Petzeck, 6. - 7. 8. 2011

PD Rašica
udeleženci: Dušan, Jana, Janez B., Janez Č, Jože, Irena, Maks, Matic, Matija, Meta, Mirjana, Nina, Primož, Robert, Tomaž, Vasja, Vida, Vinko

1. dan
Wangenitzseehütte 2508 m
Petzeck 3283 m (Dušan, Janez Č, Maks, Matic, Matija, Nina, Primož, Robert, Tomaž, Vasja)

Osemnajst gornikov se nas je s krajšo zamudo odpeljalo iz Šentvida proti avstrijskim Visokim Turam. Naš cilj je bila gora Petzeck, najvišji vrh skupine Schober.

Vremenska napoved ni bila obetavna za našo dvodnevno turo. To se je potrjevalo že med vožnjo, saj smo kar nekajkrat vozili po dežju vse do našega izhodišča na višini 1368 m v dolini Wangenitztal.



Nebo je bilo prekrito z nizkimi oblaki, ko smo začeli hoditi po ozki dolini. Pot je peljala sprva po ravnini, nato se je rahlo vzpenjala, dokler nismo zapustili gozda in se spoprijeli z večjo klančino.

S strmih pobočij na obeh straneh doline se v strugo na sredini stekajo številni slapovi in brzice. Ko smo se vzpenjali, nas je ves čas spremljalo bobnenje slapov in šumenje voda. V višjih predelih se namreč v tem času topi sneg, ki odteka v majhna in večja jezera, od tod pa po površini ali pod zemljo v strugo in na koncu v Dravo.

Iz velike skupine se je oblikovalo nekaj manjših in v dobrih treh urah smo bili vsi zbrani na prvem cilju, v planinski koči Wangenitzseehutte na višini 2508 m, ki leži le nekaj metrov višje od istoimenskega jezera, največjega  v koroškem visokogorju.



V koči smo imeli rezervirano prenočišče. Že pred nami pa je sem prišlo 26 članov PD Višnja gora in 8 gornikov iz PD Hahlići pri Reki, ki jih poznamo z naše junijske ture na Obruč in  Fratar. Čeprav smo načrtovali, da se bomo na Petzek povzpeli naslednji dan, smo imeli toliko časa, da je del skupine lahko nadaljeval pot proti vrhu. Na smerokazu pri koči je pisalo: 3 ure.

Na čelo se postavi Robi in narekuje peklenski tempo. Le kam in zakaj se mu tako mudi, sem razmišljal. Morda hoče prehiteti temne oblake? Manjša ploha nas je res kmalu dosegla, potem pa se je tu in tam celo pokazalo sonce. Razgleda žal ni bilo, saj so se megle in oblaki ves čas podili okrog vrhov. S te višine pa smo pod nami videli višinska jezera, iz katerih je voda kar v potokih odtekala v dolino.


Pot proti vrhu ni zahtevna, le pazljivo je bilo treba hoditi po številnih ploščah, različnih velikost in oblik. V kotanjah je še kar precej snega, strmine pa so kopne, tako da ni bilo nevarnosti za zdrs. Ura in pol hoje pa je rezultat Robijevega tempa. Na vrhu spet ni bilo razgleda, zato smo se po krajšem počitku vrnili v kočo, kjer je ostal drugi del naše odprave, ki bo goro naskočil naslednji dan.

Skoraj dva tisoč metrov višinske razlike, kolikor smo prehodili tega dne, smo proslavili s točenim pivom in zelo dobro večerjo v koči. Odločili smo se, da bomo naslednji dan osvojili sosednji vrh, 3125 m visoki Perschitzkopf.    

Spisal Janez Č.

