udeleženca: Dolfe, Tomaž
1. dan
Koča Elisa 1500 m
Koča Brioschi 2410 m
Grigna settentrionale 2410 m
trajanje: 10h
višinska razlika: cca 2160 m vzpona, cca 1060 m spusta
2.dan
Rongio 397 m
trajanje: 2h 50 min
višinska razlika: cca 20 m vzpona, cca 1120 m spusta
Dolfe je eden večjih poznavalcev Alp. Do svojega 50. leta je osvojil najvišje vrhove vseh 84 skupin v Alpah (klasifikacija po
Hiebelerju), zdaj pa že 25 let načrtno obiskuje koče in jih je nabral že okoli 2500. V vzhodnih Alpah so mu manjkale le še štiri. Eno od teh sva se odpravila obiskati. Kočo Eliso nad Comskim jezerom, po kateremu poteka meja med vzhodnimi in zahodnimi Alpami.
Dolfe je imel cilj kočo, jaz pa glavni vrh nad njo, Grigna Settentrionale. Comsko jezero mi ni bilo čista neznano. Mimo jezera sem se lani že peljal mimo med odpravo na
Bernino, hribov nad njim pa do sedaj nisem poznal.
Ob 3h zjutraj sva med nevihto štartala iz Ljubljane. Dež naju je spremljal vse do kave pri Vicenzi, potem pa je prenehal in pri Veroni sva iz popolnoma oblačnega vremena zapeljala v čisto jasnino. Prometa ni bilo veliko in po 5 urah vožnje sva ob 8h zjutraj parkirala na izhodišču v vasici Rongio nad Comskim jezerom (oziroma nad stranskim jezerom, Lago di Lecco).
Sprva se je kar vleklo po ravnem po dolini Meria, potem pa strmo navzgor po serpentinah nad divjo sotesko. Tempo sva imela prilagojen Dolfetu, lepo počasi sva napredovala. Kočo sva velik del poti gledala visoko nad nama. Ko sva bila kakih 300 metrov pod njo, sem potegnil naprej. V koči sem spil čaj in se z oskrbnikom pomenil kakšne opcije imam za naprej.
Ravno, ko sem odhajal je Dolfe prispel do koče, zanj je bilo delo opravljeno. Jaz pa sem nadaljeval po nemarkirani a z rdečimi pikami označeni poti Chignoli. Pot je imela trentarske značilnosti, strme trave med strmimi stenami, izstop na greben pa šodrast. Na greben pot pripelje ravno pri bivaku Merlini, odprl pa se je tudi razgled proti vrhu Grigne in koči Brioschi na vrhu.
Hitro sem bil na vrhu in ob pivu užival ob razgledu na Comsko jezero, Padsko nižino na jugu, Bernino na severu in Vališkimi Alpami z Monte Roso in
Matterhornom na zahodu. Sestopil sem mimo bivaka Merlini in nadaljeval po grebenu proti sedlu med obema Grignama. Sestop do sedla je popestrila šodrasta grapa, kjer zoprn sestop olajšajo verige.
Ker je bila ura že precej pozno popoldanska, sem Grignetto (oziroma Grigno meridionale, 2177 m) pustil za kdaj drugič in sestopil v kočo, kjer je čakal Dolfe. Večer je minil v zanimivih debatah s prijaznima oskrbnikom in njegovo ženo.
Žal pa sem bil prikrajšan za
finale lige prvakov, ker koča premore le elektriko iz sončnih celic in televizorja tako nima. Zagato je reševal Dule, ki me je z SMS-ji obveščal o rezultatu, Pedro, Messi in Villa pa so poskrbeli za veselje.
Naslednji dan sva v koči pozajtrkovala, sestopila v Rongio in se odpeljala v Sežano na kosilo in potem v Ljubljano, ob 4h popoldan sva že bila doma. Zelo zanimiv izlet v meni do sedaj neznan konec Alp, Dolfetu pa sedaj manjkajo le še tri koče.
Spisal Tomaž
Ob 3h zjutraj sva med nevihto štartala iz Ljubljane. Dež naju je spremljal vse do kave pri Vicenzi, potem pa je prenehal in pri Veroni sva iz popolnoma oblačnega vremena zapeljala v čisto jasnino. Prometa ni bilo veliko in po 5 urah vožnje sva ob 8h zjutraj parkirala na izhodišču v vasici Rongio nad Comskim jezerom (oziroma nad stranskim jezerom, Lago di Lecco).
Slaba vremenska napoved je v prvi fazi prestavila zbor pohodnikov na pol peto uro zjutraj, v naslednji fazi pa botrovala prestavitvi prvotno mišljenega izleta v Rezijo na vrhova Muzci in Zajavor na drugi, vremensko prijaznejši datum. Malce smo vihali nosove nad rezervnim planom vodnika Tadeja, da nas pelje po nemarkirani poti na Kokrško Kočno.
Kar 17 se nas je v pretežno oblačnem vremenu iz Šentvida odpeljalo v kombiju in dveh osebnih avtomobilih proti Kranjski gori in dalje preko Trbiža do postanka na bencinskem servisu pred Tolmezzom. Na skoraj obvezni jutranji kavi smo se le malo zadržali in ko smo nadaljevali vožnjo, so nas že presenetile dežne kaplje na vetrobranskem steklu.
Vozili smo se skozi Paluzzo, na izhodišču pri gradu Valdajer pa nas je pričakalo že pravo deževje. Pa tudi pogled v nebo ni vzbujal optimizma. Naše modro vodstvo se je odločilo, da se odpeljemo še 500 m višje, vztrajali pa smo, da povzpnemo na vrh.
To nedeljo nas je Šarmin popeljal na »kosmata« in deloma zasnežena pobočja hribov nad Kamniško Bistrico. Prvi del sodelujočih se je ob sedmi uri zjutraj zbral pred biljardnico in se odpeljal proti bencinski črpalki v Kamniku. Tam sta se zasedbi pridružila še dva člana. Po popiti kavi smo se odpeljali proti izhodiščni točki – Markovi ravni.
Pri kmetiji Jurež je imel Paz neprijetno srečanje z domačim psom pasme bernardinec, saj je le ta namesto s sodčkom okoli vratu, ves nervozen prilomastil z neustavljivo željo zravsati se. Nekako nam je uspelo spraviti veliko mrcino vstran nakar ga je gospodar odvlekel za ograjo. V nadaljevanju poti smo s Pazom vred družno ugotavljali, da tudi bernandinci niso več tisto kar so bili nekoč. 
