Lenuhova grapa v Begunjski Vrtači, 22. 3. 2014

Begunjska Vrtača po Lenuhovi grapi 1997 m

udeleženca: Tomaž, Robert
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 980 m

Po dolgem času obiskovanja hribov na smučeh, izvzamem lahko le prejšnje tedenski naskok na Triglav (pa še ta je bil v pancarjih), sva s Tomažem to soboto obiskala vršace nad Zelenico. Zaradi prihajajoče fronte slabega vremena sva izbrala krajšo turo, z Ljubelja po Lenuhovi grapi na Begunjsko Vrtačo.


Ob 5.30 h štartava z Ljubelja, se ob smučišču po poledenelem snegu povzpneva do Šentanca. Zavijeva levo v breg, kjer se v severovzhodnem ostenju Begunjske Vrtače nahaja vstop v Lenuhovo grapo. Zaradi obilice snega je bila grapa lepo zalita brez skalnih skokov, sneg pa predelan in pomrznjen, kar nama je močno olajšalo vzpon.

Z viška sva v dolini opazovala gomazenje večinoma turnih smučarjev, ki so se počasi ob smučišču vzpenjali v breg in zavijali eni v Šentanski plaz, drugi pa naprej proti Domu na Zelenici.




Proti vrhu sva “padla” v meglo in v njeni družbi prilezla na greben, kjer naju je pozdravil dokaj močan veter. Malo pred osmo uro sva bila na Begunjski vrtači s katere naju je “kislo” vreme kmalu pregnalo naprej do sestopne grape.



V miru in tišini, bez “šundra” množice gornikov običajnega za današnjo destinacijo sva se ob rahlem rosenju s sestopne grape spustila v Šentanski plaz, ga prečila in se spustila do Doma na Zelenici kjer sva opravila postopek rehidracije.

Spisal Robi


PS
Velja omeniti, da sva idejo za današnji izlet dobila pri Slavkotu, Marjanu in Janiju, kateri so omenjeno grapo “popikali” pred kratkim v sončnem popoldanskem vremenu (bolj po deško). Najina današnja ponovitev v zgodnji jutranji uri, megli in vetru je izletu definitivno dala pridh moškosti pika :)

Fotografije Tomaž

Fotografije Robert

Ostržkova grapa v Begunjski Vrtači, Veliki vrh, 16. 3. 2014

Begunjska Vrtača 1997 m,
Veliki vrh 2060 m

udeleženci: Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1050 m

Zaradi službenih obveznosti in vremena smo šli v hribe v nedeljo namesto sobote. Zbrali smo se samo trije in se odpeljali na Ljubelj. Kljub zgodnji uri je bilo na parkirišču že kar nekaj avtomobilov in planincev ter turnih smučarjev, ki so se odpravljali vsepovsod okoli Zelenice.



Malo pred šesto zjutraj smo začeli s turo. Ker je Ostržkova grapa že nad prvim plazom, smo jo že zelo kmalu videli. In na ta plaz nad kočo Vrtača smo kmalu zavili in že zgodaj nadeli dereze in v roke vzeli cepine. Gneča iz Ljubelja nam ni sledila in v strmino plazu smo grizli sami.



Ob vstopu v grapo smo prijeli še za drugi cepin. V grapi je bilo vse lepo zalito in pomrznjeno, čeprav se na najožjem delu grape že pojavljajo razpoke v snegu in vprašanje koliko časa bodo še primerne razmere.





Ko smo prišli na sonce se je strmina v grapi počasi položila in ko se zadeva čisto poravna smo mislili, da je konec in da vidimo greben.






Pa ni bilo tako, za ovinkom nas je čakal še zelo strm izstop na greben, najbolj strm del cele smeri. Na grebenu smo v vetru najprej stopili na Begunjsko Vrtačo in potem nadaljevali še proti Velikemu vrhu.

Na poti mimo Šentanskega plazu smo opazovali razpoke v snegu, ki bodo prej ali slej povzročile, da bo opast zgrmela dol po plazu.






