Planinski izlet na otoku Krk, 4. 3. 2023

PD Rašica
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: 550 m
dolžina: 10,2 km


Tokrat smo se odpravili na otok Krk. Zbralo se je ogromno število udeležence in z dvonadstropnim avtobusom smo se odpeljali na Hrvaško.

Že med vožnjo je bilo jasno, da smo zadeli čudovito vreme. Jutranjo kavo smo si privoščili na počivališču Vrata Jadrana nad Reko.

Sledila je vožnja čez Krški most in čez cel Krk do naselja Baška. Med vožnjo je Primož razložil plan izleta, samo bo prevzel vodenje skupine, ki bo šla direktno na razglednik Rebica in se nato spustila do zaliva Vela Luka.

Druga skupina pa bo šla z menoj po obali, do stika kanjona Vrženica z morjem in potem po kanjonu do križišča s Primoževo potjo in naprej na Rebico in do Vele Luke.

Ko smo parkirali v Baški smo pohod začeli vsi skupaj. Šli smo mimo nudističnega kampa Bunculuka, vse do razcepa poti, kjer smo se razdelili na približno enaki polovici.

Naša pot se je spustila do obale. Po čudoviti zalivih smo hodili kakšen kilometer in pol, dokler nismo prišli do vstopa v kanjon.

Tabla na vhodu nam obeta 2,5 km hoje po suhi hudourniški strugi. Nekaj sto metrov je šlo po ravnem, po široki dolini, nato se je kanjon zožil in pojavili so se prvi skoki.

Kakšnih 5 ali 6 je nekoliko konkretnejših skokov, ki dosegajo težavnost do II. stopnje. A plezalni odseki so kratki in brez izpostavljenosti.

V kanjonu smo se mudili skoraj dve uri, preden smo se priključili poti od kampa Bunculuka do Rebice in naprej do Vele Luke. Pogled na uro je pokazal, da glede na naš omejeni razpoložljivi čas, Vele Luke ne bomo dosegli.

Smo pa vseeno krenili do Rebice, s katere so se nam odprli prekrasni pogledi na Velebit in na otoke Prvič, Grgur, Goli otok in Rab.

Naredili smo skupinsko sliko in nekateri krenili še naprej, do točke, kjer se odpre razgled na Velo Luko.

Tu smo srečali Primoževo skupino in se skupaj vrnili po direktni poti do kampa Bunculuka in naprej do našega avtobusa.

Vkrcali smo se in se odpeljali v mesto Krk, kjer je bilo prosto za kosilo. Nato smo se vrnili na celino in v Slovenijo in pri Postojni ujeli avtocestni zastoj, ki nam je vožnjo nekoliko podaljšal.

To pa je bila tudi edina nevšečnost v prekrasnem izletu s kičastim vremenom.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Lidija

Relive

 

Sabotin, 18. 2. 2023

Koča na Sabotinu 560 m,
Sabotin 609 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Kaja, Monika, Ema, Lučka, Daša, Polde, Lea, Laura, Blažka, Janja, Nina, Rok, Sašo, Tomaž, Jasna, Renata, Breda
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: 650 m
dolžina: 10,8 km


Na Sabotinu smo nekoč z društvom že bili. Tudi tokrat je bil pristop enak. Po severni poti gor in po južni poti dol. Še prej smo se zbrali na kavi na Ravbarkomandi in od tam krenili proti Solkanu, kjer smo parkirali.

Šli smo čez Solkanski most in se spustili do kolesarske steze Solkan - Plave. Po kolesarski stezi smo hodili dobre pol ure in nato zavili na dobro ohranjeno mulatjero iz 1. svetovne vojne.

Cikcak smo se vzpenjali in v dobri uri prišli do prvih kavern. Tu smo počakali na zaostale pohodnike, nato pa pohiteli do koče na Sabotinu, kjer smo bili dogovorjeni za voden ogled kavern v Parku miru Sabotin.

V koči smo si malo oddahnili in si naročili kasnejše kosilo, nato pa nas je vodič Bogdan popeljal po kavernah. Nekatere od teh so obnovljene, pri avtentičnosti obnove so si pomagali s fotografijami iz tistega časa.

V obnovljenih kavernah človek dobi občutek kako so živeli in spali vojaki in kako so precej bolje živeli in spali njihovi nadrejeni oficirji.

