Blegoš, Koprivnik, 24. 4. 2005

Blegoš 1562 m, Koča na Blegošu 1391 m in Koprivnik 1393 m

Udeleženci: Robi, Dule, Lussy, Šaro
Trajanje: 4h
Višinska razlika cca 960 m

Tale potopis bi moral pisati Dule, pa se kar ne da prepričati v pisanje, pametuje pa zelo rad.

Torej, bila je nedelja, napoved pa sončno in toplo. V resnici pa je bilo nekoliko drugače. Zjutraj, ko smo se zbrali je še kazalo, da bo lep dan, ko pa smo se peljali proti Škofji Loki pa se je vreme že počasi slabšalo. Ko smo prišli do Gorenje Žetine je bil vrh Blegoša že skrit v oblaku. Parkirali smo pri kmečkem turizmu in se podali na pot.

Prvih 150 višinskih metrov do sedla Črni kal gre pot po cesti, najprej po asfaltu in potem po makadamu. Črni kal (1103 m) je križišče 6 cest (ena je bolj kolovoz), te ceste pa izvirajo s konca 30. let. Bile so namreč infrastruktura za gradnjo in oskrbovanje Rupnikove linije, ki so jo gradili na jugoslovanski strani Rapalske meje v letih pred 2. svetovno vojno.

Od vsem izobilju možnih cest smo mi izbrali planinsko pot, ki vodi na vrh Blegoša. Že kmalu, po približno 100 višinskih metrih sem vedel, da tokrat ne bo moj dan. Ponočevanje prejšnjega dne se je precej poznalo in komaj sem lezel navkreber. Dneva pravzaprav ni imel nihče, zaradi sončne in tople napovedi sta bila Robi in Dule brez kap in rokavic, Dule je imel sabo celo kratke hlače, jasno hribi so kot plaža, čudno, da ni imel še brisače čez ramo in natikačev.

Namesto sonca in toplote pa je bila megla in mrzel veter. Na vrhu Blegoša je bil še sneg, vidljivost slabih 20 m, nobenega planinca razen nas, brilo pa je tako da smo se nemudoma pobrali proti koči na Blegošu. Tu smo se okrepčali s čajem, “blegoško rožco” in čipsom. Malo smo popametovali in nadaljevali s potjo. Najprej spust po poti do ceste, potem pa po cesti, eni od tistih šestih, nazaj na Črni kal.

Na Črnem Kalu smo zavili levo na kolovoz proti naselju Martinj Vrh. Od kolovoza se kmalu odcepi pot proti Koprivniku našemu naslednjemu cilju. Prej kot v uri kot je markirano smo prisopihali na vrh in bili pred dilemo. Nadaljevati turo ali jo prekiniti. Planiran je bil namreč se obisk Mladega in Starega vrha.

A že je rahlo deževalo in odločili smo se za povratek proti Žetini. Tu smo se ustavili še na kmečkem turizmu, na čaju, “rožcah” in krofu. Turo pa bo definitivno treba ponoviti v polnem obsegu, a v lepšem vremenu. In z Duletovim potopisom.



Spisal Šaro

Fotografije

 

 

Vrtaški vrh, 3. 4. 2005

Vrtaška planina 1462 m, Vrtaški vrh 1899 m, Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robi M.
trajanje: 8h 22min
višinska razlika: cca 1800 m

Po razmeroma dolgem hribovskem mrtvilu smo se končno zopet spravili v pogon. Tokratno turo smo pričeli že ob 5.30h, ko me je Šaro zbezal iz toplega varnega stanovanja. Na poti do Mojstrane smo se ustavili na Petrolovem bencinskem servisu gorenjske avtoceste, kjer sva s Šarotom ob srebanju kave “obglodala pezdeta“ Sojerja (“tud jest bi šou z vami, tud jest bi hodu u hribe“ citiram Solerja).

