Voluharski potopisi

Chiemgau, 28. 9. - 1. 10. 2024

PD Rašica
udeleženci: Marja. Ruža, Jožefa, Alenka, Katja, Nadja, Boris, Ana, Simona, Mili, Ada, Božo, Meta, Mirko, Vida, Mojca, Lili, Janja, Nikolaj, Andreja, Rok, Andreja, Marjeta, Irena, Dunja, Ivan, Bojan, Irena, Robi, Marjan, Katarina, Mihela, Andreja, Sabina, Nevenka, Marinka, Marjan, Irena, Tomaž, Ema, Meta, Andreja, Mavricij, Katarina, Srečo, Majda, Primož, Janez, Magdalena, Boris

sobota, 28. 9. 2024

UnternBerg 1425 m,
Boider Kaser 1340 m,
Mittagswandl 1400 m,
Branderalm 1260 m

trajanje: 3 ure 50 minut
višinska razlika: 115 m vzpona, 765 m sestopa
dolžina: 8,6 km

Odšli smo na štiridnevni izlet v gore nad Bavarskim morjem. Tako se namreč tudi reče Kimskemu jezeru (Chiemsee), največjemu bavarskemu jezeru. Gore na meji Nemčije in Avstrije se imenujejo Bavarske Alpe, naše ciljno območje pa Chiemgau oziroma Chiemgauer Alpen.

Skupina Chiemgauer Alpen leži med Berchtesgadenskimi Alpami na jugovzhodu, Bavarskimi Predalpami (Bayerische Voralpen) na zahodu, skupinama Kaisergebirge in Loferer und Leoganger Steinberge na jugu ter ravnino s Kimskim jezerom na severu.

V soboto zjutraj smo se mimo Salzburga odpeljali v Nemčijo in kmalu zavili z avtoceste in se po lokalni cesti zapeljali do Ruhpoldinga. Tu smo se vsedli na dvosedežnico in se odpeljali 700 m višje, na planino Unternberg Alm.

Od tu je še nekaj minut do istoimenskega vrha Unternberg. Vreme nam ta dan ni bilo preveč naklonjeno, a vsaj deževalo ni. Zato smo nadaljevali po programu in z vrha sestopili do planine Boider Kaser. Slabo vreme je povzročilo, da je bila planšarija zaprta, imeli pa smo lep razgled na Ruhpolding.

V nadaljevanju smo skočili še na skalnati vrh Mittagswandl in nato sestopili do koče Branderalm. No v tem sestopu bi se lahko tudi zapletlo, saj smo imeli kar konkreten oviratlon, ko smo lezli čez sveže podrta drevesa, spomina na ciklon Boris, ki je tu divjal 14 dni nazaj.

Takrat je tu vrglo 70 cm mokrega snega in kjer je pihal še vrtinčast veter je lomilo drevesa. Nekako smo se prebili do planine a koča je bila tudi tu zaprta. Za nameček je pričel še dež, a hujšega ni bilo, saj nas je čakal le še sestop po makadamski cesti.

Vmes smo nedaleč stran lahko videli znani biatlonski stadion Chiemgau-Arena, sestopili pa smo do jezera Seehaus nedaleč stran. Od tu je le še 15 minut do mesteca Reit im Winkl, kjer smo imeli hotel.

A Boris nam jo je zagodel, saj je tudi na cesti do našega hotela lomil drevesa in čiščenje ceste še ni bilo končano. Morali smo naokoli in namesto 15 minut je to pomenilo 50 minut vožnje. Ker smo morali spet čez Ruhpolding, smo se tu ustavili in naredili odmor za ogled mesteca in kavo.

Sledila je vožnja nazaj vse do avtoceste in po njej do naslednjega izvoza ter vožnja po lokalni cesti do mesteca oziroma bolj vasi Reit im Winkl, kjer smo se namestili za tri noči.

Fotografije, 1. dan

Sled poti, 1. dan

nedelja, 29. 9. 2024

Dürrnbachhorn 1767 m

trajanje: 5 ur 5 minut
višinska razlika: 660 m
dolžina: 7,8 km

Po zajtrku je sledila krajša vožnja po plačljivi gorski cesti do planine Winklmoosalm na višini 1170 m. Planina leži ob nemško-avstrijski meji in tromeji med Nemčijo in avstrijskima zveznima deželama Tirolska in Salzburg.

Tu je pozimi smučišče Steinplatte Winklmoosalm s 44 km smučarskih prog, tu je prve smučarske zavoje naredila danes že pokojna nemška smučarka Rosi Mittermaier, ki je zmagovala v 70-tih letih prejšnjega stoletja.

