Menina planina, 4. 2. 2023

Dom na Menini planini 1453 m,
Vivodnik 1508 m

udeleženci: Sabina, Janez, Marija, Marjan, Emil, Gašper, Marko, Marko, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje: 6 h 50 m
višinska razlika 1120 m
dolžina: 14,4 km


Veliko snega, ki je zapadlo prejšnji mesec in nevarnosti plazov, nas je prisililo v mirovanje in čakanje na boljše razmere. Zato je bila tokrat izbrana Menina planina in vrh Vivodnik, 1508 m.

Iz Kamnika smo se zapeljali preko Črnivca, še na debelo pokritega s snežno odejo, in se spustili do Gornjega grada. Parkirali smo v mestu, za cerkvijo, na višini 413 m. 

Po nekaj korakih smo prišli do smerokaza Dom na Menini planini – levo čez Šemprimožnik, desno čez Borovnico. Izbrali smo levo smer. Za začetek je bilo pred nami nekaj ravne poti, nadaljuje pa se kar strmo navzgor.

Bilo je kopno, a zelo blatno, ker zemlja ni bila zmrznjena, temperatura pa 5 stopinj. Malo višje smo zavili levo, kjer je bilo manj strmo in tudi manj blata.

Hodili smo po gozdni cesti, malo po kopnem in malo po snegu. Sneg ni bil zmrznjen, ni drselo in hoja je bila kar prijetna. Prišli smo do razpotja, naravnost je krajša pot, naprej po cesti pa daljša. 

Ker je razlike samo 15 minut, smo se odločili za daljšo, saj je bilo snega vedno več. Po približno pol ure smo prišli do cerkvice sv. Florjana, zavetnika gasilcev, na višini 742 m. Odprl se nam je lep pogled na dolino. 

Naužili smo se razgleda in nadaljevali po gozdni stezi. Kmalu smo prišli na spluženo cesto, posuto z debelejšim peskom, mimo vasi Šemprimožnik, a samo toliko, da smo napravili daljši ovinek.

Nadaljevali smo po stezi, kjer pa je bilo že več snega, a tudi tu ni bil pomrznjen, zato je korak bil kar stabilen. Šli smo mimo table, ki označuje višino 1000 m, in „zdaj smo vsi na ti“. Malo naprej je še tabla „kopalnica“, za kar pa ne poznam razlage.

V višjem delu gozda je bil suh sneg, ki bolj drsi, posebno na strmem terenu. Po vremenski napovedi naj bi bil današnji dan zelo vetroven. Kolikor višje smo prihajali, toliko bolj je šumelo v vrhovih dreves.

Ko smo prišli iz gozda, pa se je veter razbesnel, kot je bilo napovedano, s sunki do 90 km/h. Nanašal je suh sneg, hodili smo po celcu, po večjih ali manjših nanosih. 

Veter nas je prestavljal posebno na prečenju. V takih razmerah smo prišli na vrh strmine. Pokazal se je Dom na Menini planini. 

Na vrsti je bil še kratek spust in ravnica, mi pa smo šli mimo doma, ki je sicer oskrbovan, do našega cilja. Vivodnik, 1508 m, je od koče oddaljen kakih 15 minut. Na vrh smo prišli po štirih urah in 20 minutah.

Zaradi vetra se nismo zadrževali. Ko smo se spuščali, pa se je usmeril naravnost v nas in nam z ledenim nanosom bičal obraz. Brez očal ni bilo mogoče imeti odprtih oči. Komaj smo čakali, da se bomo umaknili v kočo. 

A koča, ki je bila obnovljena z evropskimi in državnimi sredstvi, je žal premajhna, da bi poleg enega razreda učencev in učiteljev sprejela tudi nas, enajst gornikov. V majhni vežici in zunaj pod nadstreškom smo imeli počitek za okrepčilo. 

Šele po kosilu šolarjev se je našlo nekaj malega prostora tudi v jedilnici. Za povratek smo se bolje zaščitili proti vetru. Ponovno smo si nadeli krplje in se odpravili. Steza je bila zametena vse do gozda, kjer pa so se razmere umirile.