“Clio-ta 1.4, 16v, havba se zapira“ smo pustili v Mojstrani (665 m nadmorske višine), se “pregvantali“ v gorniško opravo in se podali v breg.

Obetal se je krasen sončen dan in temu primerna spomladanska, visokogorska tura. Sojer, lahko ti je žal!

Do Vrtaške planine je bila pot kopna, vendar strma za popiz.... Če med potjo je par prelepih razglednih točk s katerih se lepo vidijo Rjavina, Cmir in Triglav, vsi trije visoki preko 2000 m.

Po uri in petinštiridesetih minutah borbe s strmino smo vsi zadihani prilomastili do planšarije na Vrtaški planini. Z Lussy vred smo se strinjali, da je čas za kratko pavzo.

Pot proti Vrtaškemu vrhu je bila bolj položna in prekrita s snegom. Zaradi sorazmerno zgodnje ure (med 9.20 do 10.20h) je bila podlaga še trda, tako, da je bila hoja navkreber prijetna.

Na Vrtaškem vrhu sva se ločila, Šarotu je precej moči pobral ravnokar preboleli prehlad, zategadelj se je odločil sestopiti, sam pa sem nadaljeval pot na Vrtaško Sleme. Domenila sva se, da se dobiva na planšariji na Vrtaški planini.

Po cca 200 višinskih metrov spusta je sledilo 400 m vzpona. Navkljub močnemu soncu je bila snežna podlaga še vedno precej trda, ponekod tudi poledenela, kar je narekovalo uporabo cepina in deset zobih derez.

Glede na to, da so planinske dereze še vedno nekje v trgovini, je pot na vrh vzela malo več časa, saj je bilo potrebno za vsak korak v sneg narediti oporo za gojzar. Približno štiri metre pod vrhom pa je bil sneg spihan tako, da je bila podlaga preveč ledena za mojo gorniško opremljenost in pametneje se je bilo obrniti, kot pa zaradi pomanjkljive opreme (nujne za tako turo) zgrmeti v dolino.

Pot nazaj je vodila preko Vrtaškega vrha, do koder je bila snežna podlaga še pomrznjena, od tu naprej do Vrtaške planine pa se je zaradi odjuge že vdiralo do kolen, pa tudi utrujenost je naredila svoje. Skratka moja avantura na Vrtaško Sleme in nazaj do planšarije na Vrtaški planini je trajala dobri dve uri in pol.

Ob snidenju na planšariji, Šarotovem “mau doug si hodu“, Lussy-inem pasjem pozdravu smo se odločilo, da se spustimo v dolino po lovski poti mimo slapa Peričnik.

Na poti do slapa smo zašli, tako da se je bilo potrebno vrniti cca dva kilometra nazaj. Šaro je modro ugotovil, da so lovske poti dobile naziv zategadelj, ker moraš biti stalno na preži (da ne zaideš). Malo nad slapom smo naleteli na vodo v kateri se je Lussy namočila, midva s Šarotom pa osvežila.

Po brezpotju (beri po posluhu), sva prilomastila do vrha slapa Peričnik, vendar z vrha nisva videla prav veliko. Ob spustu do vznožja slapa pa se odpre krasen pogled na spodnji Peričnik in Šaro si je zopet dal duška, ter brezglavo bezljal pod slapom s fotoaparatom v rokah.

Zadnji dokaj nezanimiv del poti je potekal po makadamski cesti (cca 4 km), na pričetek naše pešpoti do avtomobila.

Spisal Robi

Fotografije

 

 

Komna, 20. 2. 2005

Dom na Komni 1520 m, 
Koča pod Bogatinom 1513 m, 
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 4 ure 5 min
višinska razlika: 870 m
dolžina: 14,6 km

Čeprav vreme ni kaj prida obetalo, smo s Šarotom in pa Lussy malo po sedmi uri zjutraj krenili proti Bohinju, točneje proti parkirišču pri domu Savica. Po dobri uri vožnje končno parkiramo, se preobujemo, opremimo z vsem potrebnim in kaj kmalu že zagrizemo v hrib.