Naš cilj je bil vrh Dürrnbachhorn nad planino. Do planine Dürrnbachalm smo imeli ponovno Obstacle Challenge. Od planine naprej teh težav ni bilo več in kmalu smo bili pri zgornji postaji nostalgične enosedežnice.

Ne sedežnica ne gostinski lokal na zgornji postaji nista obratovala, kljub nedelji in lepemu vremenu. Nadaljevali smo na vrh, ki leži na meji med Nemčijo in Avstrijo. Vreme je bilo bistveno lepše kot včeraj in imeli smo lep razgled naokoli.

Dürrnbachhorn je sosed najvišjega vrha skupine Chiemgauer Alpen, Sonntagshorna (1961 m). Tega smo obiskali lani. Ob sestopu smo se razdelili v dve skupini.

Prva skupina je šla še malo v Avstrijo in nazaj Winklmoosalm sestopila preko planine Finsterbach, druga pa je sestopila po meji ob nostalgični enosedežnici. Na tem koncu so vse naprave stare in nostalgične, le da se ta enosedežnica iz leta 1959 tudi uradno imenuje Nostalgiebahn.

Po povratku na Winklmoosalm smo imeli prosti čas za raziskovanje planine nato pa smo se vrnili v Reit im Winkel. Tudi tu je ostal čas do večerje, ki smo ga izkoristili za raziskovanje vasi.

Večer v hotelu je popestril koncert dua, ki je igral stare uspešnice.

Fotografije, 2. dan

Sled poti, 2. dan

ponedeljek, 30. 9. 2024

Hochplatte 1587 m,
Piesenhausener Hochalm 1340 m,
Steinlingalm 1478 m,
Sonnenalm 1467

trajanje: 6 ur 15 minut
višinska razlika: 940 m vzpona, 520 m sestopa
dolžina: 10 km

Po zajtrku je sledil vrhunec izleta. Zapeljali smo se v Marquartstein in se z dvosedežnico Hochplattenbahn odpeljali na planino Staffnalm (1040 m). Dvosedežnica je bila spet nostalgična, stara 51 let.

Povzpnite se na streho Chiemgaua! (Steig dem Chiemgau auf‘s Dach!) To je slogan s katerim oglašujejo Hochplattenbahn. Čeprav tu ni najvišje v Chiemgau pa je to res njegova streha, saj smo imeli cel dan fantastične razglede.

Začeli smo na planini Staffnalm in se počasi povzpeli na greben med vrhovoma Hochplatte in Kampenwand, ki je ponudil čudovite razglede. Skočili smo še na vrh Hochplatte, ki tudi ne skopari z razgledi.

Z njega se vidi celotno Kimsko jezero na severu, na včerajšnji Dürrnbachhorn na jugovzhodu in za njim Watzmann in Hochkönig, na skupini Kaisergebirge in Loferer und Leoganger Steinberge na jugu ter na Zugspitze na zahodu.

Vrnili smo se na greben in se ustavili na slikoviti planini Piesenhausener Hochalm. Tu smol med postankom prepoznali še Kitzbühelske Alpe s Kitzbüheler Hornom in Visoke Ture v ozadju.

Nadaljevali smo proti Kampenwandu. Na sam vrh nismo šli, saj ni bilo časa, pa še prevelika skupina smo bili. Pot je bila vseeno slikovita, sploh prehod na severno stran Kampenwanda, kjer je na nekaj mestih v pomoč jeklenica.

Na severni strani pa se spet odpre Kimsko jezero v vsej svoji veličini. Tretje največje jezero v Nemčiji ima površino 80 km2 in je ledeniškega izvora. Glavna napajalna reka je Tiroler Achen, ki ima, zanimivo, kar 4 imena.

Izvira v Kitzbühelskih Alpah, na prelazu Thurm in ima do Kitzbühela ime Jochberger Ache, od Kitzbühela do St. Johanna na Tirolskem teče z imenom Kitzbüheler Ache, v srednjem toka je Großache in v nemškem spodnjem toku Tiroler Achen, skupna dolžina reke je 79 km.

Kimsko jezero odteka po reki Alz, ki se po 63 km izliva v reko Inn. Mi smo si obetali postanek na razgledni planini Steinlingalm, pa je bilo spet vse zaprto in s postankom smo morali počakati do konca pohoda na planini Sonnenalm.

