Strahinjščica, 14. 1. 2023

Planinarska kuća na Strahinjščici 618 m,
Sušec 846 m,
Goleš 680 m,
Slon 445 m

PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ema, Lučka, Ian, Daša, Marjan, Mojca, Katarina, Laura, Srečko, Nina, Ksenija, Črt, Maša, Tia, Robi, Gordan, Tomaž, Miro, Tinkara, Ivan, Dandi
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 12,5 km


Za prvo turo vodniškega odseka smo se odpravili na Hrvaško. Cilj je bila Strahinjščica (tudi Strahinjčica), hišna gora mesta Krapina. Do Krapine je možno priti po dveh praktično enakovrednih variantah, čez Zagreb ali čez Ptuj.

Zaradi pobiranja in posledično jutranje kave v Grosupljem smo se odločili za varianto čez Zagreb. Vse do Zagreba nam je šlo dobro, na Zagorski avtocesti pa se nam je zapletlo, ker je eden od avtov zakuhal.

Polovica udeležencev, ki je prišla direktno na izhodišče nas je zato morala malo počakati. S turo smo pričeli v zaselku Strahinje. Po poti sedmih ovinkov smo v dobri uri prišli do planinske koče na Strahinjščici.

Naredila se je krasna sobota, a koča je odprta le ob nedeljah, pa še to od pomladi do jeseni. Tako smo pomalicali iz nahrbtnikov in nadaljevali po grebenu na vzhod, na najvišji vrh Strahinjščice, Sušec.


Vrnili smo se do koče in nadaljevali po zahodnem grebenu na vrh Goleš in potem še na vrh Slon in na razgledišče na skrajnem zahodnem koncu grebena Strahinjščice.

Greben Strahinjščice je dolg 8 km in mi smo ga prehodili dobri dve tretjini. Z razgledišča smo sestopili v dolino do zaselka Podgora Krapinska in nato nazaj v Strahinje.

Za nekatere udeležence je bilo tu izleta konec, nekaj pa nas je odšlo še na ogled Krapinskega muzeja neandertalcev.

Muzej, ki je tudi prejemnik številnih nagrad, ne predstavi samo življenje neandertalca, tega mističnega evropskega pračloveka, ki je glavna atrakcija muzeja, temveč tudi zgodbo o nastanku sveta, zgodovini zemlje in prvih organizmih, prav tako pa tudi sam nastanek človeštva.

Zgodba o muzeju se je načeloma začela leta 1899, ko je krapinski učitelj našel “čudne kosti”. Te je poslal hrvaškemu paleontologu Gorjanoviću, ki je v krapinskih jamskih nahajališčih s svojo ekipo v naslednjih šestih letih našel približno devetsto »človeških fosilnih kosti« in številna kamnita orodja iz obdobja paleolitika.

Našli so tudi fosilne ostanke jamskega medveda, volka, losa, ogromnega jelena, toplokrvnega nosoroga, divjega goveda in drugih živali. Starost tega bogatega nahajališča sega 130.000 let v preteklost.


Zadovoljni s turo in ogledom muzeja smo odšli zapravit še zadnje kune v življenju. Ta dan je bil namreč zadnji, ko se je na Hrvaškem lahko plačevalo s kunami. Nato smo se odpeljali domov in se vmes ustavili še za analizo ture v gostilni Deteljica v Dobruški vasi.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

Veliki vrh nad Lomom, 7. 1. 2023

Veliki vrh nad Lomom 1071 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Maks, Mitja, Gašper, Marko, Marko, Vasja, Nevenka, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Špela, Matjaž, Nataša, Primož, Lu
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 17,5 km


Prišla je prva tura Gorniške skupine v letu 2023. Tokrat smo se odpravili na Veliki vrh nad Lomom, najvišji vrh Banjške planote.

Zbrali smo se na jutranji kavi v Baru Likarca v Idriji. Bilo se nas je 16 udeležencev in en pes. Po dolini reke Idrijce smo se odpeljali do Mosta na Soči in parkirali na železniški postaji.