Sprva po ravnem, do razkrižja poti, kjer po eni poti prideš do slapa Savica (le kdo ga ne pozna…) in druge poti, proti domu na Komni.

Pot v hrib je položna in serpentinaste narave. Kaj ne bo, saj je to stara služnostna pot za potrebe vojske iz prve svetovne vojne. Torej do cilja je bil kar nekakšen sprehod. Pa vendar smo naredili cca 850 metrov višinske razlike. Po dobrih dveh urah prispemo do že prej omenjenega doma na Komni, ki pa je v fazi obnavljanja. Kje so našli ime dom ne vem, saj je to ogromna večnadstropna bajta, s privat tovorno žičnico.

Edina živa duša je bil na balkonu zaprt kuža, ki se mu je trgalo, ko je nadstropje nižje videl in po moje tudi vohal Lussy. Pri tem je tudi ostalo. Sprehodiva se okoli hiše in kaj hitro odrineva proti koči pod Bogatinom, ki je stran petnajst minut hoje. Po poti srečamo kar par turnih smučarjev, ki se sprehajajo s smučmi na nogah. Po moje kar zanimivo početje…

Zaradi obupnega vremena, v smislu megle in pa naletavanja snega, nismo srečali prav veliko sprehajajočih duš. Tako je bilo tudi v koči pod Bogatinom. Le obe oskrbnici in dva planinca v odhodu.

Po kratkem premisleku skleneva, da ne bova šla naprej, saj je bilo vreme nič kaj prijazno. Zatečeva se v kočo in si s šilcem domačega dodobra pogrejeva teleščke. Tudi kužatu ni bilo hudo, saj je v predprostoru dobil svoj odmerek vode in pa hrane. Nazaj grede, na poti v dolino, sva hodila malo po poti malo pa tako. Čez drn in strn. Zdelo se mi je, da sva sestopila v trenutku.

Na poti proti domu se čudiva posameznikom, ki se kaj smelo drsajo po delno zamrznjenem Bohinjskem jezeru. Zgleda, da je ob obali le dovolj trden led.

Še kofetek in hop nazaj v Ljubljano. Navkljub neprijaznemu vremenu lepa turca, taka s katere prideš nazaj že kaj zgodaj.

Z drugimi besedami… na Komno in nazaj do kosila.

Spisal Čevl.

Fotografije

 

 

Sv. Jošt, 6. 2. 2005

Sv. Jošt 847 m

udeleženci: Ali, Tomaž, Lussy
trajanje: 2 uri 
višinska razlika: 480 m
dolžina: 5,5 km

Tokrat je bila na vrsti krajša dopoldanska tura; Sv. Jošt nad Kranjem. Ob 8h zjutraj sem v avto naložil Lussy, pobral Alčija in mahnili smo jo proti Kranju. Bilo je mrzlo jutro, ko smo se peljali mimo Jeprce čez Sorško polje je termometer kazal -13° C.

Na našem izhodišču ob cesti v Spodnjo Besnico je bilo vendarle malo topleje, -9° C. Ko sva si z Alčijem nadela pohodne čevlje, smo krenili navkreber. Sprva po asfaltni cesti do vasice Zabukovje. Tu se je odprl lep razgled na Kamniške Alpe, Karavanke in ljubljansko meglo.

V vasici se cesta konča in začne se lepši del poti, ki je bila zasnežena a zgažena in prav nič ledena. Tempo smo prilagodili Alčiju in se vsake toliko ustavili.

Potem pa naenkrat slišim kletvico za seboj, obrnem se in vidim Alčija s polomljeno palico (sposojene je imel od Čevla).

Spet mu je uspelo, tokrat celo gor grede in brez padca. Le naslonil se je nanjo in “pnk“, pa je bila v dveh kosih. Neverjetno, v vseh teh letih se to ni zgodilo nikomur, zdaj pa Alčiju dvakrat zapored.

