Vrhovec, Erzelj, Brezov grič, 10. 3. 2012

Sv. Ivan 579 m,
Vrhovec (Lokvarski grič) 1079 m,
Erzelj 1018 m,
Brezov grič 1059 m


PD Rašica
udeleženci: Albina, Aleš, Ana, Andraž, Boštjan, Branko, Ida, Jana, Jože, Manja, Milena, Mina, Mirjana, Mojca, Petra, Primož K., Primož Z., Robert, Sašo, Tanja, Tomaž, Vasja, Vesna, Vida, Vinko
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1150 m

Udeleženci tokratnega sobotnega planinskega pohoda v organizaciji PD Rašica, smo se zbrali pred sedežem društva ob pol sedmih zjutraj.  Vsi nasmejani, dobre volje in v pričakovanju prelepega dne. Še posebej naš vodnik Tomaž… Le kaj lepega se mu je zgodilo? Je vplačal morda pred tedni loterijski dobitek v Mariboru?

Prav pisana družba smo bili. Nekaj nas je bilo že večkratnih udeležencev, nekaj čisto novih bolj ali manj navdušenih novincev-planincev vključno s študentkami in študenti različnih študijskih smeri Filozofske fakultete: muzikologi, nemcisti, psihologi, bibliotekarji, geografi, primerjalna književnost...

Izhodišče planinskega izleta je bil kraj Reka ob reki Idrijci približno 15 km oddaljen od Idrije v smeri proti Tolminu.  Iz Ljubljane smo se odpeljali  z manjšim avtobusom in osebnim avtomobilom. Jutranja kavica s postankom je bila  šele v Idriji v baru  Likarca, od koder smo se nato odpeljali proti izhodišču.

Po obvezni menjavi obutve in oprtanju nahrbtnikov,  smo se začeli v strnjeni koloni in počasnem tempu vzpenjati proti cerkvici Sv. Ivana. Po malo manj kot tristo metrov vzpona smo na razgledni ploščadi in cerkvici Sv. Ivana imeli prekrasen pogled na Bohinjske gore s Triglavom v ozadju, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Idrijsko hribovje, Trnovski gozd, Banjšice vse do Julijskih Alp.

Zlasti smo bili pozorni  na že obiskano Kojco, ki je bila tokrat z druge strani  videna, res mogočna. Primož, ki je bil tokrat v vlogi pomočnika vodnika, pa nas je v dani minutki obvestil še o planinskem izletu, ki ga bo vodil ob koncu meseca marca, po Šentviški planoti z vrhovi Degarnika, Črvovega vrha in Košarice, ki so bili zelo dobro vidni. Kraško jamo Divje babe si žal nismo mogli ogledati, ker jo Turistično društvo,  za oglede odpre šele s 1. aprilom. Škoda.

Po krajšem postanku smo pot nadaljevali skozi razpotegnjeno naselje Šebrelje na 1079 m visok vrh Vrhovec na Šebreljski planoti.  Privoščili smo si kratek odmor za prigrizek   in tekoča krepčila ter ponovne razglede naokoli. Videli so se tudi Dolomiti, Krvavec, Grintavec… Udeleženci smo prepoznavali že osvojene bližnje in daljne vrhove, ter katere destinacije bi bile še zanimive. Prav všečno je, da obiskujemo takšne, manj znane in pohodniško manj oblegane  vrhove.

Na trenutke  zoprn veter, nas je prikrajšal še za kakšne pol ure razgledovanja na vrhu Vrhovca, tako, da smo se kar hitro odpravili proti  1018 m visokemu Erzelju. Tudi tu  smo občudovali pokrajino daleč naokoli z dobro vidljivostjo  in s kratim  počitkom v brezvetrju in sedenju na topli suhi travi.

Pot smo nadaljevali  proti Idrijskim Krnicam. Na poti skozi razgledno in razpotegnjeno vasico, nas je prijetno presenetila prijazna  domačinka, ki je opazila naše zanimanje za majhno, čisto novo cerkvico Sv. Florjana, ko smo si ogledovali mozaik pred vhodom. Odprla nam je cerkvico Sv. Florjana(2001) in nam predstavila nastanek cerkve in zgodbo v mozaiku.

