tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznik Drago
udeleženci: Ana, Anica, Barbara, Božo, Edo, Elda, Erika, Gabriella, Dunja, Irena P., Irena S., Ivan, Ivanka, Jana, Janez, Jože, Leonida, Ljuba, Katarina, Kinč, Ksenija, Maks, Marija B., Marija Č., Marija K., Marija P., Marjeta, Marko, Martin, Meta, Metka H., Metka I., Mihael, Mija, Milena, Miri, Mirjana, Moli, Nataša, Sašo, Silva, Stane, Robert, Ružica, Vida J., Vida P., Vinko, Zdenka
skupno trajanje planinskih pohodov: 26 h
skupna višinska razlika: cca 3900 m vzponov, 2700 m sestopov
sobota, 8.6.2013
S turistično ladjico smo se odpeljali 23 km globoko v kanjon Drine, vse do mesta kjer meja med Srbijo in BiH zavije z Drine in je zgornji del jezera v Bosni. Nazaj grede so nam postregli kosilo na ladjici, dimljeno postrv.
Ob povratku smo se vsedli v avtobus in se odpeljali na planino Taro do turističnega naselja Mitrovac. Sledil je pvi planinski pohod do Banjske Stene, razgledišča s katerega smo si še od zgoraj ogledali jezero Peručac in jez HE Bajina Bašta.
nedelja, 9.6.2013
Zjutraj je sledilo prvo zgodnje vstajanje in prvi srbski zajtrk, ki seveda ni razočaral. Po zajtrku pa tura direktno od naših apartmajev. Sprehodili smo se skozi Zlatibor (960 m) in se vzpeli do partizanskega spomenika Glavudža (1083 m).
Od tam pa naprej po grebenu do vrha Čuker (1359 m). Malo gor malo dol smo nadaljevali do Čigote (1422 m), kjer je na samem vrhu vojaška opazovalnica. Od tam po cesti do vzletišča jadralnih padalcev in potem na gliho navzdol, do prelaza na cesti Vodice - Ljubiš, kjer nas je čakal Drago. 
Naredili smo kar konkretno turo, cca 16 dolžinskih in slab višinski kilometer. Omeniti velja štiri prijazne potepuške pse, ki so nas spremljali vso turo od Zlatibora. Vmes smo jih oskrbovali z vodo in malico, na koncu pa so bili kar utrujeni. Kdo ve kdaj so se vrnili v Zlatibor. 
Mi smo nadaljevali z avtobusom do Ljubiša in naprej v etno vasico Sirogojno. Sledil je ogled vasice, degustacija zlatiborskega pršuta in nakupi klekovače (brinjevca) in pletenin. V Zlatibor smo se vrnili preko Rožanstva in Rudine in imeli med vožnjo razgled na celotni prehojeni greben.
V Zlatiboru pa prvi etno večer v kmečkem turizmu Koliba kod Milunke s tamburaši in odlično teletino izpod peke. Družba se je razživela in tudi Primož je pokazal, da nima talenta le za vodenje izletov.
Fotografije
Na progi je 22 tunelov in 5 mostov, v dobrih 15 km pa premaga 300 višinskih metrov. Leta 2004 so na njej zgradili filmsko železniško postajo Golubiči za film Življenje je čudež in na njej pustili želežniško predelavo pižoja
Po koncu vožnje je sledil nakup domače slivovke, potem pa smo zapustili Srbijo in vstopili v Bosno in Hercegovino. Zgodil se je manjši zaplet, saj smo se z bosanske strani meje odpeljali brez ene osebne izkaznice. Vrnili smo se ponjo in si mislili svoje o "pozabljivosti" policista.
Ustavili smo se v Višegradu in si ogledali znameniti most Mehmed Paše Sokolovića iz 16. stoletja. Nadaljevalo smo v Sarajevo na krajši postanek za čevape, kavo in nakupe in potem v dolino Neretve. Malo naprej od Konjica smo imeli prenočišče ob Jablaničkem jezeru.
