Monte di Rivo, Monte Cucco, 14. 12. 2025

Bivacco Lander 1190 m, Monte di Rivo 1575 m, Monte Cucco 1804 m Gorniška skupina PD Rašica udeleženci: Dejan, Marjan, Alessio, Gašper, Marko, Anka, Tomaž, Matjaž, Primož trajanje: 7 ur 25 min višinska razlika: 1290 m dolžina: 11,9 km

Na zadnjo turo gorniške skupine v letu smo se odpravili v Karnijce na malo znani Monte Cucco. Po jutranji kavi v Trbižu in vožnji mimo Tumeča / Tolmezza smo parkirali v bližini naselja Piano d'Arta.

Krožne ture smo se lotili v smeri urinega kazalca in se cik-cak vzpenjali proti bivaku Lander. Ob poti smo šli mimo "omarice" s prvo pomočjo v primeru srečanja z medvedom, ki jo krasi napis "Če srečaš medveda, ne beži stran, ampak razbij steklo"

Nadaljevali smo na rob ogromnega podora. Tu je po koncu zadnje ledene dobe močan potres povzročil ogromen plaz s pobočja med vrhovoma Monte di Rivo in Monte Cucco. 50 milijonov m³ materiala je zgrmelo v dolino in zajezilo dolino reke But.

Naslednjih 5000 let je bilo tu jezero, dokler ni erozija povzročila., da je vsa voda z jezera odtekla. Pobočje Monte Cucca se je po plazu postopoma zaraslo, pobočje vrha Monte di Rivo pa še naprej erodira.

Ostalo je golo z zanimivimi stolpiči. Ti počasi erodirajo in pojavljajo se novi. Nadaljevali smo do lično urejenega bivaka Lander. Po krajši pavzi smo nadaljevali po robu podora, vse do vrha Monte di Rivo.

Krasen sončen dan je botroval čudovitim razgledom naokoli. Če smo imeli do sem povsem kopno turo, je zdaj sledil krajši odcep snežni po severni strani, vse do vrha Monte Cucco. 

Naredili smo daljšo pavzo in uživali v razgledih, ki jih lahko doživiš le pozimi. Velik del Karnijskih Alp smo imeli na dlani, pa še Dolomite, Visoke Ture in Julijce malo bolj stran.

Sestopili smo najprej po snegu, kjer se pot počasi spušča v smrekovem gozdu. V križišču poti 408a in 409 smo zavili na slednjo, ki se je izkazala za zelo divjo. Bila je kopna a v strmih travah je bila potrebna velika previdnost.

Kar trajalo je, da smo prišli do prijaznejše poti po gozdu in kasneje do ceste po kateri smo se vrnili do izhodišča. Spet nam je uspela krasna tura.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Alessio

Sled poti

Čemšeniška grajska pot, 6. 12. 2025

Smrečje 384 m, 
Bukov vrh 431 m, 
Molnik 582 m, 
Orle 447 m, 
Hrastovec 407 m, 
Prečnice 411 m

PD Rašica
udeleženci: Mojca, Dejan, Bogdan, Srečko, Ksenija, Gal, Robert, Gordan, Sašo, Repič, Tomaž
trajanje: 5 ur 45 min
višinska razlika: 600 m
dolžina: 13,6 km

Čemšeniška grajska pot. Ime, ki marsikoga zavede. Je to pot na Čemšeniško planino? Na Čemšenik nad dolino Kokre? V resnici gre za pot na obrobju Ljubljane.

Krožna pot, ki je primerna za kolesarje in pešce, ima start in cilj na Lavrici, njena najvišja točka je Molnik. Čemšenik je bilo srednjeveško ime za naselja na območju Lavrice, grajska zato, ker je na njeni poti dvorec Lisičje.

S pohodom smo začeli na parkirišču pri OŠ Lavrica. Povzpeli smo se v gozd, kjer teren močno spominja na Šentviški hrib. Preko dveh neizrazitih vrhov, Smrečje in Bukov vrh smo prišli do dvorca Lisičje.

Impozanten dvorec zgrajen v 15. stoletju je predstavljal sedež protestantske intelektualne srenje. Predvideva se, da se je tu kdaj na svoji poti proti Ljubljani ustavil tudi Primož Trubar.