Na Velikem vrhu se je trlo ljudi, ki so prileteli od vsepovsod. Sestopili smo po Centralni grapi proti planinskemu domu na Zelenici.

Na Zelenici pa smo ob pivu ogledovali grape v Begunjščici, na Nevenkini shemi in v naravi. Dela ne bo zmanjkalo, le razmere morajo biti. Danes pa smo tudi izvedli zelo lepo turo za jubilejni 300. potopis.


Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Wintertaler Nock, 8. 3. 2014

Wintertaler Nock 2394 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Boštjan, Mateja, Klavdija, Nevenka, Robert M:, Slavko, Robert T., Peter, Janez, Robert D.
trajanje: 6h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m

V zelo lepem marčnem jutru se nas je deset gornikov odpeljalo preko Ljubelja, Celovca, Feldkirchna do prelaza Flattnitz. Parkirali smo pri gondolski postaji, ki pelje na sosednjo goro Hirnkopf, 1840 m, in se pripravili za pohod. Z nami je bilo tudi troje turnih smučarjev. Trasa je bila za obe skupini enaka. Na smerokazu je pisalo čas 4 ure.

Začeli smo navkreber po zelo ledeni gozdni cesti in se po pol ure hoje  spustili slabih 100 m na najnižjo točko vzpona pri mostičku čez potok Rapitz. Tura je dolga kar dobrih pet kilometrov in se imenuje Koroška mejna pot, označena s številko 151. Tu smo zapustili gorsko cesto in se po stezi usmerili strmo navzgor.

Trasa je vse do vrha ista tudi za turne smučarje. Na tem delu je sneg še nepredelan, suh pršič, zato se kar precej udira. V skupini je bil tudi eden s krplji, ki je hodil ob progi turnih smučarjev, a zaradi nepredelanega snega ni bistveno olajšal hoje ostali  pohodnikom. Po približno dveh urah smo prišli na planino Stering.

Odprla se je široka planjava in veter je dobil vso svojo moč. Tudi hladno postaja. Naš vrh se je prikazal v daljavi in ugotovili smo, da imamo še kar dolgo pot pred seboj. Stopali smo po čistini, delno po vetrovnem grebenu, delno v zavetrju ob sledeh turnih smučarjev. V lepem sončnem vremenu smo prišli do vrha, na katerem stoji križ, obložen z ledenim nanosom.

Turni smučarji so potrebovali tri ure, vsi ostali pa še slabo uro več. Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal močan in zelo mrzel veter. Takoj smo se skrili malo nižje v zavetrje. Odpočili smo se, okrepčali in posladkali z dobrotami, ki so se našle v nahrbtnikih ženskega dela ekipe.

Razgled na bližnje gore je bil zelo dober, v daljavi pa so rahle meglice zastirale pogled. Kljub temu smo na jugu prepoznali naše Julijce s Triglavom.Po počitku smo si pešci nadeli dereze, smučarji pa smuči in se odpravili vsak na svojo stran v dolino. Žal pa kvaliteta snega ni omogočala pravega užitka na spustu.

Hodili smo po isti poti, po kateri smo se tudi vzpenjali. V vršnem delu se je menjavala trša in mehkejša podlaga, zato smo se tudi bolj ali manj pogrezali. Na tem delu se je napravila tudi skorja, ki se je predirala ter dodatno ovirala pri hoji. Na planini Stering smo pospravili dereze in se spustili po strmem gozdnatem terenu.

Sneg je bil prhek, zato se smo lahko hitreje napredovali. Ubirali smo bližnjice in kmalu dosegli najnižjo točko, kjer se priključi tudi pot turnih smučarjev, ki pa so prispeli že precej pred nami. Za konec smo morali premagati še neprijeten klanec po ledeni cesti, ki jo je sonce že precej zmehčalo. Za spust smo rabili dve uri in pol, skupaj pa šest ur in pol.

Počakali smo samo še smučarje, ki so nas čakali v bližnjem gostišču, se uredili in se odpeljali. Analizo uspešne poti smo naredili pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.

Spisal Janez

Fotografije Robert

 Fotografije Slavko

Aineck, 25. 2. 2014

Aineck 2220 m

udeleženci: Janez, Robert, Tomaž, Robert, Paz
trajanje: 4 ure 25 min
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 14 km

Po daljšem času je bil napovedan lep sončen dan in padla je ideja: gremo v gore! Zapadlo je veliko novega snega, ki še ni bil sprijet s podlago. Zato so za hojo primerni vrhovi, ki jih obiskujejo turni smučarji, lahko pa tudi klasična smučišča. Enega od teh smo izbrali za tokratni pohod, 2220 m visoki AINECK, desno od prelaza Katschberg, gledano v smeri proti Salzburgu.

Štirje gorniki in en štirinožec smo se ob 6. uri odpeljali preko karavanškega predora, kjer nas je zaustavila polurna zapora, mimo Beljaka in Spittala. Kmalu zatem smo naleteli na policijsko zaporo. Vsa vozila so iz avtoceste preusmerili na večje parkirišče na podrobno kontrolo. V akciji je bilo okrog trideset policistov, ki so nas razvrstili v nekaj kolon in preverjali dokumente, prtljago in avtomobile.

Minilo je kar nekaj časa, da smo lahko po uspešno prestanem postopku nadaljevali pot. Pri izvozu Rennweg smo zapustili avtocesto ter preko prelaza Katschberg in naselja St. Margarethen prispeli do spodnje postaje gondole za smučišče Aineck.

Tu smo pustili avtomobila, se opremili z vsemi pripomočki in ob 8.45 krenili ob smučarski progi A1 (tudi oznaka avtoceste). Čeprav smo bili samo štirje, pa smo bili kar zanimiva druščina. Dva sta imela turne smuče, eden krplje, četrti pa psa. Ubogi štirinožec si je  moral ves čas čistiti tačke, na katere se je nabiral sneg in zmrzoval.

Kljub temu smo kar dobro napredovali ob robu smučišča in opazovali po bregu navzdol drveče smučarje. Teren je bil zelo lepo pripravljen, smučišče široko, primerno strmo, pravšnje za smučanje z zarezno tehniko. Kakšen užitek je 1200 m višinske razlike presmučati brez postanka, vedo le dobri smučarji. Na žalost v Sloveniji nimamo nobenega podobnega terena.

Po dveh urah in 45 minutah smo se vsi skupaj zbrali na vrhu. Uživali smo v čudovitem razgledu ne samo na okoliške vrhove, ampak še daleč naprej. Prav na vrhu je postavljen opazovalni daljnogled in na vsakem vršacu se izpiše njegovo ime. Tako smo prebrali tudi Jalovec, Mangart, Triglav, Montaž in druge. Vreme je bilo lepo in sončno, a tudi vetrovno in hladno.

Vrh je kopast, prostran, nanj pa pripeljejo žičnice z več strani. Zato nas je presenetilo, da edini gostinski objekt ni obratoval. Tako smo se kar hitro pripravili za spust. Dva s turnimi smučmi po svoje in druga dva z derezami in psom po svoje. V takih pogojih se hitro napreduje, saj sva oba pešca porabila le eno uro do parkirišča.

V lepem sončnem vremenu se nam je prilegel vrček piva na zbornem mestu v steklenem paviljončku.. Zadovoljni smo zapustili ta kraj in mislim, da je bil en dan dopusta bogato poplačan z naravnimi lepotami.

Spisal Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Robert

 

Osojščica / Gerlitzen, 23. 2. 2014

Osojščica / Gerlitzen 1911 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Robert, Mateja, Tomaž, Slavko, Robert, Peter
trajanje: 4 ure 25 min
višinska razlika: 930 m
dolžina: 9,5 km

Tistega lepega dne, ko je sončece sijalo v vsem svojem sijaju in je snegec tako pobelil gore, da je bila splošna nevarnost plazov znatna, se je oktet vrlih gornikov namenil na Osojščico.