Mozaik v notranjosti cerkve in pred vhodom je izdelal  pater Marko Ivan Rupnik, ki je bil rojen 1954 na Črnem Vrhu nad Idrijo. Med drugimi priznanji je prejemnik tudi Prešernove nagrade 1990. leta  in 1992. leta Častnega znaka svobode Republike Slovenije za prepoznavnost slovenske likovne umetnosti v svetu. Prebivalci so upravičeno ponosni na cerkvico Sv. Florjana.





Večinoma se ukvarjajo z živinorejo, ali se na delo vozijo v 10 km oddaljeno dolino v Idrijo in naprej v Cerkno. Kraj živi, saj se mladi ne izseljujejo v dolino, nam je še povedala domačinka. Zahvalili smo se njen trud pri predstavitvi in nadaljevali pot čez Brezov grič mimo kmetije Cesar, proti lokalnemu postajališču lokalnega avtobusa, kjer nas je čakal naš avtobus.

Planinski pohod je potekal po gozdnih poteh, deloma tudi po cesti. Ob zmernem tempu in  prijetni hoji, smo udeleženci poklepetali med seboj o tem in onem in se tudi prisrčno nasmejali ob dovtipih ali nenavadnih dogodkih. Kot vedno. Nekateri udeleženci izleta so opazili res dobro barvno usklajenost oblačil, obutve in nahrbtnika vodnika. 

In še razlog dobre volje našega planinskega vodnika zjutraj: Tomaž je prejšnji teden uspešno opravil izpit za planinskega vodnika D kategorije. Čestitke!!! Malce snega smo pa res videli bolj v zaplatah v senčnih legah ali pa na daleč, tako da je bilo vse po predpisih.



Prijetno utrujeni  smo izlet  zaključili v gostišču Pod lipami, kjer so nam pripravili okusno pozno kosilo. 

Spisala Albina

 
 

Boskovec, 25. 2. 2012

Mozirska koča na Golteh 1356 m, 
Boskovec 1587 m

udeleženci: Gregor, Dragica, Darja, Janja, Tomaž, Paz
trajanje: 6 ur 5 min
višinska razlika: 1120 m
dolžina: 13,6 km


Sobota, nevarnost plazov tretje stopnje, v Ljubljani napovedanih 17 stopinj, hmmm le kam bi lahko šli? Tokrat nam naš prvi vodnik postreže z vsem znanim vrhom Boskovec.





V Kamniku na OMV-ju, v pričakovanju Janja ter Jixa, se izprsi novinka med voluharji in nas počasti s kavico ter rogljčki. Razdelimo se na mlajše dečke ter deklice in gas 180 na uro proti Mozirju. Po tretjem obračanju se vseeno s Tomažem odločiva, da povprašava domačinko za kak koristen nasvet pri iskanju izhodišča.

Mamca nama hitro razloži, da naša pot je pa tako ledena in da so markacisiti že tako stari ratali, da nobeden več ne skrbi za markacije kaj šele za pot. Odločimo se spremeniti izhodišče in zaradi praznega kestla bencina start prestavimo kar pod gondolo na Golte.



Z vzorno urejenega parkirišča se hitro poženemo po markirani asfaltirani cesti proti Mozirski koči. Ker nas je na turi v mislih spremljal naš Robi, se odločimo, da mu na vsako polno uro pošljemo kako lepo fotografijo katera bo blagodejno vplivala na njegovo koleno. Po dveh urah premagovanja snega, čofte, ter blata prispemo do koče.

Na poti nas je spremljal sonček pa tu in tam kak oblakec ter super temperature. Od koče še kako urco in prispemo na vrh. Tabla Boskovec nas prepriča, da smo res na cilju kjer iz prve roke dobimo informacije, da vrh ni v slovenski transferzali. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in smo morali malinove bonbončke pojesti kar na tleh.

Skupinska fotka in že gremo nazaj do koče. Pade odločitev, da zaradi sonca in ugodne lege klopce nama s Tomažem pripada pivce. Še šprint čez blatna pobočja in smo pri avtu.Turca je bila super, punci sta ubogali tudi brez pravega frajerja in še vedno se sprašujem zakaj jaz pišem tale potopis, ne pa kaka novinka grrr.

Spisal Gregor


Mitterkofel, Jaukenhöhe, 18. 2. 2012

Mitterkofel 2247 m,
Jaukenhöhe 2234 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alenka, Boštjan, Brane, Edo, Janez, Nevenka, Marjan G, Marjan Š., Matic, Radoš, Robert M., Robert T., Sabina, Tomaž
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1150 m

Druga letošnja tura gorniške skupine nas je vodila na 2234 m visoki Jaukenhöhe v pogorju Jauken na levi strani Ziljske doline. Že v razpisu je bila možna prijava za skupino turnih smučarjev ali pohodnikov.