Spali smo na dveh koncih, večina v vili Palma v Čelebićih, 9 pa v Orahovici v istoimenski restavraciji s prenočišči. Zgodil se je manjši zaplet, saj so nas v obeh prenočiščih pričakovali dva dni kasneje. Še dobro, da je bil ponedeljek in kapacitete niso bile zasedene.
Z avtomobili smo se pripeljali vse do višine 1500 m. Vožnja je bila nekoliko krajša, ker je bil tudi cilj spremenjen zaradi obilice snega in popoldanskih neviht.Namesto na najvišji vrh Prenja, Zeleno glavo (2123 m), smo šli na Veliko kapo (2007 m).
Vzpon je potekal večinoma po lepem grebenu na katerem so se nam odpirali razgledi na preostali Prenj, ki ima kar 11 dvatisočakov. Odločitev lokalnih vodnikov je bila seveda pravilna, saj se je že od daleč videlo da ima Zelena glava preveč snega za našo skupino.
ponedeljek, 10.6.2013
Zjutraj so zapustili Zlatibor in se odpeljali v Mokro goro. Tu smo najprej obiskali Drvengrad, leseno etno mestece in hotel Emira Kusturice, znano tudi pod imenoma Küstendorf in Mećavnik. Vasico sestavlja 22 hišk v katerih so apartmaji in lokalčki, v vasici je tudi pravoslavna cerkev, kino in športna dvorana.
Po ogledu vasice smo se spustili do železniške postaje Mokra gora in se vkrcali na vlak. Iz Mokre gore do Šarganja je speljana ozkotirna železnica imenovana Šarganjska osmica. Od leta 1925 do 1974 je bila del ozkotirne železnice Beograd - Sarajevo - Dubrovnik, zdaj pa na odseku Mokra Gora - Šargan vitasi vozi muzejski vlak.
torek, 11.6.2013
Po zgodnjem zajtrku smo se vsi skupaj dobili v Čelebićih od koder so nas lokalni vodniki agencije Futura Line s kombiji in terenskimi avtomobili odpeljali na planino Prenj, najlepšo planino Bosne in Hercegovine.
Z avtomobili smo se pripeljali vse do višine 1500 m. Vožnja je bila nekoliko krajša, ker je bil tudi cilj spremenjen zaradi obilice snega in popoldanskih neviht.Namesto na najvišji vrh Prenja, Zeleno glavo (2123 m), smo šli na Veliko kapo (2007 m). 
Vzpon je potekal večinoma po lepem grebenu na katerem so se nam odpirali razgledi na preostali Prenj, ki ima kar 11 dvatisočakov. Odločitev lokalnih vodnikov je bila seveda pravilna, saj se je že od daleč videlo da ima Zelena glava preveč snega za našo skupino. 
Vreme pa se je tudi kvarilo in ob sestopu nas je ujela ploha, v daljavi pa je grmelo. Sestopili smo nekoliko stran od izhodišča do planinske koče Rapta (1450 m) in se s kombiji odpeljali v dolino.
Poslovili smo se od ekipe lokalnih vodnikov in z avtobusom nadaljevali, v Jablanico pogledat, če je Tito že prečkal Neretvo, potem pa mimo Mostarja do Blagaja, kjer smo se nastanili v hotelu Ada ob Buni.
Zvečer pa nas je že čakal drugi etno večer ob izviru Bune z živo bosansko glasbo in jagenjčkom. Glasbeni izvajalec naših plesalk nekako ni prepričal, se mu je pa pri petju pridružila Mirjana.
sreda, 12.6.2013
Zjutraj smo po zajtrku zapustili hotel Ada in se odpeljali v Mostar na ogled starega dela mesta. Na znamenitem mostu smo plačali skakalca ki je za nas skočil v Neretvo. Sledil je prost termin za ogled mesta in nakup spominkov potem pa odhod proti Hrvaški.
Zapeljali smo se do Makarske in se namestili v Pansion komfort Moča in Apartmani Bebić. Na tem potovanju pravi luksus, saj smo se namestili za tri noči.