Planirani izlet na Wintertaler Nock je bil zaradi 3. stopnje po evropski petstopenjski lestvici, neizvedljiv, zato smo se zatekli v varno zavetje smučišča na Osojščici.





Vendar pa zaradi  tega gorniški duh ni prav nič trpel, saj smo takoj iz parkirišča zavili v gozd po označeni turno-smučarski poti, ki nam je omogočala normalno gibanje brez vdiranja in uničevanja smučine. Z veseljem smo napredovali po gozdu in prijetna hoja je hitro minevala v sproščenem pogovoru.

Janez je spet preizkusil svoje krplje in kmalu po tem je izginil pred nami, saj je bila hoja z njimi pravi užitek. Ostali udeleženci smo kmalu ugledali smučišče in napredovali naprej proti vrhu bolj ali manj v bližini.




Vrha nikakor nismo ugledali, saj je kopast in se neprestano oddaljuje, kljub temu pa smo po dobrih dveh urah hoje prišli na vrh Osojščice, ki nam je ponujal fantastičen pogled na verigo slovenskih gora, ki se je začela z Peco na vzhodu, do Poliškega Špika na zahodu.

Kljub soncu pa je rahel vetrič odnesel vso toploto, ki nam jo je nudilo, zato smo se po okrepčilu namenili nazaj v dolino. Sestop je bil prijeten, saj kolena niso trpela, le smučarji so brzeli tik ob nas. Po turi smo se namenili h Gorencu na kosilo in tam smo ugotovili, da smo zelo dobro izkoristili dan.


Spisal Boštjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Robert

Fotografije Slavko

Veliko Kozje, Sv. Lovrenc, 15. 2. 2014

Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem 436 m, 
Veliko Kozje 993 m, 
Sv. Lovrenc nad vasjo Okroglice 722 m

PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Jana, Ida, Branko, Vasja, Mihaela, Petra, Irena, France, Tomaž, Vinko, Muri, Paz
povprečna starost: 59 let, 1 mesec, 24 dni
trajanje: 6 ur 50 min
višinska razlika: 920 m
dolžina: 13,2 km

Predvideni termin izleta je bil prestavljen za en teden zaradi vremena. Trasa pa skrajšana, ker nas ni bilo dovolj za mali avtobus, ki bi nas čakal na koncu prečenja. Zbralo se nas je 11 planincev in dva psa. Po jutranji kavi na BS Lukovica smo se zapeljali do izhodišča, parkirišča med Zidanim Mostom in Obrežjem pri Zidanem mostu.

Start ture je zaznamovalo spremljanje ženskega superveleslaloma v Sochiju. Žal je za medaljo malo sfalilo in že smo se skoncentrirali na spremljanje hokeja Slovenija : Slovaška. Pot je bila medtem kar konkretno strma, le nad Gašperjevo kočo se je za nekaj časa malo unesla. Potem pa spet strmina po grebenčku vse do skalne stene, ki pada od vrha Velikega Kozja.

Hokej še vedno 0:0, pot pa je zavila levo in začel se je južen sneg. Kmalu smo se srečali s potjo iz Radeč in z močnim jugovzhodnikom. Pot  se je spet postavila pokonci in se je položila šele na grebenu, tik pred vrhom.

Hokej še vedno 0:0, ko smo po dobrih dveh urah in pol dosegli vrh Velikega Kozja. Na vrhu smo srečali dva psa, ki sta si očitno sama naredila planinski izlet. Na hitro smo pomalicali, veter je kar pošteno bril in pred nadaljevanjem sem še enkrat preveril hokej. 3:0 za Slovenijo!

Že tako dobro razpoloženje je bilo po tej novici še boljše. Po grebenu Velikega Kozja smo nadaljevali proti Lovrencu in se prebijali čez mestoma napihan sneg. Psa, ki smo ju srečali na vrhu sta šla nekaj časa z nami, potem pa zavila po svoje. Hokej se je med tem končal z rezultatom 3:1, mi pa smo po 4 urah na turi dosegli cerkev sv. Lovrenca iz 16. stoletja.