Ob petih zjutraj se je na pustno soboto zbrala četica štirinajstih gornikov. S tremi avtomobili smo se odpeljali do Jesenic, popili jutranjo kavo, nato pa skozi Rateče na Korenski prelaz, mimo Podkloštra, Šmohorja in znanega smučišča Mokrine do vasice St. Daniel.

Tu smo se odcepili in zapeljali na ozko, ponekod zelo poledenelo gorsko cesto do zaselka Goldberg. Parkirali smo pri cerkvici na robu vasi. Vreme je bilo obetavno, sončno in sploh ne preveč mrzlo. Natovorjeni z vso potrebno opremo smo se takoj ločili na turno in pohodniško skupino. Ker je bil pisec tega članka v slednji, potopis opisuje le pohodniško turo.

Od parkirišča je speljana gorska cesta vse do 1950 m visoke planine Jaukenalm, pešpot pa pelje naravnost navzgor in nekajkrat preči to cesto. Po zasneženi gazi se kar hitro vzpenjamo, ker je pred nami očitno hodilo nekaj ljudi s krplji. Sneg je prhek, nekje napihan, drugje pa ga skoraj ni. Po uri in pol hoje pa gazi ni več. Najbrž so šli pred nami lovci, ki pa niso imeli istega cilja kot mi.

Začela se je naporna hoja v celem snegu, še najbolj za tistega, ki je bil na čelu skupine. Ponekod smo prečili kar visoke nanose snega. Po dveh urah in pol hoje smo prišli na širno planino Jaukenalm. Dokaj velika pastirska koča in staje za živino pričajo, da je poleti tukaj kar živahno. Tudi kolesarjev najbrž ne manjka, saj je gorska cesta lepo speljana sem gor.

Mi pa smo tukaj preverili karto in ocenili razmere ter se odločili, da bomo prvotni cilj, Jaukenhöhe, prepustili turnim smučarjem. Sami pa smo krenili desno na višji in  zahtevnejši Mitterkofel. Nameravali pa smo se povzpeti tudi na najvišji vrh te skupine Torkofel. Nadeli smo si dereze, opremili s cepini, aktivirali lavinske žolne in se podali v strmino.Levo smo zagledali naše turne smučarje, ki so se prav tako začeli vzpenjati na svoj cilj.

Hodili smo nekaj časa po trdem, nato pa spet bredli po globokem in prhkem snegu na zelo strmem pobočju. Ko smo dosegli sedlo, smo zaradi težkih snežnih pogojev že opustili misel, da bi se vzpeli tudi na Torkofel, saj bi bilo prenevarno. Nadaljevali smo desno po grebenu in skupno v štirih urah prišli na vrh Mitterkofla, 2247 m visoko.

To je širok, vendar zelo oster vrh, kjer se nismo mogli zadržati dlje časa. Ponudil se nam je zelo lep razgled na Dravsko dolino na severu in Ziljsko dolino na jugu ter na pogorje Lienških Dolomitov, Karnijskih Alp in zahodnih Julijcev Videli smo tudi našo turno skupino, ki je približno istočasno dosegla svoj cilj.


Sestopili smo po skoraj isti poti do planine, kjer smo se v zavetrju pastirske koče okrepčali. V lepem sončnem vremenu smo se zaradi dobrih snežnih pogojev hitro spustili do izhodišča. Skupaj smo porabili šest ur. Bili smo presenečeni, da smučarji niso prišli pred nami. Smučarska oprema je velika dodatna teža. V zameno pa vsakdo pričakuje posebne užitke in hiter spust. To pa se v tem primeru ni zgodilo.No, o tem pa bodo spregovorili sami.

Janez



 
 

Prisojnik (Prisank), 26. 1. 2012

Prisojnik (Prisank) 2547 m

udeleženci: Slavko, Marjan, Robert
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: 936 m

Obetavna napoved z jasnim in sončnim vremenom nas je ta četrtek "potegnila" v Julijske Alpe. Marjan je "stenstal" vzpon na 2547 m visok Prisank. Zjutraj ob 6.00 h poberem ostala udeleženca in že se peljemo na Gorenjsko, skozi Kranjsko goro na Vršič, naše izhodišče. Ob 7:40 se pri - 12 °C ekspresno hitro preobujemo, nase "navlečemo" gamaše, kape "ta tople" rokavice in jo mimo Tičarjevega doma v smeri grebenske poti mahnemo v hrib.