Po fotografiranju nesrečnih palic smo nadaljevali pot in se na sedelcu pod vrhom odločili, da gremo po položnejši poti okoli vrha. Poplačani smo bili z razgledom proti Staremu vrhu, Blegošu, Poreznu, Ratitovcu in Triglavu, ki je kukal čez Jelovico.

Na vrh smo prišli v dobri uri. Tu smo pomalicali in se razgledali še na drugi strani za cerkvijo proti Kamniškim Alpam. Proti Ljubljani pa še vedno megla.

Po razgledovanju smo se odpravil navzdol in bili po pol ure na izhodišču, ob 11h pa že doma.

Kratka, a prijetna tura.

Spisal Šaro

Fotografije

 

 

Stol, 30. 1. 2005

Valvasorjev dom 1181 m, 
Prižnica pod Stolom 1640 m, 
Stol / Hochstuhl 2236 m, 
Mali Stol 2187 m, 
Prešernova koča na Stolu 2174 m

udeleženci: Robert, Aleš, Tomaž
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: 1560 m
dolžina: 12,8 km

Le kdo vstaja v nedeljo ob 6.00? Tisti, ki je zmenjen ob 6.30, da poide v hribe. V hribe na super zimsko turo. Kot omenjeno, smo se ob uri zbrali pred trgovino na Brodu. Pripeljal je Robi, menda zato, ker je v avtu imel tudi smučke in opremo.Seveda jih je vzel s seboj, ker je Stol eden izmed hribov, s katerega se da tudi smučati. No, o tem malo kasneje.

V slabe tričetrt ure smo parkirali v dolini Završnice, malo nad Žirovnico. Medtem ko sva se s Šarotom že preoblekla in opremila, je Robi vezal in zvezal smuči na nahrbtnik, pancarje v nahrbtnik in ostalo po sebi. Psiho, ruzak težji kot kadarkoli poprej.

V glavnem, ura je kazala pet minut pred osmo, ko smo začeli z vzponom. Prvi del vzpona do Valvazorjeve koče je lahek pohod (reda Šmarne Gore), ki pa je že počasi načenjal Robija. Ja, teža nahrbtnika je terjala davek. Nekje na sredini poti do koče je pot postala zasnežena in predvsem ledena. Seveda smo si hitro nataknili dereze in hop naprej.

Ker so Šarotu dereze začele plesati po gojzarjih, sva opravila redni servis. Medtem je Robi potegnil naprej, saj je itak že cel čas zaostajal za nama.

Počasi se je med drevesi začel kazati Stol v vsej svoji veličini. Kar visoko od tam kjer smo trenutno bili. Čez čas ujameva Robija, ki je zbegano gledal po kateri poti naprej, saj se je pot razdelila v dve smeri. Kot da bi bil prvič v hribih…hehe

V glavnem, skupaj šibamo naprej proti vrhu. Pot je postajala vse bolj strma, ledena in tudi zasnežena. Brez derez ne bi šlo. Ker je Šaro gorski paparac (ne, ni on slikal Šifrerja z neznanko), sem pridobil ker nekaj prednosti. Se pravi, del poti smo hodili vsak posebej, vsak s svojim ritmom.

Nekje na višini 1700 m se odpre nekakšna jasa, s katere se odpre pogled od Lesc pa do Jesenic in še dlje. Ker sta tam tudi dve klopci, pade odločitev, da se tam počakamo. S Šarotom sva bila gor že dobrih dvajset minut, ko izza ovinka prilomasti in prisopiha prajtu Robi. Na koncu z močmi, pa živci tut.

Ker je bilo do vrha še dobrih 500 m višinske razlike kar strme poti po zamrznjenem snegu, ki je potreboval siguren in predvsem trden korak, se je edino pravilno odločil, da smuči in pancarje pusti pri klopcah in jih pobere pri sestopu.

Saj kakor je povedal, je malo nazaj omahnil v mali graben. Malo je zdrsnil in teža nahrbtnika ga je prekucnila v sneg. Menda je bil nekaj časa kot želva, ki jo obrneš naokoli, na oklep. Buci, buci..

Spet sem potegnil naprej in ker so bile markacije zasnežene, so me naprej vodile sledi derez gornikov, ki so se povzpeli gor pred nami. Prvič sem doživel pravi zimski vzpon po zmrznjenem snegu, ki se ne vdira, ko brije veter in sije sonce.

Strmina je bila kar konkretna, če upoštevaš, da te drži na njej le dereza in palice v rokah. Levo od namišljene poti se je začela kazati nesojena prostrana strmina kjer naj bi Robi smučal. Prav vabljivo, saj je kar široka in dolga vsaj 500 m…

Na sedlu počakam Šarota in jo mahneva naprej na vrh Stola, do katerega naju loči le še 10 minut hoje. Robi je ostal nekje zadaj, zadihan in zmatran. Tik pod vrhom vidiva, da je prisopihal do sedla.

Na vrhu se odpre odličen razgled na Kamniško Savinjske Alpe, na Julijske Alpe, na Avstrijo in še na marsikaj. Sicer je pihalo in nižalo že tako nizke temperature, ampak nebo je bilo temno modro, brez oblaka in sončno kot se šika.

Šaro že slika, jest že glodam čokolado, oba pa imava prešeren nasmešek. Le Robi manjka, ki že naslednji trenutek pokliče in pove, da se ne bo povzpel na vrh Stola, da naju bo raje počakal na Malem Stolu pri Prešernovi koči. Mraz in napor ga je uničil do konca. No ja, vsak je imel svojega Prešerna. Midva nasmešek, Robi pa kočo. Hehe.

Spustiva se do sedla in hop, sva že pri koči. V zavetrju pa Robi in polna usta prepečenca. Še skodelica čaja, razgled po dolini in že gremo nazaj dol. Pri sestopu je tako pihalo, da nas je premikalo levo-desno kot za šalo. E, to ni hec.

Odločimo se, da se spustimo po nesojenem smučišču, ki nam ponudi pravo otroško veselje. Dričamo se po riti, po hrbtu, po nogah, na čemerkoli, saj je podlaga ravna ne pretrda in fino drseča.

Kaj hitro se znajdemo pri prej omenjenih klopcah, kjer se Robi spet sreča s svojo usodo. Ja, smučke je treba spraviti nazaj v dolino. Spet jih namotiramo na nahrbtnik in hop cefizelj naprej dol do avta.

Ker smo se malo razpotegnili, smo se dobili pri Valvazorjevi koči. Koga spet čakava?? Top šop Robija, če pokličete takoj prejmete še smučke. Čisto zastonj.

Po sedmih urah in pol, se naš zimski vzpon na dvatisočak Stol konča pri avtu. Na hitro si sežemo v roke, preoblečemo in že šibamo na zaslužen pirček v gostilno Gala pri Lescah.

Vsekakor eden prijetnejših vzponov, poln doživetij in lepega vremena. Priporočam!!

P.S. Kasneje Robi javi težo nahrbtnega bremena. 22 kg, brez hrane in pijače. Pa poizkusite s tem premagati 1000 m višinske razlike.

Spisal Čevl

Fotografije

Smokuški vrh (Vrh Peči), 22. 1. 2005

Sankaška koča 867 m, 
Smokuški vrh (Vrh Peči) 1122 m, 
Sv. Peter nad Begunjami 839 m

udeleženci: Ali, Aleš, Klemen, Tomaž, Lussy
trajanje: 3 ure 15 min
višinska razlika: 590 m
dolžina: 7 km

Poleg prekaljenih planincev Šarota, Čevla, Alčija in pasje dame Lussy, sem se prvič voluharski planinski turi pridružil tudi planinski začetnik Sojar. Po uvodnem ritualu (zbor, kavica, psihofizična priprava…) smo odrinili proti izhodišču vzpona v vasi Rodine pri Begunjah. V tej vasi se je rodil pisatelj Janez Jalen avtor Bobrov in Ovčarja Marka. Cilj našega vzpona je bil dobrih 800 metrov višje na Smokuškem vrhu, ki je eden najzahodnejših vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.

Nekaj minut čez 9. uro smo se podali po eni izmed mnogih označenih in neoznačenih v prelepem sončnem vremenu proti vrhu. Pot je nezahtevna in poteka po južnem pobočju, večinoma v gozdu. V dobre po ure smo prispeli do Sankaškega doma, kjer je lep razgled proti Julijskim Alpam in Bledu (glej fotografije).

Po krajšem odmoru so nadaljevali pot mimo hiške Janka in Metke, seveda ob poti ni manjkala postojanka »zelene bratovščine«, ki je bila žal zaprta. V dobri uri in pol smo osvojili vrh, sledilo je presenečenje in navdušenje nad prekrasnem razgledu.

Sledil je še spust mimo Sankaškega doma (Lussy je takoj pritegnila pozornost pasjega snubca) po drugi poti do cerkvice Sv. Petra. Za zračno sekcijo Voluharjev naj omenim, da je ob cerkvici vzletišče za zmajarje in jadralne padalce. Tudi korak v prazno z dezorientacijo in cross-country-jem po hosti med podrtimi drevesi ni manjkal.

Ko smo končno našli označeno pot je Alči »pobral zajčka« in pri tem polomil pohodne palice »švicarske kvalitete«. To pa je bila tudi edina nezgoda na današnji turci. Še skok do doline, pivo »Pri Joževcu« in pot domov.

Še sklepna misel:
Pametno preživeto sobotno dopoldan!

Spisal Sojar

Fotografije

 

 

Jerebikovec, 16. 1. 2005

Jerebikovec 1593 m

udeleženci: Robert, Aleš, Tomaž, Dušan, Lussy
trajanje: 3 ure 15 min
višinska razlika: 840 m
dolžina: 5,4 km

“A se bote u nedelo kej po hribih klatl? ” To je bilo moje prvo vprašanje po povratku s smučanja. Ker je bil odgovor na drugi strani telefonske slušalke pritrdilen, sem kaj hitro pripravil vse potrebno za sopihanje po Julijcih.

Jasno, sončno jutro je obetalo krasno dopoldansko turo na Jerebikovec, goro nad Mojstrano. Malo čez deveto uro je naš šofer Čevl parkiral svoj bolid nad Mojstrano, kjer smo se odeli v planinsko opravo in pričeli z nožnim delom.

Pot se prične že na začetku precej strmo vzpenjati navkreber, tako da sem kaj kmalu prišel pogledovati navzgor. “Pa kdaj bo že konc te strmine?” No pa je ni bilo! Tudi tla (sprva tu ter tam pomrznjeno listje) so postala čedalje bolj ledena, tako da smo morali uporabiti dereze.

Žal Dule ni bil dovolj dobro pripravljen na zimske razmere (ni imel derez) in ni mu preostalo drugega kot, da se vrne v dolino. Ostali udeleženci izleta pa smo nadaljevali s sopihanjem navkreber in po slabih dveh urah prišli na cilj.

Na vrhu nas je pričakaj prelep pogled na Triglav, Debelo peč, Veliki Draški vrh, ter na dolini Vrat in Krme. Po okrepčilu, obveznem fotografiranju ter modrovanju “kolk smo to dons fajn ubodl“ smo se odpravili v dolino.





V dolino smo prišli presenetljivo hitro (v petintridesetih minutah), ter brez večjih težav (razen Čevlove “zlatne piruete Jerebikovca”).

