Mala balkanska tura, 8. - 15. 6. 2013

PD Rašica
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznik Drago
udeleženci: Ana, Anica, Barbara, Božo, Edo, Elda, Erika, Gabriella, Dunja, Irena P., Irena S., Ivan, Ivanka, Jana, Janez, Jože, Leonida, Ljuba, Katarina, Kinč, Ksenija, Maks, Marija B., Marija Č., Marija K., Marija P., Marjeta, Marko, Martin, Meta, Metka H., Metka I., Mihael, Mija, Milena, Miri, Mirjana, Moli, Nataša, Sašo, Silva, Stane, Robert, Ružica, Vida J., Vida P., Vinko, Zdenka


skupno trajanje planinskih pohodov: 26 h
skupna višinska razlika: cca 3900 m vzponov, 2700 m sestopov

sobota, 8.6.2013

Pa je prišla, dolgo pričakovana balkanska tura. V petek ob 9h zvečer smo se iz Tivolija odpeljali proti Srbiji. Skoraj do srbske meje smo imeli dva voznika in spremljevalni kombi, potem pa je krmilo prevzel Drago, kombi pa je odpeljal prvega voznika nazaj proti Sloveniji. Po celonočni vožnji smo prispeli v Bajino Bašto in še malo naprej do umetnega jezera Peručac na reki Drini.

S turistično ladjico smo se odpeljali 23 km globoko v kanjon Drine, vse do mesta kjer meja med Srbijo in BiH zavije z Drine in je zgornji del jezera v Bosni. Nazaj grede so nam postregli kosilo na ladjici, dimljeno postrv.




Ob povratku smo se vsedli v avtobus in se odpeljali na planino Taro do turističnega naselja Mitrovac. Sledil je pvi planinski pohod do Banjske Stene, razgledišča s katerega smo si še od zgoraj ogledali jezero Peručac in jez HE Bajina Bašta.

Po povratku v Mitrovac je sledila vožnja v Zlatibor, znano srbsko turistično središče. Namestili smo se v apartmajih v vili Jeleni in okoliških vilah. Večer je bil prost, večina si je omislila večerjo s srbsko hrano v lokalčkih v trgovskem centru.

  
nedelja, 9.6.2013

Zjutraj je sledilo prvo zgodnje vstajanje in prvi srbski zajtrk, ki seveda ni razočaral. Po zajtrku pa tura direktno od naših apartmajev. Sprehodili smo se skozi Zlatibor (960 m) in se vzpeli do partizanskega spomenika Glavudža (1083 m). 



Od tam pa naprej po grebenu do vrha Čuker (1359 m). Malo gor malo dol smo nadaljevali do Čigote (1422 m), kjer je na samem vrhu vojaška opazovalnica. Od tam po cesti do vzletišča jadralnih padalcev in potem na gliho navzdol, do prelaza na cesti Vodice - Ljubiš, kjer nas je čakal Drago. 


Naredili smo kar konkretno turo, cca 16 dolžinskih in slab višinski kilometer. Omeniti velja štiri prijazne potepuške pse, ki so nas spremljali vso turo od Zlatibora. Vmes smo jih oskrbovali z vodo in malico, na koncu pa so bili kar utrujeni. Kdo ve kdaj so se vrnili v Zlatibor. 

Mi smo nadaljevali z avtobusom do Ljubiša in naprej v etno vasico Sirogojno. Sledil je ogled vasice, degustacija zlatiborskega pršuta in nakupi klekovače (brinjevca) in pletenin. V Zlatibor smo se vrnili preko Rožanstva in Rudine in imeli med vožnjo razgled na celotni prehojeni greben.

V Zlatiboru pa prvi etno večer v kmečkem turizmu Koliba kod Milunke s tamburaši in odlično teletino izpod peke. Družba se je razživela in tudi Primož je pokazal, da nima talenta le za vodenje izletov.  





Fotografije

ponedeljek, 10.6.2013

Zjutraj so zapustili Zlatibor in se odpeljali v Mokro goro. Tu smo najprej obiskali Drvengrad, leseno etno mestece in hotel Emira Kusturice, znano tudi pod imenoma Küstendorf in Mećavnik. Vasico sestavlja 22 hišk v katerih so apartmaji in lokalčki, v vasici je tudi pravoslavna cerkev, kino in športna dvorana.