-----------------------------------------------------------------
2. dan - prva skupina
Hocher Perschitzkopf 3125 m (Dušan, Primož, Matija, Janez Č., Vasja, Maks,  Robert)
trajanje: 3h 30 min
višinska razlika: cca 700 m

Glede na to, da je del ekipe vrh Petzek osvojil že včeraj, smo današnji dan izkoristili za obisk Perschitza, bližnjega tritisočaka.Neugodna vremenska napoved, ki nam je obljubljala oblačno vreme, po enajsti uri pa še dež nas ni ustavila in ob 6.45 smo štartali izpred koče.

Pot z oznako 918 se je v začetku počasi vzpenjala mimo jezera Wengenitz naprej do zanimivega platoja na katerem je bilo pravo naselje kamnitih možicev. Tu smo se odžejali in opazovali velikega odraslega kozoroga kako se lahkotno giblje po grebenu in nam kaže pot.




Približno 2800 metrov visoko se je pričel težji del poti, saj je bila zaradi mokre  skale potrebna precejšnja previdnost pri prečkanju grebena. Kozorog se je še vedno lahkotno gibal pred nami in nas potrpežljivo čakal, za nas pa je pot postala prenevarna, tako, da smo se odločili, spustiti se z grebena in poizkušati najti lažji pristop.

Našli smo nekoliko lažjo pot nekaj deset metrov levo od grebena, pospravili palice in se po njej pričeli vzpenjati proti vrhu. Zaradi spolzke in krušljive skale sta se vmes Vasja in Maks odločila, da se obrneta in se vrnita v kočo, ostalih pet pa nas je nadaljevalo z vzponom.

 V oblake zaviti vrh smo dosegli malo pred deveto uro. Le-tega smo po kratkem počitku in obveznem fotografiranju zardi vetra po hitrem postopku zapustiti. Na poti v dolino smo ugotovili, da naša informacija češ, da na vrh ni označene poti ne drži, saj smo naleteli na shojeno markirano pot. Po njej smo nadaljevali precej lažji sestop v dolino.

Markirana pot nas je v bližino glavne poti 918 pripeljala precej nižje kot smo predvidevali. To je nazorno povedal Matic, saj je bil edini, ki ni pospravil pohodnih palic v nahrbtnik, temveč jih je pametno pustil ob zgornjem grebenu češ, da jih bo ob sestopu pobral. “O ne, ma u” … (na mestu treh pikic si predstavljajte sočno kletvico sicer umirjenega domžalskega gorniškega mačka) “veš kolk nisko smo mi pršli? Lej kje so uni možici” Revež se je moral podati dobrih dvesto višinskih metrov v hrib po palice. Ostali smo se posedli in pomalicali.

Siti smo se odločili, da se vrnemo na ob sestopu odkrito pot in ugotovimo kje za vraga se odcepi od glavne poti 918. Vrnili smo se kakih štirideset metrov nazaj na novo pot, po njej naredili cca deset metrov nakar je zavila nazaj čisto zraven mesta našega počitka, kjer se je pri skali na kateri je bil z rdečo barvo in puščico za smer kakšen meter velik napis Perschitz. Hja, če povem po pravici se nismo počutili najbolj inteligentno.

Spust smo v zmernem tempu nadaljevali in se mimo jezera vrnili v kočo.

Spisal Robi

-----------------------------------------------------------------
2.dan - druga skupina na vrh in vsi skupaj v dolino
Petzeck 3283 m (Jana, Janez B., Jože, Irena, Meta, Mirjana, Tomaž, Vida, Vinko)
Trajanje: 8h 30 min
Višinska razlika: cca 835 m vzpona, cca 1975 m sestopa

Vstali smo ob 06.00 uri, pospravili sobe in odšli na zajtrk. Po dogovoru, se nas je del skupine osmih planincev pričela pripravljati za »juriš« na vrh gore. Drugi del skupine se je odločil, da bo »obiskal« bližnji vrh Hoher Perschitzkopf.

