Petiček, 31. 1. 2026

Petiček 1164 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Beno, Janez, Kristina, Dejan, Simona, Srečko, Martin, Ksenija, Robert, Katja, Gordan, Sašo, Tomaž
trajanje: 5 ur 40 min
višinska razlika: 690 m
dolžina: 18 km


"Tja, kjer kipe slovenstva žive klice, kjer dan se peni v delu in trpljenju – z obema bom nogama stal v življenju, v slovenstvo zakopan – med ostrnice …"

Oton Župančič

Ostrnice so kmečki pripomoček iz okleščenih vrhov smrek, namenjen sušenju sena in drugih kmetijskih pridelkov. Še posebej številne so bile nekdaj v času košnje, ko so, ponosno odete s senom, prekrivale skorajda celotno Loško dolino.

Loška dolina in Babno polje zagotovo sodita med bisere Slovenije. Sta še dokaj neokrnjena in po krivici zapostavljena. Tudi mi vse preredko zavijemo sem. Tokrat pa smo le naredili izlet v Loško dolino, in sicer na nepoznan vrh Petiček.

Po jutranji kavi v Podskrajniku smo se zapeljali do Starega trga pri Ložu in tu zavili do našega izhodišča, vasi Viševek. Prvi del pohoda je bil ravninski in meglen. Zaradi megle nismo videli gradu Koča vas, ki pa je v tako žalostnem stanju, da je morda bolje tako.

V vasi Vrhnika pri Ložu je bilo ravnine konec. Po markirani poti smo prišli do razcepa poti, kjer leva pot vodi na Racno goro. Mi smo zavili desno proti vasi Dolenje Poljane. Žal so se ves čas okoli nas podili oblaki in nam zastirali razgled proti Snežniku.

Markirani poti smo sledili vse do odcepa proti Gornjim Poljanam in tu nadaljevali po nemarkirani poti na vrh Petička. Vrh je delno poraščen, a v lepem vremenu nudi lep razgled proti Snežniku, Cerknici in naprej proti Julijskim Alpam.

Tako je bilo na ogledni turi, tokrat pa žal ne. Sestopili smo do markirane poti in nadaljevali po drugi poti preko vasi Gornje Poljane. Višincev nismo naredili veliko, dolžincev pa precej in na trenutke se gozdna pot kar malo vleče.

Zadnji del poti je bil spet ravninski in prej kot v šestih urah smo zaključili turo. Na poti domov smo se za analizo ustavili v istem lokalu kot za jutranjo kavo.

Spisal Tomaž

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Monte Giaideit, 11. 1. 2026

Pieve di San Floriano 750 m,
Monte Giaideit 1082 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alessio, Primož, Marjan,
trajanje: cca. 5 ur
višinska razlika: 750 m
dolžina: 8,3 km


Tudi letos ni bilo sreče z načrtovanim obiskom Tirskih peči, predvsem zaradi nepredvidljivih zimskih razmer. Po drugi strani pa je rezervnih ciljev vedno dovolj na zalogi. 

Tako smo leto začeli v karnijskih koncih, skoraj tam, kjer smo pokopali staro gorniško leto. Po jutranji kavi v Trbižu strnemo tokratne kratke vrste in se zapeljemo proti izhodišču v vasico Imponzo. 

Parkiramo kar v centru, na urejenem, označenem in seveda brezplačnem parkirišču. Že bežen pogled na okoliške vršace zadostuje, da cepin in dereze pustimo v avtu. Nadaljujemo mimo lepo okrašenih, še nedeljsko zaspanih hiš. 

Na koncu vasice nas smerokazi usmerijo levo navzgor, mimo cerkve v gozd. Lepa pot kmalu pripelje do izrazite poševne skale, kjer naj bi po pripovedovanjih leta 1700 med močnim sneženjem mežnar, namenjen zvoniti Ave Marijo, srečal ogromnega medveda. 