Pri avtu nas je že čakal Dule, še obvezen čaj v Mojstrani pa hajd domov.





Spisal Robi.

Fotografije

 

 

Kranjska reber, Lepenatka, 2. 1. 2005

Kranjska reber (Vrh Kašne planine) 1435 m, 
Lepenatka 1425 m

udeleženci: Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 5 ur 35 min
višinska razlika: 1080 m
dolžina: 16,1 km

Otvoritvena tura v novem letu je bila na dva razglednika v Kamniških Alpah, Kranjska reber in Lepenatka. Start pa s prelaza Črnivec, na cesti Kamnik – Gornji Grad. Že med vožnjo do izhodišča se je spodbudno jasnilo od zahoda in obetalo lep zimski dan.




Začetek ture je potekal po gozdnem pobočju Plešivca, predvrha Kranjske rebri. Večkrat smo prečkali gozdno cesto in se vzpeli do sedla med omenjenima vrhovoma. Malo nad sedlom se je gozd začel redčiti in začeli so se razgledi, na zahod proti Veliki planini, na jugozahod proti Ljubljanski kotlini in na jug proti Menini planini.

V uri dvajset smo osvojili Kranjsko reber in odprl se je še razgled na sever in na vzhod proti Gornjemu Gradu, Savinjski dolini in Pohorju v daljavi. Videl pa se je tudi dim iz TE Šoštanj.





Ker je na vrhu zoprno pihalo smo jo jadrno ucvrli naprej proti Lepenatki. Pot se je spustila mimo pastirskega stana na Kašni planini do sedelca pod njo, potem pa še do sedla Kunšperk na višino 1119 m.

Na tem sedlu se je pot začela vzpenjati proti Lepenatki. Najprej smo hodili po zelo ozki, zaradi snega nekoliko zoprni poti. Ko smo prišli do vrha grebena je postala pot prijaznejša, razgled pa fantastičen. Na severu je kraljeval Rogatec in levo za njim Raduha, na vzhodu pa Kamniške Alpe v snežni idili. Sem pa hodil vse težje, kar je bila posledica bolehanja čez novo leto. Čevl in Lusa sta me pustila daleč za sabo. A počasi sem tudi jaz prisopel na vrh Lepenatke.

Na vrhu smo malo pomalicali in se razgledali z daljnogledom in se odpravili nazaj. Ozka pot proti sedlu Kunšperk je bila dol grede še bolj zoprna, a ne toliko, da bi si s Čevlom nataknila dereze. Od sedla Kunšperk do sedla pod Kašno planino je sledilo 150 m vzpona. Vmes je bila še skalna stopnja, zoprna za Luso, ki ni mogla gor. Pomagal sem ji tako da sem jo potegnil za ovratnico, hop, pa je bil problem rešen.

Na sedlu pod Kašno planino smo zavili levo na gozdno cesto, da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber. Čez čas se je cesta, ki se je do tam spuščala, začela rahlo vzpenjati in tu sva s Čevlom zagledala gozdarski kolovoz, ki se je spuščal. Strinjala sva se, da greva tam, pa se je tudi kolovoz začel vzpenjati a se je kmalu spet začel spuščati. Veselje pa ni trajalo dolgo. Kot je to pogosto pri gozdarskih vlekah ali kolovozih se je tudi ta nenadoma končal.

Obrnili smo se in šli nekaj časa nazaj po kolovozu potem pa kar direkt v breg. Saj moramo prej ali slej priti do ceste. In res se je kmalu prikazala in kmalu smo prilezli nanjo.
Po petnajstih minutah hoje po cesti smo prišli do markirane poti in se spustili do Črnivca.

Lepa zimska tura je bila, s fantastičnim vremenom in prav žal je lahko tistim, ki so tokrat scagali. Je pa kar zdelala, sploh Luso, ki še naslednji dan ni bila najbolj živahna.

Spisal Šaro

Fotografije