Pripravljeni za odhod smo upali, da se bo megla dvignila, saj smo si zaželeli dober razgled iz vrha. Od koče smo se odpravili najprej strmo navzgor in nato desno preko grebena.  V prvem delu nismo pridobili  omembe vredne višine. Na tem delu je bilo nekaj metrov stare jeklenice, puščen pa je bil tudi daljši kolut nove.

Predvidevali smo, da bodo staro jeklenico obnovili in jo mogoče na nekaterih mestih tudi dodali. Kmalu pa smo se pričeli strmo dvigovati po grebenu. Z manjšimi ravninskimi prehodi smo po dobrih dveh urah prečkali ostanek ledenika, ki se nahaja pod vrhom gore. Žal dobrega razgleda nismo imeli, megleno in kar močno je pihalo.

Kot da bi nas gora vendarle želela nagraditi, se je dejansko za 10 do 20 sekund razpihalo tako, da smo vrh s kovinskim križem vendarle razločno videli. Naš kamerman Jože je ta trenutek s kamero tudi »ujel v večnost«. Takoj za tem pa ponovno vse v oblakih in megli. Končno smo prišli po slabih treh urah na vrh -  Petzeck (3283m).

Vremenski pogoji so bili slabi in z dobrim razgledom na sosedne vrhove  z okolico ni bilo nič. Po malici in fotografiranju smo se odpravili nazaj proti koči, kamor smo prišli v dveh urah. Tam nas je že čakal drug del skupine.  Sledil je kratek počitek, nekaj čajev in piv. Zaradi možnih popoldanskih nalivov smo se odpravili  hitro v dolino. Skrbniku koče smo se zahvalili so gostoljubje in pohvalili njihove storitve, ki so bile na visokem nivoju.

Spust v dolino je potekal brez večjih problemov. Je pa res, da se je v zadnjem delu vse skupaj kar »pošteno vleklo«, pa še dež nas je malo namakal. Pri vozilih smo se preoblekli in odpeljali nazaj  v Ljubljano.

Kmalu smo imeli nepredviden postanek.  Ko smo prišli do prve kmetije je na kombiju počila prednja desna guma. Rezervno smo našli, večji problem pa je bil z dvigalko. Lokacija dvigalke za kombi je za nas ostala skrivnost. Pomagali smo si z dvigalka iz osebnega vozila. Žal je bila v pomoč le toliko, da smo počeno gumo odvili in jo zamenjali z rezervno.

Ko je rezervno kolo bilo za silo v ležišču, je dvigalka popustila zaradi teže kombija. Po začetni »paniki« je moški del ekipe stopil skupaj. V bližini smo našli nekaj gradbenega lesa. Z njim smo dvignili kombi in tako uspešno privili vse vijake na rezervnem kolesu. Še dobro, da se to ni pripetilo višje na gozdni poti, kjer gradbenega lesa ne bi našli.

Po zamenjavi smo se vrnili nazaj v Ljubljano. Pričakovali smo, da se bomo nekje v Sloveniji še ustavili v kakšni gostilni, kjer bi si izmenjali vtise iz gore in  nazdravili na uspešen zaključek vikenda, pa ni bilo »volje«. Mogoče pa jo bomo našli  po naslednjem zaključku preživetega vikenda v gorah.

Spisal Janez B.

Fotografije 1. dan

Fotografije 2. dan

Fotografije Primož

Ötztalske, Ortlerske in Engadinske Alpe, 31. 7. - 2. 8. 2011

1. dan
Grawand (Croda Delle Cornacchie) 3251 m,
Schutzhütte Schöne Aussicht (Rifugio Bella Vista), 2840 m
Kurzras (Maso Corto) 2011 m

Schaubachhütte (Rifugio Citta' di Milano) 2581 m
Hintergrathütte (Rifugio del Coston) 2661 m
Hintergratkopf 2813 m

2. dan
K2 Hütte 2350 m
Sulden (Solda) 1925 m

Berghaus Fuorcla Surlej 2760 m

3. dan
Surlej 1870
oziroma
Furtschellas 2313

S Primožem sva se odpravila na novo ogledno turo. Tokrat na Južno Tirolsko in v Švico. Sredi noči, ob treh zjutraj sva se odpravila iz Ljubljane, čez karavanški tunel, po dolini Drave do Lienza in po Pustriški dolini do Brixna. Od tam po brenerski avtocesti do Bolzana in nato po dolini reke Adiže do Merana.

Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk. Kmalu sva zavila v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales, in se zapeljala do turistične vasice Kurzras, kamor sva prispela ob pol devetih zjutraj.

Z gondolo, na kateri sva bila med smučarji edina planinca, sva se zapeljala na dobrih 3200 m do hotela Grawand. Sprehodila sva se za celih 40 višinskih metrov na tritisočak Grawand nad hotelom. Zaradi dopoldanske ure in z dežjem prejšnjih dni spranega ozračja sva imela izredne razglede po Otztalskih in Ortlerskih Alpah, v daljavi pa so bili obrisi Dolomitov.

Pred sestopom sva v hotelu obiskala  Ötzijevo galerijo. Ötzija so leta 1991 našli 3 kilometre stran od Grawanda. Sestopila sva na sever mimo ledeniškega smučišča do sedla z jezercem in se vzpela do koče Bella Vista oziroma Schöne Aussicht. Od koče sva se po razgledni poti spustila nazaj v Kurzas in se odpeljala naprej proti Ortlerju.

Po dobri uri sva prispela v vasico Sulden pod Ortlerjem in spet sedla v gondolo. Strinjala sva se, da bi pri teh cenah gondol le-te lahko imele bolj čiste šipe, da bi se lažje slikalo okoliško panoramo. Ko sva prispela do zgornje postaje naju je čakalo bolj resno gorsko okolje kot v Val Senales, verjetno tudi zaradi temačnih oblakov.

Mimo starinske Schaubachhütte sva se sestopila za cca 400 višincev in se za toliko tudi vzpela do Hintergrathütte, prav tako starinske koče, zgrajena je bila že leta 1922. Skočila sva še na bližnji dvatisočak Hintergratkopf in se nato vrnila v kočo, kjer sva prespala. Koča je bila prijetna, vino in hrana dobra, oskrbnica pa ne najbolj prijazna.

Zjutraj sva že pred zajtrkom krenila naprej do koče K2, kamor pripelje tudi sedežnica iz Suldna. Ker sedežnica še ni obratovala tudi koča ni bila odprta in sva zvisela za jutranjo kavo. Po lepem macesnovem gozdičku sva se sestopila do Suldna, kjer naju je čakalo neljubo presenečenje, popolnoma prazen akumulator v avtu.

Prek AMZS so nama organizirali lokalno pomoč, na katero sva sicer čakala slabe tri ure, a avto je na koncu vžgal in odpeljala sva se proti Švici. Tik pred švicarsko mejo sva opravila še pit stop za menjavo akumulatorja v servisni delavnici ob cesti.

Nato pa v Švico v dolino Engadin in mimo St. Moritza do vasice Surlej, kjer sva se spet vkrcala na gondolo, do srednje postaje Murtel. Tu sva izstopila in se napotila proti koči Fuorcla Surlej, kjer sva vzela polpenzion.

Od koče je krasen razgled na Bernino, ki smo jo obiskali lansko leto z italijanske strani. Čas do večerje sva izkoristila še za skok do koče Chamanna Coaz, vendar sva se po dobri polovici poti obrnila, ker bi šlo časovno preveč na tesno. Težave z akumulatorjem so terjale svoj davek a nič zato, ker sva prvotne kombinacije za izlet z Chamanna Coaz in dolino Roseg ob študiranju prospektov zamenjala za razgledno pot z razgledom na jezerca v dolini Engadin.