Prosto popoldne so nekateri izkoristili za kopanje, tajništvo in Moli pa za mešano na žaru in merlot iz Imotskega za naju s Primožem v bistroju Herc na makarski plaži
četrtek, 13.6.2013
Zapeljali smo se do Omiša in parkirali ob plezališču malo ven iz mesta. Turo na Omiško Dinaro smo začeli skozi staro mestno jedro. Kmalu smo se toliko dvignili, da so se nam začeli odpirati prekrasni razgledi na Omiš, Poljičko planino in otok Brač.
Mimo Lude kuče smo se vzpeli na vrh najvišji vrh Omiške Dinare, Imber ali Kula (834 m). Dan je bil prekrasen, razgledi fantastični. Sestopili smo nazaj do Lude kuče in potem do vasi Podašpilje in še naprej do gostišča Radmanove Mlince na kruh izpod peke in dalmatinsko zakusko.
Z dvema ladjicama smo po reki Cetini odpeljali nazaj do Omiša. Med ladjicama se je vnela prava mala vojna. Po povratku v Omiš so nekateri izkoristili preostanek časa za kopanje, nekateri pa so to počeli ves dan saj nismo šli vsi na turo.
Fotografije
Zadnji dan pred odhodom smo obiskali še naravni park Biokovo nad Makarsko. Direktno iz naših amartmajev smo se skozi vas Makar vzpeli visoko nad Makarsko. Obiskali smo Vošac (1422) na katerem stoji planinska koča, ki je bila žal zaprta.
Setopili smo do gozdička, kjer je še ena koča in počakali avtobus, ki ga je najel Primož. Avtobus nas je odpeljal do najvišjega vrha Biokova, Sv .Jure, kjer stoji ogromna televizijska antena.
Cesta do tja je ozka z drznimi serpentinami tik pod vrhom. Na vrhu so nas že čakali trije udeleženci, ki so do vrha prišli peš. Skupaj smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Makarsko.
Zjutraj smo se odpeljali iz Makarske po hrvaških avtocestah in mejnega prehoda Vinica pripeljali v Slovenijo. V kraju Veliki Narajac smo se ustavili v gostilni Bolkovec na odličnem odojku in jagenču. Sledila je le še vožnja do Ljubljane. V Tivoliju smo se razšli v precej kaotičnem vzdušju, saj je bil tam ravno Lunin festival, na Iliriji pa so praznovali Sokoli.
Tako smo končali nepozabno potovanje po treh državah bivše Jugoslavije. Organizacijsko je bil to verjetno naj kompleksnejši izlet v zgodovini PD Rašica in vsaka čast Primožu da je vse tako brezhibno organiziral in izpeljal
petek, 14.6.2013
Zadnji dan pred odhodom smo obiskali še naravni park Biokovo nad Makarsko. Direktno iz naših amartmajev smo se skozi vas Makar vzpeli visoko nad Makarsko. Obiskali smo Vošac (1422) na katerem stoji planinska koča, ki je bila žal zaprta. 
Setopili smo do gozdička, kjer je še ena koča in počakali avtobus, ki ga je najel Primož. Avtobus nas je odpeljal do najvišjega vrha Biokova, Sv .Jure, kjer stoji ogromna televizijska antena. 
Cesta do tja je ozka z drznimi serpentinami tik pod vrhom. Na vrhu so nas že čakali trije udeleženci, ki so do vrha prišli peš. Skupaj smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Makarsko.
sobota, 15.6.2013
Zjutraj smo se odpeljali iz Makarske po hrvaških avtocestah in mejnega prehoda Vinica pripeljali v Slovenijo. V kraju Veliki Narajac smo se ustavili v gostilni Bolkovec na odličnem odojku in jagenču. Sledila je le še vožnja do Ljubljane. V Tivoliju smo se razšli v precej kaotičnem vzdušju, saj je bil tam ravno Lunin festival, na Iliriji pa so praznovali Sokoli. 
Tako smo končali nepozabno potovanje po treh državah bivše Jugoslavije. Organizacijsko je bil to verjetno naj kompleksnejši izlet v zgodovini PD Rašica in vsaka čast Primožu da je vse tako brezhibno organiziral in izpeljal
Spisal Tomaž
