Žabijski vrh 775,
Tolminski Triglav 1142 m,
Kobilja glava 1475
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Mitja, Nevenka, Primož, Tomaž
trajanje: 6 h 5 min
višinska razlika: cca 1400 m
Po programu je decembrska tura bila Mahavšček, vendar nam je novozapadli sneg in kratek dan to preprečil. Vodstvo se je odločilo, da ostanemo prav tako na tolminskem območju, spremenimo pa naše cilje, to je Tolminski Triglav in Kobilja glava.
Glede na program pohoda je bil tudi odhod nenavadno pozen. Iz Šentvida se nas je devet odpeljalo ob sedmih zjutraj čez Idrijo mimo Tolmina do vasi Žabče. Tu smo parkirali in krenili na pot najprej po kolovozu, vendar smo se že po nekaj ovinkih odločili, da zapustimo markirano pot in se usmerimo naravnost navzgor ter prečimo celotno pogorje po grebenu vse do Kobilje glave.
Pot je bila zelo strma in zaradi mokrega listja in korenin tudi spolzka in drseča. Vendar za hojo navkreber ni bilo težav, navzdol pa bi bilo težje.
Po slabi uri smo prišli na Žabijski vrh 775 m, od tod pa po grebenu na Poloje, 981 m in Tolminski Triglav, 1142 m.
Na Polojah je bil na zadnji strani križa termometer, ki je kazal 1° C, vendar je bil zaradi močnega vetra občutek mraza bistveno večji. Zato so bili postanki za požirek pijače zelo kratki. Pod Tolminskim Triglavom smo naleteli na planinski hišico, ki je bila kot v pravljici. Odprli smo vrata v ograji z zvoncem na drogu.
Hišna vrata niso bila zaklenjena, vstopimo v predprostor, ki je bil ravno toliko velik, da je šlo nas devet lahko noter. Dve klopci in dva zložljiva stola, kot po naročilu za našo ekipo. Prostorček je bil okrašen z različnimi starimi predmeti in šopkom suhega cvetja. Prav prijetno zavetrje za počitek in malico. Tudi tu je bil termometer: 0° C.
Malo pred tem smo prišli na markirano pot, ki smo jo mi zapustili kmalu po izhodišču. Nadaljujemo po mulatjeri iz prve svetovne vojne, saj so se tudi bile velike bitke.
Po slabih dveh urah skupne hoje pridemo do planine Lom, 1008 m, posejane s počitniškimi hišicami.
Sem namreč pripelje dobro ohranjena cesta iz obeh strani. Poleti imajo tukaj zelo dober sir. Zaradi mrzlega vetra hitro nadaljujemo naravnost po grebenski stezi najprej še v zatišju, na vrhu grebena pa nas pričaka zelo močan veter. Prečim Vrh Klonic, 1256 m in po dobrih štirih urah in pol pridemo na vrh Kobilje glave, 1475 m.
Razgled na vrhu je bil malo slabši zaradi oblačnosti, močan veter pa ni dopuščal čakanja na boljše pogoje.
Vreme se je na povratku res precej izboljšalo. Do Loma smo se vračali po isti poti, kasneje pa smo se preusmerili na markirano pot.
Nekatere dele smo sicer skrajševali s spusti in končno prispeli na naše izhodišče.
Ob zaključku smo lahko ugotovili, da je bila sobota edini dan po deževnem tednu in pred snežno nedeljo in da je bila tura uspešna.
Takšna je bila zadnja tura v letošnjem letu PD Rašice, zato smo jo popestrili z obiskom vinske kleti v Goriških brdih, kjer smo pri vinarju Vedrialp poskusili več vrst vin, ter v izčrpni razlagi spoznali marsikaj zanimivega.
Napisal Janez
Ta je naslov prvaka nesramno prevzel nesrečni Pasji ravni, katere vrh je v prejšnjem stoletju nekdaj osvobodilna vojska s svojimi manevri znižala za devet metrov.
Ob šesti uri zjutraj se nas je trinajst neustrašnih gornikov in gornic zbralo v Šentvidu, od koder smo se odpravili po gorenjski avtocesti do Radovljice, kjer smo si na OMVejki privoščili obvezno kavo. Od tod naprej smo jo krenili mimo Kranjske Gore in Trbiža do Kluž (it. Chuisaforte), kjer smo avtomobile pustili kar ob magistralni cesti.
