Gößeck, 9. 3. 2019

Kahlwandspitze 2049 m,
Klauen 1849 m,
Rammel-Hütte, 1514 m

udeleženci:  Boštjan, Marjan, Janez, Maks, Urška, Stojan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca. 8 h
višinska razlika po poti: cca. 1600 m
dolžina poti: cca. 16 km


Gößeck, najvišji vrh Reitinga, je bil cilj tokratne ture, a žal se zaradi težkih snežnih razmer in posledično pomanjkanja časa načrt ni izšel. Zadovoljili smo se s sosednjim vrhom, imenovanim Kahlwandspitze.

Reiting, imenovan tudi Reitingstock, je gorski masiv na južnem robu Eisenerških Alp. Leži med Trofaiachom in Liesingtalom. V masivu so  štirje  vrhovi in sicer Gößeck (2214 m), Grieskogel (2148 m), Kahlwandspitze (2049 m) in Klauen (1849 m).

Eisenerške Alpe so južni del Ennstalskih Alp. Masiv Reiting je zaradi bogate flore znan kot "cvetlična gora". Tu raste več kot 70 vrst orhidej, posebej privlačna je Petergstammwiesen (Auricle - Primula auricula) pod Grieskogelgipfelom.

Prav tako so izjemne številne pojavnosti encijana brez stebla (Clusius encijan), redke tise in številni drugi alpski cvetovi. Masiv Reiting je že stoletja dobro znano cesarsko lovišče, ker je na Reitingu in sosednjih gorah območje gamsa in kozoroga, kjer živijo najboljši primerki v Avstriji.

Zbrali smo se ob pol petih v Šentvidu. S kombijem smo se odpeljali proti Mariboru, pred mejnim prehodom pa smo se ustavili na bencinskem servisu OMV. Kupili smo vinjeto in si privoščili jutranjo kavico.

Vožnjo smo nadaljevali proti Lipnici, Gradcu in Loebnu do kraja Kammern im Liesingtal, kjer smo po skoraj štirih urah vožnje parkirali. Obuli smo gojzarje,  oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol devetih krenili na pot.

Prvi smerokaz ob poti nas je umeril na pot 691 proti vrhovoma Klauen in Gößeck. Na planinski tabli naveden čas poti do prvega vrha je dve uri in pol, do drugega pa pet ur. Dokaj strma pot, ki nekajkrat preči gozdno cesto, nas vodi skozi gozd do ograjenega vodnega rezervata.

Prehod čez visoko ograjo je lepo urejen z lestvijo. Pri plezanju po lestvi smo območje v šali poimenovali »medvedovo domovanje«. Na prvi sneg smo naleteli na višini približno 1200 m, vendar smo do Rammel-Hütte lahko hodili brez krpelj.

Rammel-Hütte se nahaja na robu gozdne meje, nad kočo pa se nahajajo obsežni pašniki planine Ruprecht Do koče smo prispeli po slabih dveh urah hoje, kjer smo si privoščili prvo okrepčilo, nadeli pa smo si tudi krplje.

Od koče smo pot nadaljevali sprva po cesti, kasneje pa po grebenu pašnih območij. Debelina snežne odeje je vidno rasla z nadmorsko višino.

Tudi s krpljami je bila pot naporna in nevarna, saj se je zaradi zračnih tokov pod debelo snežno odejo (jame, rušje) nekajkrat globoko udrlo, bičal pa nas je tudi močan veter.

Po dobri uri hoje smo prispeli do prvega križišča s potjo, ki na greben vodi od Gfällturm in Kaiseralm (Jagdhütte), po nekaj minutah pa smo točno opoldan osvojili prvi današnji vrh, Klauen.  Označena pot na zemljevidu se do vrhov Kahlwandspitze, Grieskogel in Gößeck nadaljuje bolj ali manj vzdolž grebena.

Pot je bila precej naporna, saj smo se grebena striktno držali zaradi nevarnosti snežnih plazov, zato smo se večkrat vzpeli in spustili. Razglede je žal motila megla, ki jo je močan veter stalno narival na greben.

Po dobrih petih urah borbe s snegom in vetrom smo osvojili vrh Kahlwandspitze. Razgledov žal ni bilo, v daljavi sta se iz megle občasno prikazala Grieskogel in Gößeck.

Do Gößecka bi potrebovali vsaj še uro in pol, tako je namreč pisalo na bližnji planinski tabli, ura pa je kazala pol dveh, zato smo se odločili za sestop po poti vzpona.