S pohodom smo začeli na makadamski cesti, ki je na strmih mestih betonirana. Tako smo prišli do zaselka Klobe. Višje so se začeli odpirati razgledi, na dolino reke Soče proti Tolminu in na začetek Baške grape.

Še lepši razgledi bi bili, če bi videli tudi gore, ki so bile žal zavite v oblake. Enako je bilo v zaselku Široko, kjer je lepa razgledna točka.

Namesto pravega razgleda nam je bila v pomoč panoramska tabla, da smo si vsaj predstavljali kakšni fantastični razgledi so tu ob lepem vremenu.

Nadaljevali smo naprej in tudi mi dosegli oblačnost oziroma meglo. In spet smo na panoramski tabli videli kako je tu, ko ni megle.

Gor in dol gre pot proti Velikemu vrhu. Na vršnem grebenu smo še pred vrhom naleteli na ostanke kavern. Tu v okolici so bili v 1. svetovni vojni opazovalni položaji avstro-ogrske vojske.

Na samem vrhu se v megli in vetru nismo dolgo zadrževali. Po delno krožni poti smo sestopili nazaj v Široko in si v tamkajšnji turistični kmetiji privoščili postanek.

Sledil je sestop v dolino. Izbrali smo alternativno pot, ki gre nekako vzporedno s potjo pristopa. Prej kot v šestih urah smo končali s turo in jo zaključili na analizi v gostilni Pod Korito v Dolenji Trebuši.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž


Fotografije Srečko

Relive


Dobrač, 31. 12. 2022

Dobrač / Dobratsch 2166 m

udeleženci: Janez, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1350 m
dolžina: 16,5 km


Spet je prišla tradicionalna silvestrska tura. Odpravili smo se na Dobrač v Ziljskih Alpah. Ker smo vedeli, da nas čaka snežna tura je Sandi s seboj vzel turne smuči.

Po jutranji kavi v Vopi v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo odpeljali v Avstrijo. Po obrobju Beljaka smo se zapeljali na severno stran Dobrača in parkirali na parkirišču pri vasi Sveti duh (Heiligengeist).

Tu je že bil sneg in Sandi je lahko takoj nataknil smuči. Mi smo na turo vzeli krplje in dokaj kmalu smo jih že nameščali. Ves čas smo hodili po trasi bivšega smučišča in mimo nas so švigali turni smučarji.

Snežne razmere so bile odlične in naredil se je krasen sončen dan. Višje, na vršni planoti Dobrača, smo prišli do ratrakirane ceste, kjer smo lahko sneli krplje.

Na cesti je bila prava procesija, vse polno je bilo ljudi. Nekateri z otroki in s sankami, drugi s turnimi smučmi, vsi pa so se pripeljali po Beljaški alpski cesti do enega izmed zgornjih  parkirišč.

 Med to množico je bilo ogromno Slovencev in kar nekaj znancev smo srečali. Mimo najvišjega oddajnika ORF (višina 165 m) smo prišli do obeh cerkva na Dobraču, slovenske Windische Kapelle in nemške Deutsche Kapelle. Skočili smo še na sam vrh do križa.

Sledil je sestop do koče, kjer smo se malo pogreli in okrepčali, ter poklepetali z znanci, ki smo jih bili srečali. Kmalu je prišel je čas, da se podvizamo v dolino.

Naredili smo lepo zimsko turo in bili vseeno v dolini dovolj zgodaj, da nam je ostal še čas za analizo ture v Aljaževem Hramu v Dovjem. Po analizi pa smo si zaželeli srečno novo leto in se razšli.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

 

Ojstrc / Hochobir, 26. 12. 2022

Ojstrc 2.139 m,
Sedlo Šajda 1.068 m

udeleženci: Janez, Marko, Klavdija, Katja, Viktor, Marjan
trajanje: 6 ur,
višinska razlika: cca. 1.100 m,
dolžina: 12 km,


Zlobne babnice iz Lienza, Böses Weibele, nam ni bilo namenjeno obiskati niti v letošnjem adventnem ali božičnem času. Na običajni lokaciji jutranje kave, na bencinskem servisu v Radovljici, zato tehtamo razloge za izbiro novega cilja. 

Ker imamo vso zimsko opremo, je prva želja, da stopimo nekam, kjer je sneg. Kaže, da bomo severno sosedo zaradi popolne zapore ceste proti Ljubelju, kar hitro izločili.


Klavdija, ki se je teden dni prej prebila mimo zapore, sicer zagovarja, da je skozi center Tržiča sicer možno priti. Po daljši parlamentarni razpravi dejansko obrnemo in se skozi stari del Tržiča pri Podljubelju ponovno priključimo na državno cesto. 

V puškarskih Borovljah zavijemo proti vzhodu in se skozi zaspane ter v sneg in ivje odete Sele zapeljemo na sedlo Šajda, kjer je naše izhodišče. Za razliko od mrzlih in senčnih vasic nas tu pričaka toplo sonce in jutranje temperature precej čez nulo.


Čeprav markirana pot vseskozi poteka po južnem pobočju gorovja, pa je bilo na znatnejšo dozo vitamina D potrebno počakati celi dve uri. Pot namreč poteka skozi smrekov gozd in kar osemkrat prečka makadamsko cesto. 

Omembe vredna snežna odeja se začne pri Kacmunovem križu, vendar ni težav, saj je pot pričakovano dobro uhojena. Nad gozdno mejo vendarle dočakamo sonce, pa tudi debelejšo in deloma ojuženo snežno odejo. 

Kljub temu, da se nam sneg udira le do gležnjev, nekako še cincamo s krpljami. Marko se vendarle ni preveč obotavljal, saj ga je srbelo, da bi čim prej preizkusi svoje nove »superspeed« stroje. V nekaj minutah je pridelal občutno razliko, zato se še ostali odločimo za širšo obutev. 

A nam žal ni tako letelo, saj smo imeli še stare in »ta počasne« modele krpelj. Na sedlu se odcepi nemarkirana steza na Kravji vrh, mi pa se držimo uhojene sledi. 

V desnem ovinku se pot nekoliko izravna in kmalu zagledamo vrh s križem in nekoliko pod njim razvaline 1944. leta požganega Rainerjevega zavetišča. 

Viktor pove, da je bilo zavetišče prvotno zgrajeno kot rudarska hiša, saj so bili tako na širšem pogorju Obirja, kakor tudi na bližnji Peci obširni rudarski revirji. Več stoletij so v teh koncih izkopavali svinec. Zadnji metri so bolj strmi, a male derezice zadostujejo. 

Kljub prazniku smo na vrhu sami, navzlic toplemu soncu pa ne posedamo predolgo. Z najvišjega vrha vzhodnega dela Karavank je zaradi zamaknjene lege čudovit razgled proti sončni strani Alp, od Koralp na vzhodu, do Dobrača na zahodu. 

Rahel vetrič nas prežene v zavetrje vremenske postaje, postavljene s koncem 19. stoletja. To je bila najvišje ležeča meteorološka postaja habsburške monarhije. Sestopimo po poti vzpona, pri gozdni meji pa nadaljujemo kar direktno po grabnu.

A kot se rado izkaže, da bližnjice to dejansko niso, saj smo na koncu prišli istočasno do Viktorja, ki se je držal markirane poti. Na sedlu, kjer je sedaj kar živahen popoldanski utrip, nas Katja in Klavdija pocrkljata z domačimi dobrotami. 

Odpeljemo se mimo Železne Kaple, ker imamo v načrtu še analizo ture na Jezerskem. V prijetnem ambientu picerije sklenemo lep zimski, umirjen potep.


Spisal Marjan

 

Fotografije

 

 

Monte Palantavins, 10. 12. 2022

Monte Brancot 1015 m,
Monte Palantavins 1049 m,
Tre Corni 1048 m,
Monte Naruvint 939 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Aleš, Jana, Marjan, Maks, Gašper, Marko, Nevenka, Anka, Tomaž, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h
višinska razlika: 970 m
dolžina: 10,2 km


Vsako leto je zadnja tura gorniške skupine združena z obiskom pri enem od primorskih vinarjev. Ob degustaciji spoznavamo pridelavo grozdja in vina, navadno v Brdih ali Vipavski dolini. Zato so bili izbrani vrhovi zahodno od Tolmezza in Udin.

Iz Šentvida smo se odpeljali proti Novi Gorici. Na Ravbarkomandi smo popili kavo, nato pa preko mejnega prehoda v Šempetru do odcepa Gemona - Osoppo nadaljevali po avtocesti. Od tod po lokalni cesti, preko zelo dolgega mosta reke Tilment / Tagliamento.

Parkirali smo ob bregu  reke na višini 250 m pri vasi Braulins. En avto smo odpeljali 4 km višje proti severu do mesta Bordano, ker smo se tja vrnili na koncu ture.

Pot smo začeli med hišami, potem pa po ozkem prehodu med hišo in vrtno ograjo prišli na kamnite stopnice, po katerih smo se vzpeli približno 50 višinskih metrov. 

Le malo višje je v skalo vsekan bunker, nato pa majhna cerkvica Sant Michele, ki stoji tik ob previsni visoki kamniti steni  in je neobičajne rožnate barve. 

Ob cerkvici so v skalo pritrjena sidra, kar kaže, da je tu tudi vadbeni prostor za plezanje. Ko smo se razgledali, smo odšli samo malo desno, potem pa zelo strmo v kratkih serpentinah navzgor vse do višine približno 400 m, ko se je strmina ublažila.

Zavili smo desno, ampak ne za dolgo. Steza spet zavije levo in zelo strmo navzgor, vse do samega vrha. Vseskozi smo hodili po gozdni cesti, pogosto so bile vmes kamnite stopnice in brez razgleda, le tik pod vrhom je čistina z lepim pogledom v dolino, gorski vrhovi pa so bili zakriti z nizkimi oblaki.

Za vzpon na Monte Brandot na višini 1015 m smo, skupno s postankom pri cerkvici, hodili eno uro in pol. Pod nami je bila zelo široka struga reke Tilment, ki se napolni, kadar so obilne in daljše padavine. 

V bližini je kar nekaj vrhov, ki smo jih v preteklosti že osvojili: Amariana, Lopič, Verzegnis in  Cuar, žal pa so bili tokrat zaviti v oblake.

Sledil je počitek za okrepčilo in skupinsko fotografijo. Pot smo nadaljevali po grebenu med jezerom Cavazzo in reko Tilment. Po kratkem spustu in vzponu smo bili v pol ure že na osrednjem vrhu Monte Palantavins, 1049 m. Vidljivost je bila po celem grebenu enaka.

Nekaj več časa kot za drugega, smo potrebovali do tretjega vrha, Tre Corni, 1048 m. Le blažji spust je bil še potreben do Monte Naruvint, 939 m, od tod pa zelo strm spust vse do doline. 

Pot je bila sprva še kamnita, po gozdu pa zelo spolzka, Začelo je deževati, zato je bilo  v taki strmini potrebno veliko pazljivosti. Po približno uri strmega spuščanja smo prišli do ceste, ki pelje proti jezeru Cavazzo. 

Mi smo nadaljevali desno po gozdni stezi in se vzpeli do korita manjšega potočka, po katerem smo prišli na prej imenovano cesto in po njej še nekaj časa do mesta Bordano, kjer je bil naš prestavljen avtomobil.

Za celotno turo smo potrebovali 5 ur. Počakali smo še na obeh vozili in se odpeljali po poti prihoda, vse do Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto in se usmerili proti južnim vipavskim gričem do vasi Brje in vinske kleti Kavčič - San Martin.
 
Ob hrani, pripravljeni za take priložnosti, smo pokušali veliko vrst vina in poslušali zelo podrobno razlagi o negi vina, kako in za kdaj so namenjena posamezna vina, kaj vse vpliva na okus in še mnogo drugega. Skupaj z ogledom kleti je degustacija trajala kar tri ure, slišali pa smo veliko novega.

Spisal:    Janez