Vodo so zbirali z deževnico v zbiralniku, ki je bil tam v kaverni, kjer je med dežjem najbolj zalivalo, voda je itak pronicala vsepovsod po kavernah. 

Vodo so  nato speljali z razvodom do umivalnika za vojake in oficirske kopalnice. Le da vojaki niso imeli pipe, temveč so jim nadrejeni s ključem odmerjali količino vode.

Voda je bil velik problem, saj so jo potrebovali tudi za hlajenje mitraljezov. Šele, ko so iz doline vzpostavil vlečnico so problem vode rešili.

Sabotin je bil strateško zelo pomemben zadnji obrambni položaj Avstro-Ogrske pred Italijani. Od začetka vojne ga je branilo približno 600 vojakov, ki so jim poveljevali štirje oficirji.

Zdržali so do 6. soške ofenzive, avgusta 1916, ko so Italijani z zavzetjem Sabotina in Gorice dosegli svoj največji uspeh v 29 mesecih bojevanja na Soški fronti.

Po ogledu kavern smo si ogledali še virtualni muzej, ki je v stavbi poleg koče. Pred odhodom v dolino smo se še enkrat ustavili v koči na kosilu. 

Po kosilu pa smo se po južni poti, prek vrha Sabotina spustili nazaj v Solkan in tako zaključili zelo atraktiven izlet.

Spisal Tomaž

 

Fotografije

Relive

 


Sonntagshorn, 11. 2. 2023

Sonntagshorn 1.961 m,
Perchthöhe 1.667 m,
Peitingköpfl 1.720 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Grega, Tomaž, Anka, Nevenka, Marjan, Matjaž
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca. 1.100 m
dolžina: 10,8 km


Cilj februarske ture gorniške skupine je bil tokrat na skrajnem severu alpskega loka v Kimskih Alpah / Chiemgauer Alpen, Sonntagshorn. Zaradi nekoliko daljše vožnje do našega izhodišča, se še v trdi temi odpravimo iz Šentvida proti karavanškemu tunelu.

Nadaljujemo po turski avtocesti do Salzburga, kjer nas navigacija usmeri proti Münchnu in kmalu zatem na jugozahod, spet nazaj v Avstrijo, do vasice Unken. Naše izhodišče je plačljivo parkirišče pri kmetiji v dolini Heutal.

Krog in krog obdana z gorami, vzbuja vtis snežnega žepa in ponuja številne športno rekreativne dejavnosti. Seveda, v prvi vrsti od smučanja in pohodništva, do teka na smučeh in sankanja.

Manjše smučišče na zahodnem delu doline je zaradi blagih strmin turistično manj oblegano in je zato poznano kot družini prijazno smučišče. Širna pašna pobočja pa so v zimskih mesecih pravi magnet za številne turne smučarje.

Najbolj je v modi smučanje s Sonntagshorna, saj nudi do sedla Roßkarsattel lahek dostop. Nadaljevanje od sedla je bolj zahtevno, saj strmina doseže tudi do 30 stopinj naklona.

Naša predvidevanja so bila potrjena že takoj na parkirišču, kjer so bili turaši v primerjavi s krpljarji v veliki številčni premoči. Začnemo po asfaltni cesti, a le do odcepa markirane poti, kjer si olajšamo nahrbtnike s krpljami, ki so ostale na nogah prav do povratka.

Prvi cilj, Visoko planino / Hochalm smo dosegli prav ekspresno, zahvaljujoč predvsem dobrim snežnim razmeram in lepi špuri. Ekspresno je šlo tudi do sedla, a tokrat bolj zaradi mrzlega vetra. Na sedlu se markirana pot razcepi.

Nadaljujemo na sever, v strmo pobočje. Dva turaša pred nami imata težave z zdrsavanjem in si zato nameščata srenače. Seveda imamo tudi mi s seboj vso potrebno tehnično zimsko opremo za strma in poledenela pobočja.

Više se strmina nekoliko poleže, špur je veliko, iščemo pa najdaljše, beri najbolj položne cikcake. V manj kot uri od sedla dosežemo vrh Sonntagshorna. Naredimo krajši odmor za malico in fotografiranje.

Med udeleženci se odpre dilema, zakaj smo šli na turo v soboto, saj bi moral biti izlet glede na ime vrha na nedeljo. Najvišji vrh pogorja pa ni dobil imena po dela prostem dnevu, kot bi sodili po prevodu, temveč po obliki vrha, ki z južne strani še najbolj spominja na streho z bolj blagim naklonom in je zaradi svoje relativno nizke višine v zimskem času iz doline videti kot bleščeče sonce.