Znana je predvsem po travniku ob njej, kjer je najlepše rastišče clusijevega svišča, oziroma encijana v Sloveniji. Lisca je bila še kar daleč, uro in pol po markacijah, v teh pogojih s snegom pa raje dve. Bo že počakala na drugo priložnost.

Mi smo se po malici obrnili nazaj do vznožja Velikega Kozjega, kjer smo zavili na prečno pot, ki vodi do križišča poti iz Zidanega Mosta s potjo iz Radeč. Tu se je začel zoprn sestop po južnem snegu in blatu. S težavami smo opravili brez padcev.

Nadaljevanje v kopnem je bilo mnogo lažje in po slabih sedmih urah smo se vrnili na izhodišče. Med vožnjo nazaj v Ljubljano smo imeli še dva postanka. Najprej smo obiskali Kinčevo sestro v vasici Sevce pri Rimskih Toplicah, potem pa še na Trojanah na kosilu, kamor smo se pripeljali s prav posebno tehniko izvoza z avtoceste že v Vranskem.

Po kosilu pa se nam je že mudilo domov gledat skoke, kjer so imeli tudi čudne vetrovne razmere kot mi na turi, kar pa Prevca ni motilo pri osvojitvi bronaste medalje.

Spisal Tomaž

Fotografije

 

Mojčin dom na Vitrancu, 8. 2. 2014

Mojčin dom na Vitrancu 1555 m

udeleženci: Sašo, Mitja, Robert, Tomaž, Primož, Paz
povprečna starost: 45 let, 8 mesecev, 27 dni
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 770 m
dolžina: 6,8 km

Današnjo destinacijo je izbral naš “Vitranški hotelir”, ko je predlagal zimski izlet na Mojčin dom z dodatnim razgibavanjem na strehah objektov na hribu nad Kranjsko Goro.

Ostali peš, jaz pa na smučeh, smo malo pred deveto uro štartali pri spodnji postaji sedežnice Vitranc 1. Prvi del poti ob zratrakitanem smučišču je potekal brez težav in kmalu smo nad zgornjo postajo sedežnice Vitranc 1 dosegli zgornjo postajo sedežnice Podkoren, kjer smo zagazili v cel sneg.

Pešaki z izjemo “nizko nasajenega” Paza so v južnem snegu in precej strmi poti napredovali brez večjih težav, sam pa sem moral smuči “naložiti” na nahrbtnik in nadaljevati peš. Kmalu sem dohitel  Tomaža in Paza na čigar dlako se je prijelo že precej snega, kar mu je še oteževalo napredovanje v strmi breg. Kmalu sem ju prehitel in v slabih dveh urah dosegel vrh.

Na vrhu so bili objekti dobesedno usajeni v sneg, meter je pokazal, da višina snežne odeje znaša debela dva metra. Utaborili smo se v manjši koči namenjeni poletnemu bifeju, se  prvo okrepčali, se poklonili današnjemu kulturnemu prazniku, potem pa se lotili čiščenja snega na strehi. Raboto smo vršili na bolj ali manj inovativne načine in v dobrih treh urah očistili vse tri objekte.

Spust v dolino je pešcem povzročal malce težav, saj so do pasu “usajeni” v sneg še nabolj spominjali na zibajoče se pingvine, medtem ko sem sam užival v prijetnem spustu skozi gozd. Na vrhu podkorenske strmine so ostali zavili desno proti Kranjski gori, midva z Sašotom pa sva se spustila v Podkoren, od tam pa peš na zborno mesto v Kranjsko goro.


Turo smo zaključili z kosilom Pri Martinu, kjer smo naredili povzetek današnjega dne. Prijatelj je modro ugotovil, da je bila to ena lepših sobot letos. Mislim, da vsi “vemo” avtorja tega zadnjega stavka, le da je bila tokratna sobota res krasna.

Spisal Robi

Fotografije Tomaž

Fotografije Robert

Fotografije Primož