Po ogledu vasice smo se spustili do železniške postaje Mokra gora in se vkrcali na vlak. Iz Mokre gore do Šarganja je speljana ozkotirna železnica imenovana Šarganjska osmica. Od leta 1925 do 1974 je bila del ozkotirne železnice Beograd - Sarajevo - Dubrovnik, zdaj pa na odseku Mokra Gora - Šargan vitasi vozi muzejski vlak.

Na progi je 22 tunelov in 5 mostov, v dobrih 15 km pa premaga 300 višinskih metrov. Leta 2004 so na njej zgradili filmsko železniško postajo Golubiči za film Življenje je čudež in na njej pustili želežniško predelavo pižoja


Po koncu vožnje je sledil nakup domače slivovke, potem pa smo zapustili Srbijo in vstopili v Bosno in Hercegovino. Zgodil se je manjši zaplet, saj smo se z bosanske strani meje odpeljali brez ene osebne izkaznice. Vrnili smo se ponjo in si mislili svoje o "pozabljivosti" policista.

Ustavili smo se v Višegradu in si ogledali znameniti most Mehmed Paše Sokolovića iz 16. stoletja. Nadaljevalo smo v Sarajevo na krajši postanek za čevape, kavo in nakupe in potem v dolino Neretve. Malo naprej od Konjica smo imeli prenočišče ob Jablaničkem jezeru. 


Spali smo na dveh koncih, večina v vili Palma v Čelebićih, 9 pa v Orahovici v istoimenski restavraciji s prenočišči. Zgodil se je manjši zaplet, saj so nas v obeh prenočiščih pričakovali dva dni kasneje. Še dobro, da je bil ponedeljek in kapacitete niso bile zasedene.






torek, 11.6.2013

Po zgodnjem zajtrku smo se vsi skupaj dobili v Čelebićih od koder so nas lokalni vodniki agencije Futura Line s kombiji in terenskimi avtomobili odpeljali na planino Prenj, najlepšo planino Bosne in Hercegovine. 




Z avtomobili smo se pripeljali vse do višine 1500 m. Vožnja je bila nekoliko krajša, ker je bil tudi cilj spremenjen zaradi obilice snega in popoldanskih neviht.Namesto na najvišji vrh Prenja, Zeleno glavo (2123 m), smo šli na Veliko kapo (2007 m). 




Vzpon je potekal večinoma po lepem grebenu na katerem so se nam odpirali razgledi na preostali Prenj, ki ima kar 11 dvatisočakov. Odločitev lokalnih vodnikov je bila seveda pravilna, saj se je že od daleč videlo da ima Zelena glava preveč snega za našo skupino. 

Vreme pa se je tudi kvarilo in ob sestopu nas je ujela ploha, v daljavi pa je grmelo. Sestopili smo nekoliko stran od izhodišča do planinske koče Rapta (1450 m) in se s kombiji odpeljali v dolino. 


Poslovili smo se od ekipe lokalnih vodnikov in z avtobusom nadaljevali, v Jablanico pogledat, če je Tito že prečkal Neretvo, potem pa mimo Mostarja do Blagaja, kjer smo se nastanili v hotelu Ada ob Buni.

Zvečer pa nas je že čakal drugi etno večer ob izviru Bune z živo bosansko glasbo in jagenjčkom. Glasbeni izvajalec naših plesalk nekako ni prepričal, se mu je pa pri petju pridružila Mirjana.





sreda, 12.6.2013

Zjutraj smo po zajtrku zapustili hotel Ada in se odpeljali v Mostar na ogled starega dela mesta. Na znamenitem mostu smo plačali skakalca ki je za nas skočil v Neretvo. Sledil je prost termin za ogled mesta in nakup spominkov potem pa odhod proti Hrvaški. 

Zapeljali smo se do Makarske in se namestili v Pansion komfort Moča in Apartmani Bebić. Na tem potovanju pravi luksus, saj smo se namestili za tri noči.

Prosto popoldne so nekateri izkoristili za kopanje, tajništvo in Moli pa za mešano na žaru in merlot iz Imotskega za naju s Primožem v bistroju Herc na makarski plaži





četrtek, 13.6.2013

Zapeljali smo se do Omiša in parkirali ob plezališču malo ven iz mesta. Turo na Omiško Dinaro smo začeli skozi staro mestno jedro. Kmalu smo se toliko dvignili, da so se nam začeli odpirati prekrasni razgledi na Omiš, Poljičko planino in otok Brač.
Mimo Lude kuče smo se vzpeli na vrh najvišji vrh Omiške Dinare, Imber ali Kula (834 m). Dan je bil prekrasen, razgledi fantastični. Sestopili smo nazaj do Lude kuče in potem do vasi Podašpilje in še naprej do gostišča Radmanove Mlince na kruh izpod peke in dalmatinsko zakusko.

Z dvema ladjicama smo po reki Cetini odpeljali nazaj do Omiša. Med ladjicama se je vnela prava mala vojna. Po povratku v Omiš so nekateri izkoristili preostanek časa za kopanje, nekateri pa so to počeli ves dan saj nismo šli vsi na turo.



Fotografije

petek, 14.6.2013

Zadnji dan pred odhodom smo obiskali še naravni park Biokovo nad Makarsko. Direktno iz naših amartmajev smo se skozi vas Makar vzpeli visoko nad Makarsko. Obiskali smo Vošac (1422) na katerem stoji planinska koča, ki je bila žal zaprta.
Setopili smo do gozdička, kjer je še ena koča in počakali avtobus, ki ga je najel Primož. Avtobus nas je odpeljal do najvišjega vrha Biokova, Sv .Jure, kjer stoji ogromna televizijska antena. 
Cesta do tja je ozka z drznimi serpentinami tik pod vrhom. Na vrhu so nas že čakali trije udeleženci, ki so do vrha prišli peš. Skupaj smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Makarsko.


 sobota, 15.6.2013

Zjutraj smo se odpeljali iz Makarske po hrvaških avtocestah in mejnega prehoda Vinica pripeljali v Slovenijo. V kraju Veliki Narajac smo se ustavili v gostilni Bolkovec na odličnem odojku in jagenču. Sledila je le še vožnja do Ljubljane. V Tivoliju smo se razšli v precej kaotičnem vzdušju, saj je bil tam ravno Lunin festival, na Iliriji pa so praznovali Sokoli. 
Tako smo končali nepozabno potovanje po treh državah bivše Jugoslavije. Organizacijsko je bil to verjetno naj kompleksnejši izlet v zgodovini PD Rašica in vsaka čast Primožu da je vse tako brezhibno organiziral in izpeljal


Spisal Tomaž 
 

Breznjak / Monte Brizzia, 2. 6. 2013

Breznjak / Monte Brizzia 1540 m

PD Rašica
udeleženci: Ada, Ana, Bogdan, Edo, Ema, Irena B., Irena S., Jana, Jože, Katarina, Kinč, Marija, Marjan, Primož, Tomaž, Vida
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 1000 m

Primoževa tura na Stubeck je bila zaradi vremena prestavljena za en teden, a je v Avstriji spet nagajalo vreme. Tudi udeležencev ni bilo več za avtobus, temveč za dva kombija. Za drugega šoferja sem vskočil sam, nadomestno turo pa je Primož našel v Karnijskih Alpah. Monte Brizzia, s slovenskim imenom Breznjak ali Breznik in se nahaja direktno nad Tabljo / Pontebbo.

16 udeležencev se nas je odpravilo na pot in v Kranjski Gori opravilo z obredno jutranjo kavo. V obetavnem vremenu smo nadaljevali v Italijo in se mimo Trbiža po stari cesti odpeljali do Tablje. Že drugič letos smo naleteli na okrašeno mestece, ker je tu v maju potekal Giro d'Italia. Parkirali smo na severnem obrobju mesteca in se podali navkreber.

Pot 501 se začne po cestici s križevim potom mimo slikovite cerkvice do manjše planine, kjer se cestica konča začnejo pa se razgledi na dolino Bele. Nadaljevali smo strmo po udobni mulatjeri do izravnave, kjer je izpostavljena prečka čez podrto pobočje, ki pripelje do opuščene planine Stavolli Scalzer.

Od tam smo spet zagrizli v kolena do sedla Brizzia in potem na vrh Breznjaka, kjer stoji ogromen in zanimiv križ. Vrh je precej razgleden, mestece Tablja pa leži praktično pod nogami. Od Tablje do vrha smo rabili dobre tri ure. Vreme nam je lepo služilo in po malici smo sestopili po isti poti in se v slabih dveh urah vrnili na izhodišče.

Spet nam je uspelo, z nadomestno turo smo našli suho vreme in zanimiv vrh. Izlet smo zaključili v gostilni Pri Martinu v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž




Stegovnik, 19. 5. 2013

Stegovnik 1692 m

Società Alpina delle Giulie
udeleženci: Alessandra, Anne, Barbara, Brunetta, Carmine, Claudio, Fabiola, Flavia, Franco de F., Franco F., Fulvio, Gabriella, Gianni, Giorgio, Isabella D., Isabella G., Laura, Maria, Mario, Maristella, Olivia, Paula, Renato, Roberto, Sarah, Serena, Sergio, Stefano, Tomaž, Vilma
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1000 m


Izlet na Stegovnik smo začeli pri gostilni Kanonir v Podlogu, točneje 50 m naprej po asfaltu smo zavili levo v gozd za edino hišo ob cesti. Steza se potem pridruži makadamu, po katerem smo se dvignili do kmetije Rezman (1000 m). Tu smo imeli kot na dlani Virnikov Grintovec, Kočne, Babo in Grintovec.

Kmalu smo spet obrnili na gozdno cesto, ki se vije pod Bukovcem. Glasno klepetajoč smo dospeli na opuščeno Močnikovo planino in si privoščili postanek in malico, da smo si nabrali moči za malce naporen vzpon na Močnikovo sedlo in na vrh Stegovnika.  Uživali smo v strmini in lepih razgledih na greben Košute. Zaradi črnih oblakov, ki so se bližali iz severa, smo kar hitro pojedli in poslikali okoliške vrhove, pospravili naše stvari in prečili greben.

Sestop je takoj strm; Isabello je veter tako močno prevrnil, da je naredila karambol in padla nekaj metrov nižje. Ni ji bilo nič hudega, si je le opraskala roko. Najbolj zabavno je bilo v Oknu. Nekateri so šli par krat gor in dol po leseni lojtrci, drugi so se slikali v neštetih držah, vsi smo bili začudeni nad tem prehodom. Tomaž nas je moral opomniti, naj pohitimo.

Kmalu smo začutili prve kapljice ... pot, ki teče pod južnimi pečinami Stegovnika, ni ravno pot, po kateri bi rad hodil v dežju: travnata, poraščena, včasih komaj vidna, spolzka zaradi mokrih korenin. No, pa se je vlilo. Nihče se ni sekiral, vsi smo vedeli, da se izlet izteka. Oblekli smo si vetrovke in odprli dežnike. V kratkem smo sestopili na makadam.

V dolini Reke je dišalo po dežju, potočki okoli nas so žuboreli, oblaki so zaprli nebo v gosto belo odejo, ampak vsi smo bili tako veseli, polni zadoščenja in lepih občutkov, da smo uživali tudi v tem. Izlet smo končali, kot se spodobi, v gostilni Kanonir, kjer so nas postregli - celo v italijanščini - z joto, žganci in jabolčnim zavitkom ! 



Dati principali
Partenza: ore 7.00 da piazza Oberdan e arrivo a Podlog verso le 9.00, sosta in gostilna e in cammino appena pronti, rientro a Trieste previsto verso le 19.00   
Itinerario: Podlog (719 m) - fattoria Rezman (1000 m) - Močnikovo sedlo (1315 m) - sella Pri lojtri (1486 m) - Stegovnik (1692 m) - Okno v Stegovniku (1460 m) - Dol (850 m) - Podlog (719 m)
Difficolta: Escursionistico (E) ma impegnativo per lunghezza e dislivello con qualche passaggio su roccette
Sviluppo: 16 km per 6 ore di cammino
Dislivello: ca 1000 m
Cartografia: Karavanke osrednji del 1:50000

Abbiamo iniziato la nostra escursione sullo Stegovnik presso la gostilna Kanonir a Podlog, imboccando il sentiero dietro la casa di fronte alla gostilna che si ricongiunge con la strada sterrata che porta alla fattoria Rezman. Qui abbiamo fatto una breve sosta per ammirare l'ampio panorama sulle Kočne e sul Grintovec.

Poche centinaia di metri piu avanti abbiamo seguito la strada forestale indicata dal segnavia e passato alcune antenne. Al bivio abbiamo girato a destra per una carrareccia piu stretta che sale perpendicolarmente i pendii nord-occidentali del Bukovec. Sopra la carrareccia una fitta faggeta, sotto, una bella abetaia.  Poi il sentiero diventa meno ripido e leggermente in discesa, fino alla malga abbandonata Močnikova planina dove si trova un rifugio per i cacciatori.

Da qui in 15 minuti abbiamo raggiunto l'insiginificante sella Močnikovo sedlo, un crocevia di sentieri e nuove stradine forestali. Seguiamo sempre il segnavia Stegovnik. Durante la salita si attraversa un torrente. In breve abbiamo  iniziato ad uscire dal bosco e salire il ciglione. Un cavo d'acciaio poco fisso e inutile dovrebbe aiutarci a superare una brevissima cengietta esposta.

In 10 minuti, con il susseguirsi di viste sempre piu belle, abbiamo raggiunto la cresta panoramicissima: le Kočne, il Grintovec, la catena della Košuta, il Triglav e le Alpi Giulie, il Krvavec, riconoscibile dalla stazione a monte della funivia.

Dopo la sosta per il pranzo ci siamo stretti i lacci degli scarponi e abbiamo iniziato la ripida discesa. Un altro inutile corrimano ci e quasi d'impiccio.  Vedendo davanti a noi la parete rocciosa non capivamo dove fosse possibile svalicare .... e invece sorpresa .... ci arrampichiamo in una cavita e con una scaletta di legno passiamo  dalla parte occidentale a quella meridionale della Stegovnik!

Qui abbiamo fatto tante foto ! Usciti dall'Okno ha iniziato a piovere leggermente, poi un po' piu forte, abbiamo aperto gli ombrelli senza essere infastiditi troppo, la pioggia era stata prevista da tutti i siti meteo ... al bivio ci siamo tenuti sul sentiero superiore in direzione Močnikovo sedlo.

Seguendo questo sentiero che a tratti ci sembrava abbandonato, abbiamo avuto la possibilita di ammirare le pareti rocciose della meta appena conquistata. Tra radure e boschi siamo scesi a valle sbucando sulla strada sterrata/asfaltata per la gostilna Kanonir. Qui jota, gnocchi e strudel di mirtilli !



Spisala Barbara

 
 
 

Col Nudo, 18. 5. 2013

Col Nudo, 2471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Maks, Sašo, Bojana, Janja, Radoš, Slavko, Nevenka, Marjan, Tomaž, Janez, Robert

trajanje: 7 h
išinska razlika: cca 1450 m

To soboto se je gorniška skupina PD Rašica pod Tomaževo taktirko odpravila na najvišji vrh južnih Karnijskih Predalp, 2471 m visoki Col Nudo. Malce pred peto uro zjutraj smo se zbrali pred sedežem društva. Devetim sicer “standardnim” članom so se tokrat pridružili trije novi, kot se je kasneje izkazalo vsi trije odlično “uhojeni”.

Odpeljali smo se po avtocesti v smeri Primorske, mimo Sežane, Palmanove, proti Bellunu in pri izvozu Lago di Santa Croce zavili na lokalno cesto. Mimo že omenjenega jezera smo se peljali naprej skozi Farra d'Alpago, zavili desno in se skozi vasico Pous d'Alpago, zakadili v breg. Velja omeniti, da je bilo zadnjih nekaj vasic precej “okranclanih” z baloni, raznimi trakovi in zastavami.

Na žalost pa je navdušenje nad veličastnim sprejemom malce uplahnilo, ko je Janja s transparenta razbrala, da ves pomp ni bil namenjen naši mali skupinici, temveč je dva dni pred našim prihodom tod potekala kolesarska dirka Giro di Italija.




Gosto poseljeni breg in posledično pravi blodnjak prepletajočih se cest, uličic in dovozov je zmedel navigacijo in nas pripeljal do stavka “ej mislm, da se je nekje nekaj zašuštral”. Iz zagate nas je rešil dobri stari zemljevid v rokah izkušenih Radoša in Sašota. Nova navigatorja sta nas peljala skozi Pieve d'Alpago, mimo koče Corta kjer smo nekaj sto metrov naprej zavili na makadamsko cesto in na razcepu parkirali.

Okoli devete ure smo pričeli hodit. Šli smo mimo vojaškega spomenika na planini Scalet Bassa, prečkali potok, šli napej ob vodi in se mimo slapa “zagrizli” v breg. V slabi uri smo prišli do razcepa Scalet alta. Tu si na soncu oddahnemo, slečemo odvečna oblačila in se odžejamo. Nadaljujemo levo po poti 965 pod mogočnim ostenjem v vrhom Col di Piero na koncu. Travnato podlago počasi zamenjata skala, le to pa sneg.

Ker je snega čedalje več, naklon naše poti pa se veča, si na izravnavi nataknemo dereze, se orokavičimo, v roke vzamemo cepine in na glave nadenemo čelade. Na tem mestu se velja “ustaviti” in omeniti Tomaževo novo čelado. Prav ponosno jo je izvlekel iz nahrbtnika in si jo ob besedah “tole sm nabavu” nadel na glavo. No ja, nič ne rečem, saj le lepa, ampak, ne morem se znebiti občutka, da je ženski model :).

Kakorkoli že, ob 11.35 h dosežemo sedlo Valbona 2130 m visoko, snamemo dereze, nekateri cepine zamenjajo za pohodne palice in “pičimo” naprej naravnost v breg. V začetku hodimo po kopnem, travnatem svetu, kasneje pa po ravno prav omehčani snežni podlagi, ki nam omogoča varen in trden korak. Ob 12.30 h dosežemo v oblake zaviti vzhodni vrh današnje destinacije in čaka nas še polurno prečenje veznega grebena do glavnega vrha, 2471 m visokega Col Nuda.

Oblačno vreme, veter in mraz so nas kmalu pregnali z vrha. Prvotno načrtovani sestop s severnega vrha, opisan v Stritarjevih Karnijskih potepanjih smo zaradi slabe vidljivosti opustili in se v dolino spustili po poti vzpenjanja.

Zgornji del smo sestopili hitro po večinoma utrjeni snežni podlagi, občasno pa so posamezni člani naše skupinice uprizarjali like “usajeni planinec”, nezgoda, ko ti pod nogami zmanjka tal in se do pasu udreš, beri usadiš v sneg. Omenjena nevšečnost je malce živcirala “usajence”, a je po drugi strani neznansko zabavala vse “neusajene”.

Snežno podlago je počasi zamenjala skala, le to pa trava in ob opazovanju jezera Santa Croce v daljavi nas je čakalo še adrenalinsko prečenje potoka in spust mimo vojaškega spomenika. H kombiju in avtomobilu smo se vrnili ob 15.55 uri.

Izlet smo zaključili s kosilom v Sežani.

Spisal Robi

 




 
 

Veliki Karman / Monte Chiampon, Mali Karman / Monte Cuarnan, 12. 5. 2013

Veliki Karman / Monte Chiampon 1709 m,
Mali Karman / Monte Cuarnan 1372  m

PD Rašica
udeleženci: Edo, Jana, Jože, Lucija, Manja, Marjeta, Meta, Mihela, Mirjana, Petja, Robert, Sašo, Silva, Tanja, Tina, Tomaž, Vasja, Vida
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1450 m


Prva izmed dveh majskih tur vodniškega odseka nas je vodila v Beneško Slovenijo, v Italijo, na skrajni jugozahod Julijskih Alp. V rahlem dežju smo se čez Fernetiče zapeljali v Italijo, kjer se je že kazal pas jasnine in pri Palmanovi zavili na avtocesto Alpe-Adria. Kavo smo si privoščili na počivališču Zugliano pri Vidmu / Udine.

Po kavi smo nadaljevali do Humina / Gemona del Friuli in po ozki serpentinasti cesti do manjšega parkirišča na višini 560 m. Veliki Karman je bil visoko nad nami, po smerni tabli je do vrha 3 ure in pol hoje.




Po slabi uri in pol smo prišli do sedla Predol / Sella Foredor, na 1089 m, ki leži med obema Karmanoma. Naredil se je prav lep dan in po počitku smo nadaljevali strmo navzgor, mimo mesta z jeklenico, ki mu pravijo Gospodična /  Passo dela Signorina.


Zahodno od nas v Karnijskih Alpah in vzhodno v Sloveniji so bile plohe, nad nami pa sonce, ko smo po uri in pol iz sedla prišli na vrh Velikega Karmana, ki mu italjani pravijo "kjampon", furlani pa "čampón".

Tudi severno od nas je deževalo, le mi in Furlanska dolina pod nami smo še bili občasno deležni sonca. Previdno smo sestopili nazaj do sedla Predol in po krajših pogajanjih sklenili, da gremo še na Mali Karman.




Ob vzponu smo bili deležni manjše plohe, ki pa je do vrha že povsem ponehala. Se je pa vreme slabšalo, Veliki Karman je že bil v oblakih, jugovzgodno od nas pa je bila konkretna ploha, pravzaprav nevihta saj je ob našem odhodu z vrha zagrmelo.



Nevihte ni odneslo nad nas in s spet le rahlo ploho smo prišli nazaj do parkirišča. Kar konkretna višinska razlika ture je povzročila nekaj utrujenosti med udeleženci, a hujšega ni bilo. Odpeljali smo se nazaj v Slovenijo in izlet zaključili v gostilni Pri mlinu v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Tomaž