Na Gradu / Monte Klabuk 1.114 m
Trinški vrh / Monte Piatto 1.138 m
Nagnoj / Monte Nachnoi 1.193 m
Kuk 1.243 m
PD Rašica
udeleženci: Marja, Janez, Simona, Leonida, Mojca, Marko, Rada, Robi, Tomaž
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: 680 m
dolžina: 11,5 km
Začelo se je z manjšim zapletom. Po celodnevnem petkovem sneženju je ponoči pomrznilo. Kmalu po odhodu od doma sem ugotovil, da sem pozabil telefon in ob vračanju ponj sem pred domov na klancu in v ostrem ovinku obvisel na ledu in snegu.
Ni šlo drugače, kot da, ko sem končno imel telefon, pokličem okrepitve, da me porinejo z ledu. Težava je bila hitro rešena, a v izogib morebitnih novih težav s snegom na poti v Tolmin, tja nismo šli čez Kladje, temveč čez Idrijo.
Tam je bilo snega že manj kot v Ljubljani, v Tolminu pa ga sploh ni bilo. Sneg se je spet pojavil med vožnjo navkreber do sedla Solarji. Tu je bilo naše izhodišče, snega pa je bilo bistveno manj kot v Ljubljani, slabih 10 cm.
Bil pa je prekrasen sončen dan. S hojo smo začeli po cesti, ki pelje proti Liveku in kmalu zavili na planinsko pot proti našemu prvemu vrhu, Na Gradu. Razgledi čudoviti, na eno stran smo lahko občudovali zasneženo Krnsko skupino in Spodnje Bohinjske gore.
Na drugi strani Furlansko nižino in morje, vmes na jugu pa Tolminsko kotlino in Trnovski gozd v ozadju. Krenili smo naprej in kmalu prišli do muzeja na prostem Kolovrat. Tu so ostanki italijanskih položajev iz prve svetovne vojne.
Po grebenu Kolovrata je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Avstro-Ogrsko in Italijo. Prvega dne vojne so italijanske enote prekoračile mejni greben in ga začele utrjevati.
Italijanska vojska je postopoma zgradila obsežen sistem obrambnih črt, ki so ga poimenovali linea d’armata. Na grebenu so bili številni topniški položaji in opazovalnice, od koder je bilo mogoče nadzorovati bojišče.
S teh položajev so italijanski topničarji streljali na avstro-ogrske položaje, oskrbovalno pot med Tolminom in Baško grapo ter druge pomembne cilje v avstro-ogrskem zaledju.
Položaji na Kolovratu so za Italijane predstavljali eno ključnih točk obrambe v dvanajsti soški bitki. Poveljstvo nemške vojske je častniku, ki bo zavzel to točko, obljubilo visoko odlikovanje Pour le mérite.
Podeljeno je bilo nadporočniku Schörnerju, ki je s svojo enoto, v sestavu nemškega Alpskega korpusa, zavzel položaje Na Gradu že prvega dne ofenzive, zvečer 24. oktobra 1917.
Od muzeja smo nadaljevali po mejnem grebenu in med uživanju v razgledih obiskali vrhova Trinški vrh in Nagnoj. Tu meja zavije z grebena in po slovenskem ozemlju smo obiskali še Kuk.
V bojih na Kolovratu je kot poveljnik enote Württemberškega gorskega bataljona sodeloval tudi nadporočnik Erwin Rommel. Tretjega dne dvanajste soške bitke je s svojo enoto zasedel Matajur.
Matajur smo lahko opazovali ves čas pohoda po grebenu, s Kuka pa se nam je odprl še razgled na greben Kobariškega Stola, Kaninsko pogorje in greben Polovnika. Modro nebo, morje v daljavi, sneg po hribih in spodaj turkizno zeleno modra Soča. Res smo zadeli dan za izlet.
Seveda nismo bili edini, ki smo se odločili za Kolovrat. Srečevali smo vse polno ljudi, ki so se sprehajali, sankali, tekli s smučmi, bili pa smo eni redkih, ki so prečili cel greben. In to v obe smeri.
Po sončni italijanski strani grebena vodi kolovoz, ki bi lahko bil alternativa za vrnitev, a bilo škoda, da bi si v takih razmerah kratili razglede na naše Julijce, pa čeprav smo jih ponavljali.
Po dobrih petih urah smo se vrnili na Solarje. Zjutraj je naš kombi sameval na parkirišču, zdaj je bilo vse polno pleha. Zapeljali smo se v Tolmin na analizo ture in potem nazaj v Ljubljano, čez Kladje, da vidimo razmere. No ja, zjutraj bi bilo verjetno kar pestro tu čez.
Spisal Tomaž
Fotografije
Relive