Sestop z vrha Kahlwandspitze je bil še bolj naporen od vzpona, saj sta sonce in topel popoldanski zrak iz doline dodobra razmehčala snežno odejo.

Pri sestopu smo na pobočjih pod grebenom med Kahlwandspitze in Klauen opazili splazeno pobočje, kar nas je ob razmehčanem snegu opomnilo na veliko nevarnost snežnih plazov.

Sneg je bil s padajočo nadmorsko višino vedno bolj mehak, uiralo se nam je celo s krpljami. Pot nas je vodila mimo koče Rammel-Hütte, na gozdni meji pa je večina snela krplje. Lepa, ampak naporna in zahtevna tura. Analizo ture smo opravili v gostilni Grof v Vranskem.

Spisal Sašo








Mala, Štajerska, Koroška in Kranjska Rinka skozi Turski žleb, 2. 3. 2019

Mala Rinka 2.289 m,
Štajerska Rinka 2.374 m,
Koroška Rinka (Križ) 2.433 m,
Kranjska Rinka 2.453 m,

Frischaufov dom na Okrešlju 1396 m

udeleženci:  Kristina, Matej, Marko L, Stojan, Marko M., Mateja, Alja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: cca 1.550 m
dolžina: cca 13 km

V iskanju dobrih snežnih razmer smo se odločili za Turski žleb. In potem na Rinke, če bodo razmere. Sicer pa na Tursko goro. Po jutranjem zboru smo se odpeljali na standardno kavno postojanko za ta konec, OMV Kamnik.

Toliko standardno, da smo tu srečali del maše ekipe, ki se je namenil plezati grapo Tatovi spominov v Krofički. Po kavi smo se zapeljali v Logarsko dolino, kjer smo naleteli na grozne prizore posledic vetroloma decembra 2017. Gozdovi v Logarski dolini in v okolici so zdesetkani.

Že na začetku ture so bila tla poledenela in tako je bilo vse do vrha slapa Rinka. Obisk doma na Okrešlju smo pustili za konec in se odpravili direktno proti vstopu Turski žleb.

Pobočje tik pod žlebom je precej spihano, v žlebu  pa odlične razmere in predvsem nič ni letelo dol. Najhitrejši med nami je imel čas skočiti še na Tursko goro. Potem pa smo skupaj nadaljevali proti Rinkam.

Hitro je bilo jasno, da razmere dovoljujejo obisk vseh štirih Rink. In šli smo kar po vrsti, Mala, Štajerska, ki je na vrhu kopna, Koroška in nato še najzahtevnejša, Kranjska Rinka.

Sestopili smo nazaj do Turskega žleba in skozi njega ekspresno do vznožja. Obiskali smo še dom na Okrešlju in nato sestopili v dolino. Prav lepa zimska tura nam je uspela

Spisal Tomaž








Kamniti lovec / Cima del Cacciatore, 23. 2. 2019

Svete Višarje / Monte Santo di Lussari 1790 m, 
Kamniti lovec / Cima del Cacciatore 2071 m

udeleženci: Sabina, Janez, Srečko, Kristina, Marjan, Maks, Maja, Marko, Stojan, Radovan, Meta, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ema
trajanje: 7 ur 35 min
višinska razlika: 1310 m
dolžina: 16 km


Lepo vremensko napoved smo izkoristili za obisk bližnjega Kamnitega lovca. Obetal se je sicer vetrovni dan, a nič ne de.
Ob 5h smo krenili iz Ljubljane, malo pobirali po poti in se zbrali na jutranji kavi v lokalu Dawit na koncu Trbiža, oziroma na začetku Žabnice /  Camporosso in Valcanale.
Izhodišče za turo ni bilo daleč od lokala. Le še nekaj sto metrov smo se zapeljali do parkirišča pred Višarskim grabnom. Po grabnu gre kolovoz na Sv. Višarje in po njem smo šli tudi mi. 
Kolovoz je bil zglajen in krplje so ostale na nahrbtnikih. Tudi drselo ni, vsaj gor grede. 






Dobri dve uri smo rabili, da smo prišli na sedlo na smučišču tik pod Višarjami. Te smo pustili za kasneje in nadaljevali v smeri Lovca.
Vreme, jasno brez oblačka. Kičast občutek je nekoliko blažil veter, ki je kar konkretno bril. A v nadaljevanju smo kar precej hodili v zavetrju. Pravzaprav sreča za veter, saj bi se v nasprotnem tu trle množice turnih smučarjev.
Tako pa jih je bilo le za vzorec,  nas 15 pešcev in nikogar drugega. Prečili smo zahodna pobočja Beraškega križa / Croce del Poverello in kmalu prišli do strmega pobočja, kjer smo se v ključih in v močnem vetru vzpeli do krnice.
Po desni strani krnice smo se vzpeli do grape, ki vodi na vrh. Grapa je bila lepo zalita in na njenem izstopu se je pred nami pokazala Viševa skupina. Še nekaj deset višinskih metrov in bili smo na vrhu Kamnitega lovca. 



Veter se je ravno za nas malce umiril, da smo lahko uživali v razgledih. Kot se za tak zimski dan spodobi je vidljivost presegala 100 km. A veter nas je vseeno kmalu spodil z vrha. 
Sestopili smo po poti pristopa in naredili ovinek do Višarij. Tu smo srečali Primoža in Polono in se ustavili na terasi enega od lokalov. Postrežba nekako ni dohajala količine gostov, kar je malo čudno, saj je tu verjetno vedno polno gostov.
Napočil je čas odhoda v dolino. Nekateri smo si na drseči poti hitro nataknili dereze, drugi pa so vse do izhodišča trenirali ravnotežje. Po dobrih sedmih urah in pol smo zaključili turo.
Ker smo imeli udeleženca, ki se je iz Nove Gorice pripeljal čez Tolmezzo, smo imeli analizo ture kar v istem lokalu kot jutranjo kavo. 
Dawit je prav prijazen lokal, odprejo ob 6h zjutraj, cene so zmerne in govorijo tudi slovensko. Le kako smo se lahko toliko let vozili mimo.
 
Spisal Tomaž



Lenuhova grapa, Begunjščica, Veliki vrh, 17. 2. 2019

Begunjska Vrtača, 1991 m,
Veliki vrh, 2060 m

udeleženci:  Antonija, Nevenka, Marjan, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1100 m


Lepo vreme nas je napodilo izza toplih zapečkov. Odločili smo se, da krenemo na Zelenico in se sproti odločimo, v katero grapo bomo krenili kot prvo v tej zimi. Večina današnjih udeležencev se  je zbrala ob šesti uri na Brodu, četrtega smo pobrali v Vodicah.

Jutranjo kavo smo preskočili in se odpeljali proti Tržiču in od tam do parkirišča na Ljubelju. Parkirišče je bilo ob našem prihodu že precej zasedeno,  poti in pobočja pa polna turnih smučarjev, opaziti je bilo tudi nekaj pešcev.

Hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se odpravili v smeri planinskega doma na Zelenici. Malo višje od 'srednje postaje nekdanje žičnice' oziroma 'doma' na Vrtači smo se usmerili levo na Šentanski plaz, ki se nahaja levo od pobočij pod Begunjsko vrtačo.

Pot je bila večinoma dobro zgažena. Približno na polovici Šentanca smo prečili v levo do vstopa v Lenuhovo smer. Nadeli smo si opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije.
Vstopa v Lenuhovo grapo sta dva.

Levi vstop ni bil idealno  zalit, v danih razmerah je izstopal skalni del takoj na vstopu. Desni vstop sploh ni bil zalit, potrebno bi bilo preplezati nekaj metrov skoraj navpičnega skalnega žleba. Odločili smo se seveda za levi vstop, saj sta bila dva udeleženca nevajena takšnih razmer.

Prvi je pripravil 30 m vrv, se navezal, preplezal slabo zalit skalni del in pripravil sidrišče za varovanje ostalih udeležencev. Nad skokom smo vzpon nadaljevali po dobro zgaženem snegu.

Nadaljevanje smeri poteka po 'levi vstopni grapi' do združitve z desno, kjer smo se usmerili levo čez krajši skalni skokec, kjer sem ponovno pripravil varovanje. Po zanimivem začetku smer ni več postregla z resnejšimi težavami.

Nadaljevali smo po edinih logičnih prehodih grape do izstopa na zgornje snežišče. Snežne razmere so bile večinoma dobre. Sledilo je še prečenje grebenčka in dolgega snežišča do izstopa na greben oziroma vrh Begunjske vrtače.




Lenuhova grapa oziroma smer je ena lažjih smeri v ostenjih Begunjske vrtače, ne pa tudi v ostenjih Begunjščice. Lenuhova grapa je alpinistična tura zmerne težavnosti, ocenjene z UIAA IV-/II-III, naklona med 40° do 55°, dolžine 300 m.

Težavnost je seveda odvisna od razmer. V slabih pogojih je najtežji del takoj na začetku, kjer je potrebno preplezati skalni skok, v dobrih pogojih z veliko snega pa so skoki zaliti, vstop je enostaven in lahek.

