pilotiral” vojaški avion. Odprto nebo, veter v laseh, to je nekaj zame. Na koncu “divjanja z avionom” in ogleda mesta smo se ustavili v lokalni okrepčevalnici kjer smo za tri evre spili dve veliki pivi, coca colo in kapučino.

Odpeljali smo se naprej preko prelaza Muzine do izvira Syri i Kalter kjer ob kristalno čisti vodi pojemo kosilo. Po ogledu izvira reke smo se odpeljali naprej mimo mesta Sarande, polotoka Palermo do obmorskega mesta Himare, kjer smo si poiskali prenočišče.

Za deset evrov najdemo sobo v hotelu, le pet metrov od morja in kot ponoči ugotovimo tudi le pet metrov od izredno glasne diskoteke. Do jutra smo tako poslušali “šunder svakojake muzike” s šumenjem valov v ozadju.


sobota, 04. 05. 2013

Eni bolj, drugi manj, tretji pa sploh ne naspani ustanemo malo pred peto uro zjutraj, pozajtrkujemo, se spakiramo in odpeljemo na prelaz Llogara. V načrtu imamo osvojitev zahodnega in vzhodnega vrha gore Çikës, najvišjega vrha nad morjem med Korintom in Trstom.

Tine je počakal pri avtu, mi trije pa zagrizemo v breg. Prvo presenečenje doživimo, ko ugledamo markacije ob poti. Sicer malo mešano, enkrat bela pika v rdečem krogu, drugič pa rdeča pika v belem krogu.

Med hojo so se nam odpirali krasni razgledi na morje za nami, na pristaniško mesto Vlora z naše leve strani, na zahodni vrh Qorrës tik pred nami in vzhodni Çikës desno od nas.

Po dobrih dveh urah hoje smo dosegli v sneg “zadekani” vrh Qorrës. Ker je do vzhodnega vrha vodil precej dolg greben, nas pa je v dolini čakal Tine in nato še pot proti Grčiji in vkrcanje na trajekt, smo se vzhodnemu vrhu odpovedali.

Nafilani z energijo ob čudoviti panorami smo se počasi pričeli spuščati v dolno. Drugo presenečenje je sledilo ob srečanju precej velike skupine planincev iz Prištine. Presenečeni eni nad drugimi v smislu “kaj pa vi počnete bogu za hrbtom?” smo se veselo pozdravili, izmenjali nekaj stavkov in si zaželeli srečno.

Za sestop smo porabili uro in pol, se pri avtomobilu preoblekli in se odpravili nazaj proti grško-albanski meji. Pri polotoku Palermo smo se ustavili na kosilu in opazovali kako albanski policisti v gostilni ob pivu “šlihtajo zadeve” ob avtomobilski nesreči.

Po poceni povprečnem kosilu se odpeljemo naprej proti Grčiji do mejnega prehoda Komispol. Tokrat formalnosti opravimo hitro in brez težav. V Grčiji se ustavimo ob morju v kraju Sagiada kjer se ob kavi “pomartinčkamo” na soncu.

Okoli pete ure pridemo v Igoumenitso, pristaniško mesto iz katerega okoli polnoči odpluje naš trajekt. Prosti čas smo porabili za ogled mesta in odlično večerjo.

Trajekt je v pristanišče prispel okoli polnoči, istočasno pa se je sprožil ognjemet ob prihodu pravoslavne velikonočne nedelje. Z dobro uro zamude smo pol ure čez polnoč po trajektu ponovno iskali “spalnico”. Našli smo jo na palubi, se zavlekli v “spalne kondome” in pospali.



nedelja, 05. 05. 2013

Ob šestih zjutraj so nas čistilci palube vrgli pokonci in od takrat se “svalkamo” po trajektu in čakamo, da ob šestih popoldan prispemo v Ancono, se spokamo s trajekta in pičimo proti Ljubljani.

Opravili smo povzetek izleta in večinsko ugotovili da, je Grčija zelo lepa dežela prijaznih ljudi in prekrasnih gorskih vasic, Albanija pa dežela neverjetnih kontrastov, dežela mercedezov, velikih nedokončanih hiš in lepe narave, a na žalost zelo zasvinjana.

Spisal Robi

PS
V ponedeljek nam je malo pred eno uro zjutraj na Brezovici zmanjkalo goriva, tako da domov prilezem okoli pol treh, “navlečen” navad grških trajektov z obveznimi 60 do 90 minutnimi zamudami.


Böse Nase, 13. 4. 2013

Böse Nase 2227 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeležeci: Boštjan, Edo, Janez, Maks, Marjan, Nevenka, Primož, Radoš, Robert, Slavnko, Tomaž
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 930 m




Letos vreme močno kroji naše gorniške ture. Aprilska na italijanski Monte Pleros je bila zaradi pogojev zamenjana za avstrijski Böse Nase. To je eden od vrhov, ki spadajo v skupino Reisseck in je med dolinama Mel (Möll) in Malta. Ta sprememba pa nam je bila poplačana s prekrasnim vremenom, čeprav je še pri Špitalu (Spittal), le par deset kilometrov od našega cilja, močno deževalo. Zopet smo rekli: pogumni imajo srečo.

V Šentvidu se nas je ob petih zjutraj zbralo enajst gornikov.  S tremi avtomobili smo se odpeljali skozi karavanški predor mimo Špitala in nadaljevali v smeri Lienza ter se že kmalu po naselju Lendorf usmerili proti Pusarnitzu, Göriachu in še naprej proti Tröbachu. Nad zadnjo kmetijo smo parkirali na višini 1300 m. Že tu se nam je pokazalo čisto jasno nebo.

Napotili smo se po gorski cesti, ki pripelje na višino 1800 m. Takoj na začetku smo zagazili v novozapadli sneg, ki ga je bilo vedno več. Nekajkrat smo izbrali bližnjico. Prišli smo do koče Christenbauer na 1640 m, od katere je speljana tudi sankaška proga. Koča je seveda zaprta, mi nadaljujemo tudi po zelo strmih travnikih proti planini Tröbacher Alm 1971 m.

Snega je vedno več. Tudi stari sneg ni bil zmrznjen, tako da smo se ugrezali, vendar smo dobro napredovali vse do te planine. Potem pa se je udiralo do kolen in  čez. Na vabilu za turo je bilo priporočeno, naj vzame s seboj tudi krplje, kdor jih ima. Radoš in Marjan sta jih res imela s seboj.


Nadela sta si jih in nam zelo olajšala hojo. Res so se noge še vedno globoko pogrezale v sneg, toda brez trasiranja poti s krplji bi bil ta del poti izjemno težak. Tako pa smo še prej, kot je uradna časovnica, dosegli cilj. Razgled je bil prekrasen. Pod nami Melska dolina, okrog in okrog pa zasneženi vršaci. Kar nekaj od teh je naša gorniška skupina že osvojila.

Privoščili smo si pol ure za počitek in občudovanje, potem pa smo se vračali po isti poti. Sneg se je medtem še bolj zmehčal, ampak navzdol gre vendarle lažje. Srečali smo tudi nekaj turnih smučarjev, ki so se vzpenjali proti vrhu, saj je gora zelo priljubljena za turno smučanje.



Med spustom smo opravili tudi praktičen preizkus reševanja izpod snežnega plazu. Vodnik je izven našega vidnega dosega skril lavinsko žolno, vsi udeleženci pa smo iskali »nesrečnika«. V obeh primerih smo »pogrešanega« našli, vendar smo porabili preveč časa, da bi bil še pri življenju.

Pri analizi postopka smo odkrili napake v akciji in ugotovili, da je taka vaja potrebna in  jo bomo še ponavljali, da bi bili v primeru dejanskega reševanja zares usposobljeni. Po petih urah smo prišli do naših avtomobilov.

Turo si velja zapomniti tudi kot zelo zanimivo kolesarsko gorsko turo iz doline na planino Tröbacher Alm kar 1500 m višinske razlike. Končno analizo smo opravili v gostilni Gorenc na Zlatem polju v Kranju.

Napisal Janez





 

Srebotnik, Tolsti vrh, Grmada, 7. 4. 2013

Srebotnik 700 m,
Tolsti vrh 834 m,
Grmada nad Celjem 718 m,
Pečovniška koča na Grmadi 620 m

PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Vinko, Vida P., Jože, Jana, Ana, Katarina, Sašo, Vida J., Silva, Aleksander, Vasja, Tomaž
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 800 m

Tokratna tura vodniškega odseka nas je vodila v Posavsko hribovje v hribe na levem bregu Savinje, južno od Celja.