Shojena gaz nas pripelje na Sovno glavo, spihan 1750 m visok kopast razglednik. Še vedno premraženi se spustimo do razpotja kjer nadaljujemo pot po desni in prečimo pobočja na zahodni strani Prisanka. Šele ob vzpenjanju do razcepa grebenske poti, smeri našega vzpona in južne poti, smeri našega sestopa smo si malce ogreli premražene roke. Veter prejšnjih dni je zabrisal shojeno pot, tako da smo po celem snegu gazili preko Gladkega roba proti vrhu.

Na pobočju malo pred Prednjim oknom smo si nadeli dereze in čelade ter palice zamenjali za cepine. Mimo veličastnega Prednjega okna smo se po desni strani vzpeli na s soncem obsijan greben. Lepo sončno vreme z skoraj nič vetra, prekrasen zasnežen greben in razgledi na okoliške vrhove so botrovali zmanjšanem tempu hoje in uživanju v darovih narave tega četrtkovega dne.

Počasi smo po treh urah in pol hoje prišli na vrh Prisanka. Zaradi rahlega vetra smo se umaknili kakšen meter nižje v zavetrje, kjer smo se lotili dobrot spravljenih v nahrbtnikih. Lep sončen dan s temperaturo v zavetrju pribl. 20 °C višjo kod zjutraj, razgledi na okoliške vrhove in dobra družba so nas na vrhu  zadržali skoraj uro in pol.

V dolino smo se odpravili po z soncem obsijanem južnem pobočju danes osvojene gore. Uživanje ob gaženju po celem snegu v grapi sta zmotili Slavkotovi prigodi. Pri sestopanju je namreč stopil nad manjšo jamo, tla pod nogami so se mu udrla in nenadoma je iz snega molela le njegova čelada. Po obveznem "ej, a si uredu" in odgovoru "nč ni narobe" je sledilo Marjanovo in moje pametovanje v smislu "a zdej pa še med jamarje".

Nasmejani smo nadaljevali s sestopanjem, dokler Slavko drugič ni umanjkal, le da je tokrat "pikiral" na glavo in so iz snega molele le noge. Tudi od tod se je izkopal sam, cel in bel kod sneženi mož. Odločili smo se, da sestopamo bolj desno.

Po sestopu iz grape in spuščanju po južnem pobočju nas je Marjan vodil prečno preko pobočja do že omenjenega križišča kjer se srečata pot našega vzpona in pot sestopa. Navkljub s snegom prekriti poti smo prigazili točno do omenjenega križišča. Ta zadnji stavek veva s Slavkotom na pamet, saj sva to kako natančno je Marjan "udel" zasneženo pot poslušala, poslušala, pa še poslušala ... :)

Na križišču smo si sneli dereze, pospravili cepine in ob 13.50 h pri avtomobilu zaključili izlet. Analizo ture smo opravili v Mojstrani "pr štoparju" ob vrčku piva.

Spisal Robert

 
 

Breški Jalovec / Punta di Montemaggiore, 21. 1. 2012

Breški Jalovec / Punta di Montemaggiore 1613 m, 
Lanževica / Punta Lausciovizza 1620 m, 
Rifugio Montemaggiore/Monteaperta 1468 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Marjan, Mitja, Robert, Nevenka, Edvard, Tomaž, Radoš, Marjan, Primož
povprečna starost: 47 let, 7 mesecev, 15 dni
trajanje: 5 ur 30 min
višinska razlika: 1030 m
dolžina: 11,3 km


Dolgo izmikajoči se Breški Jalovec je naposled le prišel na vrsto. V soboto ob 5h zjutraj se nas je zbralo 10 gornikov in odpeljali smo se prek Italije v Italijo. Prek Trbiža in Predela smo namreč prišli v Bovec in čez bivši mejni prehod Učja spet v Italijo.

Parkirali smo na prelazu Tam na meji (Passo di Tanamea) in jo po poti 712 mahnili proti Breškemu Jalovcu, ki je del 30 km dolgega grebena Kobariškega Stola od Soče pri Kobaridu do reke Ter v Furlaniji. Snega ni bilo prav dosti, vetra tudi ne, prav lepi pogoji in tereni za nošnjo turnih smučk, a Robi jih je to pot žal pustil doma.