V koči Fuorcla Surlej kjer sva spala, je ta večer bivalo tudi 6 psov. Lastniki so jih pripeljali iz doline, saj je 1. avgusta v Švici praznik,  »Nationalfeiertag«, v spomin na 1. avgust 1291, ko je bila ustanovljena Švicarska konfederacija. Na ta dan po Švici menda kar dobro pokajo pirotehnične zadeve, zato so se nekateri odločili, da pse umaknejo v hribe.

Sicer nekoliko dražji polpenzion se na koncu ni izkazal za toliko dragega, saj nama oskrbnica ni hotela računati vina, ki sva ga popila zvečer. Tudi sicer se je koča izkazala za precej prijazno. Po zajtrku sva se podala na raziskovanje prejšnji dan odkrite razgledne poti. Zaradi logistike sva se čez nekaj časa ločila, jaz sem se spustil v Surlej po avto, Primož pa po razgledni poti do gondole Furtschellas, kjer sem ga na spodnji postaji pobral.

Zapeljala sva še do kraja Pontesina kjer je vstop v dolino Roseg potem pa proti domu. Tik pred italjansko mejo sva se ustavila v kraju Müstair, kjer je benediktinski samostan iz 8. stoletja, ko je po Evropi haral Karel Veliki. Samostan je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine, midva pa sva si bolj kot samostan zapomnila precej vodeno in oderuško drago kavo.

Iz Müstaira sva se zapeljala v Italijo in si na brenerski avtocesti privoščila spodobno kavo, nato pa po dolini Puster v Avstrijo in čez karavanški tunel domov.

Spisal Tomaž

Fotografije 1. dan

Fotografije 2. dan

Fotografije 3. dan

Spodnja in Visoka Vrbanova špica, 16. 7. 2011

Spodnja Vrbanova špica 2299 m, Visoka Vrbanova špica 2408 m

udeleženci: Janez K., Janez Č., Primož, Tomaž, Robert
dolžina: 7h 56 min
višinska razlika: cca 1580 m

Na novo zapadli sneg nas je prisilil, da prvotno planirani izlet v Švico prestavimo na konec avgusta. Nastalo “praznino” smo zapolnili z izletom v Julijske Alpe, natančneje na vrhova imenovana Spodnja in Visoka Vrbanova špica.

Ob peti uri zjutraj nas je pet planincev željnih hribolazenja krenilo izpred biljardnice, v smeri Mojstrane, v smeri težkih in temnih oblakov. Malo pred Jesenicami so nas razveselile prve kaplje z neba, ki so kmalu prerasle v pravi dež. Sledil je Tomažev posvet z dežurnim prognostikom. Glas na drugi strani nam je povedal, da je vreme v tem koncu sicer slabo, vendar pa se bo izboljšalo.

Tako smo v dežju skozi Mojstrano prispeli v dolino Kot do manjšega parkirišča kjer smo pustili avto, se oblekli vremenu primerno in si rekli “sej nismo iz cukra, pejmo”. Po prve pol ure hoje skozi gozd se je pot pričela vzpenjati. Pri studenčku 1340 m visoko smo se za trenutek ustavili, si postregli z bistro studenčnico in premleli prednosti hoje v dežju in meglenem vremenu. Kaj kmalu smo mimo Debelega kamna prišli do razpotja med potjo do Staničeve koče in potjo do Visoke Vrbanove špice, našega današnjega cilja.

Tu smo naredili prvi pravi postanek ob katerem smo se odžejali, pomalicali in ker je prenehalo deževati smo se tudi preoblekli. Spočiti smo si nataknili čelade, pospravili palice in se zapodili v strma skalna pobočja pod Vrbanovimi špicami. Lepa, z jeklenicami in skobami opremljena pot nas je pripeljala na v oblak zavito Spodnjo Vrbanovo špico, naš današnji prvi cilj.

Prikrajšani za bojda krasne razglede na Cmir in Rjavino smo po lepi ferati prečili greben med Spodnjo in Visoko Vrbanovo špico. Tudi skala po kateri smo hodili se je pričela sušiti, tako, da je počasi napočil čas, ko lahko zbranost malce popusti in se nam pričnejo po glavi motati one druge misli. Idealna priložnost se je ponudila ob nevšečnosti, ko sta Tomažu popustili zanki kateri naj bi pohodniške palice ohranjali pričvrščene na nahrbtnik. Janez Č. sicer lastnik enakega modela nahrbtnika je nemudoma priskočil na pomoč “kameratu po rukzakovi strani”.

Vneto sta iskala variacije na temo “kako uspešno pričvrstiti palice na nahrbtnik”. Pripomba, da se palice mogoče pričvrščajo računalniško jih ni zmotila, “ne, ne, tlele pršponi, ne more bit drgač” sta si vneto dvigovala moralo. Uspešno sta pritrdila Tomaževe palice, čez kakih per minut hoje pa še Janezove, vendar v drugo že kod uigrana dvojica.

V slabih štirih urah in pol smo opravili pot od avtomobila do vrha Visoke Vrbanove špice. Tu se je sem občasno prikazalo sonce, veter pa je malce razgnal oblake okoli nas in nam deloma razkril mogočne Julijske alpe. Sledil je sestop in postanek na čaju v Staničevem domu, za tem pa spust v dolino.

Pri sestopu v dolino velja omeniti, da je proti koncu poti utrujenost in še vedno mokra skala botrovala nekaj komičnim zdrsom na zadnjo plat. Navkljub temu, da so bili vsi zdrsi nenevarni, pospremljeni z smehom in obveznimi hudomušnimi komentarji se je edino moj končal nekoliko bolj štorasto.

Oteklino na mojem kolenu smo družno odšli ohladiti v lokal, ki se nahaja ob odcepu za Mojstrano pri Aljaževem spomeniku.

Spisal Robi

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja Lopa, 10. 7. 2011

Koča pri Triglavskih jezerih  1685 m, Veliko Špičje 2398 m,  "Kuštrovec" 2355 m, "Lepa Pleša" 2320 m, Malo Špičje 2312 m,  Zadnja Lopa 2115 m


udeleženci: Bojan, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 50 min
višinska razlika: cca 2100 m

Nedelja! Ob 4.55 uri me je Robi pobral doma, kjer sva se nato napotila po najinega vodnika Tomaža, ki naju je že nestrpno čakal. Naš današnji cilj je bil obisk Velikega in Malega Špičja v Julijskih Alpah z izhodiščno točko pod Slapom Savica. Robi naju je po avtocesti varno pripeljal do naše prve izhodiščne točke in sicer obveznega opravila » jutranja kava » Pri Cukiju v Bohinju.

Po posrebani kavici smo prispeli na parkirni prostor pri Savici, kjer smo se urno, ob 06.30 uri napotili po poti, ki vodi preko Komarče. Pot je izredno strma in poskrbi, da ti je po nekaj metrih že kar toplo. Po dobri uri smo prišli do Črnega jezera, kjer smo se odžejali ter nato nadaljevali pot proti koči pri Triglavskih jezerih, kamor smo prispeli v dobri uri.

Na tej točki pa nama je Tomaž pokazal kje se nahaja Veliko Špičje (2398 m) in Malo Špičje (2312 m), pri čemer pa sva v njegovi razlagi zaznala kanček nesigurnosti, zakaj je to bilo pa se nama je v kasnejših urah našega druženja tudi razblinilo.

Pot do vrha na Veliko Špičje sprva vodi po ravninskem delu, ki vodi proti koči na Prehodavcih, nato pa po približno 15 minutah hoje, z markacijo označeni tabli, zavijemo levo proti Lepem Špičju. Pot je nekoliko zaraščena z praprotjo in nizkim rastlinjem nato pa po približno 20 minutah pred sabo zagledamo kar strmo pot.