Najbolj odmevno je Valvazorjevo poročilo o dvorcu kjer opiše zelo zelo bogat botanični vrt, "kjer si Flora prilašča mično gospostvo in krono nad pisanim krajem veselja in radosti s kar najbolj redkimi cvetlicami."

Nadaljevali smo po mostu čez usek dolenjske avtoceste in se počasi povzpeli na Molnik. Ta nima razgleda, sicer pa nam vreme ta dan tako ali tako ni nudilo razgledov tudi tam kjer sicer so.

Z Molnika smo se spustili proti Orlam in šli mimo spomenika, ki obeležuje zadnjo bitko 7. korpusa NOVJ, 7. in 8. maja 1945, pred osvoboditvijo Ljubljane.

Na Orlah smo imeli postanek za kosilo v znani gostilnici, nato pa nadaljevali še z zadnji odcepom poti čez vrhova Hrastovec in Prečnice in sestopom na Lavrico.

Spisal Tomaž

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Donačka gora, 8. 11. 2025

Donačka gora (vzhodni vrh) 883 m, 
Donačka gora 884 m, 
Rudijev dom na Donački gori 590 m

PD Rašica
udeleženci: Beno, Janez, Jana, Marjan, Rok, Robert, Alenka, Tomaž, Maja, Janez
trajanje: 5 ur 40 min
višinska razlika: 670 m
dolžina: 13,1 km

Donačka gora spada pod vzhodne Karavanke. Je severno od Rogatca, že v bližini slovensko-hrvaške meje. Pot nas je vodila mimo Celja proti Rogaški Slatini in Rogatcu, od tod pa severno do vasi Stoparce, ki je severozahodno od našega cilja. 

Tu smo parkirali. Hoditi smo začeli po asfaltni cesti in po pol ure hoje prišli do vaškega parkirišča, kjer stane celodnevno parkiranje 1€. Tako smo mi prihranili 1€! 

Naprej smo šli po gozdni poti, kasneje po vlaki in stezi, na debelo posuti z odpadlim bukovim listjem. Bukve so tu edina vrsta drevja, ki sedaj brez listja ustvarja posebno sliko. 

Plast listja  prekriva kamne in korenine, zato je potrebno malo pazljivosti.Takšni pogoji so bili na vsaj naši poti, tudi na povratku. Sicer pa je pot speljana v širokih blagih serpentinah z redkimi večjimi vzponi. 

Tako je vse do vzhodnega grebena gore, kjer se strmina s krajšimi serpentinami poveča. Prišli smo do mesta, po katerem je ta pot označena kot zahtevna smer. 

Pred  nami je kakšnih deset višinskih metrov navpične skale s par stopnicami in jeklenico, toda za izkušene gornike nič posebnega. Naprej je spet bolj strmo vse do našega prvega cilja – vzhodnega vrha 883 m visoke Donačke gore. 

Sam vrh sta dve kamniti stisnjeni skali, kjer je prostora le za dve osebi, Zato smo bili vsi na vrhu po načelu dva gor – dva dol. Razgleda praktično ni bilo, ker so oblaki prekrivali višino, megla pa nižino. 

Za vzpon smo porabili 2 uri 20 minut. Kar hitro smo nadaljevali proti glavnemu vrhu, zahodno po severni strani zelo ozkega grebena, pazljivo gori doli do pod vrha, kjer se greben razširi in se povzpeli na 884 m visoki drugi vrh Donačke gore.

Od prvega vrha do sem smo hodili 15 minut. Vidljivosti tudi tu ni bilo.Ta gora je zelo obiskana tudi družine z otroci pridejo, vendar ne po naši poti. Mi namreč nismo srečali nobenega pohodnika. Veliko pa jih je bilo na povratku. 

Na vrhu je 10 m visok kamniti križ, ki je bil postavljen 1934. leta. Razstreljen je bil leta 1952, na novo pa so ga postavili leta 1992. V času turških vpadov naj bi bila tu opazovalnica, kjer so s kresom opozarjali na nevarnost pred Turki. 