Po dobrih dveh urah smo prišli na greben in si na noge montirali dereze, na roke pa cepine. Ker se nekaterim ni dalo zlagati palic so izgledali kot kakšni radioamaterji. Vendar nam tudi te antene niso pomagale k temu, da bi vedeli kaj se dogaja na veleslalomu za Zlato lisico v Kranjski Gori. Prvi tek je bil tako not our business.

Na vrhu Breškega Jalovca smo uživali v razgledih na vse strani. Kot je to na turah gorniške skupine že tradicija smo uživali v Nevenkinih napolitankah in tokrat za spremembo čokoladi namesto kavnih bombonov. Po malici, fotografiranju in razgledovanju smo po grebenu nadaljevali do dober kilometer oddaljene in nekaj metrov višje Lanževice (Punta Lausciovizza).

Od tu smo se po poti 711a spustili do obnovljene koče Monteaperta, ki je se je pred obnovo imenovala koča Montemaggiore. Od tu smo sestopili do izhodišča in se odpeljali prek Slovenije v Slovenijo. S postankom za kosilo v gostilni Pri mostu na Žagi pri Bovcu. Tu smo ujeli tudi drugi tek veleslaloma.

Ko smo se čez dve uri peljali čez Kranjsko Goro gneče na cesti zaradi Zlate lisice ni bilo več in po približno dvanajstih urah in šestih prečkanjih meje smo prišli nazaj v Šentvid, kjer smo se razšli. Čez mesec dni pa se ponovno vidimo, ko bo na vrsti Jaukenhöhe v Ziljskih Alpah.

Spisal Tomaž



 
 
 

Großer Rosennock, 15. 1. 2012

Gridlegg 1887 m, 
Großer Rosennock 2440 m

udeleženci: Primož, Matija, Robert, Tomaž, Dušan
povprečna starost: 39 let, 3 meseci, 21 dni
trajanje: 8 ur 
višinska razlika: 1500 m
dolžina: 18 km


Za to nedeljo je naš planski oddelek predvidel obisk sosednje avstrijske Koroške, natančneje naskok najvišjega vrha Krških Alp (Gurktaler Alpen), Großer Rosennock imenovanega.

Malo pred šesto uro poberem brodski del ekipe in že se peljemo proti Kranju. Tam nas čaka Matija, peti član današnje odprave. Noč in dokaj slabo poznavanje Kranja sta botrovala nenačrtovanemu jutranjemu spoznavanju gorenjske prestolnice.

Ker star čebelji pregovor o slepi kuri in zrnju drži, smo tudi mi našli našega petega člana, ga "naložili" v avto in se odpeljali proti mestu Bad Kleinkirchheim. Malce pred osmo uro smo se peljali skoraj mimo mondenega smučarskega središča in parkirali avtomobil v manjši vasici Kaning cca 1000 visoko.

Zaradi nizke zunanje temperature (-9 °C) smo že na izhodišču nase navlekli precej obleke, tako da so bili nahrbtniki večjega dela ekipe napol prazni, razen mojega. Prejšnji večer sem se namreč odločil, da večino današnje ture opravim na smučeh, kar je pomenilo, da bom moral prvih cca 500 višinskih metrov nositi turnosmučarsko opremo v in na nahrbtniku.

Prvi del poti je potekal skozi v hrib razpotegnjeno vas in ob iskanju naše smeri na zemljevidu označene s številko 173. Nekje vmes smo jo namreč zaradi pomanjkljive označitve zgrešili, vendar se malce nad vasjo ponovno priključili nanjo in brez težav nadaljevali z vzponom. Počasi smo se skozi gozd vzpenjali proti našemu cilju.

Nekje na nadmorski višini 1600 m se je pričelo kazati malce več snega in dobrih dvajset kil na mojem hrbtu je ob misli, da bo podlaga kmalu "zrela" za smuči postalo precej "noslivejših". Obetavna snežna podlaga je poleg mene razveselila tudi Matijo, saj se je tudi on odločil za malce drugačen sestop z vrha. S seboj je namreč imel bord.