Zbralo se nas je 13 udeležencev in odpeljali smo se v naselje Zvodno, kjer smo imeli izhodišče. Pred vstopom v Hudičev graben smo si nadeli čelade in krenili. Vode je bilo veliko in na enem prvih prečenj potoka sem slovesno odprl letošnjo kopalno sezono, seveda nehote.

Nadaljevali smo brez zapletov, malo po eni, malo po drugi strani grabna in nekje kar po potoku. V najožjem delu grabna pa po skobah in čez mostiček. Ko se zavarovana pot konča smo zavili levo iz grabna na direktno pot na Srebotnik. Tik pod vrhom je bil najbolj zoprn del poti, saj je bilo strmo in blatno. Neprijetno je pihalo zato se na vrhu nismo dolgo zadržali.

Naslednji cilj je bil Tolsti vrh, do katerega pa je bil še kar lep kos poti najprej po blatu nato pa po snegu. Na nerazgledanem vrhu smo pomalicali in se spustili do hotela Celjska koča, kjer smo se malo pogreli. Nadaljevali smo še na najbolj razgledno in tudi najbolj obljudeno Grmado nad Celjem.


Poleg razgleda na Celjski grad in Celje smo bili na vrhu deležni tudi nekaj malega sonca. Sestopili smo nazaj in obiskali še Pečovniško kočo. Sestopili pa smo skozi Suhi potok nazaj v Zvodno.


Turo smo zaključili v gostilni Soklič v Zalogu pod Sveto Trojico.

Spisal Tomaž


 
 
 


Kucelj, Modrasovec, 23. 3. 2013

Kucelj 1237 m,
Koča Antona Bavčerja na Čavnu 1242 m,
Veliki Modrasovec 1355 m,
Mali Modrasovec 1305 m

udeleženci: Slavko, Nevenka, Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: cca 1200 m


Splošna nevarnost plazov tretje stopnje in poslabšanje vremena tekom dneva sta nas ta vikend “nagonila” na primorsko. Tomaž je iz “vreče izletov” potegnil krožno turo v hribih nad Ajdovščino.

Naše današnje izhodišče je bil Stomaž, kjer smo ob manjšem vaškem pokopališču parkirali avtomobila in se deset minut čez osmo uro podali v breg.

Šli smo skozi vas, naprej po makadamski cesti do prvih markacij in odcepa pešpoti proti Čavnu. V sončnem vremenu smo se počasi skozi gozd vzpenjali proti našemu prvemu cilju.

Na križišču kjer se lahko zavije desni v breg proti koči Antona Bavčerja na Čavnu, smo mi nadaljevali naravnost po Srednječavenski poti na Kucelj.

Malo gor, malo dol smo mimo bivaka Črna peč hodili pod grebenom med Čavnom in Kucljem. Vreme se je počasi “fižilo”, mi pa smo se dvignili in ob enajsti uri po zahodni strani prišli na Kucelj.

Oblačno in vetrovno vreme nas je kaj kmalu spravilo v pogon in po grebenu smo se spustili proti vzhodu, v smeri Čavna. Deset minut pred dvanajsto smo že “greli riti” pred kočo Antona Bavčerja in vase “metali” dobrote iz nahrbtnika, žejo pa gasili s pivom uležanim na 1242 metrih.

Vse skupaj je precej uspešno “šolal” Tomažev štirinožni prijatelj Paz. Tema tokratne učne ure je bila kako od vsakega izvabiti najslastnejše dele dobrot iz nahrbtnika. Kapo dol (bi reku Srečko), Paz je iz omenjene tematike doktoriral in to z odliko.

Eni bolj, eni pa manj siti smo se odpravili na bližnji Veliki Modrasovec, na poti nazaj pa še na njegovega manjšega brata na katerem imajo svojo postojanko radioamaterji iz Ajdovščine. Sledil je še spust mimo koče na Čavnu v dolino do parkiranih avtomobilov v Stomažu.