Začetek je bil zanimiv, saj smo se takoj zagrizli v strmo vdelano pot (št. 427) do zaselka Costamolino, kjer se ljudje in hiše še borijo za obstoj. Tukaj smo prvič uzrli naš vrh, ki je izstopal iz zelenih borovcev v popolni belini. Tudi naprej se je pot naglo in vztrajno vzpenjala, kakor se znajo samo stare italijanske mulatjere.
Okoli nas so se začeli odkrivati razgledi na divje Karnijce in vrhove na drugi strani reke Bele (it. Fella). Kmalu po koncu gozdne meje smo pričeli prečiti pobočja po strmih travnatih pobočjih, stopili pa smo tudi na prve zaplate snega, ki so postajale vedno bolj strnjene in še preden sem dobro pomislil, sem že ugotovil, da smo dereze dali na noge prepozno.
Vrh je bil ozek, pihal je veter, ki je nosil sneg, zato smo jo kljub izrednemu razgledu hitro popihali z vrha in se spustili nazaj do sedla po snegu in strmih travnatih pobočju. Z uporabo derez in cepina je sestop enostaven, ker pa je snega spet zmanjkalo, smo jih sneli in se podali v dolino.
Skupina je bila res izvrstna, tempo ni bil prehud in vsi udeleženci so imeli primerno opremo in znanje, le vodnik je malo zamudil z derezami. Zaključek in analiza ture je bila v gostilni Gorenc, kjer smo ob hrani in pijači proslavili lep vzpon.
Tako se prav dosti nismo obirali na vrhu, hitro smo jo ucvrli na Mali Stol in si pri koči privoščili malico. Že tako prešerni volji pri Prešernovi koči je svoje dodal še Robi, ki je malo pomešal koče in predlagal, da se ob povratku ustavimo v Zoisovi koči. Ravno Zoisove štipendije si takole ne bi mogel prislužiti, si je pa zagotovil zbadanje ves preostanek ture. 
Pred odhodom na zasluženo kosilo nas je presenetil z obiskom Dedek Mraz, kateremu se moram še posebej zahvaliti, saj je vsem prisotnim pripravil prvovrstno presenečenje in nas spravil v dobro voljo. Hvala Nevenka! 
Takšna je bila zadnja tura v letošnjem letu PD Rašice, zato smo jo popestrili z obiskom vinske kleti v Goriških brdih, kjer smo pri vinarju Vedrialp poskusili več vrst vin, ter v izčrpni razlagi spoznali marsikaj zanimivega.
Ker je vreme kazalo bolje na severu, je bilo potrebno poiskati cilj v Avstriji. Pobrskal sem po kartah in pogled se mi je hitro ustavil na karti skupine Kreuzeck. Tu pa sploh še nismo bili, sem si mislil in hitro našel nekaj možnih ciljev. Z Marjanom sva kasneje izbrala Hochkreuz, drugi najvišji vrh skupine.
V jutranji zarji smo prispeli v Dole v Dravski dolini (Dellach im Drautal) in zavili desno v dolino Draßnitz. Tudi tu je nedavno deževje naredilo precej škode na gozdni cesti, zato smo parkirali nekoliko nižje kot je bilo predvideno.
Ko sem že na izhodišču hotel narediti par fotk, je fotoaparat zajamral "No CF card", kartica je ostala doma. Ker rezervne nisem imel, sem fotoaparat med mrmranjem kletvic samo še pospravil nazaj v avto in bil pravzaprav srečen, da tega nisem opazil šele po recimo pol ure. V tem primeru bi cel dan sprehajal neuporaben fotoaparat. Tako pa sem imel več časa za poziranje.
Marjan pa si je danes oprtal povsem novega deuterja, ki da je mercedes med nahrbtniki. Robi, mercedes med bahači, pa si je nataknil nove rokavice. Po cesti smo v prvi uri mimo dveh velikih slapov prišli do planine Unterdraßnitz. Od planine gre markirana planinska pot, ki pa se jo nismo držali dolgo in smo šli po bližnjici ob potoku.
Malo pod sedlom med malim in ta pravim Hochkreuzekom smo zagledali krajšo zasneženo grapo in se odločili, da jo napademo. Pravzaprav je bila edina, ki je imela dovolj snega, v teh razmerah mercedes med hohkrojškimi grapami.