Ob postanku na vrhu 1887 metrov visokega Gridlegga sem se končno preobul v pancarje, na smučke navlekel pse, jih pripel na noge in juiiii ... Kmalu sem dohitel in prehitel ostali del ekipe in kod je v moji navadi tudi pokomentiral početje ostalega dela ekipe. Ob gazenju po snegu globokem malce nad koleni so "nasajeni" na tako kratke noge še najbolj spominjali na pingvine. Po končanem "brihtolanju" sem se postavil na čelo četice in z smučmi "vlekel špuro", da jim malce olajšam pot.

Mojega veselja pa je bilo kmalu konec. Ob prihodu na greben nas je pozdravil precej močan veter, ki je že tako nizko temperaturo cca -15 °C potisnil v še precej večji minus, poleg tega pa je odpihnil skoraj ves sneg in našim štirim "pingvinčkom" dal krila, meni pa ob pogledu na do samega vrha Großer Rosennocka spihano podlago narisal velik vprašaj nad glavo.

Moral sem smuči in pancarje ponovno natovoriti na nahrbtnik, obuti gojzarje in se počasi odpraviti za ostalimi. Nekje sredi grebena me je v zavetrju počakal Dušan in družno sva ob komentiranju mojega turnosmučarskega podviga nadaljevala z vzponom.



Dobrih 250 m pod vrhom se Dušan ponudi, da mi pomaga pri tovorjenju moje krame. Rade volje zagrabim za ponujeno priložnost in zamenjava si nahrbtnika. Navkljub zelo močnemu vetru, ki je ob mrazu bičal vsak nezavarovani del telesa je zadnji del poti na vrh minil v precejšnjem olajšanju. Zaradi spihane podlage sva se odločila, da cca. 100 metrov pod vrhom ob poti pustiva trenutno neuporabne smuči in pancarje in tako lažje in hitreje doseževa vrh in se pridruživa ostalim trem.

Na vrhu smo zaradi že prej omenjenega vetra in mraza po hitrem postopku spokali v dolino. Še najhitreje jo je odkuril Matija, ki je navkljub spihanemu vrhu našel manjšo grapo napihanega snega po kateri se je cca 300 m spustil do grebena. Ostali smo se spuščali po poti vzpona, sam sem vmes natovoril še smuči ter pancarje in tako natovorjen ujel ostale "pingvine" :))

Spust v dolino je mineval v zbadanju mene, češ kako dolgo bi preživel kot turnosmučarski vodnik? Ugotovili smo, da bi me verjetno na prvi podobni turi "stranke frderbale" :))  Po 8.00 urah hoje smo se vrnili v vasico Kaning pri Radentheinu do parkiranega avtomobila, se preoblekli in odpeljali v Žirovnico na zasluženo kosilo.

Spisal Robert

P.S. Mal še rabim, da se navadim sneg poiskat, ko pa osvojim še ta segment turne smuke pa povabim prjatla iz Vaš ne eno turo. "Ma, da ga zlom'm" :))





Raduha, 8. 1. 2012

Koča na Loki pod Raduho 1534 m, 
Velika Raduha 2062 m

udeleženci: Primož, Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 18,8 km


Po celotedenskih koalicijskih usklajevanjih se je zaradi snežnih razmer tehtnica prevesila na desnosredinsko stran slovenskih hribov. Izbrana je bila Raduha. Ob 6h zjutraj smo se trije gorniki in pes odpeljali proti Lučam z vmesnik postankom na kavi v Kamniku. V Lučah smo še pred sončnim vzhodom krenili v breg.

Pot do koče na Loki se kar vleče, vmes se je nekje na višini 1200 m začel sneg. Po dobrih dveh urah smo prišli do žal zaprte koče, kjer je prav neprijetno pihalo. Nadaljevali smo proti Raduhi. Snega ni bilo prav veliko, vseeno pa je  delal preglavice Pazu. Med prsti na tacah so se mu delale kepice snega, kar ga je nekoliko upočasnilo, saj si je stalo čistil tace.

V treh urah in tričetrt smo prilezli na vrh Raduhe. Veter, ki je bril na vrhu Robija ni motil pri malicanju, Primož pa jo je ob pomanjkljivi opremi precej hitro ucvrl navzdol proti koči. To je zmedlo tudi naju z Robijem in smo pozabili skočiti še na Malo Raduho in Lanež. Tako sva le sestopila do koče, kjer sva spet srečala Primoža.

V zavetrju koče smo v miru pomalicali in potem kljub precejšnji dolžini ekspresno sestopili do Luč. Turo smo zaključili na pijači na Črnivcu.

Spisal Tomaž