Sprva smo se vračali po poti vzpona, kasneje pa smo se odločili za drugo, ki pelje mimo Borovnice. Ta je bolj strma, zato smo pospravili krplje in brez blata zaključili spust. Po asfaltni cesti smo prišli na parkirišče. Za povratek smo porabili dve uri.

Glede na to, da so se že v Gornjem gradu naše poti razšle, smo kar tu napravili analizo ture. Bili smo enotni, da je bila tura uspešna, zanimiva, popestrilo pa jo je lepo, a zelo vetrovno vreme.

Spisal: Janez

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Gašper

Relive

 

 

 

Strahinjščica, 14. 1. 2023

Planinarska kuća na Strahinjščici 618 m,
Sušec 846 m,
Goleš 680 m,
Slon 445 m

PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ema, Lučka, Ian, Daša, Marjan, Mojca, Katarina, Laura, Srečko, Nina, Ksenija, Črt, Maša, Tia, Robi, Gordan, Tomaž, Miro, Tinkara, Ivan, Dandi
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 12,5 km


Za prvo turo vodniškega odseka smo se odpravili na Hrvaško. Cilj je bila Strahinjščica (tudi Strahinjčica), hišna gora mesta Krapina. Do Krapine je možno priti po dveh praktično enakovrednih variantah, čez Zagreb ali čez Ptuj.

Zaradi pobiranja in posledično jutranje kave v Grosupljem smo se odločili za varianto čez Zagreb. Vse do Zagreba nam je šlo dobro, na Zagorski avtocesti pa se nam je zapletlo, ker je eden od avtov zakuhal.

Polovica udeležencev, ki je prišla direktno na izhodišče nas je zato morala malo počakati. S turo smo pričeli v zaselku Strahinje. Po poti sedmih ovinkov smo v dobri uri prišli do planinske koče na Strahinjščici.

Naredila se je krasna sobota, a koča je odprta le ob nedeljah, pa še to od pomladi do jeseni. Tako smo pomalicali iz nahrbtnikov in nadaljevali po grebenu na vzhod, na najvišji vrh Strahinjščice, Sušec.


Vrnili smo se do koče in nadaljevali po zahodnem grebenu na vrh Goleš in potem še na vrh Slon in na razgledišče na skrajnem zahodnem koncu grebena Strahinjščice.

Greben Strahinjščice je dolg 8 km in mi smo ga prehodili dobri dve tretjini. Z razgledišča smo sestopili v dolino do zaselka Podgora Krapinska in nato nazaj v Strahinje.

Za nekatere udeležence je bilo tu izleta konec, nekaj pa nas je odšlo še na ogled Krapinskega muzeja neandertalcev.

Muzej, ki je tudi prejemnik številnih nagrad, ne predstavi samo življenje neandertalca, tega mističnega evropskega pračloveka, ki je glavna atrakcija muzeja, temveč tudi zgodbo o nastanku sveta, zgodovini zemlje in prvih organizmih, prav tako pa tudi sam nastanek človeštva.

Zgodba o muzeju se je načeloma začela leta 1899, ko je krapinski učitelj našel “čudne kosti”. Te je poslal hrvaškemu paleontologu Gorjanoviću, ki je v krapinskih jamskih nahajališčih s svojo ekipo v naslednjih šestih letih našel približno devetsto »človeških fosilnih kosti« in številna kamnita orodja iz obdobja paleolitika.

Našli so tudi fosilne ostanke jamskega medveda, volka, losa, ogromnega jelena, toplokrvnega nosoroga, divjega goveda in drugih živali. Starost tega bogatega nahajališča sega 130.000 let v preteklost.


Zadovoljni s turo in ogledom muzeja smo odšli zapravit še zadnje kune v življenju. Ta dan je bil namreč zadnji, ko se je na Hrvaškem lahko plačevalo s kunami. Nato smo se odpeljali domov in se vmes ustavili še za analizo ture v gostilni Deteljica v Dobruški vasi.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

Veliki vrh nad Lomom, 7. 1. 2023

Veliki vrh nad Lomom 1071 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Maks, Mitja, Gašper, Marko, Marko, Vasja, Nevenka, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Špela, Matjaž, Nataša, Primož, Lu
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 17,5 km


Prišla je prva tura Gorniške skupine v letu 2023. Tokrat smo se odpravili na Veliki vrh nad Lomom, najvišji vrh Banjške planote.