Ne ve se točno, kdo se je koga bolj ustrašil, a zgodba se je za medveda kasneje končala tragično. Po urici zložne hoje pridemo na sedelce, kjer se pridruži markirana pot iz vasice Illegio. 

Naredimo obvezen nekajminuten skok, obvoz do cerkvice sv. Florijana. Razgled na okoliške vrhove je res izjemen, prav tako tudi na dolino reke But. Našo pozornost pa pritegnejo dokaj nove oznake Cammino delle Pievi, ki smo jih videvali večkrat že med vzponom. 

Slikovita, krožna romarska pot povezuje 10 karnijskih župnijskih cerkva, 2 svetišči in 4 bogoslužne prostore. Približno 260 km dolg kamino je razdeljen na 20 etap in na svoji poti premaga skoraj 10.000 višinskih metrov. 

Začne se prav na našem jutranjem izhodišču in konča v sosednji vasici Zuglio. Pri sestopu na sedlu malce pokramljamo s skupinico Benečanov, ki so prvo etapo kamina zastavili v kontra smeri. V nadaljevanju postane pot strmejša in ožja. 

Bolj ali manj poteka po jugozahodnem grebenu. Z vsakim metrom postaja bolj razgledna, malo pod vrhom premaga še krajšo strmo skalno stopnjo, na dveh mestih nam je v pomoč tudi jeklenica. Steza je k sreči kopna in suha tako, da ne predstavlja nobenih težav. 

Postanek za malico naredimo kar pri križu tik pod vrhom, kjer je lepši razgled. Močan severni veter v visokogorju na skromni nadmorski višini tisočaka Monte Giaideit ne pokaže svoje prave moči, a kljub temu se kar hitro poberemo z vrha. 

Tudi v nadaljevanju je steza, ki poteka po severovzhodnem grebenu, bolj ali manj kopna. Snega je sem ter tja le za vzorec, predvsem v senčnih delih. Mimo lične kočice in malo manj ličnega drvarskega bivaka sestopimo do pašnikov Stavoli Mignezza. 

Okrepčilo na kmečkem turizmu smo na žalost morali prestaviti na poletno sezono, saj pozimi sem res malokdo zaide. Zato se na analizo ture zapeljemo v bližnji bar v Arta Terme, zadnje etape poti Cammino delle Pievi.

Spisal Marjan


 
 

Koča pod Bogatinom, 3. 1. 2026

Dom na Komni 1520 m, 
Koča pod Bogatinom 1513 m, 
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Dejan, Ksenija, Špela, Marjan, Tomaž, Lidija
trajanje: 9 ur 
višinska razlika: 910 m
dolžina: 14,9 km


Pripravniška zimska tura

Ob sedmih smo se zbrali pri osnovni šoli v Vodicah, se pripravimo na odhod, ko kot strela z jasnega prileti še Lidija in se nam pridruži. 

Razdelimo se v dva avtomobila in odpravimo proti Bohinjski Bistrici, kjer se ustavimo na jutranji kavi. Po kavi se odpravimo do parkirišča pri koča pri Savici.

Oblečemo se in počasi začnemo našo pot proti Komni. Parkirišče in pot sta poledenela, je pa temperatura že visoka, tako da ni drselo.

Gremo mimo plačilne postaje za slap Savice, vidimo, da je odprta, in si rečemo, da na poti nazaj bi pa lahko šli še slap pogledati.

Počasi se prebijamo po serpentinah, pri 36 se odločim, da je bolje, da si nadenemo derezice, ker je že začelo drseti in jih uporabljamo do konca ture. 

Na novo opremljeni z lahkotnim in sigurnim korakom nadaljujemo proti Komni.Večina ljudi gre po bližnjici mimo 48 serpentine, mi pa se prav na njej ustavimo, saj ima čudovit razgled na Bohinjsko jezero.

Po dolini Pekel, kjer je poleti resnično vroče se že kažejo prvi utrujenosti. Naredimo postanek, nekaj popijemo in nadaljujemo do doma na Komni. 

Tu imamo kratek postanek, občudujemo Bohinjsko jezero in okoliške zasnežene hribe. Pot nadaljujemo do koče pod Bogatinom, kjer imamo daljši postanek s kosilom.

Polni energije začnemo spust v dolino, kamor prispemo brez problemov v trdi temi. Slap Savica in kopanje v jezeru odpadeta, saj je že pozna ura. Za zaključek gremo še na kavo, kjer strnemo občutke in naredimo analizo ture.

Spisal Dejan

Fotografije

Sled poti 

 

Šavnik, Možic, Slatnik, 31. 12. 2025

Šavnik 1576 m, 
Možic 1602 m, 
Slatnik (severozahodni vrh) 1609 m, 
Slatnik (jugovzhodni vrh) 1597 m

udeleženci: Marjan, Katarina, Tomaž, Stane, Deja, Srečo
povprečna starost: 59 let, 2 meseca, 15 dni
trajanje: 6 ur 40 min
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 15,2 km


Prišla je tradicionalna silvestrska tura. Tradicija poteka že od leta 2011 in sledi ustaljenemu formatu: nekam v hribe s povratkom v Ljubljano okoli 16. ure.

Cilji so unikatni – vsako silvestrovo drugam. Pretežno ostajamo v Sloveniji, nekajkrat pa smo skočili v Avstrijo. Najvišje smo doslej stali na Grintovcu, najnižje in najbližje pa na Javorovem vrhu.

Najdlje smo se vozili dobri dve uri v eno smer, in sicer do Obertauerna. V vseh teh letih je odpadla le tura na silvestrovo 2018, ko je bilo vreme tako slabo, da pohod ni imel smisla.

Letos so bili izbrani vrhovi nad Soriško planino. Kot glavni cilj smo določili Možic, ostalo pa smo prepustili trenutnim razmeram.

Po jutranji kavi v Škofji Loki smo se zapeljali do Petrovega Brda, kjer je bilo naše izhodišče. Prav tu Slovenska planinska pot zapusti Julijske Alpe in vstopi v Cerkljansko hribovje.

Mi smo šli v nasprotno smer in po SPP vstopili v Julijske Alpe. Po dobri uri hoje smo prispeli do Lovčevega bivaka pri Koucah. Tu so se začeli razgledi, saj se je naredil čudovit sončen dan.

Nadaljevali smo proti Črni prsti in na poti naleteli na prve ostaline medvojnega italijanskega fortifikacijskega sistema Alpski zid (Vallo Alpino). Slovensko planinsko pot smo zapustili nekoliko naprej, na sedlu Vrh Bače.

Tu smo zavili desno v gozd in se po njem povzpeli do travnate izravnave pod Šavnikom. Skočili smo na vrh, ki je ponudil čudovite razglede. 

Po uživanju na vrhu smo sestopili nazaj na travnato izravnavo in nadaljevali na sedlo med Možicem in Slatnikom. Tu smo najprej zavili na Možic. 

Tudi tu smo uživali v razgledih. Lepo se je videlo tudi soriško smučišče, kjer je bilo vse polno smučarjev.

Sestopili smo nazaj na sedlo in šli še na oba Slatnika in tako zaključili z vzponi. S sedla med Slatnikom in Lajnarjem smo sestopili proti Lovčevemu bivaku kjer smo se priključili nazaj na SPP in se po njej vrnili na Petrovo Brdo.

Na silvestrovo popoldan je z analizo kar problem, ker nimaš kaj dosti odprtega. Tudi naš jutranji lokal so zapirali že ob 15h in ga ne bi ujeli. 

Zato smo bili samooskrbni ter imeli analizo kar na izhodišču pri avtomobilih. In potem smo se odpeljali domov, letu 2026 naproti.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan


Sled poti

 

 

Cima delle Vacche, 26. 12. 2025

Cima delle Vacche 2058 m

udeleženci: Kristina, Žiga, Marko, Urša, Brane, Katja, Alenka, Tomaž, Mateja
trajanje: 6 ur 15 min
višinska razlika: 950 m
dolžina: 9,8 km


Tura dan po božiču, na dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo ima že dolgo tradicijo. Največkrat gremo v Slovenijo ali v Italijo, le enkrat smo šli v Avstrijo. V zadnjem obdobju dobrih desetih let je tura združena z ogledom jaslic in kuhanim vinom.

In smo šli spet v Italijo, v Južno Karnijsko predgorje. To je majhen predel Karnijskih Alp, ki na zahodu meji na reko Pijavo južno od Longaroneja, severno meji na reko Cellino do mesta Maniago, na jugu pa na Furlansko nižino.

Kar preredko smo tu, čeprav je tu precej zanimivih ciljev. In tokrat smo imeli tri variante; glavni cilj Monte Laste (2247 m), in dve rezervi Cima delle Vacche ter Monte Guslon 2195 m.

Vsi trije vrhovi so dosegljivi iz istega izhodišča, Col Indes na višini 1161 m. Sem smo prispeli malo čez osmo uro zjutraj in parkirali na povsem praznem parkirišču. Predvidevali smo, da zadnje padavine tu niso vrgle preveč snega in res je bilo tako.

Videli smo vse tri naše cilje in glede na videno se odločimo za prvotni cilj, z rezervnim ciljem Cima delle Vacche, Monte Guslon pa izločimo že sedaj. 

Preko planin Pian Grant in Pian delle Lastre smo prišli na pot 926, ki vodi proti koči Carlo e Massimo Semenza in naprej na Monte Laste. Če smo prej videli, da je sneg na vrhovih precej spihan, je bil tu nižje precej napihan.

Kar konkretno smo gazili in ker višje videli tudi razmere naprej proti koči in Monte Laste, smo kmalu ugotovili, da v teh razmerah in kratkem dnevu Monte Laste ni dosegljiv v razumnem času.

Nič ne de, za ta primer je bila tu rezerva, Cima delle Vacche. Naša pot je potekala po pobočju tega vrha in od naše poti gre na vrh turnosmučarska smer in tudi neoznačena stezica. Pa še spihano pobočje nam ne bo delalo preglavic.

Poslovili smo se od skupine Italijanov, ki so nas dohiteli med gaženjem, ti so nadaljevali proti koči, mi pa smo zagrizli v strmo pobočje. Velja omeniti, da smo imeli krasno sončno vreme in z vsakim pridobljenim metrom bolj kičaste razglede.

Slabe štiri ure smo potrebovali do vrha, kjer smo uživali v razgledih na preostanek Južnih Karnijskih Alp, Dolomite na zahodu in na morje na jugu. Malo manj smo uživali v zoprnem vetru, ki se je pojavil na vrhu.

Sestopili smo po zahodnem grebenu po katerem gre tudi markiran pristop na vrh. Naši jutranji poti smo se priključili na planini Pian delle Lastre in se vrnili na Col Indes na povsem polno parkirišče.

Vse polno je bilo ljudi, ki se tu okoli sprehajajo ali sankajo, po hribih jih je bilo bolj malo. Mi smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji in med potjo obiskali mestece Palmanova. 

Palmanova je eno najbolj fascinantnih mest v Italiji, saj ob pogledu iz zraka izgleda kot popolna deveterokraka zvezda. Ustanovila jo je Beneška republika leta 1593 kot obrambno utrdbo pred Turki in Avstrijci. 

Zgrajena je bila po načelih renesančnega utopičnega koncepta "idealnega mesta", kjer sta se združili vojaška funkcionalnost in geometrijska lepota. Obiskali smo Piazza Grande na sredini mesta in vse skupaj res naredi vtis.

Le bolj prazno je bilo ta dan, ko ravno ni bilo nobene božično-novoletne prireditve. Videli nismo ne jaslic, ne kuhanega vina a obisk mesta se je vseeno splačal.

Sledila je še analiza ture v Vrtojbi in vožnja domov.

Spisal Tomaž


 

Fotografije

Sled poti