Tu pa je tudi plošča, na kateri piše, da je bila leta 1853  tukaj prva označena pot v Sloveniji. Vračali smo se po poti za Rudijev dom, ki se blago spušča v širokih serpentinah. 

Srečevali smo posameznike in skupine, ki so se vzpenjali proti vrhu. Do koče smo hodili 45 minut in se  v njej ustavili za kar dolg postanek. Sem je speljana tudi cesta, zato je obisk Donačke gore toliko večji. 

Mi pa smo imeli do našega izhodišča še 50 minut, skupaj smo od vrha hodili uro in 35  minut.

Spisal: Janez

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Sled poti

 

 

Ledinski vrh, 31. 10. 2025

Frischaufov dom na Okrešlju 1396 m, 
Ledinski vrh 2108 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Gašper, Marko, Katja, Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 7 ur 
višinska razlika: 1190 m
dolžina: 9,6 km

Razpisani cilj je bil dvatisočak Heukuppe (2007 m), najvišji vrh masiva Rax in tretji najvišji vrh alpske skupine Rax-Schneeberg. Neugodna vremenska napoved in nejasnost glede razmer na Heukuppe, sta botrovala spremembi načrta.

Izbran je bil Rjavčki vrh ali Planinščica (1898 m) V Logarski dolini. Stoji severno pod Škarjami kot stranski izrastek grebena med Ojstrico in Planjavo. Nanj smo hoteli po neoznačeni poti skozi grapo Grlo s povratkom čez Klemenčo jamo.

Zjutraj, ko smo prišli do brunarice Logarski Kot je deževalo in tura skozi Grlo ni imela posebnega smisla. Na vrsto je prišla varianta C, Ledinski vrh. Zapeljali smo se še malo naprej do parkirišča pod slapom Rinka in pričeli s turo.

Dež je medtem ponehal a prav blestečega vremena nismo imeli. Po uri hoje smo prišli do Frischaufovega doma na Okrešlju, oziroma do nedokončanega doma in začasne brunarice, ki nadomešča dom. Tu se je ponovno ulilo in malo smo povedrili.

Ko je dež spet ponehal smo nadaljevali s turo. Ko smo se povzpeli čez Prag, se je tam, kjer se odcepi pot proti Mrzli gori začel sneg, ki pa ga je bilo bolj za vzorec. 

Kmalu smo bili na Savinjskem sedlu. Po avstrijskem ozemlju smo prečili do Jezerskega sedla in od tu do Ledinskega vrha ni več daleč. In tako smo po treh urah in pol stali na najvišjem vrhu naših treh variant za danes.

Vreme se je počasi izboljševalo a za kašne razglede smo bili na vrhu nekoliko prezgodaj. Sestopili smo po poti sestopa v vedno lepšem vremenu, tudi naš nesojeni Rjavčki vrh se je kopal v soncu.

Tudi dol grede smo se ustavili v Frischaufovi brunarici, kjer imajo zanimivo "geslo" za wi-fi. Še sestop mimo izvira Savinje in slapu Rinka in v soncu smo končali sprva dežno turo.

Analizo ture smo si omislili v Domu planincev v Logarski dolini, potem pa je šel del ekipe pozdravit še psa Đina, ki nam je delal družbo lani na snežni turi na Strelovec.

Spisal Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Sled poti

 

 

Čez Mežaklo, 25. 10. 2025

Poljanska baba 830 m, 
Obranca 1035 m, 
Planski vrh 1299 m, 
Škrbina (Mežakla) 1210 m

PD Rašica
udeleženci: Maj, Beno, Mojca, Simona, Aleksander, Ivanka, Maja, Bogdan, Vesna, Janja, Mitja, Martin, Lidija, Vida, Gal, Silvo, Robert, Sašo, Jana, Mirko, Maja, Tomaž, Vladimir, Milči, Milica
trajanje: 2 uri 15 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 10,9 km

Skupina planincev in študentov smo se pod vodstvom Maje in Tomaža po obvezni jutranji kavi odpravili na izhodišče pohoda v naselje Kočna. 

Naša pot na Mežaklo se je zložno vzpenjala ob zelo velikih možicih. Pot je nedolgo tudi zelo dobro označena. Ob prečnem vzponu odcepi steza na atraktiven skalni osamelec Poljanska baba, ki smo ga šli pobliže ogledati. 