Med vožnjo proti Ljubljani ravno razlagam, da so pred nekaj dnevi novinarji spraševali našega skakalca Petra Prevca kako nameravajo skakati na zaključku smučarskih poletov v Planici in dobili odgovor “do podna, če bo to premal, bomo pa podn umaknl”, ko po radiju sporočijo, da so danes res “podn umaknl”, saj so v ekipni tekmi osvojili zmago. Bravo fantje!

Spisal Robi



 
 

Latschur, 16. 3. 2013

Almspitz 2180 m,
Latschur 2236 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Nevenka, Robert, Slavko, Janez, Maks, Marjan G., Tomaž
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1500 m

Marčna tura Gorniške skupine je bila po planu prečenje grebena od Bavškega Grintavca do Svinjaka. A še tretjič letos ni šlo po planih, zaradi snežnih razmer smo izbrali nadomestno turo. Izbran je bil Latschur v Ziljskih Alpah.

Ob 6h zjutraj smo se v precej hladnem jutru zbrali pred društvom. Ker so drsna vrata od kombija izgleda primrznila in se niso dala odpreti, so udeleženci v kombi lezli preko prvih sedežev in prtljažnega prostora. To je bil nekakšen test, da so primerni za turo. Težave z vrati smo rešili ob postanku za kavo na OMV Radovljica tako, da so lahko normalno izstopali in vstopali v kombi.

Po kavi smo se zapeljali v Avstrijo in na odcepu za Špaterjan (Paternion) zavili z avtoceste in skozi Bistrico (Feistritz an der Drau) proti Belemu jezeru (Weissensee). Izhodišče smo imeli na parkirišču na vzhodnem bregu jezera.

Mimo kampa smo prišli do gozda in do smernih tabel, kjer je del udeležencev užgal na gliho. Ostali smo raje preverili karto in šli pravilno ter našli začetek poti 9d. Počakali smo še na ostala udeleženca in ravno, ko sem v roke vzel telefon, da ju pokličem, sta se prikazala izza ovinka.


Zagrizli smo v breg in večkrat prečkali cesto po kateri poteka položnejša pot 9b. Na poti je bilo nekaj snega, ki pa je držal človeka. Po približno dveh urah smo prišli do združitve obeh poti, ki vodita do planine Techendorfer. Mi smo raje zavili na pot 9c, ki gre čez gozd direktno do sedla Stosia. Če so prej v snegu še bile stopinje, jih na 9c ni bilo več.

Gazili smo po približno 10 cm novega snega. Na sedlu Stosia smo si privoščili počitek, bili smo popolnoma sami, nikjer nobenih sledi. Nadaljevali smo po grebenu, ki je bil precej spihan in najprej zlezli na Almspitz in preko sedelca še na vrh Latschurja, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp.

Vreme naravnost kičasto, brez oblačka in izredna vidljivost na vse strani. Ker je vseeno malce vleklo, se prav dolgo nismo zadržali na vrhu. Ob odhodu si je naš smučarski as nadel big footke, saj naj bi se obetala huda smuka.

Po poti pristopa smo sestopili in bili v slabe tri četrt ure nazaj na sedlu Stosia. Robijeva smuka menda ni bila idealna, nekaj se je pridušal čez sneg, da ni tisti pravi, a da bo za smuko izkoristil cesto po kateri gre 9b. Poleg njega smo si na prijetnem soncu tudi sicer pravili štose in v prijetnem vzdušju zapustili sedlo in se spustili v gozd.

Tu smo srečali prvega planinca tega dne, ki jo je mahal šele navkreber. Na razcepu poti in ceste si je Robi spet nadel smučke in od vijugal po cesti. A njegovo veselje ni trajalo dolgo. Najprej ga je oviral parkiran gozdarski stroj na cesti, nižje pa vse več kopne ceste, saj je obrnjena na južno stran. Kar pošteno smo ga prehiteli in ni in ni ga bilo. Ravno, ko sem vzel v roke telefon, da ga pokličem, se je pojavil izza ovinka, že drugič danes ista stvar.

Očitno ima moj android funkcijo fizičnega priklica oseb.Turo smo zaključili in se odpeljali proti Sloveniji. Že na avstrijskem radiju smo izvedeli, da slalomskega kristala žal ni, druženje pa zaključili v gostilni Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž