Gor in dol po mostovih Benetk, 7. 4. 2019

Su e zo per i ponti di Venezia

PD Rašica

udeleženci: Sabina, Miri, Meta C., Maja D., Mojca, Erika, Leonida, Kristina, Breda, Matej, Silva F., Emil, Aleksander, Juso, Marina, Silva J., Bogdan, Boža, Darja, Goran, Boris, Ksenija, Iztok, Alenka, Marko, Brane, Ines, Mateja, Dunja, Ivan P., Robi, Andreja, Sašo, Nevenka, Mira, Tatjana, Urška, Marjana, Silva S., Tomaž, Jasna, Ana, Meta Š., Nataša, Ivan V., Maja V., Marija
trajanje 4 h 40 min
višinska razlika: cca 100 m
dolžina 13,5 km


V Benetkah že več let poteka prireditev, ki se imenuje Su e Zo Per i Ponti di Venezia, kar v prevodu pomeni Gor in Dol po mostovih Benetk.





 Prireditev poteka že od leta 1975 in ima dobrodelen namen. Letošnja, že 41., bo denar od štartnine namenila skupnosti Salezijanov v Braziliji.

Ker smo tudi mi radi dobrodelni, poleg tega pa se je obetal še, za planinsko društvo, kar malce nenavaden izlet, saj se je odvijal na praktično nulti nadmorski višini, smo se odločil, da to prireditev letos obiščemo tudi sami.

V zgodnjem nedeljskem jutru smo se zbrali pred društvenimi prostori na Prušnikovi v Ljubljani, kjer je bilo tokratno zborno mesto.

Vkrcali smo se v velik, udoben avtobus in se podali proti Italiji, oz. Benetkam. Nekaj udeležencev izleta smo vmes pobrali še na Vrhniki in nekaj kasneje, na avtocestnem počivališču Lom. Vse skupaj nas je bilo na avtobusu kar 47, kar je precej lepa številka.




Pot nas je peljala po primorski avtocesti in naprej čez Vipavsko dolino mimo Gorice kjer smo tudi prestopili državno mejo.







Od tam naprej pa mimo Palmanove naprej proti Portogruaru, vmes smo naredili še krajši »kofetni« postanek v Fratti, nato pa brž naprej mimo Mester proti cilju, ki smo ga zaradi gneče, ki je v Benetkah stalnica, želeli doseči čimprej.

Ker smo bili zgodnji nam je šlo kot po maslu, avtobus nas je odložil na beneškem parkirišču Tronchetto od tam je še nekaj 100 m do postajališča beneškega vodnega avtobusa Vaporetto.

Beneški vodni avtobus, domačini ga radi imenujejo tudi Vaporino ima 19 rednih linij in Benetke povezuje z obalo in bližnjimi otoki Murano, Burano in Lido.

Po približno dobre pol ure vožnje nas je Vaporino pripeljal do trga Sv. Marka, verjetno najbolj poznane točke Benetk. Tu je bil tudi štart pohoda po mostovih.

Na izbiro smo imeli dve trasi poti, prva, krajša ima dolžino 6,5 km in prečka 23 mostov, druga, daljša, ima dolžino 12 km in prečka 45 mostov. Kot planinci ali celo gorniki smo se seveda odločili za daljšo varianto.

Pot smo začeli v dokaj hitrem tempu saj nas je množica udeležencev dobesedno vlekla s seboj. Ker smo uvideli, da je to malce prehitro, smo »za en zob« upočasnili korak.

Čudovite uličice, trgi, kanali in seveda vse, kar sodi k Benetkam nas je dobesedno očaralo s pristnostjo, ki je ob bolj komercialnih izletih zagotovo ne vidiš, še manj pa začutiš.

Organizator je ob progi poskrbel tudi za pijačo in drobne prigrizke, kakor tudi za več kot odlično usmerjanje po poti.

Med potjo smo naredili tudi nekaj krajših postankov namenjenih predvsem za obisk WC-ja, kjer je sploh bilo mogoče priti do njega, pa tudi za to, da smo si privezali dušo ter popili pivo za 7€.

Pot je res domiselno speljana ter navdušuje s pogledi, ki so tako značilni za Benetke, vodne ulice, mostovi, parkirišča gondoljerjev, majhni trgi, nad glavami razobešeno sveže oprano perilo, bogato obloženi limonovci, vonj česna iz bližnje pizzerie, pogled na zadovoljne ljudi, ki so v premnogih lokalčkih srebali espresso ali kozarec hladnega Prosecca, oja, to so Benetke, to je Italija...

Kar nekajkrat smo prečkali Canal Grande in opazovali gost vodni promet. Človek kar ne more verjeti, da se tam, namesto z avtomobili, ki smo jih vajeni, vse odvija po vodi, tako obisk trgovine, lekarne, pa vse do pogreba, videli smo celo policijski radar, ki meri hitrost plovil.

Počasi se je naš pohod bližal koncu in vedno bolj smo se bližali cilju, ki je bil tako kakor štart na trgu Sv. Marka, kamor so se zgrinjale množice udeležencev, po nekaterih podatkih naj bi bilo okoli 10.000.

Zadnja ulica, ki je vodila do trga Sv. Marka je bila po svoje tudi paša za oči, za denarnice pa precej manj. Na tej ulici v sto metrih vidiš trgovine najbolj priznanih modnih oblikovalcev, od Versace, Fendi, Prada, Louis Vuitton, Gucci, Armani in še in še.

Seveda smo malo pofirbcali, no, po resnih nakupih se ni odpravil nihče, verjetno tudi zaradi tega, ker nas je priganjal čas, saj smo morali biti nazaj pri avtobusu ob določeni uri.

Ob prihodu na cilj so nam podelili še priložnostne medalje, mi pa smo že hiteli proti postaji vodnega avtobusa in ga še pravočasno ujeli.

Pred nami je bilo ponovno dobre pol ure vožnje po morju in pristanek avtobusa na prav vseh vmesnih postajah vse do naše izstopne postaje Tronchetto.

Posedli smo se na naš »cestni« avtobus, počakali še na udeleženko, ki je prispela z enim Vaporinom kasneje in se tako prijetno utrujeni odpeljali iz Benetk. Ponovno smo imeli srečo, ker je tudi odhod potekal gladko, povsem brez običajne prometne gneče.

Ob povratku smo storili enako kakor pri odhodu in nekaj članov oddali z avtobusa na počivališču Lom, nekaj na Vrhniki, ostali pa naprej proti Ljubljani kamor smo prispeli okoli 19. ure. Tam smo se prisrčno poslovili in ugotovili, da smo doživeli lep beneški dan.

Spisal Matej




Kavranova stena, 30. 3. 2019

Kavranova stena 301 m, 
Sopalj 321 m, 
Debelo brdo 302 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Ružica, Nives, Tjaša, Silana, Matjaž, Mojca, Peter, Leonida, Nadja, Boris, Ines, Anka, Brina, Aleksander, Mirko, Miriam, Leonida, Lea, Jože, Boža, Bogdan, Ksenija, Anja, Alenka, Maja, Mirjam, Kaja, Jožko, Rok, Andreja, Roza, Marjeta, Mateja, Teja, Robert, Marjan, Katarina, Mojca, Mihaela, Andreja, Sašo, Irena, France, Tina, Hana, Tomaž, Miran, Ema, Stanko, Ivan, Deja, Primož, Boris
trajanje: 6 ur 55 min
višinska razlika: 600 m
dolžina: 13,3 km


Odpravili smo se na planinski izlet v zaledje Crikvenice. S čisto novim avtobusom Mercedes-Benz Tourismo smo se mimo Ilirske Bistrice, Reke in odcepa za Krški most pripeljali v Crikvenico.

Po odmoru za jutranjo kavo in nakupe v trgovinah smo se kar iz mesta odpravili na pohod. S hojo smo začeli na Ljubavni cestici.

Ljubavna cestica je 8 km dolga mreža poti med Crikvenico in Kavranovo steno.

Zasnovana je bila v 30. letih prejšnjega stoletja in dobila ime, ker so se po njej radi sprehajali zaljubljenci. Po drugi svetovni vojni je bila zapuščena, obnovljena pa v 90. letih.

Na poti se kmalu odpre pogled na Vinodolsko dolino, zaledno dolino med krajem Križišče in Novim Vinodolskim.

Po tri četrt ure hoje smo prišli do poznoantične utrdbe Badanj. Utrdba je svojo funkcijo opravljala od 4. stoletja do velikega potresa leta 1348, po katerem je bila zapuščena.

Nadaljevali smo do razgledne točke po Vinodolski dolini. Od tam ni več daleč do Kavranove stene. Od tu je lep razgled po Kvarnerju.

Po daljši pavzi smo nadaljevali po grebenu v smeri Reke. Po dobri uri smo se spustili na sedelce. Od tu je del ekipe skočil še na vrh Sopalj, vsi skupaj pa smo nadaljevali na Debelo brdo.

Nadaljevali smo spet gor in dol po škrapljah. Krški most nam je bil vse bližje, dokler se nismo spustili v Vinodolsko dolino, do vasice Ceroviči.

Od tu smo šli spet gor, do gradu Drivenik. Tu nas je čakal avtobus in naš pohod se je končal. Zapeljali smo se do vasi Križišče in od tam na kvarnersko avtocesto.

Preživeli smo zelo lep dan in se za zaključek ustavili v gostilni Potok v Jelšanah.

Spisal Tomaž





Preber, 28. 3. 2019

Preberhalterhütte 1826 m, 
Preber 2741 m

udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Miriam, Marko, Marko, Franci, Tomaž, Drago
trajanje: 6 ur 5 min
višinska razlika: 1230 m
dolžina: 10 km


Lepo in stabilno vreme je navdušene gornike nagovorilo za akcijo kar sredi tedna. V zimskem času so zaradi varnosti pred plazovi bolj primerni kopasti vrhovi, ki jih obiskujejo tudi turni smučarji.

Pri tej turi smo se združili člani PD Matica iz Celja in PD Rašica. Izbrali smo 2740 m visoki Preber v skupini Schladminger Tauern. Zaradi velike oddaljenosti smo krenili že ob štirih zjutraj. Želeli smo prehoditi večino poti pred otoplitvijo.

Devetčlansko ekipo smo dopolnili še v Vodicah in Šenčurju. Na OMV v Radovljici smo popili kavo in kupili avstrijsko vinjeto. Karavanški predor so ravno ob našem prihodu odprli za dvosmerni promet.

Na meji nismo imeli kontrole, kar nekaj časa pa je pred nami vozil kamion z naloženo hišo, ki je zasedal tolikšno širino ceste, da ga nismo mogli prehiteti. Ko se je vendarle umaknil, smo napredovali mimo Gmunda in zapustili avtocesto na odcepu za prelaz Katschberg in tako prihranili denar za vožnjo skozi predor.

Po lokalni cesti smo nadaljevali pod goro Aineck, 2210 m, ki smo jo pred leti že osvojili, do mesta Tamsweg in nato po gorski cesti do jezera Prebersee. Parkirali smo na višini 1522 m, pred velikim gostiščem, ki je bilo ob tej uri še zaprto.

Točno ob sedmih smo se podali na pot. Samo nekaj metrov je bilo kopno, potem pa lepa, z ratrakom zglajena trasa. Med nami sta bila tudi dva turna smučarja, ki se jima je kar smejalo ob takšnem začetku.

Takoj naj povem, da tako lepo urejena trasa vodi vse do koče Prebershalter Hutte na višini 1862 m. Tako smučarji v povratku prismučajo vse od vrha gore do parkirišča.




Tudi za pohodnike so bili pogoji zelo ugodni. Pomrznjena podlaga in centimeter ali dva svežega pršiča sta omogočala prožen korak. Po stezi, ki se zmerno vzpenja, smo ubirali bližnjice. V 50 minutah smo prišli do Preberhutte, kjer sta se nam pridružila tudi smučarja.

Zapustili smo gozdno mejo, pred nami je se odpre celoten masiv naše gore. Markacije so ostale pod snegom, tudi nobenih drugih sledi ni bilo. Samo bleščeča belina in v daljavi  vrh, ki je naš cilj.

Kmalu smo prišli do smerokaza, kjer piše: Preber 2 uri in 30 minut. Na tej višini je nekaj več novega snega, ki ga je veter izpihal in nanesel na druga mesta. Na tej obširni čistini z vidnim vrhom si višino strmine določamo sami. Zaradi zmrznjene podlage je novi sneg bolj v nadlego zaradi spodrsavanja.

Taki pogoji so ostali vse do vrha. V primerjavi s letno traso je naša smer precej direktna, okljuke si postavljamo sami. Čeprav je v priročniku pot opisana kot lažja, je v zimskih razmerah fizično kar naporna.