Tu smo se po postanku v novi, moderni koči presedli v nostalgična jajčka gondole Kampenwandseilbahn iz leta 1957 in se odpeljali v dolino, v mestece Aschau im Chiemgau, kjer nas je čakal avtobus in nas odpeljal nazaj v Reit im Winkl

Fotografije, 3. dan

Sled poti, 3. dan

torek, 1. 10. 2024

Wetterkreuz 1061 m,
Schmugglerweg Klobenstein

Zadnji dan po zajtrku nismo sedli na avtobus. V tega smo le zložili prtljago, se poslovili od osebja v hotelu in prvo turo dneva naredili kar iz vasi. Po soteski Hausbachfall smo dosegli planino Glapfalm.

Od tu smo se vzpeli na razgledni Wetterkreuz. Vrh je obrnjen na jug in ima lep razgled na Kitzbühelske Alpe in Kaisergebirge. Sestopili smo po drugi poti in se vrnili v Reit im Winkl.

Vsedli smo se na avtobus in odpeljali proti zahodu, v Avstrijo, do mesteca Kössen. Tu smo zavili na sever proti nemški meji in malo pred mejo parkirali ob cesti.

Najprej smo sestopili do romarske kapele Maria Klobenstein, ki stoji ob razcepljeni skali. Pod kapelo je gostinski objekt in nekateri so tu zaključili s pohodom.

Ostali pa smo naredili del poti Schmugglerweg Klobenstein. Ta poteka od Kössna na Tirolskem, do Schlechinga na Bavarskem. Poteka po soteski napajalne reke Kimskega jezera, Großach oziroma Tiroler Achen.

Mi smo šli čez reko na levi breg, do razgledne točke in potem skoraj do nemške meje in čez drug most nazaj na desni breg in zopet do lokala Klobenstein, kjer smo naredili postanek pred odhodom domov.

Sledila je vožnja v Nemčijo do avtoceste München - Salzburg in potem po turski in gorenjski avtocesti nazaj v Ljubljano, kjer smo zaključili še en čudovit izlet.

Fotografije, 4. dan

Sled poti Wetterkreuz

Sled poti Schmugglerweg

Monte Amariana, 21. 9. 2024

Monte Amarianute 1083 m,
Monte Amariana 1905 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marko, Anka, Matjaž, Tomaž
trajanje: 10 ur 20 minut
višinska razlika: 1730 m
dolžina: 13,8 km
povprečna starost udeležencev: 58 let, 1 mesec 8 dni

Tudi cilj septembrske ture Gorniške skupine smo morali spremeniti. Na turi na Monte Rossi prejšnji vikend smo videli, da imajo višji severni Karnijci kar nekaj snega, Karnijsko predgorje na jugu pa je bilo povsem kopno.

Zato je Monte Brentoni zamenjala Monte Amariana. Že dolgo je v planu Sentiero alpinistico Mario dalla Marta in sedaj je ta pot končno prišla na vrsto. Seveda ne gre za alpinistično smer, Italijani z izrazom sentiero alpinistico označujejo gorniške, ponavadi brezpotne poti.

Zapeljali smo se do Tolmezza oziroma Tumeča in parkirali na parkirišču ob cesti med Tumečom in Amarom. Parkirali smo tam, kjer bomo sestopili, za vzpon pa smo morali najprej malo peš po cesti proti Tumeču.

Pri zaselku Pissebus smo zavili na markirano pot 462. Po dobri uri smo prispeli do razgledišča s klopco in lepim razgledom na prodišča reke Tilment in na Monte Verzegnis, Monte Piombado in Monte Piciat na drugi strani reke.

V nadaljevanju smo v dodatni uri dosegli vrh Amarianute. Neverjetno kakšna pokrajina je tu že na nizkih nadmorskih višinah. Prepadno, divje in samotno.

Z vrha smo se spustili malo nazaj in zapustili markirano pot.Tu se začne brezpotni del poti, najprej prečenje pod grebenom so sedla Forcella della Citate (975 m) med Amarianute in Amariano.

Na sedlu sta na obe strani navzdol neoznačeni poti. Mi smo nadaljevali navkreber do table, ki označuje začetek poti Mario dalla Marta.

Nekoč markirana pot s klini in jeklenicami je sedaj z rdečimi pikami označena gorniška pot, ki se vije po strmih travah in po naravnih prehodih. Strmina in izpostavljenost ne popuščata.

Predvsem pa je pot atraktivna, divja in ves čas zelo razgledna. Po kakšnih dveh urah in pol na poti Mario dalla Marta smo se priključili poti 443 in bili po njej v 15 minutah na vrhu Amariane.

Brez, da bi drugi vedeli je nekdo na vrh prinesel pive, ki so ostali hladni do vrha, nekdo drug pa je spet brez vednosti drugih na vrh prinesel celo vedro čipsa. In tako smo poleg razgledov in običajne malice na vrhu uživali še s pivom in čipsom.

Sestopili smo po normalki, ki gre najprej po lažji ferati in se potem spusti do sedla Forca del Cristo. Tu smo že hodili na društveni turi na Amariano leta 2010.

S sedla smo kmalu zavili kolovoz in mimo dveh planin, Lisagno di Sopra in Lisagno di Sotto sestopili nazaj do našega parkirišča. Uspela nam je še ena super tura.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

Monte Rossa, 15. 9. 2024

Monte Dagn 965 m,
Monte Rossa 1309 m,
Monte Taièt 1369 m,
Monte Jovet 1310 m

PD Rašica
udeleženci: Marko, Mihela, Mirko, Anka, Hana, Emilija, Tomaž, Matjaž
trajanje: 7 ur 50 minut
višinska razlika: cca 1160 m
dolžina: 13,2 km

Plan je bil Montanel (2440 m) v Furlanskih Dolomitih. Pa jo je zagodla hladna fronta, oziroma ciklon Boris, ki je v visokogorju prinesel sneg. Zato smo plan spremenili in cilj znižali za dobrih 1000 m.

Izbran je bil "balkon Furlanske nižine", greben Monte Rosse, ki se dviga skoraj direktno iz Furlanske nižine. Tu smo že bili leta 2015 s PD Celje Matica.

Po primorski varianti smo se odpeljali do vasice Pradis di Sopra in še malo naprej, do prelaza Val da Ros. Parkirali smo ob italijanskem vojaškem pokopališču.

Tu je pokopanih 98 alpincev, ki so padli v začetku novembra 1917, ko so se umikali po avstrijskem preboju soške fronte pri Kobaridu. Nedaleč stran stoji še avstrijsko pokopališče z žrtvami iz enot lovskega bataljona, ki jim je poveljeval takrat nadporočnik Erwin Rommel.

Mi smo se s sedla strmo povzpeli na prvi vrh, Monte Dagn. Od tu smo se spustili do Cuel de la Siere / Sella Dagn. Tu je razcep poti, naša pot 821 gre po policah na vzhod, mi pa smo šli po poti 821a n po policah na zahod.

Prečenje po policah je kar dolgo in poteka po strmih travah nad globokimi prepadi. Šele ob srečanju s potjo 820 smo se začeli konkretno dvigati. Ves čas smo imeli razgled na Furlansko nižino in prodišča reke Tilment.

Ko smo dosegli greben smo za razliko od leta 2015 najprej zavili na zahod in obiskali vrh Monte Rossa. Vrnili smo se nazaj in nadaljevali po brezpotnem grebenu. Markirana pot 820 namreč ne gre na greben temveč severno pod njim do planin Rossa in Jovet.

Po brezpotju smo dosegli Monte Taièt, ki smo ga leta 2015 zmotno imeli za Monte Rosso. Monte Taliet ima namreč dva vrhova, oba visoka 1369 m. Z zahodnega smo po grebenu, ki je na jug zelo prepaden dosegli še vzhodni Taièt.

Z vrha smo se spustili do sedla in spet naredili drugače kot leta 2015, ko smo tu sestopili na planino Jovet. Tokrat smo nadaljevali po grebenu in obiskali še Monte Jovet, zadnji vrh v grebenu.

Sestopili smo na planino Jovet in po markirani poti sestopili proti dolini. Na razpotju poti smo naredili še tretjo razliko glede na leto 2015, ko smo tu zavili na zahod po policah nazaj na sedlo Sella Dagn.

Sestopili smo proti zaselku Forno in se od tam gori, doli preko dveh grap vrnili do našega izhodišča. Naredili smo prav lep krog. Karnijci nikoli ne razočarajo, tudi ko gre za sredogorje.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

Weiße Spitze, Rote Spitze, 7. 9. 2024

Weiße Spitze 2962 m,
Rote Spitze 2956 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Tatjana, Viktor, Anka, Tomaž, Matjaž, Mateja
povprečna starost udeležencev: 63 let, 1 mesec, 25 dni
trajanje: 9 ur 40 minut
višinska razlika: 1540 m
dolžina: 11,2 km

Na prvo septembrsko soboto smo se odpravili v Avstrijo. Naš cilj je bila skupina Villgratner Berge in njen najvišji vrh, Weiße Spitze. Villgratner Berge je ena od 9 skupin Visokih tur. Nima tritisočakov, ima pa 20 vrhov višjih od 2800 m.