Zbrali smo se na jutranji kavi v Baru Likarca v Idriji. Bilo se nas je 16 udeležencev in en pes. Po dolini reke Idrijce smo se odpeljali do Mosta na Soči in parkirali na železniški postaji.

S pohodom smo začeli na makadamski cesti, ki je na strmih mestih betonirana. Tako smo prišli do zaselka Klobe. Višje so se začeli odpirati razgledi, na dolino reke Soče proti Tolminu in na začetek Baške grape.

Še lepši razgledi bi bili, če bi videli tudi gore, ki so bile žal zavite v oblake. Enako je bilo v zaselku Široko, kjer je lepa razgledna točka.

Namesto pravega razgleda nam je bila v pomoč panoramska tabla, da smo si vsaj predstavljali kakšni fantastični razgledi so tu ob lepem vremenu.

Nadaljevali smo naprej in tudi mi dosegli oblačnost oziroma meglo. In spet smo na panoramski tabli videli kako je tu, ko ni megle.

Gor in dol gre pot proti Velikemu vrhu. Na vršnem grebenu smo še pred vrhom naleteli na ostanke kavern. Tu v okolici so bili v 1. svetovni vojni opazovalni položaji avstro-ogrske vojske.

Na samem vrhu se v megli in vetru nismo dolgo zadrževali. Po delno krožni poti smo sestopili nazaj v Široko in si v tamkajšnji turistični kmetiji privoščili postanek.

Sledil je sestop v dolino. Izbrali smo alternativno pot, ki gre nekako vzporedno s potjo pristopa. Prej kot v šestih urah smo končali s turo in jo zaključili na analizi v gostilni Pod Korito v Dolenji Trebuši.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž


Fotografije Srečko

Relive


Dobrač, 31. 12. 2022

Dobrač / Dobratsch 2166 m

udeleženci: Janez, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1350 m
dolžina: 16,5 km


Spet je prišla tradicionalna silvestrska tura. Odpravili smo se na Dobrač v Ziljskih Alpah. Ker smo vedeli, da nas čaka snežna tura je Sandi s seboj vzel turne smuči.

Po jutranji kavi v Vopi v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo odpeljali v Avstrijo. Po obrobju Beljaka smo se zapeljali na severno stran Dobrača in parkirali na parkirišču pri vasi Sveti duh (Heiligengeist).

Tu je že bil sneg in Sandi je lahko takoj nataknil smuči. Mi smo na turo vzeli krplje in dokaj kmalu smo jih že nameščali. Ves čas smo hodili po trasi bivšega smučišča in mimo nas so švigali turni smučarji.

Snežne razmere so bile odlične in naredil se je krasen sončen dan. Višje, na vršni planoti Dobrača, smo prišli do ratrakirane ceste, kjer smo lahko sneli krplje.

Na cesti je bila prava procesija, vse polno je bilo ljudi. Nekateri z otroki in s sankami, drugi s turnimi smučmi, vsi pa so se pripeljali po Beljaški alpski cesti do enega izmed zgornjih  parkirišč.

 Med to množico je bilo ogromno Slovencev in kar nekaj znancev smo srečali. Mimo najvišjega oddajnika ORF (višina 165 m) smo prišli do obeh cerkva na Dobraču, slovenske Windische Kapelle in nemške Deutsche Kapelle. Skočili smo še na sam vrh do križa.

Sledil je sestop do koče, kjer smo se malo pogreli in okrepčali, ter poklepetali z znanci, ki smo jih bili srečali. Kmalu je prišel je čas, da se podvizamo v dolino.