Proti vrhu je začelo močno pihati, posebno še na grebenu, po katerem smo prišli do vrha na 2740 m. Hodili smo tri ure in pol, kolikor je sicer časovnica za letne pogoje. Vidljivost je bila izredna, toda zaradi močnega vetra smo se hitro obrnili in se malo nižje pripravili za sestop.

Nadeli smo si dereze, napravili skupno fotografijo in se spustili navzdol. Povratek je bil povsem drugačen, ker smo ubrali direktno smer vse do koče na višini 1862 m. Toda lepo sončno vreme je otoplilo sneg, na derezah so se nabirale „cokle“ in treba je bilo spet bolj paziti.



Srečevali smo veliko turnih smučarjev, ki so se vzpenjali po serpentinah. Tak sestop je malo raztegnil našo skupino, združili smo se spet pri koči, kjer smo si vzeli malo več časa za okrepčilo in  počitek.

Od tod dalje smo sestopili po isti poti, kot smo se vzpenjali. Skupno smo hodili pet ur. Na prijetnem soncu pred gostiščem smo si privoščili pijačo in napravili analizo ture.
 
Sestavil: Janez





 
 
 


Crete dal Cronz, 16. 3. 2019

 Crete dal Cronz 1.664 m

udeleženci: Tjaša, Anja, Leja, Kristina, Jana, Marjan, Simona, Juso, Miriam, Lea, Mitja, Vasja, Jože, Vida, Andraž, Tina, Teja, Robi, Mihela, Alja, Mate, Tomaž, Deja Š., Marija, Ivan, Urša, Deja Z.
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 650 m


Crete dal Cronz je nepomembna in malo obiskana gora, ki jo malo kdo sploh pozna. A kljub tej nepomembnosti se nas je nabralo za tri kombije. Ob 6:30, ko v Šentvidu taksiji na polno odvažajo utrujene obiskovalce nočnega lokala, smo krenili na pot.

Malo smo še pobirali po Gorenjski in se ustavili na kavi v Vopi v Kranjski Gori. Nadaljevali smo čez Trbiž, po Kanalski dolini, vse do Tablje (Pontebba). Tu smo zapustili dolino in se zapeljali proti sedlu Cereschiatis.

 

Cesta do tja je razgledna, ko se pelješ skozi Studeno Alto je lep  razgled na Konjski Špik (Monte Cavallo di Pontebba / Rosskofel). Kasneje, nekje pri zaselku Frattis pa še na drugo stran proti Monte Chiavals in Crete di Gleris.

Na sedlu Cereschiatis se cesta začne spuščati v Aupsko dolino (Val Aupa), za nas pa je bilo tu izhodišče. Planirana je bila krožna tura v obratni smeri urinega kazalca. Najprej smo hodili po cesti in prišli skoraj do spodnje planine Glazzat.

Malo pred njo smo s ceste zavili levo in skozi gozd in po travnikih prišli do zasnežene zgornje planine Glazzat.

Po daljšem postanku smo nadaljevali po poti 434 proti sedlu med Cuel des Jerbis in Crete dal Cronz.

Od sedla smo nadaljevali po severnih pobočjih proti vrhu Crete dal Cronz. Da sva udeležencem čim bolj olajšala pristop, sva z Marjanom v snegu delala stope. Kmalu smo bili na vrhu tega imenitnega razglednika.

Dvomim, da je imel vrh Crete dal Cronz že kdaj toliko obiska naenkrat. Po daljšem martinčkanju na vrhu smo sestopili. Kmalu pod vrhom je bil nekoliko zoprn detajl, ko je bilo treba sestopiti ob krušljivem skalovju.

Tu sem za boljši občutek namestil vrvno ograjo in vsi udeleženci so šli brez problemov mimo. Na sedlu smo ubrali drugo pot sestopa. Pot 453 preči zgornji del doline hudournika Rio Glazzat.

Do manjšega sedelca, kjer se pot prevesi proti sedlu Cereschiatis je še bil sneg, nato pa je sledil kopni sestop do kombijev na sedlu Cereschiatis.




 V slabih šestih urah smo zaključili lepo spomladansko-zimsko turo. Turo, ki je bila v zgornjem delu kar zahtevna. Pri taki množici, je analiza ture, ki vključuje tudi kosilo, kar problem.

V naših standardnih gostilnah so zavrnili naše telefonske prošnje in ostala je logična izbira za tako skupino in za ta konec, Gala In v Lescah.

Spisal Tomaž