Razgledi na vrhu Begunjske Vrtače so bili nepozabni, tolpo sonce nas je prijetno grelo, rahel vetrič pa rahlo hladil. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali.

Soglasno smo se odločili za pivo na Zelenici, zato smo se po grebenu odpravili na Veliki vrh Begunjščice, kjer smo si privoščili obilno malico in počakali na rašiške kolege, ki so vzpon opravili po Desni grapi.

Z vrha Begunjščice smo krenili po Centralni oziroma Osrednji grapi do doma na Zelenici. Sestop po Centralni grapi, sicer ocenjeni s III+, 350 m,  ni bil zahteven, saj je bila grapa odlično zalita, snežne razmere pa skoraj idealne.

Čudovit dan smo odlično izkoristili, predvsem kolegica, ki je tovrsten zahtevnejši vzpon opravila prvič. Prvi del analize ture smo opravili v Domu na Zelenici, drugi del pa pri v Tržiču.

Spisal Sašo





 

Hohe Pressing, 9. 2. 2019

Bärenaunock 2292 m, 
Hohe Pressing 2370 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Boštjan, Aleš, Marjan, Emil, Maks, Sašo, Andreja, Vesna, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 8 ur 20 min
višinska razlika: 1030 m
dolžina: 16,6 km


Tokratne vremenska napoved je bila stabilna, zato odhod na Hohe Pressing (2.370 m) v Krških Alpah ni bil pod vprašajem. Malce nelagodnosti je povzročala novozapadla snežna odeja, ki pa se je hitro sesedala.

Člani gorniške skupine smo bili že zbrani na izhodišču in ko je ura v zvoniku odbila peto uro, smo že sedeli v avtomobilih in se podali na pot.

Prva postojanka je bila seveda radovljiška OMV-jka z jutranjo kavico, po tem pa ni bilo več ovir, da bi smuknili skozi predor proti Innerkremsu.

Ravno dobro se je zdanilo, ko smo prispeli na naše izhodišče. Nadeli smo si celotno zimsko opremo (cepin, dereze, plazovni trojček) in si oprtali nahrbtnike.

Preverili smo delovanje plazovnih žoln in se v jutranjem hladu začeli ogrevati po poti navzgor. Krplje smo hitro sneli, saj se je splužena pot zaključila kmalu nad vasjo.

Začelo se je zares, gazili smo skoraj pol metra snega in se izmenjevali na čelu. Na gozdni poti naklonine ni bilo velike, zato smo le počasi pridobivali višino. Kmalu se je tudi jutranje sonce spomnilo na nas, tako da se je pokazala prava zimska idila.

Na koncu gozdne meje smo naredili daljši postanek ob planšariji. Vodstvo je prevzel Sašo, ki je zagazili v snežno strmino.

Zaradi nevarnosti snežnih plazov smo zapustili cesto in se dvignili na greben, od koder smo ugledali naslednji greben, ki se je raztezal od Bärenaunocka, ki je bil naš predvrh, do Hohe Pressinga.

Naša pot je postajala vedno bolj strma in tako smo prispeli do Bärenaunocka. Zajahali smo greben in kar ni in ni bilo še konca grebena.

Po dobri uri prispeli na Hohe Pressing in zazrli smo se naokrog. Odpirali so se nam prelepi razgledi na okoliške vrhove, v daljavi pa smo jasno razpoznali tudi zahodne Julijce in Karavanke.

Medtem smo se tudi okrepčali, naredili gasilsko sliko pod križem in se vrnili navzdol po grebenu. Od Bärenaunocka smo rahlo skrenili z dosedanje poti. Vodnik se je odločil za prečenje doline, kateri smo se ob vzponu izognili na greben.


Spust skozi dolino je bil sicer še varen, vendar se je ob ogledu razmer izkazalo, da je bil umik na greben pravilen in nujen. Nevarnost plazov je bila namreč druge stopnje in gibanju v gorah zahteva vso previdnost.

Ob izhodu iz doline smo na planini spet naredili postanek, potem pa se po gozdni poti spustili v dolino na parkirišče, kjer smo pred osmimi urami turo tudi začeli.

Uredili smo opremo, jo zložili v avtomobile ter pohiteli na analizo ture v gostilno Gorenc, kjer so nas že prijazno čakali. Maks je kot ob letu osorej poskrbel za pijačo vseh prisotnih in zadovoljni smo se odpravili vsak proti svojem domu.

To turo pa smo posvetili Marjanu, ki ga ni več med nami. Bil je dober gornik, naj mu bo lahka zemljica!

Spisal Boštjan