Sledil je vzpon na planino Obranca ter mimo spomenika še na istoimenski razgleden vrh. Naužili smo se sončka, nato pa nadaljevali proti gozdnemu kolovozu do snežne jame. 

Globoka udornica, ki je vhod v 70 m dolgo jamo, ne zgleda ravno mamljiva za spust. Pred nami je bilo še nekaj vzpona do najvišjega današnjega vrha, kjer so našli padli meteorit. 

Tik pod vrhom Planskega vrha so v spomin najdbi postavili informativno tablo. Pohod smo nadaljevali po razglednem robu Mežakle, s pogledom v dolino na Jesenice in razgledom na obsijane, pobeljene Karavanke. 

Kmalu se je na ogled postavil naravni most v obliki slončka, razgledišče Škrbina pa nam je odprlo pogled res daleč naokrog. V nadaljevanju smo pogledali še nekdanjo partizansko bolnico. 

Kurirčkova torbica je menda še dejavna. Bomo kmalu videli, če res. Kar nekaj več višincev, kot smo pridobili z vzponom, nas je čakalo pri spustu. 

Na stezi pod nogami so se nam motali »The rolling stones« in listje je skrilo prenekatero drsečo korenino. Tako smo sestopili vse do Jesenic, kjer nas je čakal avto. 

Vozniki smo se prepeljali na izhodišče po motorno konjenico, ter se vrnili po pohodnike. Analizo smo naredili pri Gorencu, kjer gre pohvaliti zares hitro postrežbo. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili domov.

Maja Kajzer

Fotografije

Sled poti

 

 

Rauchkofel, 18. 10. 2025

Kreidenfeuer 1615 m, 
Rauchkofel 1910 m, 
Lienzer Dolomitenhütte 1616 m

PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Anka, Alenka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 8 ur 25 min
višinska razlika: 1330 m
dolžina: 10,8 km

Vzhodna Tirolska (oziroma okraj Lienz) je eksklava zvezne dežele Tirolske, ločena od glavnega dela Severne Tirolske ter s skupno mejo z italijansko Južno Tirolsko. 

Glavno mesto Lienz je po prebivalstvu primerljivo s Škofjo Loko in je stičišče štirih alpskih skupin, v celotni eksklavi pa se rasteza kar 9 alpskih skupin.

Skoraj 20 let se že vozimo tu mimo na razne cilje, kje tu blizu ali pa tudi zelo daleč naprej. Kosmatega Rauchkofla, ki se dviga na jugu, direktno nad Lienzem, pa v poplavi višjih gora človek skoraj ne opazi.

Bolj do izraza pride šele ob vračanjih po Pustriški dolini, ko med bližanjem Lienzu pred seboj opaziš kosmati vrh z anteno na vrhu. A lepega dne je tudi Rauchkofel prišel na vrsto za obisk.

Po prihodu v Lienz smo se zapeljali še malo naprej in parkirali pri izteku sankaške proge med vasicama Amlach in Leisach. S konkretno strmino smo se seznanili že kar takoj na začetku, ko smo jo mahnili po bližnjici.

Po uri vzpona smo bili pri razcepu poti, kjer smo zavili na zahodni greben. Strmo smo se dvigali in imeli vedno lepše razglede na Lienz pod nami in na vrhove v okolici, kajti dan je bil resnično lep.

Pot je čudovita in spretno najde naravne prehode, na nekem mestu je v pomoč lesena lestev. Po slabih dveh urah grebenčkanja smo stopili na Kreidenfeuer, vrh s prekrasnim razgledom na sever.

Opravili smo še za uro in pol grebena ter stopili na naš današnji glavni vrh. Če je Kreidenfeuer kot nekakšen balkon nad Lienzem, ima Rauchkofel fantastičen razgled na jug, na Lienške Dolomite.

Tudi sestopili smo na južno stran in se ustavili še v Lienzer Dolomitenhütte na krajši hidraciji. Sledil je sestop po markirani poti na južni strani Rauchkofla, analiza ture v Lienzu ter vožnja domov.

Spisal Tomaž 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti