Monte Rosa, 9. - 11.7.2023

udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Srečko, Gašper, Silvo, Marko, Radovan, Andreja, Gordan, Nevenka, Anka, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Ana

1. dan

Capanna Giovanni Gnifetti 3.647 m

trajanje: 1 h 30 min
višinska razlika: 370 m vzpona
dolžina: 2 km

Odpravili smo se na Monte Roso, drugi najvišji masiv Alp, za masivom Mont Blanca. Že konec marca smo rezervirali kočo in že takrat so bile vse sobote v juniju in juliju razprodane.

Zato smo si omislili termin od nedelje do torka. V nedeljo ob 4h zjutraj smo se odpravili na pot. Kombija, ki sta pobirala udeležence, sta se združila na postajališču Fratta na italijanski avtocesti A4 Torino - Trst.

V nadaljevanju smo imeli še dva postanka in malo za Novaro zavili na sever, na avtocesto A26 in potem na lokalno cesto SP299, po kateri smo se pripeljali do našega izhodišča, Alagne Valsesia.

7 ur in 45 minut smo potrebovali iz Ljubljane do sem in naleteli na edini zaplet cele odprave. Ni bilo prostih parkirnih mest, niti enega. Pač nedelja, okoli poldneva, v turističnem kraju. Kakih 10 parkirišč smo obredli brez uspeha.

Vrnili smo se do parkirišča, ki je najbližje žičnici in malo počakali, da je dvoje vozil odšlo in tako prišli do parkirnih mest za naša kombija. Spakirali smo težke nahrbtnike in se odšli peljat z žičnicami.

Sistem treh žičnic pripelje iz Alagne Valsesia, z višine 1.200 m, na Punto Indren, na višino. 3.275 m. Od tu nas je čakal vzpon s težkimi nahrbtniki do naše koče. 

Točno ob 4h popoldan, po 12 urah potovanja, smo prispeli do koče. Koča Giovanni Gnifetti ima ime po v 19. stoletju živečem alpinistu in župniku iz Alagne Valsesia. Ima kapaciteto 176 obiskovalcev in je med sezono vse dni nabito polna.

Kljub velikosti koče vse poteka brezhibno, večerja (juha, predjed, glavna jed, sladica) je postrežena kot bi mignil. Hrana je povsem solidna, sploh za to višino. Po večerji smo kmalu legli k počitku, saj nas je čakala že drugo zgodnje vstajanje zapored.


Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Relive, 1. dan



2. dan

Signalkuppe / Punta Gnifetti /  Margheritahütte / Capanna Regina Margherita 4.554 m

trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1030 m
dolžina: 12,5 km

Glavni dan izleta je bil pred nami, vzpon na 6. najvišji vrh Alp. Zgodnje vstajanje, zajtrk ob 4h zjutraj in potem priprava štirih ledeniških navez. Nato pa navkreber.

Če upoštevamo, da ima 150 m nižje ležeča koča Mantova kapaciteto 120 obiskovalcev, se lahko teoretično po ledeniku Garstelet hkrati požene 300 ljudi.

Pa ne gredo vsi naenkrat in vsak dan jih je nekaj, ki po spanju sestopajo v dolino. A vseeno je na ledeniku prava  procesija navez.

Naredil se je krasen dan in čeprav smo bili mi še v senci se je vzhodni vrh Liskamma (4.527 m) že kopal v prebujajočem se soncu. V daljavi pa smo kmalu zagledali, Mont Blanc (4.809 m) in Gran Paradiso (4.061 m)

Na prvaka Alp smo se povzpeli leta 2016, Gran Paradiso pa smo žal neuspešno naskakovali leta 2014. 

Na višini približno 4.000 m je odcep za Vincent Piramide (4.215 m), Schwarzhorn / Corno Nero (4.322 m) in sekundarni štiritisočak Balmenhorn (4.167 m).

Mednarodna zveza planinskih in plezalnih zvez (UIAA) je leta 1994 skupaj z italijansko zvezo CAI objavila uradno lestvico 82 štiritisočakov.

Tisti vrhovi nad 4.000 m, ki ne dosegajo vseh kriterijev, takih je 46, pa veljajo za sekundarne vrhove ozitoma "lesser summits" in tja spada tudi Balmenhorn.

Ko smo zaobšli Balmenhorn in Schwarzhorn ter prišli na sedlo pod Ludwigshöhe (4.341 m) smo vstopili v Švico. Zamenjali smo tudi ledenik, sedaj smo hodili po ledeniku Grenz.

Prvič smo zagledali naš cilj, ki pa je bil še daleč. Skupaj z višjima, Zumsteinspitze (4.563 m) in prvakom Monte Rose ter najvišjim vrhom Švice, Dufourspitze (4.634 m), so tvorili pravo ledeniško idilo.


Na zahodu pa so se odprli razgledi na starega znanca, Matterhorn (4.478 m), Dent Blanche (4.357 m) in Weisshorn (4.505 m). Noro, kakšen dan  za razglede smo imeli.

Malo smo se spustili pod naslednji štiritisočak, Parrotspitze (4.432) in počasi prišli pod Signalkuppe. Počasi je tu mišljeno dobesedno, saj je napredovanje na teh višinah zaradi redkega zraka precej upočasnjeno.

Še zaključni vzpon in dosegli smo vrh in kočo, ki stoji prav na vrhu. Za nekatere v naši skupini sploh prvi štiritisočak, za mnoge najvišji do sedaj. Na vrh nas je prišlo vseh 16, kar je izredno lep uspeh.

Prvi je na Signalkuppe, ki leži na italijansko-švicarski meji, prišel Giovanni Gnifetti.  To mu je uspelo 9. avgusta 1842, ko je na vrhu zabodel rdečo zastavo, "signal", ki je ostal kot dokaz doseženega vrha in iz katerega izhaja nemško ime vrha, italijansko ime pa je njemu v čast, Punta Gnifetti.

Na vrhu pa je tudi koča, ki je najvišje ležeča koča v Alpah in hkrati najvišje ležeča zgradba v Evropi. Današnja koča je iz leta 1980, prva koča pa je tu stala že leta 1893, nosi pa ime takratne italijanske kraljice Margerite, ki je bila celo prisotna na slovesnem odprtju koče.

Debelo uro smo si vzeli pavze v koči, ki ima zanimivo teraso. Takoj za ograjo ozke terase je namreč vsaj 2-kilometrski prepad. Sestopili smo po poti pristopa. Pri načrtovanju ture so bile zamisli, da bi vzeli še kakšen vrh.

A je bila že tole kraljevska tura, podvig za tako veliko skupino in tudi prej odlične snežne razmere na ledeniku so se začele slabšati in sneg je postajal vedno bolj južen.

Precej ekspresno smo sestopil in malo čez drugo popoldan prispeli nazaj v našo kočo.

 

 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Relive, 2. dan

 

3. dan

Piramide Vincent 4.215 m

trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 700 m vzpona, 1070 m sestopa
dolžina: 7,5 km

Za zadnji dan nam je po planu ostala Piramide Vincent. Kljub veliko krajši turi, se je sedmerica odločila, da vrh preskoči, še malo poleži in potem sestopi v dolino.

Deveterico pa je čakalo že tretje zgodnje vstajanje zapored. Malo pred peto zjutraj sta tokrat dve navezi krenili po ledeniku. Do razcepa po isti poti kot prejšnji dan in tudi vreme je bilo enako kičasto.

Edino veter je bil nekoliko močnejši. Na razcepu smo zavili proti Piramide Vincent in ob pol osmih zjutraj je prva naveza stala na vrhu. Noro vreme in nori razgledi.

Le zoprn veter nam je preprečil čakanje na drugo navezo, ki smo jo srečali ob sestopu, malo pod vrhom. Tudi njih je veter kmalu pregnal z vrha in še pred kočo smo bili skupaj.

V popolnoma prazno kočo, jasno, vsi so bili na terenu, smo se vrnili malo čez devet. Po pakiranju, malici in zgodnjem pivu smo sestopili v dolino in se v Alagni srečali s preostalo ekipo.

Čakala nas je dolga vožnja, a vse je potekalo brez zastojev in tako smo se v Vrtojbo, kjer smo odlagali prvega udeleženca vrnili toliko zgodaj, da smo lahko za analizo ture obiskali še tamkajšnjo picerijo.

Končni sklep, uspela nam je kraljevska tura. In Monte Roso bomo še obiskali, saj je tam skupaj 9 štiritisočakov. Dela je torej dovolj. Le vreme bo težko še kdaj tako kičasto kot je bilo tokrat.
 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Fotografije Srečko

Fotografije Gašper

Relive, 3. dan

 

Similaun in Finalspitze, 29. 6. - 1. 7. 2023

udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Ana ,Anka, Nevenka, Deja, Andreja, Srečo, Matjaž, Silvo, Janez

1. dan


Similaunhutte 3.019 m

trajanje: 4 h
višinaska razlika 1.320 m
dolžina: 6,3 km

 

Program tokratne ture je bil Similaun, 3606 m visok, osmi najvišji vrh Avstrije ter Finalspitze, 3514 m. Oba sta v južnem delu Otztalskih Alp. Dvanajst gornikov se nas je v zelo zgodnih urah odpeljalo skozi Karavanški predor do Spitala, kjer smo se obrnili v dravsko dolino.

V Lienzu smo se za kratko ustavili in nadaljevali v Puštersko dolino, za Sillianom prestopili avstrijsko-italijansko mejo, se  peljali do Brixna, kjer smo se prključili na avtocesto, Modena-Brenner ter zapeljali južno proti Bolzanu, od tu dalje pa zahodno proti Meranu. 

Pokrajina je poznana po nasadih sadnega drevja. Prav vsak, tudi zelo majhen prostor, je zasajen s sadnimi drevesi. Večinoma so prekriti z zaščitnimi mrežami proti toči. Pri Meranu se avtocesta zaključi. 

Usmerili smo se po normalki do odcepa za dolino Val Senales. Cesta se vseskozi vzpenja do kraja Vernago,kjer parkiramo pri jezeru na višini 1700 m. Nekaj vasi se tukaj očitno preživlja z živinorejo, ker masovno namakajo tudi zelo strme travnike. 

Tukajšnjo krmo uporabijo za zimsko hrano. Sedaj je živina na paši na višjih in za košnjo manj primernih legah. Za vožnjo smo, skupaj s tremi krajšimi postanki, porabili pet ur in pol. Do koče, kjer bomo prespali dve noči, vozi tovorna žičnica, ki bi nam lahko za 9 € prepeljala naše zelo težke nahrbtnike. 

Ker pa smo bili večinoma pravi ali pa naturalizirani Gorenjci, se za to nismo odločili. Vso potrebno opremo smo spakirali v nahrbtnik ali tudi nanj. Vreme je bilo lepo, sončno, ko smo se podali po dobro uhojeni in markirani poti, po zmerni strmini navkreber. 

V začetku so bili še travniki, nato malo macesnovega gozda, potem pašniki z govedom in višje tudi z ovcami. Vse več studenčkov je žuborelo levo in desno. Vsepovsod so rastli grmički rododendrona in drugo planinsko cvetje.

Tudi svizec se je prikazal in nas opazoval. Na poti smo srečali več skupin številnih planincev, ki so se vračali iz koče. Po opremi sodeč niso bili na vrhovih, temveč le do koče. Ta je na višini 3619m lahko dostopna, zato vabljiva.

Nad 2600 metri so krave in ovce za nami, pred nami pa samo skalovje. Pot se zaključuje s prepadno steno, po kateri je v serpentinah vklesana steza vse do koče Similaunhutte na višini 3019 m. Za pot smo potrebovali štiri ure in pol. Dobili smo sobo, v kateri je bilo prostora za celo skupino.

Namestili smo se in si privoščili zasluženo pivo. Nekateri so čas pred večerjo izkoristili za aklimatizacijski sprehod še kakih sto višinskih metrov na vrh grebena nad kočo, od koder se vidi celotna pot na Finalspitze, ki je tudi na programu tokratne ture.
 
 
 
 
2. dan

Similaun 3.606 m

trajanje: 5 h 30 min
višinaska razlika 1.320 m
dolžina: 5,9 km


Vremenska napoved je bila že doma, prav tako pa tudi tukaj, zelo slaba za ta dan. Že zvečer je začelo deževati, nadaljevalo se je ponoči in zjutraj. Okrog desetih se je toliko umirilo, da smo lahko vzeli potrebno opremo in startali.

Odločili smo se, da bomo dali prednost glavnemu cilju Similaunu. Spustili smo se nekaj deset metrov pod kočo. Na smerokazu je pisalo dve uri, a kaj hitro smo ugotovili, da bomo hodili več zaradi neugodnih snežnih pogojev.

Visoke temperature so sneg zmehčale, da se je prediral, tudi zelo globoko. Po opisu je vzpon na to goro med najlažjimi, neugodni pogoji pa so oceno malo spremenili. Vreme se je držalo, megla in oblaki pa tudi.

Ni bilo vročine, pa posebnega razgleda tudi ne. Na poti smo srečali samo tri ljudi, ki so se vračali z gore, sicer pa smo bili sami. Upoštevajoč pogoje smo napredovali kar dobro, redkejši zrak pa smo krotili s kratkimi postanki.

Ko smo prišli pod vrh, je bilo vse bolj strmo in skalnato. Razpustili smo navezo in ločeno po grebenu prišli na 3606 m visoki Similaun. Za vzpon smo potreboval 3 ure 15 minut. Razgleda zaradi nizke oblačnosti ni bilo.

Prijazno smo si čestitali za osvojitev gore, se malo okrepčali, poslikali in zaradi vremena kmalu zapustili vrh. Spuščali smo se po poti  vzpona. Na mestu, kjer smo razpustili navezo, smo se ponovno privezali.

Seveda tudi pri pri povratku brez ugrezanja ni šlo. Približno uro pred kočo je začelo močno deževati. Vsak po svoje se je zaščitil, pa vendar smo bili povsem premočeni, za ožeti. 
 
Malo pred kočo je dež ponehal, a za nas to ni bilo pomembno. Za poratek smo porabili dve uri. Kljub premočenosti pa smo bili veseli, da smo goro osvojili.

 
 

 
 
3. dan

Najdišče Ötzija 3.200 m,
Finalspitze 3.514 m

trajanje: 7 h
višinaska razlika 600 m
dolžina: 10 km


Ker smo včeraj uspešno osvojili glavni cilj, sta bili za zadnji dan dve možnosti. Šli naj bi do spomenika Otziju, naprej na Finalspitze pa po osebni odločitvi. Naveza ni bila predvidena, le dereze in cepin.

Začetek je bil kar strm, brez snega nekih sto višinskih metrov, ko smo prišli na dolg greben. Od tod se je videla trasa do našega cilja. Sledil je grebenski spust. Ko pa steza pride na severno avstrijsko stran, je bilo potrebno malo več pazljivosti.

Včerajšnji dež je dodatno zmehčal teren, ki je postal bolj drseč. Pot nas je vodila gori doli, preko kamnitih plošč in kamenja, zopet tudi preko udirajočih se snežnih delov do spomenika Otziju, snežnemu človeku na višini 3188 m.

To v led vkleščeno truplo sta leta 1991 našla dva planinca. Seveda je takoj vzbudilo veliko pozornosti. Posamezne dele, od las, kosti, nohtov in drugih delov so znanstveniki analizirali in zaključili, da je živel pred 5330 leti, visok je bil 164 cm, star 45 let in tehtal 50 kg.

Umrl je zaradi z rezilom poškodovane rame in izkrvavel. Ime Otzi je dobil po pogorju Otztaler, na katerem so ga našli. Polovica članov skupine se je odločila, da je bil cilj tega dne dosežen, se vrnila v kočo in naprej v dolino.

Druga polovica pa je nadaljevala pot na Finalspitze.Ta vrh je bil na programu že lansko leto skupaj z Weskuglom, 3797 m. Zaradi slabega vremena in zato poznega starta se takrat časovno ni izšlo.

Na sedlu nad Otzejevo najdbo smo morali zaključiti. Tokrat nam je bilo omogočeno priti na vrh Finalspitze na 3514 m v uri in pol od spominskega obeležja. Pot po zelo strmem grebenu je kamnita, večinoma kopna.

Do sedla, kjer se je lani vzpon zaključil, je podobna kot do obeliska, naprej pa je bolj zahtevno. Strmi kamniti greben, katerega del je treba preplezati, težja je orientacija za pravo pot, razmočeni in spolzki deli zahtevajo veliko pazljivost na vsakem koraku, posebno na povratku.
 
Turo dneva smo zaključili v koči Similuan po petih urah. Skupina, ki ni šla na Finalspitze je že zapustila kočo. Preostali pa smo spakirali opremo, kolikor je je še ostalo v koči ter se po poti vzpona napotila v dolino.

Kmalu po spustu od koče se je vreme razbistrilo, tako da je bilo večino poti prijetno toplo. Če smo pogledali nazaj, pa so bili vrhovi še vedno v oblakih. 
 
Obe skupini sta se združili v turističnem objektu nekaj višje od izhodišča.Prvi so zamudnike počastili s hladnim pivom. Po krajšem postanku smo se preoblekli in se odpeljali. 
 
Že v programu je bilo predvideno kosilo oziroma večerja v pivnici Forst v predmestju Merana. Tu smo bili že nekajkrat. Do doma smo se ustavili le še na izvozu iz Lienza, kjer je tudi naša stalna postaja in prispeli na izhodišče ob pol polnoči. .

Spisal: Janez



 
 
 

Torkofel, 24.6.2023

Torkofel 2.276 m,
Mitterkofel 2.247 m

PD Rašica
udeleženci: Ela, Galena, Jana, Marjan, Lea, Silvo, Janja, Marko, Vasja, Helena, Nevenka, Anka, Emilija, Tomaž, Miro, Breda, Matjaž, Ivan
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina: 11,7 km


Prvovrsten razglednik med Ziljsko in Dravsko dolino je bil v načrtu gorniške skupine že pred mnogimi leti.

V kombinirani zasedbi turašev in pohodnikov glavnega vrha pogorja Jauken v zimskih razmerah sicer nismo dosegli, sta nas pa sprejela oba sosednja vrhova.

Konec letošnjega junija smo izkoristili priložnost, da spoznamo goro tudi v poletni preobleki. Po jutranji kavici na običajni lokaciji se zapeljemo proti severozahodu.

Mejo prestopimo na Korenskem sedlu in se v zaledju Dobrača usmerimo na zahod v smeri Šmohorja / Hermagora. Še nekoliko zahodneje, pri St. Danielu zavijemo na odcep proti zaselku Goldberg.

Ozka in strma asfaltirana cesta pripelje na izhodišče, ki je pri razgledni cerkvici. Parkirnega prostora je le za nekaj avtomobilov.

K sreči pa masovnega turizma v teh koncih ( še ) ni. Markirana pot poteka sprva skozi smrekov gozd in večkrat preči makadamsko cesto, dokler v dobrih dveh urah ne pripelje na čudovito in razgledno planino Jaukenalm.

Nekoliko daljši odmor izkoristimo za malico in fotografiranje. Malo pokramljamo s prijazno majerico in se najavimo za obisk v sestopu.

Planina je tudi del Visoke Ziljske poti, kakor tudi Poti Juliusa Kugyja oziroma Julius Kugy Alpine Trail. Krožna pot treh dežel je bila pred štirimi leti ustanovljena v Mojstrani v čast in spomin velikemu gorniku.

V nadaljevanju nas markirana pot pelje proti lepo vidnemu sedlu. Tu se nam odprejo širni razgledi na Dravsko dolino. Pot zavije strmo na vzhodni greben. 

Če je bila planinska pot do sedla lahka, je nadaljevanje nekoliko bolj zahtevno. Sicer lepo speljana pot čez strme skalnate skoke zahteva zanesljiv in previden korak. 

V zimskih razmerah postane greben še zahtevnejši, zato pred leti nismo šli na vrh. Tokrat seveda brez težav v dobri urici prisopihamo na razgleden vrh.

Sončno, zgodnje poletno vreme, brez obetov popoldanskih neviht izkoristimo za daljši odmor na fantastičnem razgledniku. V prvi vrsti na široki Dravski in Ziljski dolini pod nami, na jugu pa na glavni greben Karnijskih Alp. 

Na vzhodu pogled objame bližnjega in tudi bolj obiskanega soseda Reißkofel, ki mu diha za ovratnik Dobrač. Severno za njim se skriva smučišče Goldeck. Na zahodu pa seveda podskupina Lienških Dolomitov zaključuje gorsko skupino Ziljskih Alp. 

Sestopimo po poti vzpona in na sedlu nadaljujemo na Mitterkofel, pred leti naš rezervni cilj. Skupina se je nekoliko raztegnila, tako da je ubežna skupina že sestopala na sedlo, ko smo zamudniki šele prišli na vrh.

Kasneje smo prišli do zaključka, da se jim je mudilo na planino, kjer nas je bila še najbolj vesela prijazna gospodinja. Seveda, tu ni modnih vrhov, zato tudi ni turističnega navala.

Je pa zato vse skupaj bolj umirjeno in pristno. Za slovo nas je še celo počastila z »arcnijami«. V počasnem koraku smo prav ležerno sestopili do izhodišča. Da se vožnja domov ne bi preveč vlekla, je za presenečenje tokrat poskrbela Jana.

V prijetni senci lipe smo se okrepčali in zapeljali proti domu, kjer nas je v bližnji piceriji čakala le še analiza ture.

Spisal Marjan

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Relive