Tako vreme (sončno) kot temperatura je bila idealna za osvojitev vrha Veliko Špičje. Pot do vrha je kar strma vendar pa ti ob primerni kondiciji in primernem tempu ne povzroča težav. Po približno dveh urah hoda od Koče pri Triglavskih jezerih smo prispeli na Veliko Špičje, kjer je bil čudovit razgled.

Tam smo se okrepčali in vsak posegli po svoji malici. Midva z Robijem sva pojedla klasično malico (Robi je odprl svoje čudežne ribice jaz pa sem zagrizel v slastni sendvič) medtem ko pa je Tomaž posegel po čudežni tablici Frutabeli (kao mu ni pasal sendvič – po najinem mnenju in opazovanju se s Tomažem nekaj dogaja – Kaj ???).

Po približno 15 minutnem postanku pa smo se nato napotili po grebenu na Malo Špičje na 2350 m pri čemer pa je pot kar razgibana, saj izgubljaš in pridobivaš kar nekaj metrov nadmorske višine. Če vam po pravici povem pa še danes ne vem, kateri vrh je bil Malo Špičje saj smo od Velikega Špičja povzpeli na štiri vrhove, ki so v sklopu omenjenega grebena.

Tako je Tomaž ob branju karte ugotovil, da se med Velikim in Malim Špičjem razprostirata dva vrhova in sicer prvi na 2355 m, kateremu smo dali ime po mojih laseh Kuštrovec, ter drugemu na višini 2320 m po Robijevi anatomski oblikovani glavi Lepa Pleša. Evo pa sva dosegla svoje – Jupi !. Ko pa smo že mislili, da smo osvojili že vse vrhove pa smo pred sabo zagledali še zadnji vrh in sicer Zadnja lopa na 2115 m, katerega pa smo prav tako napadli.

Po osvojitvi omenjenega vrha smo se napotili po poti ki vodi proti koči na Prehodavcih pri čemer pa smo družno sklenili, da si nekoliko skrajšamo pot do koče pri Triglavski jezerih, kjer je bil načrtovan malo daljši postanek ob zasluženem pivcu, katerega smo dosegli po dve urni hoji.

Po polurnem postanku smo napadli še naš zadnji del naše poti, ki je vodila mimo Črnega jezera po Komarči do izhodišča Savica, katerega smo ga dosegli po 10 urah in 50 minutah ter premagani 2100 m nadmorski višini.

Kaj reči o poti: Bila je lepa, dolga in dokaj naporna, vremenska in s strani druženja pa čudovita tura.

Spisal Bojan

Fotografije

 

 

Kukova špica, 9. 7. 2011

Kukova špica 2427 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Bojan, Janez, Primož
Trajanje: 6h 10 min
Višinska razlika: cca 1550 m

Končno sem si spet našel čas za obisk gora s staro gorniško klapo, naš izlet pa je bil planiran v Julijskih Alpah, in sicer na Kukovo špico, ki se nahaja med dolino Vrata in Gozdom Martuljkom, z vrha pa je odličen razgled na Triglav, Amfiteater, Škrnatarico, Špik in druge vrhove.

Nabralo se nas je pet gamsov, krenili smo po gorenjki, ko smo prišli na regionalko proti Kranjski Gori, smo zavili malo pred Mojstrano na levo v dolino Vrata. Na makadamski gozdni cesti smo parkirali, pot je potekala po plazu Črlovec in čez tako imenovane Gulce, označena zgolj z možici. Steza se je serpentinasto vila na začetku po gozdu, kmalu smo prišli do melišča, kjer je pot postala tudi nekoliko bolj strma.

Čas smo si krajšali z zbadljivimi dialogi, ki so potekali v glavnem med pripadniki vzhodnega in zahodnega Broda, nemalokrat pa celo med pripadniki iste ulice s slovitim imenom. Višino smo hitro nabirali, kmalu smo bili na polovici poti. Nekoliko višje pa je naš vodnik Tomaž opazil, da je GPS aparat ostal na naši prejšnji postojanki približno sto višincev nižje, zato se je Robi, ki ga je kar razganjalo od kondicije, ponudil, da gre ponj.

» Ja če se ti že da «, je bil Tomažev previden komentar, kot bi slutil težave. Robi je torej odhitel proti dolini, mi pa smo počasi nadaljevali po stezi naprej, se občasno ozirali za njim. Čez čas smo se utaborili nekoliko višje, na dva tisoč metrih, malo pod sedlom med Kukovo špico in Škrnatarico. Robija smo čakali slabe pol ure, začelo nas je že skrbeti, ko se je le pojavil na obzorju. Aparat je našel, sicer ne takoj, zato pa je tudi trajalo, je dejal. Vsekakor zelo kolegialna gesta.

Nadaljevali smo, hitro dosegli manjše sedlo, kjer smo si nadeli čelade in pospravili palice. Še nekaj sto višinskih metrov dokaj strme poti smo z dobrim tempom premagali in dosegli vrh. Razgled je bil kot s prospekta, odlično so se videli okoliški vrhovi.

Po foto seansi in malici smo sestopili v dolino, pri našem izhodišču smo bili v rekordnem času, eni uri in štirideset minut. Da bi bil športni dan popolno zaključen smo se oglasili še v Aljaževem Hramu, kjer smo ob temnih in svetlih hmeljevih zvarkih, ki jih je na račun desete obletnice obiskovanja gora častil Tomaž, podebatirali o prihajajočem odhodu Tomaža in Robija na Weisshorn v Švico. Po pivcu pa domov.

Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

Škrlatica po južnem grebenu, 3. 7 .2011

Škrlatica 2740 m

udeleženci: Matej, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 10 min
višinska razlika: cca 1800 m

V sklopu priprav na Weisshorn sva si z Robijem omislila plezalni trening podobne težavnosti kot naju čaka v Švici. Izbrala sva si južni greben Šklatice. Zaradi mojega prehlada je bilo pred turo nekaj cincanja, a sem se vseeno odločil, da grem.

Ob 5h zjutraj smo se na parkirišču pred Kavalom dobili z vodnikom Matejem in se odpeljali proti Vratom. Nekaj minut čez 6 uro smo jo že ucvrli navkreber in bili po dveh urah in pol že pod južnim grebenom, prehlad se mi ni prav dosti poznal.

Južni greben, ki nas je čakal je bil prvič preplezan šele leta 1968 in spada med najlepše trojke v naših stenah. Nataknili smo si pasove in čelade ter jo mahnili v steno. Kmalu po začetku smeri sta naju dohitela Samo in Borut, znanca z Matterhorna, Samo pa bo tudi vodja odprave v Švico.

Pičila sta naprej, mi pa smo v bolj umirjenem ritmu nadaljevali s plezanjem. Med čakanjem na stojiščih sva se Robijem menjala na delovnem mestu Podajalec vrvi 1 in se kratkočasila z bistroumnimi domislicami.

Edina nevšečnost je bila težava s pasom od nahrbtnika, zaradi česar sem moral svojo kravo od fotoaparata na sredini poti pospraviti v nahrbtnik, ker mi je torba preveč opletala.

Skala je bila res dobra, smer ne pretežka, najtežji kamin proti koncu smeri je dosegel IV-. Od tam naprej so samo še dvojke do srečanja z markirano potjo kjer se smer konča.

Sneli smo plezalne pasove in si čestitali za osvojeno smer. Skočili smo še na vrh Škrlatice, kjer smo pomalicali in se po markirani poti vrnili pod južni greben in si ogledali kje smo plezali.

Ekspresno smo sestopili v Vrata in pred peto uro popoldan že pili pivo v Aljaževem hramu. Krasen dan je bil za nami, lepa smer in odličen gorski vodnik Matej. Komaj čakamo Švico!

Spisal Tomaž

Fotografije

Matejev blog