A o soncu danes ni bilo ne duha ne sluha, zato smo vrh preimenovali v Wolkenshorn. Kljub temu za razglede nismo bili prikrajšani. Na severu Ruhpolding, znano biatlonsko središče, za njim Kimsko jezero / Chiemsee, ter v daljavi prestolnica Bavarske.

Na jugu pa Berchtesgadenske Alpe, pogorje Loferer in Leogang, Wilder Kaiser, ter za njimi Visoke Ture. Sestopimo po poti vzpona, na sedlu pa nadaljujemo proti jugu in v dobre pol ure smo že pri križu na vrhu razglednega vrha.

Tudi tu je veliko turašev, saj je vrh prav lahko dosegljiv iz več dolin. Spustimo se do planine, kjer nadaljujemo po oziroma ob sankaški progi. Tu pade prav zanimiv predlog za analizo ture.

To je nekaterim že znana odlična pivnica v Berchtesgadnu. Pa še Watzman v zimski preobleki smo si lahko v živo ogledali. Lepa krpljarska tura na meji med Bavarsko in Tirolsko nam je uspela.

Spisal Marjan


Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive


Kamniti lovec / Cima del Cacciatore, 8. 2. 2023

Kamniti lovec / Cima del Cacciatore 2.071 m,
Svete Višarje / Monte Santo di Lussari 1.766 m

udeleženci: Janez, Marjan, Gašper, Katja, Nevenka, Anka, Deja, Tomaž, Stane, Matjaž, Jože
trajanje: 8 h 15 min
višinska razlika: 1400 m
dolžina: 16,3 km


Praznični dan so izkoristili za turo v visokogorje. Glede na razmere smo se odločili za Kamniti lovec, ki smo ga v podobnih razmerah obiskali že štiri leta nazaj.

Napovedan je bil precejšen mraz in takoj za mejo v Ratečah je bilo -18,5 °C. Ker je tam vedno najhladneje, smo napovedali, da se bo do izhodišča "ogrelo" na 12 °C.

Malo pred izhodiščem smo šli še na jutranjo kavo v prenovljeni lokal Dawit. Po kavi smo parkirali nekaj 100 m stran, kjer se je napoved skoraj uresničila, bilo je -13 °C.

Hitro smo nase navlekli vse potrebno, pa še vedno ne dovolj hitro, da nas kljub rokavicam ne bi v roke zeblo še prvih 15 minut hoje.

Počasi pa smo se le ogreli in po uri in pol hoje v senci v Višarskem grabnu smo prišli na sonce. Na sedlu tik pod Višarjami smo zavili proti Kamnitemu lovcu.

Sneg je bil trd in krplje so ostale na nahrbtnikih. Smo pa kmalu nataknili dereze in čelade ter v roke vzeli cepine. Vreme je bilo odlično, a kot leta 2019 tudi tokrat ni bilo nikjer nikogar.

Malo je pihal veter, ki je kmalu prinesel oblake in bili smo izmenjaje v soncu in v oblakih. Ko smo po strmem pobočju prišli v krnico, smo nadaljevali po sledeh po desni strani krnice.

Sledi so nas pripeljali do grape in nekam čudno položna je bila. Tudi nadaljevanje v desno je bilo čudno in vrha kar ni bilo. In ko smo prišli do ozkega ledenega prehoda smo raje obrnili.

Vrnili smo se do grape in šli na vrh levo od grape. Od tu smo šele zagledali naš vrh s križem in zvončkom in ugotovili, da smo grapo, ki vodi iz krnice na vrh, zgrešili.

Našli smo gaz, ki pa je šla tokrat po letni varianti in kmalu smo prišli na vrh Kamnitega lovca. Kljub temu, da se je vreme že slabšalo, smo na vrhu ujeli otok sonca v okoliški oblačnosti.

Sestopili smo po poti pristopa in naredili le ovinek za postanek na Višarjah, kjer pretirane gneče ni bilo.

Še sestop po Višarskem grabnu, ki se je malo vlekel in končali smo odlično turo. Na poti domov smo se ustavili še v gostilni Zelenci na analizi ture.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Deja

Fotografije Gašper

Relive