Naredili smo lepo zimsko turo in bili vseeno v dolini dovolj zgodaj, da nam je ostal še čas za analizo ture v Aljaževem Hramu v Dovjem. Po analizi pa smo si zaželeli srečno novo leto in se razšli.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

 

Ojstrc / Hochobir, 26. 12. 2022

Ojstrc 2.139 m,
Sedlo Šajda 1.068 m

udeleženci: Janez, Marko, Klavdija, Katja, Viktor, Marjan
trajanje: 6 ur,
višinska razlika: cca. 1.100 m,
dolžina: 12 km,


Zlobne babnice iz Lienza, Böses Weibele, nam ni bilo namenjeno obiskati niti v letošnjem adventnem ali božičnem času. Na običajni lokaciji jutranje kave, na bencinskem servisu v Radovljici, zato tehtamo razloge za izbiro novega cilja. 

Ker imamo vso zimsko opremo, je prva želja, da stopimo nekam, kjer je sneg. Kaže, da bomo severno sosedo zaradi popolne zapore ceste proti Ljubelju, kar hitro izločili.


Klavdija, ki se je teden dni prej prebila mimo zapore, sicer zagovarja, da je skozi center Tržiča sicer možno priti. Po daljši parlamentarni razpravi dejansko obrnemo in se skozi stari del Tržiča pri Podljubelju ponovno priključimo na državno cesto. 

V puškarskih Borovljah zavijemo proti vzhodu in se skozi zaspane ter v sneg in ivje odete Sele zapeljemo na sedlo Šajda, kjer je naše izhodišče. Za razliko od mrzlih in senčnih vasic nas tu pričaka toplo sonce in jutranje temperature precej čez nulo.


Čeprav markirana pot vseskozi poteka po južnem pobočju gorovja, pa je bilo na znatnejšo dozo vitamina D potrebno počakati celi dve uri. Pot namreč poteka skozi smrekov gozd in kar osemkrat prečka makadamsko cesto. 

Omembe vredna snežna odeja se začne pri Kacmunovem križu, vendar ni težav, saj je pot pričakovano dobro uhojena. Nad gozdno mejo vendarle dočakamo sonce, pa tudi debelejšo in deloma ojuženo snežno odejo. 

Kljub temu, da se nam sneg udira le do gležnjev, nekako še cincamo s krpljami. Marko se vendarle ni preveč obotavljal, saj ga je srbelo, da bi čim prej preizkusi svoje nove »superspeed« stroje. V nekaj minutah je pridelal občutno razliko, zato se še ostali odločimo za širšo obutev. 

A nam žal ni tako letelo, saj smo imeli še stare in »ta počasne« modele krpelj. Na sedlu se odcepi nemarkirana steza na Kravji vrh, mi pa se držimo uhojene sledi. 

V desnem ovinku se pot nekoliko izravna in kmalu zagledamo vrh s križem in nekoliko pod njim razvaline 1944. leta požganega Rainerjevega zavetišča. 

Viktor pove, da je bilo zavetišče prvotno zgrajeno kot rudarska hiša, saj so bili tako na širšem pogorju Obirja, kakor tudi na bližnji Peci obširni rudarski revirji. Več stoletij so v teh koncih izkopavali svinec. Zadnji metri so bolj strmi, a male derezice zadostujejo. 

Kljub prazniku smo na vrhu sami, navzlic toplemu soncu pa ne posedamo predolgo. Z najvišjega vrha vzhodnega dela Karavank je zaradi zamaknjene lege čudovit razgled proti sončni strani Alp, od Koralp na vzhodu, do Dobrača na zahodu. 

Rahel vetrič nas prežene v zavetrje vremenske postaje, postavljene s koncem 19. stoletja. To je bila najvišje ležeča meteorološka postaja habsburške monarhije. Sestopimo po poti vzpona, pri gozdni meji pa nadaljujemo kar direktno po grabnu.

A kot se rado izkaže, da bližnjice to dejansko niso, saj smo na koncu prišli istočasno do Viktorja, ki se je držal markirane poti. Na sedlu, kjer je sedaj kar živahen popoldanski utrip, nas Katja in Klavdija pocrkljata z domačimi dobrotami. 

Odpeljemo se mimo Železne Kaple, ker imamo v načrtu še analizo ture na Jezerskem. V prijetnem ambientu picerije sklenemo lep zimski, umirjen potep.


Spisal Marjan

 

Fotografije