Razteza se na avstrijski Vzhodni Tirolski in italijanski Južni Tirolski. Na vhodu jo omejuje dolina reke Isel, na severu dolina Defereggen, na vzhodu dolina Antholzer in na jugu Pustriška dolina.

Skupina Villgratner Berge je tiha in mirna gorska skupina v vseh pogledih. Manjkajo spektakularne gorske destinacije, pretirana razvojnost z žičnicami in cestami. Pohodnik in ljubitelj narave bo v teh gorah našel mir in doživetje narave.

Gore slovijo po velikem številu slikovitih gorskih jezer, pestrem rastlinstvu in razmeroma neokrnjenih planšarijah. Pozimi veljajo za turnosmučarski raj.

Prva ali druga sobota v septembru je v Lienzu že od leta 1988 rezervirana za prireditev Dolomitenmann, ki jo organizira avstrijski proizvajalec energijskih pijač. Dolomitenmann velja za neuradno svetovno prvenstvo v ekstremnih športih.

Vsaka ekipa ima 4 tekmovalce, prvi je gorski tekač, ki mora premagati 12 km in 2000 m višine, sledi jadralni padalec, ki mora preko vmesne postaje, kjer s padalom vred teče še malo navkreber, prijadrati na stadion v Lienz.

Tu nastopi gorski kolesar, ki ga čaka 19 km trase in 1600 m navkreber ter 1300 m downhilla. Kot zadnji prevzame kajakaš, ki ga čaka 8 km trasa po brzicah reke Isel in nato tek s kajakom vred v cilj na glavnem trgu v Lienzu.

Za vse skupaj je najboljša ekipa letos potrebovala 4 ure in 12 minut. Mi smo se skozi Lienz peljali precej pred tekmovalnim vrvežem, ki se začne ob 10h dopoldan. Po Pustriški dolini smo se peljali do Silliana.

Tu smo zavili v ozko dolino, ki se kmalu razširi v obsežni dolini Vilgraten in Winkel. Po dolini Vilgraten smo se peljali vse do planine Unterstaller, kjer smo parkirali.

Po serpentinasti cesti in bližnjicah smo se vzpeli do naslednje planine Oberstaller. Tu smo že zagledali oba naša cilja, ta beli desno in ta rdeči levo. Malo za planino se začne pot konkretno dvigati.

Čakali sta nas dobri dve uri vzpona do sedla Schlötterlenke (2725 m) med obema vrhovoma. Nadaljevali smo desno in v dobre pol ure stopili na vrh Weiße Spitze. Ravno na vrhu smo imeli najslabše vreme celotnega dne.

Bili smo v megli, brez razgledov. Na vrhu je bilo nekaj Avstrijcev s katerimi smo malo podebatirali, tudi o nogometni tekmi Slovenija : Avstrija prejšnji večer.

Sestopili smo nazaj na Schlötterlenke in vreme se je med tem popravilo. Nadaljevali smo levo po povsem novi poti na Rote Spitze, ki na mnogih zemljevidih sploh še ni vrisana. Gre za povsem novo povezavo, vse do nedavno je bil obisk obeh vrhov v eni turi možen le po brezpotju.

Pot je lepo speljana po naravnih prehodih in ne presega I. težavnostne stopnje oziroma težavnosti A/B, kjer je zavarovana z jeklenicami. Kmalu smo v lepem, sončnem vremenu dosegli drugi najvišji vrh skupine, Rote Spitze.

S poimenovanjem obeh vrhov je nekaj zmede, saj je tudi za prebivalce doline Defereggen ta beli desno in ta rdeči levo. Ker gledajo z nasprotne strani to pomeni, da Rote Spitze postane Weiße Spitze, Weiße Spitze pa Rote Spitze.

Oba vrhova sta čudovita razglednika a vreme tudi na Rote Spitze ni bilo tako zelo dobro, da bi videli prvaka Visokih Tur, Venediger in Großglockner. Sestopili smo na zahodni greben in po njem hodili vse do razcepa, kjer gre severna pot v dolino Defereggen, mi pa smo zavili na jug.

Sestopili smo nazaj na planino Oberstaller in s tem zašpilili krožno turo. Po cesti smo se vrnili na planino Unterstaller. Čakala nas je še vožnja domov z vmesnimi postankom v Lienzu.